Vivarium (2019)

Jesse Eisenberg and Imogen Poots in Vivarium (2019), Foto: Imdb

Slovenski naslov: -

Država: Irska, Danska, Belgija

Jezik: angleščina

Leto: 2019

Žanri: grozljivka, misterij, zf 

Dolžina: 97',  Imdb 

Režija: Lorcan Finnegan

Scenarij: Lorcan Finnegan, Garret Shanley

Igrajo: Imogen Poots, Danielle Ryan, Eanna Hardwicke, Senan Jennings

Vivarij je beseda, s katero označujemo zaprt življenjski prostor z zemljo, vodo in rastlinjem, v katerem običajno vzgajamo rastline, kopenske in vodne živali, ali kombinacijo vsega naštetega. Vivarij je, kakorkoli obrneš, nasprotje občutka svobode, ki ga vsak živi organizem lahko izkusi, ko ni omejen, oziroma ujet v prostor ograjen s takšnimi nepremagljivimi ovirami.

Gemma (Imogen Poots) in Tom (Jesse Eisenberg) sanjarita o idiličnem življenju v hiški v predmestju in ravnokar vstopata v tisto najbolj pomembno fazo, ko je dejansko potrebno preudarno izbrati hišo v predmestju. Zato tudi vstopita v prodajni salon korporacije, ki je v predmestju zgradila popolnoma novo naselje družinskih hiš, ki jih zdaj ponujajo zainteresiranim kupcem. Gemmaa in Tom bi morda lahko več pozornosti namenila rahlem nelagodju, ki sta ga začutila ob prvem stiku z dokaj čudnim, izumetničenim predstavnikom podjetja, ki jim je ponudil brezplačen ogled hiš(e) v novem naselju, ki se bojda zelo hitro prodajajo. Kajti kmalu po prihodu v veliko naselje srhljivo identičnih zelenih hišk sta najbrž že čutila, da življenje v tako sterilnem okolju ni prava izbira. In ravno ko sta se pripravljala stopiti do prodajalca in se mu zahvaliti za njegov čas, je ta izginil. Na tej točki naša junaka še ne vesta, da sta ujeta v nekakšen vivarij, iz katerega ne bosta znala najti izhoda, saj se bo vsak poskus odhoda končal na izhodiščni točki, pred hišo, ki sta si jo ogledala.

Vivarij je drugi celovečerec Lorcana Finnegana, s katerim je Irec nadgradil pred osmimi leti posneti kratki film Foxes. Finneganova vizija in scenarij sta očitno prepričala Imogen Poots in Jesseja Eisenberga do te mere, da sta poleg mesta pred kamerami prevzela še vlogi izvršnih producentov. Njuna prisotnost je nedvomno povečala domet filma, ki bi z anonimnimi glavnimi igralci verjetno pritegnil manj pozornosti. Vedno večja uniformiranost sodobnega človeka, ki se vedno bolj obnaša in deluje po predvidljivih vzorcih povprečnega potrošnika, je nedvomno ena izmed točk za razmislek, na katero nas želi opozoriti Vivarij, ki že v samem naslovu nosi idejo o izgubi svobode. To izgubo definirana ujetost junakov v surrealno, srhljivo uniformirano predmestje, ki ga akterja fizično ne moreta zapustiti. Na podzavestnem nivoju idejo o izgubi svobode lahko prepoznamo tudi v ideji o nakupu hiše in skupnem življenju – gre za pomemben korak, s katerim prevzamemo določene obveznosti (hipoteke, skrb za potomstvo) in se obenem odpovedujemo brezskrbnem mladostniškem življenjskem slogu in občutku svobode, ki ga takšno življenje nosi s seboj. Zavoljo tega zgodbi ne morem očitati brezidejnosti, toda ustvarjalcem po mojo oceni vseeno ne uspe sicer zanimivo idejo nadgraditi v nekaj več. Film preprosto ne premore dovolj substance, s katero bi dokazal, da je prerasel okvirje dobrega kratkega filma. Če glavnega junaka zreduciraš na karikaturo, ki večino časa obsesivno koplje luknjo na dvorišču in od (prepričljive) Imogen Poots pričakuješ, da pokaže vso kompleksnost materinskih čustev do otroka, ki očitno ni človek, potem rezultat niti ne more biti kaj dosti boljši.

Ocena