Le premier jour du reste de ta vie (2008)

Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: The First Day of the Rest of Your Life
Država: Francija
Leto: 2008
Žanri: Drama
Dolžina: 114 minut,  Imdb
Režija:  Rémi Bezançon
Scenarij: Rémi Bezançon
Igrajo: Jacques Gamblin, Zabou Breitman, Déborah François,Pio Marmai, Marc-Andre Grondin, Roger Dumas, Stanley Weber, Sarah Cohen-Hadria

Ali ste kdaj premišljevali o ključnih trenutkih svojega življenja? O dogodkih ki so zaznamovali vašo življenjsko pot? Verjetno ste se kdaj spraševali, kaj bi bilo, če bi se stvari iztekle drugače? The First Day of the Rest of Your Life se ne ukvarja s tem, kaj bi se zgodilo, če bi lahko spreminjali preteklost. Film je v resnici povzetek petih ključnih dni v zgodovini povprečne francoske družine. Pet dni, ki so zaznamovali njihova življenja in jih oblikovali v ljudi kakršni so danes. No, pa predstavimo družino, ko smo jo spremljali v drugem celovečercu dokaj neznanega francoskega režiserja Rémija Bezançona.

Najprej glava družine, oče in mož Robert Duval (Jacques Gambli), taksist, poznavalec rock & roll zgodovine, ki ni izpolnil pričakovanj zahtevnega očeta in postal nekaj več. Zaradi tega dejstva v očetovih očeh vidi le razočaranje. Razočaranje, ker mu je moral posoditi denar za nakup hiše, razočaranje ker je slab poznavalec vin,  ker je le taksist. Razen slabe volje, ki mu jo vedno znova prikliče obisk očeta, so odnosi med ostalimi člani družine dobri. Njegova soproga Marie-Jeanne (Zabou Breitman) je življenje  posvetila družini in vzgoji otrok, zdaj ko se približuje čas, ko bo najstarejši sin Albert zapustil domače gnezdo, je mama čedalje bolj panična. Njena nervoza se prenaša na ostale člane družine, ki jo poskušajo pomiriti in ji dopovedati da Albertovo samostojno življenje ne pomeni konca sveta. Mlajši sin Raphael je nepopravljivi romantik, ljubitelj kitarskih rifov, zagovornik ljubezni na prvi pogled. Usoda ga je ogoljufala za telefonsko številko, od katere je bila odvisna njegova sreča, številka je bila njegova vstopnica za nebesa. Ko jo je izgubil, je potonil v melanholijo iz katere dolgo ni našel izhoda. Srčne zadeve tarejo tudi najmlajšega člana družine. Fleur je dekle, ki ji je usojeno, da bo na boleč način spoznala vse ljubezenske pasti, punca ki je malokdo doma razume. Na skrivaj je zaljubljena v bratovega prijatelja, a kaj ko jo ta ne opazi. Peti, odmaknjeni član družine je Robertov premožni oče, ki se še najbolje razume z vnukom Raphaelom, ki ga obišče enkrat tedensko in z njim preizkuša vrhunska vina. Vina so starčkova največja strast, njegova vinska klet je polna redkih, posebnih, vrhunskih buteljk. Če bi vam povedal, katere dneve njihovih življenj bomo spremljali, bi vam izdal preveč. Zato si raje oglejte film in zagotavljam, da vam ne bo žal.

Svetoval bi, da ohranite koncentracijo v prve pol ure, kajti to je čas, ki si ga režiser vzame, da nas seznani z vsemi člani družine in nam na grobo predstavi njihove glavne značilnosti. Po tem času je gledalec že sprejel like na malih zaslonih in njihove težave vzel za svoje. Zelo kompleksno mešanje dogodkov in likov, nam ponudi odkrit, iskren vpogled v življenja ene navadne družine, s katero se z lahkoto poistovetimo. V tem filmu boste našli vse, ljubezen, srečo, žalost in nesrečo, ki jo je režiser kronološko razporedil na pet ključnih dogodkov. Bezançon je posnel film o vzgoji otrok, film o zakonskem življenju in težavah ki zakon spremljajo. Posnel je film o odraščanju, film ki bi mu najlažje rekli - smisel življenja. Mislim, da s tako definicijo ne pretiravam, kajti ta film je prav to - življenje v pravem pomenu besede. Zgodba, ki smo jo videli, po ničem ne izstopa iz množice podobnih zgodb, ki smo jih že videli, bodisi na filmu, bodisi v resničnem življenju. Razlika je v tem, da vsak posameznik takšno zgodbo doživlja enodimenzionalno, iz svojega zornega kota. Tukaj smo priča izjemnemu občutku mešanja usod in prepletanja posameznih zgodb z enim skupnim imenovalcem - družino.

Ocena: 8.0/10

The Joneses (2009)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2009
Žanri: Komedija, Drama
Dolžina: 96 minut, Imdb 
Režija: Derrick Borte
Scenarij: Derrick Borte, Randy T. Dinzler
Igrajo: Demi Moore, David Duchovny, Gary Cole, Ben Hollingsworth, Amber Heard, Glenne Headly, Lauren Hutton, Christine Evangelista, Chris Williams

Štiričlanska družina se v luksuznem terencu pelje proti svojem novem domovanju. Že na prvi pogled nam je jasno, da je pred nami premožna družina. Ko prispejo v mestece v katerem prevladujejo luksuzne vile z bazeni, so naša predvidevanja še nekoliko bolj utemeljena. Toda, čutimo da v celi zgodbi nekaj ne štima. Razkošna hiša, dragi avtomobili, to še nekako razumemo. Ko se zvečer odpravljajo v postelje, ločene spalnice za mamo Kate (Demi Moore) in očeta Steva (David Duchovny) potrdijo da nekaj »smrdi.« Ampak kaj - se sprašujemo? Ko sredi noči njegova najstniška hčerka zleze v Stevovo posteljo in jo nazaj v njeno sobo nažene razburjena mama Kate, se nam počasi postane jasno, da ne gre za pravo družino. Gre za skupino ljudi, ki igrajo družino. To smo že razčistili, zdaj moramo še pogruntati zakaj se pretvarjajo, da so družina. Odgovore dobimo v nadaljevanju, ko nam se počasi začne svitati zakaj? Verjeli ali ne, je vse skupaj marketinška poteza. Naj razložim. Bogato predmestje je idealen kraj za prezentacijo in pospeševanje prodaje luksuznih znamk. Jeklenih konjičkov, oblačil, tehničnih pripomočkov in vsega živega, kar lahko označimo za luksuz. Vsi člani družine imajo svojo ciljno skupino, kateri potem prezentirajo najnovejšo modo, dosežke moderne tehnike, svoje nove čevlje in uhane ali najnovejšega Audija. Jonesovi kmalu po prihodu postanejo zelo popularni, njihov življenjski stil bi radi posnemali prav vsi, vsi si želijo imeti njihove lepe stvari. Vprašanje je le, ali si jih lahko privoščijo?

The Joneses je mali neodvisni film, ki ga je režiral debitant Derrick Borte. Producentom je za glavni vlogi uspelo angažirati dvojec Moore - Duchovny, kar je vsekakor dobra reklama in eden od načinov kako skreniti pozornost nanj. Ideja o takšni obliki marketinga kot smo ga videli v tem filmu, se mi zdi sila zanimiva in mogoče tako na papirju deluje neprepričljivo, toda na filmu (in verjetno tudi v resničnem življenju) ta model zanesljivo deluje. Ta ideja, o takšni obliki pospeševanja prodaje je tudi najmočnejši element filma. Nauk, ki obsoja potrošniško miselnost (premožnih) Američanov, pa tudi Evropejcev če hočete, lepo pokaže človeške slabosti in nagnjenost večine, h kopičenju izdelkov ki jih ne potrebujemo in bi zlahka živeli brez njih. Ta opsesija z novejšim, večjim boljših je včasih tako močna, da človeka celo lahko pahne v smrt. Potem ko disciplina znotraj skupine začne popuščati in si igralci dovolijo, da jih prevzamejo čustva, se pojavijo tudi prve težave. Čustva predstavljajo grožnjo svetli prihodnosti družine-ekipe ( ki je mimogrede zelo uspešna - beri: vsak je odlično plačan za svoje delo), zato so intimnosti med člani ekipe prepovedane. A kaj ko Duchovny ne more kontrolirati poželenja (heh, iz kje mi je to znano Moody) in se na vso moč trudi zlesti v posteljo svoje navidezne žene. Vse dobro, kar je bilo narejeno s tem filmom so ustvarjalci nažalost zavrgli na koncu, ko je potreba po happyendu slehernega gledalca, usmerila dotlej zanimivo zgodbo v melodramatičen konec.

Ocena: 6.5/10

Nefes: Vatan sagolsun (2009)

Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: The Breath
Država: Turčija
Leto: 2009
Žanri: Akcija, Drama, Vojni
Dolžina: 128 minut,  Imdb 
Režija:  Levent Semerci
Scenarij: M. Ilker Altinay, Hakan Evrensel
Igrajo: Mete Horozoglu, Hakan Turutoglu, Muharrem Bayrak, Baris Bagci, Birce Akalay, Ibrahim Akoz, Serkan Altintas, Tahsin Omer Cetin, Dogukan Polat

Visoko v gorovju, v obmejnem pasu na vzhodu Turčije stoji postojanka turške vojske. Približno 40 vojakov in oficirjev skrbi za nadzor in kontrolo na tem težko dostopnem območju. Začetek 90-ih let prejšnjega stoletja je bil čas velike napetosti, ki so jo zaznamovali spopadi med turško vojsko in pripadniki PKK (kurdsko uporniško gibanje). Potem ko je ostrostrelec enega vojaka pokončal, drugega pa ranil, je poveljnik Mete še bolj odločen da bo ujel Doktorja, vodjo upornikov na tem območju. Zato močno pritiska na vojake pod svojo komando in jih pripravlja na spopad. Počakati morajo na pomlad, kajti sneg je previsok za kakršnokoli akcijo. S prihodom pomladi se je kapetan poglobil v raziskavo okoliške pokrajine in iskanju krajev, kjer bi se utegnili skrivati uporniki in njihov poveljnik Doktor. Njegova temeljitost je na koncu poplačana, saj jim uspe ubiti enega upornika in zajeti upornico, ki je bila ranjena. Turški kapetan se zaveda, da bo njihova akcija zvabila skrivnostnega Doktorja in njegove ljudi iz skrivališč, ko se bodo poskušali maščevati Turkom za njihovo zadnjo akcijo. Spopad je neizogiben, vojaki na postojanki so v napetem pričakovanju ... Ko pozno po noči PKK začne napad, je moč napada in število upornikov ki sodelujejo v njem, nemalo presenečenje za vojake na postojanki.

Zanimivo je ozadje tega filma, ki ga imam v arhivu že več mesecev, a je šele zdaj prišel na vrsto, saj so me begale zelo nasprotujoče si ocene, ki jih je bilo moč prebrati na različnih filmskih forumih. Že ob izidu filma se je na spletu začela divja debata, v kateri so na eni strani Turki iz celega sveta poveličevali vrednost filma, na drugi strani so njihovi kurdski nasprotniki film praviloma označevali za poceni turško propagando. Zakaj si je film prislužil tako visoko oceno na IMDB postane jasno, ko začnemo brati komentarje uporabnikov. Večino prispevkov so oddali Turki iz celega sveta, film so označili za mojstrovino in mu seveda podarili deset zvezdic. Na drugi strani so njihovi nasprotniki filmu praviloma podeljevali le eno zvezdico in tako poskušali oceno spraviti v »ravnotežje.« In kje smo tukaj mi, neopredeljeni, neodvisni gledalci. Odzivov evropskih in ameriških kritikov ni zaslediti, edino prebrano evropsko recenzijo je prispeval Cosmopapi na svojem neodvisnem filmskem blogu. Najprej naj povem, da je dejansko v filmu občutiti turško domoljubje, toda to ni nič bolj izraženo, kot v povprečnem ameriškem vojnem filmu. Če odmislite ta domoljubni element, ki na nevtralnega gledalca nima vpliva je vse ostalo narejeno z veliko občutka za gradnjo suspenza in ustrezne atmosfere. Odlično posnet zaključni spopad, ki ga spremljamo tako kot celi film iz turškega zornega kota, je odličen primer vrhunsko posnetega vojaškega spopada, ki gledalca posrka vase. Zelo intenziven uvod in prve minute spopada so ob pravi zvočni podpori za ušesa (surround zvok na hišnem kinu) argumenti, ki gledalca priklenejo na kavč. Na koncu bi še povedal, da je Levent Semerci, debitant na režiserskem stolčku posnel zelo zanimiv film. Obtožbe, da gre za propagandni film, so skoraj v celoti neupravičene in predstavljajo drugo skrajnost. Režiser poudarja nesmisel vojne in nam s koncem - takšnim kot je - ponuja izrazito protivojno sporočilo.

Ocena: 7.5/10

Cop Out (2010)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2010
Žanri: Akcija, Komedija, Krimi
Dolžina: 107 minut, Imdb
Režija: Kevin Smith
Scenarij: Robb Cullen, Mark Cullen
Igrajo: Bruce Willis, Tracy Morgan, Juan Carlos Hernandez, Cory Fernandez, Ana de la Reguera, Adam Brody, Guillermo Diaz

Clerks, Mallrats, Chasing Amy, Dogma, Jay and Silent Bob Strike Back, Clerks II,  Zack and Miri Make a Porno, so filmi ki jih je režiral Kevin Smith. Med njimi je nekaj odličnih naslovov, vsi našteti pa izpolnijo minimum zahtev potrebnih za dober film. Da lahko posname slab film je Smith dokazal z Jersey Girl (Moja mala navihanka) in zdaj je vajo ponovil z akcijsko komedijo Cop Out.

Jimmy (Bruce Willis) in Paul (Tracy Morgan) sta policijska partnerja pri newyorški policiji, tudi izven službe prijatelja, vsak s svojimi problemi. Paul je zelo ljubosumen in vedno znova dvomi v ženino zvestobo, Jimmy se pripravlja na pomemben dogodek, kmalu se bo poročila njegova hčer edinka. Takšne slovesnosti navadno stanejo veliko denarja, zato se Jimmy odloči da bo prodal zelo redko bejzbol karto, ki jo hrani  od otroštva. Njena vrednost je več deset tisoč dolarjev, kar bo zadostovalo za stroške poroke. Ko Jimmy vstopi v trgovino in želi prodati karto, mu sreča obrne hrbet. Trgovina je trača roparjev, ki poberejo tudi Jimmovo karto. Jimmy in Paul poskušata izslediti tatova, sled jih pa pripelje do mehiškega prekupčevalca z drogami, strastnega zbiralca športnih suvenirjev.

Če ste film že videli in se sprašujete, zakaj je tako slab film sploh prišel v kina, je odgovor povsem enostaven. Zaradi denarja. Čisto za hec sem preveril boxofficemojo.com in ugotovil, da je budžet filma znašal 30 mil. $. Do danes je film doma in v tujini zaslužil 55.439 786,00 $ njegova pot v videotekah se šele začenja, tako da ni dvoma, da prišel do 60 mil $, kar pomeni, da je projekt podvojil vloženi denar. Dokler takšni in podobni filmi bodo prinašali dobiček, se bo vedno našlo kakšno znano režisersko ime in kak zvezdnik ki bo za dober denar pripravljen sodelovati. Willis si to lahko privošči, njegovega zdaj že kultnega statusa ne bo ogrozilo niti 5 slabih filmov v zaporedju. Kar se tiče Smitha, je za ta film v mojih knjigah dobil drugi veliki minus, toda še vedno na njegovem kontu prevladujejo plusi. Predvidevam, da je ta posel sprejel zaradi denarja in da se zaveda, kako zelo slab film je posnel.

Ocena: 3.5/10

Carlos (2010)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: Francija, Nemčija
Leto: 2010
Žanri: Biografija, Krimi, Drama, Triler
Dolžina: 330 minut, Imdb
Režija: Olivier Assayas
Scenarij: Olivier Assayas, Dan Franck
Igrajo: Édgar Ramírez, Belkacem Djamel Barek, Alexander Beyer, Alexander Scheer, Susanne Wuest, Julia Hummer, Martha Higareda

Ime Ilich Ramírez Sánchez vam verjetno ne pomeni veliko, toda, če povem da je človek bil znan po celem svetu po vzdevku Carlos, se vam mogoče že kaj svita. Carlos je nekoč bil najbolj iskan ubežnik pred zakonom, mednarodni terorist, ki je vrsto let vlekel za nos policijo v številnih državah, a so ga koncu vendarle ujeli in je trenutno na prestajanju doživljenjske   zaporne kazni v nekem pariškem zaporu. Na koncu je bil obsojen zardi umora dveh francoskih obveščevalcev. Film prikazuje njegovo življenje od leta 1973, pa vse  do leta 1997,  ko je bil navsezadnje aretiran. Njegovo pestro teroristično kariero ni bilo lahko spraviti v »razumno« minutažo, zato je iz vsega na koncu izpadel več kot pet ur dolg TV film, razdeljen na tri dele. Premierno je bil prikazan na letošnjem Cannesu, izven tekmovalnega programa.

Ko spoznamo Carlosa, ta že ima določene izkušnje na področju terorističnega delovanja, pred tem je študiral v Parizu in Moskvi, že v rojstni Venezueli je postal član komunistične partije. Če poznate ozadja političnih razmer v tistih časih veste, da so komunistični aktivisti bili privrženci in podporniki PFLP-ja (Organizacija za osvoboditev Palestine), tako se je tudi Carlos znašel v trening kampu PFLP-ja. Po končanem usposabljanju se je odpravil v Pariz, kjer je izvedel številne bombne napade, njegove tarče so bili izraelski vplivneži in njihovo imetje. Carlos je iz dneva v dan pridobival na ugledu v terorističnih krogih in na koncu prekosil svojega pariškega komandanta, ter prevzel komando v svoje roke. Čez čas je postal najpomembnejša figura palestinskih teroristov v Evropi, zato so mu zaupali največjo operacijo v njegovi karieri, napad na sumit OPEC-a, ki je potekal konec decembra 1975 na Dunaju. Carlosu je uspelo prevzeti kontrolo nad konferenco in zajeti vse sodelujoče funkcionarje, ter od avstrijskih oblasti izpogajati odhod z letalom v Alžirijo, ki je pristala igrati vlogo posrednika in pogajalca za izpustitev talcev. Ta operacija je pomenila konec njegovega sodelovanja s PFLP-jem. Njegov sloves mu je kmalu pripeljal na prag nove delodajalce, ki so se zanimali za njegove usluge, zato Carlos in njegova ekipa niso dolgo mirovali. Po dolgih letih sodelovanja z režimi v različnih državah, ki so financirale njegovo delovanje in mu ponujale zatočišče je prišel čas padca Berlinskega zidu, kar je pripeljalo do spremembe geopolitične slike sveta. Dogodek je direktno vplival na Carlosovo usodo, naenkrat so se ga želeli znebiti nekdanji zavezniki. Še nekaj let se je obdržal in se skrival v Sudanu, ki je bil njegova zadnja destinacija pred aretacijo.
 

Če pogledamo časovno obdobje Carlosovega življenja ki ga prikazuje zadnji film Olivierja Assayasa (Summer Hours,  Les destinées), je odločitev za epsko dolžino razumljiva. Verjamem, da se marsikdo težko odloči za ogled ob pogledu na čas trajanja - 330 minut. Ker je zadeva razdeljena v tri dela, sem najprej pogledal prvi del in potem naslednji dan drugi in tretji del. Prvi del gledalca zainteresira za nadaljevanje, saj se konča v trenutku, ko je Carlosova ekipa pred napadom na OPEC. Skoraj celoten drugi del je posvečen napadu na OPEC in dogodkih povezanih s tem dejanjem, kar je nekakšen naravni vrhunec filma, ki je tudi naprej zanimiv, a takega vrhunca ne doseže več. V tretjem delu Carlos že zgublja moč in vpliv in je prisiljen na odhod v Sudan, kot edino državo, ki mu je pripravljena ponuditi zatočišče. Assayas bi verjetno doživel večji uspeh, če bi film nekoliko skrajšal in poudaril napad na OPEC, kot osrednji dogodek. Saj ne rečem, da me je dolžina pretirano motila, ampak, na splošno gledano, bi krajša različica zlahka prišla v tekmovalni program na najpomembnejših festivali in kino sporede. Zato je zelo verjeten izid nekaj več kot dve uri dolge verzije, ki bo zastavljena v teh okvirjih. Vseeno sem vesel, da sem videl režiserjevo dolgo verzijo, v kateri je ta zvesto sledil Carlosovem življenju in nam ga predstavil kot velikega ženskarja in človeka, ki je globoko verjel v svoja načela.  Édgar Ramírez je odlično odigral naslovno vlogo in zanj je res škoda, da ne gre za festivalski film. Upal bi staviti, da bi se njegovo ime pojavilo na seznamu nagrajencev. Assayasu je uspelo s suvereno režijo posneti odličen film, ki ne osvetljuje le življenja enega najbolj znanih teroristov vseh časov, ampak tudi zelo jasno razloži način funkcioniranja obveščevalnih služb in delovanja terorističnih skupin.

Ocena: 8.0/10

Brooklyn's Finest (2009)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2009
Žanri: Akcija, Krimi, Drama, Triler
Dolžina: 132 minut,  Imdb 
Režija:  Antoine Fuqua
Scenarij: Michael C. Martin
Igrajo: Richard Gere, Ethan Hawke, Don Cheadle, Wesley Snipes, Will Patton, Brian F. O’Byrne, Michael K. Williams, Shannon Kane, Ellen Barkin

Dolgo nazaj sem videl The Replacement Killers, film ki ga je režiral Antoine Fuqua. To je celovečerec ki ga je postavil na filmski zemljevid in obenem nakazal žanrske okvirje v katerih se je gibal skozi večji del dosedanje kariere. Z redkimi izjemami (King Arthur) se je posvetil kriminalni drami, v katero je vedno znal dodati pravo mero suspenza. Training Day, Bait, Shooter  so zanj značilni izdelki, ki definirajo njegovo filmsko usmeritev. Zato ne čudi, da je njegov zadnji film, Brooklyn's Finest, zastavljen v podobnih okvirjih.

Naslov nam pove, da smo v New Yorku, kjer spremljamo življenja in usode treh policistov. Eddie (Richard Gere), je le nekaj dni oddaljen od zaslužene upokojitve. Eddie je policist ki se je »najdel« policijskega posla. Odločen je, da bo svoj zadnji teden pri policiji preživel karseda mirno. Načrte mu prekriža načelnik, ko mu naprti usposabljanje novincev, zoprno delo brzdanja temperamenta mladih policistov, ki so na trnih v pričakovanju »akcije.« Eddie je samec, ki mu življenje ne ponuja veliko veselja. Zanj je vrhunec tedna obisk mlade prostitutke, dekleta ki ji je Eddie zelo naklonjen, tudi on je zanjo več kot prijatelj. Drugi policist v naši zgodbi je Sal (Ethan Hawke), ki že zdaj ima tri otroke, njegova noseča žena bo kmalu spet rodila, tokrat bo povila kar dvojčka. Sal je že pred tem bil nezadovoljen s finančno situacijo družine (dotrajala, premajhna hiša, ki ogroža zdravje žene in otrok), zato mrzlično išče denar za polog, saj je za družino rezerviral novo domovanje. »Iskanje« pomeni, da bo nekaj denarja, ki ga njegova ekipa pobere v načrtovani raciji, končalo v njegovem žepu. Tango (Don Cheadle) je policist pod krinko, ki se je dolgo nazaj infiltriral v mafijske vrste in sčasoma postal pomemben človek v newyorškem podzemlju. Zaradi službe je Tango zanemaril zasebno življenje, odnosi s soprogo so zelo slabi, ločitev neizogibna. Po letih delovanja v kriminalnem podzemlju se Tango sprašuje, ali je vse kar je doslej storil sploh imelo kakšen smisel. Zato pritiska na šefe, naj ga že enkrat potegnejo stran z ulic in mu dodelijo posel za pisalno mizo.

Brooklyn's Finest je od večine kritikov prejel negativne ocene, zelo redki so bili pozitivni odzivi. Večina filmu očita klišeje, predvidljivo zgodbo in že tolikokrat videne prejeme, ko govorimo o življenjih in usodah ljudi s policijsko značko. Tako izrazito negativne odzive sam težko razumem, čeprav se strinjam z zgornjimi očitki. Toda, to me ni niti malo oviralo, da sem užival v filmu. Jasno nam je, da Gere ne bo do konca zadržal svoje -kaj me briga drže. Čutimo, da Ethan Hawke v svoji preveliki želji po boljšem življenju lahko zabrede v težave, tako kot Tango vemo, da se njegovi »undercover« dnevi bližajo koncu. Kot gledalca me je pritegnil predvsem način, kako je Fuqua serviral zgodbo, suvereno in prepričljivo, v veliko pomoč so mu bili igralci (Gere, Cheadle in Hawke). Ko berem različne recenzije (predvsem tuje), ne morem mimo dejstva, da vsak kritik ima svojega najljubšega igralca. Tako lahko prebereš, da je film sicer zanič, edino kar je dobro v tem filmu je Richard Gere, v drugi recenziji, da je edina svetla točka filma Ethan Hawke v tretji je Don Cheadle tisti ki pobere vso slavo. Po moje je to čista neumnost, mislim, da je trojica odlično opravila svoje delo, tudi Fuqua je režiral suvereno. Uspelo mu je ustvariti primerno vzdušje in uravnoteženo porazporediti zgodbo med tremi glavnimi junaki, dve uri dolg film mine zelo hitro in gledalca drži zainteresiranega za dogajanje na zaslonih. Brooklyn's Finest je sigurno slabši film od Dneva za trening, predvsem zaradi povprečne zgodbe, vse ostalo je dobro ali zelo dobro, končni vtis je več kot soliden.

Ocena: 7.5/10

Napovedi - Kaj bomo gledali 3

----------------------------------------------------------------------
STONE

Robert De Niro je oficir za pogojno izpustitev zapornikov. V roke dobi primer obsojenca (igra ga Edward Norton) ki je pripravljen za pozitivno mnenje in svobodo storiti marsikaj. Zato De Niro »slučajno« sreča Nortonovo čudovito ženo (Milla Jovovich). Režiral bo John Curran (The Painted Veil, We Don't Live Here Anymore), scenarij podpisuje Angus MacLachlan (Junebug).

Na sporedu: ZDA - Oktober 2010,  SLO:?






TAMARA DREWE

Stephen Frears se bo predstavil s filmom Tamara Drewe, v katerem se mlada novinarka Gemma Arterton vrne v rojstni kraj na angleškem podeželju. Prišla je zaradi prodaje družinske hiše, njen prihod pa dodobra razburka strasti prebivalce zaspane vasi.

Na sporedu: ZDA - Oktober 2010,  SLO:?



MACHETE

Robert Rodriguez je fejk napovednik iz projekta Grindhouse spremenil v celovečerec, v katerem je Danny Trejo dobil glavno vlogo. Če zraven dodamo imena kot so:
Robert De Niro, Jessica Alba, Michelle Rodriguez, Lindsay Lohan, Cheech Marin, Jeff Fahey, Don Johnson in Steven Seagal, je jasno da Rodriguez s tem filmom misli resno. Režijo tokrat sopodpisuje njegov stalni sodelavec Ethan Maniquis.

Na sporedu: ZDA - September 2010,  SLO:?




YOU WILL MEET A TALL DARK STRANGER

Woody Allen je zbral zanimivo igralsko zasedbo: Josh Brolin, Anthony Hopkins, Naomi Watts, Antonio Banderas, Freida Pinto, Lucy Punch, s katero bo obdeloval njegova najljubša področja: ljubezen, družino in medčloveške odnose.

Na sporedu: ZDA - September 2010,  SLO:?



ENTER THE VOID

Enter the Void je režiral Gaspar Noé, človek ki nas je pustil odprtih ust z Irreversible. Zgodba spremlja nepomembnega prekupčevalca z mamili ki je bil ubit na Japonskem. Po smrti se vrne kot duh, da bo varoval sestro in tako izpolnil obljubo, ki jo je izrekel še v otroštvu.

Na sporedu: ZDA - September 2010,  SLO:?

Greenberg (2010)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2010
Žanri: Drama, Komedija
Dolžina: 107 minut,  Imdb 
Režija: Noah Baumbach
Scenarij: Noah Baumbach, Jennifer Jason Leigh
Igrajo: Ben Stiller, Greta Gerwig, Rhys Ifans, Jennifer Jason Leigh, Mark Duplass, Chris Messina, Susan Traylor, Mina Badie

Kaj pomeni naslov Greenberg? Zelo preprosto je. Greenberg je priimek glavnega junaka v filmu. Roger Greenberg (Ben Stiller) se je vrnil v Los Angeles, mesto njegovo mladosti. Zapustil ga je dolgo nazaj, ko je začutil, da potrebuje spremembo. Odšel je v New York. Toda, tudi tam ni vse šlo po načrtih. Niti približno ne, kajti na koncu je doživel živčni zlom in se znašel v psihiatrični ustanovi. Zdaj, ko se nekoliko bolje počuti, se je vrnil v LA, čeprav le za kratek čas. Nekaj tednov bo preživel v hiši svojega bogatega brata, ki skupaj z družino preživlja počitnice v Vietnamu. Pazil bo na hišo in družinskega psa Mahlerja. Na pomoč mu bo priskočila družinska asistentka Florence (Greta Gerwig), ki za družino Greenberg postori veliko stvari. Gre po nakupih,  pazi na otroke, sprehaja Mahlerja … Florence je nekakšna univerzalna pomočnica, ki v družini ima pomembno vlogo. Zdaj, ko je družina na počitnicah, naj bi imela prosto. Poslodavec jo je prosil, naj občasno obišče hišo in pomaga bratu Rogerju, če bi ta kaj potreboval. Florence je punca sredi dvajsetih, ki še vedno ne ve, kaj bi rada počela. Sigurna je le v to, da to ni posel asistenke pri premožnih družinah. Skupaj z Rogerjem sta si na nek način podobna. Oba se še iščeta. In če je to povsem normalno za 25-letno Florence, bi to težko rekli za zdaj že 40-letnega Rogerja, ki je pri tej starosti prišel do zaključka da bi najraje počel nič. Seveda, ne mine veliko in Roger že potrebuje pomoč in nekaj informacij, zato pokliče Florence. Tako sta se tudi srečala in se zapletla v pogovor, ki je nato prerasel v nekaj več.

Roger je tip, ki ga z lahkoto označimo za luzerja, lenobo, težaka, samotarja … Lahko bi še naprej našteval, a najlažje ga definiram če povem, da je Roger oseba ki ne zna živeti sama, pa tudi zraven drugih ljudi ne. Zdaj, ko je zakorakal v svoja štirideseta se sprašuje, ali bi lahko kaj naredil drugače, ali se ni uštel pri svojih ocenah. Mizar, ki je nekoč bil glasbenik, človek ki je zaradi butastih načel zavrnil pogodbo z glasbeno založbo in bil glavni krivec za razpad benda. Zdaj se je vrnil v LA, mesto v katerem se je dvajset let nazaj znašel na življenjski prelomnici in se odločil za odhod. Zdaj poskuša navezati stike z ljudmi, ki so mu nekaj pomenili v mladih letih. Z nekdanjo ljubeznijo Beth, s člani benda a ugotovi, da so vsi nadaljevali s svojimi življenji. Le on je obtičal. Celo njegov najboljši prijatelj iz starih časov Ivan je krenil naprej, zdaj ima družino, otroke in dolgočasno službo. Čeprav še danes Rogerju ni odpustil tega, da je uničil glasbeno prihodnost benda, je ostal Rogerjev iskreni prijatelj. Florence je v podobnem položaju, v kakršnem je bil Roger v njeni starosti. Po kočani fakulteti je »družinska asistentka« poklic, ki je le prehodna rešitev, vir preživetja, dokler ne bo bolj jasno definirila svoje prihodnosti. Florence je enostavno dekle, ki jo zlahka vzljubimo. Zato nam je Rogerjev odnos do Florence toliko bolj čudaški in neprimerno nesramen. A Florence ima detektor za »izgubljene duše,« Rogerja vidi v drugačni luči, kot mi gledalci. Kaj mi je bilo všeč pri Greenbergu. Najprej Greta Gerwig (Florence) ki se mi je tako prikupila s svojo igro. Zdi se, kot da punca sploh nebi igrala, kot da jo je Noah Baumbach v kamero ujel njeno vsakdanje življenje. Odličen je tudi Stiller, rekel bi, da mu je ta vloga pisana na kožo in da se v njej počuti kot riba v vodi. Baumbach (The Squid and the Whale, Margot at the Wedding) je posnel film brez zgodbe, v katerem je glavna oseba čudak, s katerim navadno nebi sklepali prijateljstev, prej bi ga po nekaj skupnih urah poslali nekam … Vseeno mu uspe gledalca prepričati, da Rogerja vzame za svojega, ga razume in z njim sočustvuje. Dobri dialogi in režija film postavijo za The Squid in pred Margot, ter nam na koncu ponudi tisto, kar smo od Baumbacha tudi pričakovali.

Ocena: 7.5/10

Kontroll (2003)

Slovenski naslov: Kontrola
Drugi naslovi: Control
Država: Madžarska
Leto: 2003
Žanri: Drama, Triler, Komedija, Romantični
Dolžina:  105 minut, Imdb
Režija: Nimród Antal
Scenarij: Jim Adler, Nimród Antal
Igrajo: Sándor Csányi, Zoltán Mucsi, Csaba Pindroch, Sándor Badár, Zsolt Nagy, Bence Mátyási, Gyözö Szabó, Eszter Balla

O Nimródu Antalu sem že napisal nekaj besed tukaj, ko sam pod drobnogled vzel Armored, s katerim je Antal brcnil v temo, potem ko je posnel dva zanimiva filma. Pravkar v domačih kinih lahko vidimo Predatorje, film ki Antala postavlja v »blockbuster« kategorijo, kamor sodijo odmevni in predvsem finančno uspešni režiserji in njihovi filmi. Da se uvrstiš v to kategorijo, moraš posneti nekaj odmevnega, film ki bo prepričal producente, da obvladaš posel. Film s katerim je dokazal svoje znanje je režiser posnel na Madžarskem pred sedmimi leti. Kontroll je bil zanj odskočna deska, film ki so ga nagradili v Cannesu in številnih drugih festivalih. Ker sem videl vse kar je posnel, razen domnevno  najboljšega Kontroll, je prišel čas da popravim to »napako.« 

Že v uvodu, ko nas ogovori predstavnik podjetja, ki upravlja s podzemno železnico madžarske prestolnice nam je jasno, da ne bomo spremljali povprečne filmske pripovedi. Dogajanje se osredotoča na ljudi, ki služijo kruh pod zemljo, njihov delovni dan se v celoti odvija na postajah in vlakih budimpeštanske podzemne železnice. Ti ljudje so kontrolorji, njihova naloga je preprečiti brezplačno vožnjo. Preverjanje vozovnic zna včasih biti kar zahtevna naloga (npr., če naletite na skupino okajenih navijačev), zato kontrolorji delajo v skupinah, ali bolj natančno peterkah. Vsaka peterka ima naravnega vodjo, kar je v našem primeru Bulcsú (Sándor Csányi), ki nikoli ne zapusti podzemlja, izhod na površje je zanj nekaj nepredstavljivega. Kontrolorjem v resnici ni mar, če se peljete brez vozovnice ali ne, saj količnik uspešnosti in zajebani šefi dihajo za ovratnik vsakega kontrolorja. Izpolniti je potrebno normo in dobiti dovolj »zastonjkarjev,« če želiš obdržati službo. A to ni vse dogajanje, ki zapolnjuje življenje povprečnega kontrolorja. Tam spodaj lahko počneš marsikaj. Lahko se podiš za morilcem iz metroja, ki svoje žrtve pokonča tako, da ji v ključnem trenutku porine pod kolesa prihajajočega vlaka,  preganjaš mladeniča polnega kondicije ki te vedno zajebava, lahko najdeš tudi ljubezen, če ti všeč je dekle v kostumu plišastega medvedka.

Antalov režiserski prvenec je odlikuje nekaj zanimivih rešitev. Ena izmed njih je ta, da celoten film posname na podzemnih progah podzemne železnice. Kamera niti enkrat ne ujame dnevne svetlobe, njegova mizanscena je idealna za ustvarjanje občutka tesnobe. Čeprav v oznakah na največjem svetovnem filmskem portalu IMDB ne boste našli oznake komedija, je Kontroll pravzaprav komična drama. Komedija je resda črna, na trenutke film preide v zelo mračne, celo grozljive odtenke, toda zame je njegova največja vrednost ravno ta komični element, ki me je večkrat iskreno nasmejal. Humor izvira iz vsakdanjih situacij, v katerih se hote ali nehote znajdejo kontrolorji med opravljanjem svojega dela. Surrealistični elementi so najbolj izraženi v prizorih, ki obravnavajo serijskega morilca iz metroja. Režiser gledalca postavlja v dvomljiv položaj, v katerem je identiteta oz. celo obstoj morilca vprašljiv. Podobna oblačila glavnega junaka in morilca, njegove moraste sanje in izzivanje usode s tekom po tirnicah, so znaki, ki opozarjajo bodisi na Bulcsújev notranji boj, bodisi na njegovo temačno stran. Kontroll je zelo zabaven film, s pravo mero suspenza, komedije in romance. Antalu je z minimalnimi sredstvi in pogumno izbiro prizorišča uspelo posneti dinamičen film, brez specialnih efektov in kaskaderjev.

Ocena: 7.5/10

Mr. Nobody (2009)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: Kanada, Belgija, Francija, Nemčija
Leto: 2009
Žanri: Drama, Fantazijski, Romantični, ZF
Dolžina: 138 minut,  Imdb
Režija:  Jaco Van Dormael
Scenarij: Jaco Van Dormael
Igrajo: Jared Leto, Diane Kruger, Sarah Polley, Linh Dan Pham, Daniel Mays, Natasha Little, Rhys Ifans

Mr. Nobody je tiste vrste film, ki ne ponuja veliko smisla ob branju kratke vsebine. Vseeno bom poskušal strniti zgodbo v kratek povzetek, upam da v smiselno celoto. Nemo Nobody (Jared Leto) se kot devetletni deček znajde pred nemogočo izbiro. Ločitev staršev od njega zahteva odločitev, ki jo sam enostavno ne more sprejeti. Odločiti se mora s kom bo živel. Njegova izbira bo usmerila njegovo življenjsko pot, določila njegovo usodo. Vedno znova se  bomo skozi film vračali na ta odločilni trenutek njegovega življenja in poskušali ugotoviti, kaj se je zgodilo. Najprej pa skočimo v futuristično prihodnost, v kateri je Nemo najstarejši Zemljan, star je že 118 let. V prihodnosti nihče več ne umre. Človeštvo je prišlo do pogruntavščine imenovane »neskončno življenje.« Nemo je zadnji Zemljan, ki je zavrnil napredne možnosti in se odločil počakati na naravno smrt. Zato je pritegnil pozornost medijev in reporterja, ki mu Nemo pripoveduje zgodbo o svojih življenjih. Ja, prav ste prebrali gre za množino, kajti Nemo novinarju razloži da je živel več vzporednih življenj, če sem bolj natančen - tri. Tri življenja in tri ženske so zaznamovale njegovo življenje, vsaka na svoj način. Pripoved iz katere naj bi novinar razbral, katero izmed življenj je bilo resnično in katera dva sta izživeta le v starčkovi domišljiji. Ko je pripoved končana, se novinar ne more odločiti, kaj je resnica, prvo, drugo ali tretje življenje. Ali morda kar vsa tri?

Mr. Nobody je odlično posnet, vizualno dovršen film, ki ga podpisuje izkušeni Belgijec Jaco van Dormael, ki se je k filmu vrnil po dolgoletni odsotnosti. Dormael se ukvarja z vprašanji, ki se jih je lotil malodane vsak človek, ki si je kdajkoli zastavil vprašanje – kaj bi bilo, če bi bilo? Človekovo življenje je v njegovi viziji vsebuje nekaj pomembnih in veliko majhnih križišč, v katerih se odločimo ali gremo levo, ali desno. Belgijec nam pokaže, kaj bi se zgodilo, če bi se odločili drugače. Nekaj takega kar se je pripetilo Nicku Cagu v Family Man, čeprav je tam vse bilo zastavljeno bolj lahkotno. Tukaj gre za kompleksnejši, vsebinsko bolj zahteven prikaz, ki od gledalca zahteva pozornost in potrpljenje. To ni film ob katerem se lahko ukvarjate s kako stransko aktivnostjo. Če filma ne spremljamo dovolj pozorno in izgubimo košček dogajanja, smo že izgubljeni v času in prostoru. Zato svetujem ohranitev koncentracije in potrpežljivost, saj se bo na koncu vendarle vse usedlo na svoje mesto. Mr. Nobody ni film o obžalovanju ali napačnih odločitvah, ki jih človek včasih sprejme. To je film o paralelnih svetovih in življenjih, ki so lahko oz. so resnična, gledalcu je prepuščena možnost izbire in odločitev – katero je življenje pravo? Film, ki nam dopoveduje, da nobena izbira ni napačna, kvečjemu drugačna od druge in vsake naslednje. Najbolj všeč mi je to, koliko opcij je režiser pustil gledalcu. Tudi opcijo po v kateri se je vse končalo na železniški postaji, ko se je Nemo znašel pred prezahtevno odločitvijo. Prav ta detajl mi se zdi tudi najbolj sporen, saj je to točka, na kateri se gradi celotna zgodba. Prav ta prelomna točka je rahlo neprepričljiva (fant teče po peronu in se v teku odloča, naj gre z materjo ali ostane z očetom). Ne morem se znebiti občutka, da bi se dalo takšno prelomnico v fantovem življenju prikazati in posneti drugače, a zato nič manj učinkovito. Ne gre za prevelik minus, le moteči dejavnik v tem zelo solidnem filmu, ki nam ponuja nekaj drugačnega, kar je dobrodošla, hvale vredna osvežitev.

Ocena: 7.5/10