Joe (2013)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2013
Žanri: Drama 
Dolžina: 118' , Imdb
Režija: David Gordon Green 
Scenarij: Gary Hawkins, Larry Brow (knjiga)
Igrajo: Nicolas Cage, Tye Sheridan, Gary Poulter, Ronnie Gene Blevins, Adriene Mishler

David Gordon Green je nazaj. Tistemu staremu Greenu, ki je na začetku kariere posnel nekaj zares zanimivih filmov je uspelo izriniti novejšega, nezanimivega Greena. Tistega, ki je pred časom prodal dušo Hollywoodu in nekaj časa snemal zanič filme po naročilu. Na koncu se je izkazalo, da se Green ni prodal, ampak  je zgolj svoje ime oddajal v najem za določeno časovno obdobje. Že lansko leto, ko sem pisal o komični drami Prince Avalanche (2013), samo nekaj tednov pred premiero naslovnega filma v Benetkah sem zadovoljno ugotavljal, da se režiser počasi vrača na pravo pot. Zdaj, ko je arhiviran še Joe, o tem  več ni nobenega dvoma. Green znova snema kvalitetne filme in upajmo, da bo  tudi v prihodnje ostal na trenutnem kurzu. 

Nicholas Cage je Joe, bivši kaznjenec s težavno preteklostjo in kratko vžigalno vrvico. Zdi se, da je Joe v zadnjih nekaj letih našel spokoj in nekoliko ukrotil svojo naglo naravo. Doma, na kavču, te težave težko najdejo in Joe se drži tega preverjenega recepta. Zjutraj se odpravi na delo, v bližnji gozd, v katerem manjša skupinica lokalcev pod njegovim komando izvaja ukrepe, ki bodo velikem  lesnem podjetju omogočile krčitev gozda. Njihova naloga je zastrupljanje dreves, ki se z njihovo pomočjo začnejo sušiti in tako postanejo primerna za seko. Joe na poti domov običajno naredi kratek postanek v baru, včasih je v igri tudi lokalni bordel, v katerem naš protagonist poišče sprostitev v ženski družbi. Nekega dne mu pot prekriža 15-letni fant Gary, ki je s svojo potepuško družino pred kratkim prišel v mesto. Oče je ničvredni alkoholik, ki svojo voljo pogosto uveljavlja z nasiljem in fant bi že zapustil družino, če bi njegova mlajša sestra lahko sama skrbela zase. Gary potrebuje denar za hrano, zato prosi Joeja, da ga vzame v njegovo ekipo zastrupljevalcev dreves. Fant dobi priložnost za dokazovanje in ker se pokaže v dobri luči, postane regularni član Joejeve ekipe. Ta ga vzame pod svoje okrilje in med bivšim kaznjencem in otrokom se počasi spleta iskreno prijateljstvo. A ko ti za nekoga ni vseeno, potem tudi njegovi problemi postanejo tvoji problemi. Na fantovi strani je to nasilni oče, na Joejevi pa stare zamere enega izmed njegovih bivših pajdašev. 

Revna ruralna območja na ameriškem jugu so od nekdaj predstavljala izrazito filmično okolje za neodvisne filmarje, ki so svoje zgodbe umeščali na neugledne lokacije rezervirane za ameriško white trash populacijo. Ti filmi so pravo nasprotje velikih visokoproračunskih hitov, ki se običajno odvijajo bodisi na znanih ekskluzivnih lokacijah v naravi, bodisi v velikih urbanih središčih, v katerih se zrcali obraz bogate Amerike. Z izbiro čistega nasprotja neodvisni filmarji pokažejo drugačen obraz Amerike in nam ponujajo podobe, ki nimajo mesta v srečni  hollywoodski kinematografiji. Hollywood pač ne tolerira ljudi s slabo zobno higieno, ki imajo težave z alkoholom in živijo v težkih življenjskih pogojih. To nalogo je nase prevzel neodvisni film in Joe je tipičen predstavnik takšne usmeritve. Poznamo veliko primerjalno ustreznih naslovov, a če se osredotočim na malce novejše, bi naslovnega umestil nekje med  Na sledi očetu (Winter's Bone, Debra Granik, 2010) in Mud (Jeff Nichols, 2012). Slednji naslovnemu ni blizu samo tematsko, saj v Nicholsovem filmu enega izmed otrok, ki se zbliža s kaznjencem (Matthew McConaughey), igra malce mlajši Tye Sheridan. 

Potrebno je priznati, da David Gordon Green s svojo najnovejšo stvaritvijo ne odkriva novih teritorijev. Glavne sestavine, iz katerih Green sezida to zgodbo so pred njim koristili mnogi, a filmska zgodovina nas uči, da v rokah spretnega pripovedovalca tudi najbolj obrabljene zgodbe lahko dobijo posebno, zanimivo dimenzijo. Dobrih stvari, ki v tem primeru film dvignejo iznad povprečja je kar nekaj. Greenu in njegovi ekipi, med katero posebej velja izpostaviti Tima Orra, direktorja fotografije, ki je vizualno opremil prav vse režiserjeve filme doslej, uspe zgraditi odlično atmosfero, predvsem s premišljeno izbiro snemalnih lokacij, na katerih potem efektno koristijo estetiko grdega. S pametno postavitvijo kamere, ki like pogosto snema v slabo osvetljenih, zatohlih prostorih, gledalec  čuti ujetost likov v prostoru, oziroma lastni usodi. Druga pomembna komponenta so igralski nastopi. Nicolas Cage na leto lahko posname deset zanič filmov, a v mojih očeh bo vedno ostal vrhunski igralec. Tudi zato, ker se mu tudi po nizu petih-šestih slabih filmov nekako uspe vrniti  v A-ligo in odigrati vlogo, s katero si znova ustvari dovolj kredita za naslednjih pet-šest B filmov. Mladi Tye Sheridan se je še enkrat izkazal z odlično igralsko kreacijo in potrdil, da od njega v prihodnosti lahko pričakujemo velike stvari. Fant je že zdaj na takšnem nivoju, na katerem mu lahko zavidajo veliko izkušenejši igralci, ki so posneli več deset filmov. Zaključne besede sem prihranil za človeka, ki je z neverjetno prepričljivostjo odigral vlogo z alkoholom zasvojenega očeta. Green je v to vlogo inštaliral Garyja Poulterja, resničnega brezdomca, ki nikoli v življenju ni stal pred kamero. Ob takšnih kreacijah me vedno presune prepričljivost, s kakšno lahko popolni amater odigra določeno vlogo. Režiserjevo vztrajanje na avtentičnosti je bilo poplačano in če nič drugega, je vsaj ta vloga dokaz, da je nekoč živel brezdomec z imenom  Gary Poulter. Garyja so namreč le dva meseca po koncu snemanja našli utopljenega v neki plitvini, v katero je hote ali nehote zašel po nekajdnevnem  popivanju. (-4)

Ocena:

Återträffen [The Reunion] (2013)

Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi. The Reunion
Država: Švedska
Leto: 2013
Žanri: Drama
Dolžina: 88' ,  Imdb
Režija: Anna Odell
Scenarij: Anna Odell
Igrajo: Anna Odell, Sandra Andreis, Kamila Benhamza, Anders Berg, Jimmy Carlberg, Erik Ehn

Na letošnji podelitvi zlatih hroščev (Guldbagge awards), ki so švedski ekvivalent oskarjev, je nagrado za najboljši film odnesla drama Återträffen, debitantska stvaritev kontroverzne švedske umetnice Anne Odell. O kontroverzah bom povedal nekaj več v nadaljevanju, za uvod pa naj povem, da je film v Benetkah, poleg Razrednega sovražnika Roka Bička, bil eden izmed najvidnejših naslovov v sekciji Mednarodni teden kritike, kjer je prejel dve pomembni nagradi. 

Po dvajsetih letih je zanimivo srečati ljudi, s katerimi smo se nekoč družili in temu primerno je tudi vzdušje na zabavi, ki jo skupina bivših sošolcev pripravi v neki restavraciji. Atmosfera je  sproščena, obrazi so nasmejani, debate živahne. Vsaj, dokler se v restavraciji z manjšo zamudo ne pojavi Anna Odell. V zraku je čutiti rahel dvig napetosti, vendar je pozornost kmalu preusmerjena na slavnostne govornike. Besedo vzamejo tisti, ki so vso zadevo organizirali in potem ko z govorjenjem končajo najsvetlejši  predstavniki razreda, za besedo zaprosi Anna.  A že po nekaj stavkih je jasno, da njeni spomini na šolske dni niso ničkaj prijazni. Nasmehi z obrazov počasi izginjajo, Anne pa je iz minute v minuto bolj ostra, obtožbe na račun tistih, ki so ji najbolj grenili šolske dni, so vedno hujše. Na neki točki nihče več ne želi poslušati njenih obtožb in v nekem trenutku skoraj pride do fizičnega obračuna. Prezgodnji, katastrofalni konec zabave je tudi konec prvega poglavja, a šele drugo poglavje razkrije, kaj smo videli v prvem poglavju.

Gledalec z nekaj več filmske kilometrine bo v trenutku, ko Anna dvigne kozarec in prosi za besedo, iz spomina nemudoma priklical odlično Praznovanje (Festen, Thomas Vinterberg, 1998). Zadeve se tudi tukaj razvijajo v podobni smeri, vendar Återträffen po prvem dejanju zaplava v drugačne, bistveno bolj eksperimentalne vode. Ta film je zame zelo oseben. To je izjava, ki jo avtorji pogosto rabijo pri predstavitvi svojih del, a v tem primeru je ta trditev povsem na mestu.  Ustrahovanja, poniževanja in  ostale neprijetnosti med odraščanjem so del  problematike, ki je bila obravnavana v mnogih filmih, a vseeno se ne spomnim,  da je kakšna izmed žrtev nasilja o tem posnela film, v njem odigrala glavno vlogo in se kasneje, kot zrela oseba, tako pogumno soočila s tistimi, ki so jo trpinčili. Režiserka se s tem filmom ni zgolj soočila z lastno bolečo preteklostjo, ampak tudi posnela zanimivo študijo o tem, kako travme, ki jih posameznik občuti v adolescenci nanj vplivajo kasneje, ko je že formirana osebnost.  Moram priznati, da mi je pri režiserkinem prvencu bolj ugajal koncept, kakor sama izvedba.  Občutek je, da avtorica v prvem delu  za odtenek preveč radikalna v projekciji  odziva skupine na njena obtoževanja. Mogoče ne toliko v smislu lastnega angažmaja in odziva posameznikov, ampak bolj v prikazu sovražnega odziva celotne (sovražne) skupine. Ovire, ki avtorici preprečujejo podrobnejšo analizo njenih tlačiteljev v drugem delu so razumljive, a Odellovi vseeno uspe izpostaviti srž problema: pri vsakršni obliki nasilja niso odgovorni le tisti, ki izvajajo nasilje; enako odgovorni so tudi vsi tisti, ki le nemo opazujejo izvajanje nasilja in ne storijo nič. Še več, družba dominantne samce in samice, četudi so nasilneži, promovira v svoje voditelje. Že v uvodu sem omenil, da Anne Odell na Švedskem mnogi doživljajo kot kontroverzno osebnost. To etiketo so ji prišili potem, ko si je mlada umetnica omislila nadvse izviren način za predstavitev svoje diplomske naloge. Anne je po namišljenem samomoru z mostu v Stockholmu policijo prepričala, da je oseba s psihično motnjo. Nato je v bolnišnici norela, zmerjala medicinsko osebje in razgrajala tako močno, da so jo morali vtakniti v prisilni jopič in jo pomiriti s pomirjevali. Naslednje jutro je študenta zdravnikom pojasnila, da je vse kar se je zgodilo včeraj, del njene diplomske naloge. Že s to akcijo je Odell napovedala svojo ekscesno umetniško usmeritev in njen prvenec je zagotovo zanimiv korak, narejen v tej smeri.

Ocena:

Ilo Ilo (2013)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: Singapur
Leto: 2013
Žanri: Drama
Dolžina: 99',  Imdb
Režija: Anthony Chen
Scenarij: Anthony Chen
Igrajo: Koh Jia Ler, Angeli Bayani, Tian Wen Chen, Yann Yann Yeo 

Singapur s konca 90-ih let prejšnjega stoletja. Gospodarska recesija vedno bolj trese nekoč uspešno gospodarstvo,  slika pa je podobna v večini držav v regiji. 10-letni Jaile je problematičen mulc, sin prezaposlene uslužbenke pri veliki korporaciji, pri kateri pripravljajo novo rundo masovnih odpuščanj. Oče je trgovski potnik, ki pred družino že nekaj časa skriva dejstvo, da je ostal brez službe. Na srečo je vsaj materina pozicija v podjetju razmeroma varna zaradi njene brezkompromisne privrženosti podjetju in kdove koliko nadur, s katerimi je dokazala svojo vrednost in si priborila manjšo šefovsko pozicijo. Zakonca se vsak na svoj način borita za prosperiteto družine, največja žrtev njunih ambicij pa Jaile, ki je večino časa prepuščen samemu sebi. Fant obupno išče pozornost, rezultat njegovih prizadevanj pa so vedno pogostejša povabila na razgovore, ki jih ravnateljica šole pošilja njegovim staršem. Ko se Jaile po še enem ekscesu znajde pred izključitvijo, se mati odloči, da bo najela hišno pomočnico iz tujine, ki bo skrbela za red v hiši in spotoma popazila na njenega problematičnega sinka. Nekaj dni kasneje v hišo pride nova služkinja, revna Filipinka Teresa, ki ji Jaile sprva močno greni življenje. Toda njeno razumevanje za težave odraščajočega fanta začne mehčati njegovo sovražno držo in med služkinjo in otrokom se postopoma rojeva iskreno prijateljstvo.

Ena od prednosti, ki ji s seboj prinaša konzumiranje raznolikih filmskih zgodb iz celega sveta je ta, da gledalec iz teh zgodb lahko absorbira delček realnosti, ki jo živijo ljudi na nekem oddaljenem delu sveta. Singapurja verjetno ne bom nikoli obiskal, zato je toliko bolj zanimivo, ako se ustvarjalec odloči v zgodbo vključiti neko lokalno posebnost. 29-letni debitant  Anthony Chen je v svoj režiserski prvenec vključil  nekaj avtobiografskih detajlov, saj je tako kot mnogi singapurski otroci odraščal ob filipinski služkinji. Filipinci in Filipinke so v Singapurju od nekdaj imeli vlogo poceni delovne sile in mogoče se prav na pričujočem primeru najbolje vidi, kako zelo poceni imigranti prodajajo svoje delo. Družina, ki jo spoznamo tukaj namreč ne sodi v singapurski premožni razred, ampak v nižji srednji sloj – njihovo stanovanje je  dokaj skromno, družinski avto je v napol-razpadajočem stanju, a kljub temu družina premore dovolj denarja, da si privošči služkinjo. Iz te slike lahko razberemo dvoje: raven podcenjenosti imigrantskih delavcev in vpliv kapitalistične miselnosti na majhnega človeka, ki za dosego določenih materialnih ciljev mora žrtvovati družinsko srečo in se povsem posvetiti poklicu ki ga opravlja. Moja služba – to  sem jaz, je logika, ki razgalja vso nehumanost takšne realnosti. V ta okvir Chen umesti zgodbo o odraščajočem fantu, ki je brez dvoma ena od žrtev takšne realnosti. 

A ni vse tako črno, saj režiserju uspe v ta depresivni okvir umestiti toplo in srčno zgodbo o zbliževanju 10-letnega otroka in njegove služkinje. On v njej najde manjkajočo komponento – materinsko  ljubezen, ona pa nadomestek za lastnega otroka, ki ga je pustila v domovini, ko je odšla s trebuhom za kruhom. Režiserju uspe kreirati nekaj enostavnih, a močnih situacij, preko katerih gledalcu lepo približa ekspanzijo medsebojne naklonjenosti. V spominu bodo najbolj ostali liki, vse štiri centralne figure, ki so vsaka zase obložene z dovolj karakternih slojev, da v njih vidimo pristne ljudi iz krvi in mesa. Skozi najbolj zanimivo  transformacijo  pa gre najmlajši med njimi, ki ga sprva težko razumemo in z njim ne sočustvujemo, vendar se naš odnos do njega postopoma spreminja. Vse do zadnjih, čustvenih minut, ko Jaile več ni tisti problematičen mulc iz začetka zgodbe, temveč otrok, ki ima našo naklonjenost in razumevanje. Chen zgodbo zaokroži z dopadljivim razpletom, ki sprva mogoče ne deluje preveč optimistično, a pod črto je jasno, da je skromni služkinji vseeno uspelo odnose znotraj disfunkcionalne družine spremeniti na bolje. (-4)

Ocena:

The Grand Budapest Hotel (2014)

Slovenski naslov: Grand Budapest hotel
Država: ZDA, Nemčija
Leto: 2014
Žanri: Komedija
Dolžina: 100' ,  Imdb
Režija:  Wes Anderson
Scenarij:  Wes Anderson, Hugo Guinness
Igrajo: Ralph Fiennes, Tony Revoloilri, F. Murray Abraham, Tilda Swinton, Mathieu Amalric, Adrien Brody, Willem Dafoe, Jeff Goldblum, Harvey Keitel, Jude Law, Bill Murray, Edward Norton, Saoirse Ronan, Jason Schwartzman, Léa Seydoux

Večina tistih, ki so vsaj enkrat vstopili v kakšnega izmed imaginarijev Wesa Andersona in začutili zadovoljstvo ob njegovi čudoviti vizualni estetiki, so kasneje postali njegove redne stranke. Anderson je vizualnost svojih izdelkov pili iz filma v film, z Grand Budapest pa je dosegel nivo, ki ga ne bo enostavno preseči. Že s Kraljestvom vzhajajoče lune je letvica bila postavljena zelo visoko, toda Andersonu je v sodelovanju z svojim stalnim sodelavcem Robertom D. Yeomanom, direktorjem fotografije, ki je svoje znanje vgradil v vse Andrsonove filme, razen prvenca Bottle Rocket (1996) in animacije Fantastic Mr. Fox (2009), uspelo dodatno izboljšati vizualno komponento svojega najnovejšega izdelka. Še drugič zapored je za produkcijski dizajn poskrbel Adam Stockhausen, s katerim so režiser in sodelavci dolgo časa iskali primerno lokacijo in primerno stavbo v centralni Evropi, na kateri bo stal njihov izmišljeni hotel. Na koncu so v mestecu Görlitz, ki stoji na tromeji med Nemčijo, Češko in Poljsko odkrili razkošno starinsko veleblagovnico, ki so jo za potrebe filma preobrazili v Grand Budapest Hotel.

Naslovni hotel stoji na idilični gorski lokaciji v fiktivni srednjeevropski deželi Zubrowka in gosti premožno klientelo iz Zubrowke in ostalih okoliških držav. Razkošni hotel je zamišljen kot elitno termalno zdravilišče na čistem gorskem zraku, kamor na oddih prihajajo zapostavljene soproge, umetniki in umetnice z ustvarjalno blokado in mnoge  osamljene duše, ki z nastanitvijo v hotelu dobijo tisti kanček pozornosti, ki ga pogrešajo v domačem okolju. Za zadovoljstvo strank skrbi izkušeni hotelski receptor Monsieur Gustave, ki je zadolžen za koordinacijo vseh aktivnosti v poslopju. Hotel gromozanski delež slave in prepoznavnosti dolguje prav glavnem receptorju, ki vsakemu gostu namenja veliko pozornosti, ki včasih zna biti zelo intimna. Nekega dne član hotelskega osebja postane mladi postrešček Zero Moustafa, ki hitro postane Gustavov ljubljenec. Ko do Gustava pride novica o smrti Madame D., njegove najljubše gostje, ki je vrsto let prihajala na oddih v Grand Budapest, se concierge v družbi svojega najljubšega postreščka odpravi na pogreb. Na njuni poti vidimo spreminjajočo se deželo na pragu velike vojne in jasna znamenja krepitve fašistične miselnosti. Gustave in Zero se nehote znajdeta sredi grde zapuščinske razpravo, saj je Madame D. Gustavu nepričakovano zapustila dragoceno sliko, ki jo pohlepna družina ne misli tako enostavno izpustiti iz rok.

Filmi Wesa Andersona so zame sčasoma postali pravi mali imaginarni svetovi, v katere vstopam z vedno večjim veseljem in vedno večjimi apetiti. Že prve minute filma so prinesle dobro razpoloženje, počutje v teh uvodnih minutah pa je spominjalo na občutke, ki jih človek dobi ob vstopu v hišo najljubšega sorodnika ali kakega starega prijatelja, ko že po nekaj besedah čutiš, da je pred tabo novo prijetno druženje. Nekateri Andersonu očitajo nepotrebno inštaliranje velikih igralskih kalibrov v nepomembne, majhne vlogice, a pri tem pozabljajo, da so to igralci, ki so zaznamovali njegovo režisersko kariero in da prav prisotnost teh igra pomembno vlogo pri ustvarjanju občutka familiarnosti, ki ga čutimo ob gledanju njegovih filmov. Anderson je z vsakim novim filmom na seznam dodal kakšno novo uveljavljeno igralsko  ime, ki je potem z veseljem obnavljalo članstvo v njegovem sindikatu. Zadnje ime na tem seznamu je Ralph Fiennes, ki se je odlično znašel v zanj netipični vlogi. Anderson se očitno zna na poseben način povezati s svojimi igralci in iz njih izvleči kreacije, kakršna je tukaj uspela Fiennesu, ki je na seznam svojih najboljših vlog dodal rolo, s katero njegov igralski karton deluje bolj barvito, vsestransko in nenazadnje, bolj zanimivo.

Grand Budapest je poln zanimivih igralskih utrinkov in nesmiselno bi bilo posebej omenjati vsakega izmed njih, zato se bom ustavil le pri Tildi Swinton, ki je po Snowpiercerju odlično odigrala še eno do nerazpoznavnosti zamaskirano vlogo in mlademu Tonyju Revoloilri, ne toliko zaradi njegove sicer solidne kreacije, ampak zato, ker je njegov lik lep primer odličnega castinga, s kakšnim lahko iz vloge izvlečeš maksimum. Mladi igralec s svojo pojavo ni prinesel le raznolikosti, ampak je Andersonu omogočil, da se na zanimiv način dotakne problematike priseljencev in povleče vzporednice z aktualnim stanjem v večini bogatih zahodnoevropskih držav. Na problem nestrpnosti do drugačnega in drugačnosti se navezuje motiv krepitve fašizma v centralni Evropi, ki je lepo vkomponiran v duhovito pustolovščino, polno iskrivih dialogov in dobrega tempa, v katerih prepoznamo retro obrise vrtoglavih komedij, kakšnih ne snema nihče več. Skoraj neverjetno je, da avtorju uspe v tako kratek film umestiti toliko zanimivih motivov: zgodbo o pristnem prijateljstvu, prvi ljubezni, umoru, tatvini… Anderson celo najde čas za izjemno zabavno parodiranje filmov, ki napetost gradijo na preciznem prikazu pobega iz zapora. Skratka, Grand Budapest Hotel je mešanica številnih zgodb, ki jo v tako okusno filmsko jed lahko zmešajo le največji mojstri svojega poklica. (-5)

Iz prve roke (Vir:Kinodvor)

»S prijateljem Hugom sva se več let pogovarjala o liku, ki ga je navdihnil najin prijatelj, neverjetno očarljiv človek z edinstvenim, čudovitim načinom izražanja in zelo specifičnim pogledom na svet. Ni mu podobnega. Sam pa sem hotel hkrati posneti neke vrste evropski film, za kar me je navdihnilo zlasti pisanje Stefana Zweiga, ki mi je zadnja leta tako prirasel k srcu. V tem času sem bral še druge reči, ki na videz nimajo nič skupnega s filmom, na primer delo Eichmann v JeruzalemuHannah Arendt, ki vsebuje izjemno analizo: kako so se posamezne evropske države odzvale na nacizem in kako se je ves ta prostor nenadoma zrušil.«

- Wes Anderson, režiser in scenarist

»S filmom Grand Budapest hotel je Wes ustvaril pravo pravcato 'caper' komedijo, polno preoblek, pregonov in pobegov, ki pa jo vseskozi preveva tisti prepoznavni trpko-sladki podton. Vse Wesove filme zaznamuje idiosinkratična lahkotnost, v katero so v resnici zavite resne teme, pa tudi močna čustva. Gre za nenavadno mešanico, ki je ne zna posnemati nihče, saj izvira iz Wesove notranjosti, iz povsem osebnega smisla za humor in dojemanja sveta. Ne nazadnje je spet ustvaril lastni, izmišljeni čas in svet, v katerem živijo pogumnejši, bolj načelni ljudje, ki pa se znajo tudi bolj zabavati.«

- Ralph Fiennes, igralec

Ocena:

Nymphomaniac: Vol. II (2013)

Slovenski naslov: Nimfomanka - 2. del
Država: Danska, Nemčija, Francija
Leto: 2013
Žanri: Drama, Misterij
Dolžina: 123' ,  Imdb
Režija: Lars von Trier
Scenarij: Lars von Trier
Igrajo: Charlotte Gainsbourg, Stellan Skarsgård, Jamie Bell, Willem Dafoe, Mia Goth, Michael Pas

Zapis o drugem delu Nimfomanke se navezuje na članek, ki sem ga pred nekaj tedni posvetil prvemu delu filma, zato ga je smiselno brati v tem kronološkem zaporedju. Veliko bolje bi bilo, če bi oba dela obravnaval v enem samem zapisu, saj konec koncev govorimo o eni pripovedni celoti, ki je zaradi izdatne dolžine bila razdeljena na dva dela. Kratki sinopsis je že predstavljen v prvem zapisu, zato ne bom izgubljal časa s pisanjem povzetka, ampak se bom takoj lotil preostalih treh poglavij Nimfomanke. Srečni trenutki so kratki, hitro minljivi, bolečina je dolgotrajna in nikoli zares ne mine. To je filozofija, s katero se mogoče delno pojasni dejstvo, da je prvih pet poglavij Nimfomanke združenih v prvi del filma, krajše od zaključnih treh poglavij, ki jih gledamo v drugem delu. Zdaj, ko je film kompletiran moram narediti revizijo svojih stališč iz prvega zapisa. V prvem članku sem zapisal takole:   Vsi tisti, ki so od filma zastavljenega v teh tematskih okvirjih pričakovali bolj poglobljeno študijo seksualnosti in same nimfomanije, kot njene izkrivljene in amoralne različice spolnega življenja, so najbrž nekoliko razočarani, saj nam Trier z Nimfomanko nudi izrazito hladen vpogled v svet neutolažljive spolne sle. Takšna trditev po drugem delu filma izgubi veljavo, saj v nadaljevanju Von Trier stori nasprotno — zgodbo  zaokroži tako, da gledalcu ponudi še ostale, za glavno protagonistko manj prijetne aspekte nimfomanije. Takšno možnost je napovedoval že zadnji prizor v prvem delu filma, v katerem Joe možu prizna, da med seksom z njim ne čuti nič. Že to bi moralo biti dovolj jasno opozorilo, da Von Trier v nadaljevanju ne bo vztrajal zgolj pri sami mehaniki, ampak bo zgodbo oplemenitil s tehtnejšim psihološkim tretmajem.    

Ko Joe, oziroma njeno glavno orodje za dosego seksualne potešitve naenkrat postane nefunkcionalno,  je ta pripravljena storiti vse za povrnitev nekdanje funkcionalnosti svoje, recimo ji kar, pizde, saj konec koncev takšno terminologijo uporablja tudi ona sama. To je problem, s kakšnim Von Trier junakinjo pošlje v svet sadomazohističnih užitkov. Svet, ki mu poveljuje K (Jamie Bell) specialist za potešitev tovrstnih potreb. Mogoče bodo prizori v tem poglavju za koga preveč zahtevni in tega se dobro zaveda tudi režiser, ki  prav v tej epizodi dogajanje orkestrira tako, da zgodba dosega svoje črnohumorne vrhunce. Dopuščam možnost, da je z mano nekaj narobe, a prav prvi obisk pri K-ju in njegov postopek priprave obiskovalke na tretma, se mi zdi neznansko smešen. Von Trier je v svojih filmih pogosto bolj ali manj očitno samoreferenčen; najbolj očitno prav v tem poglavju, ko znova prepleta žensko seksualnost in materinsko ljubezen do otroka. Tisti najbolj pesimistični gledalci bojo mogoče v določenem trenutku pomislili, da bo Lars do konca samorecikliral Antikrista, tisti vajeni njegovih provokacij pa najbrž ne bodo niti pomislil, da za kaj takega obstaja realna možnost.  In če smo se po šestem poglavju spraševali, ali je naslednje poglavje lahko bolj provokativno od prejšnjega, se je hitro pokazalo, da je odgovor pritrdilen. Pedofilija je tema, ki se navadno obravnava v rokavicah, a Von Trier preko tega kočljivega vprašanja uspešno razširi svojo glavno temo, nam ponudi interesanten pogled na pedofilijo in obenem vzpostavi jasne vzporednice s stanjem glavne junakinje. Zaključki, ki jih lahko izvlečemo iz tega poglavja so najbolje izraženi v besedah,  ki jih Joe izreče v pogovoru s Seligmanom. Vsi se rodimo s seksualnostjo, a nekateri pač imajo to nesrečo, da se rodijo z neprimerno, ali celo prepovedano seksualnostjo. Revolver je zadnje, osmo poglavje, s katerim se vrnemo na začetek zgodbe in ugotavljamo, zakaj se je Joe sploh ležala pretepena na ulici, s čisto zadnjim prizorom pa Von Trier izrabi jokerja, ki ga je ves čas držal v roki. Seveda, govorim o Seligmanu in njegovi funkciji v zgodbi.

Tudi tokrat je danskem provokatorju uspelo mobilizirati filmske navdušence iz celega sveta, ki so kmalu po premieri prvega dela filma na raznih on-line forumih in filmskih portalih sprožili živahno debato o njegovi najnovejši stvaritvi. Tako kot je to v navadi ob njegovih filmih, se je tudi tokrat javilo lepo število tistih, ki so po ogledu s svetom želeli podeliti frustracije, ki so jih doživljali ob gledanju njegove študije seksualnosti in nič manjše število tistih, ki so jih navdajali ravno nasprotni občutki.  Sam se uvrščam med slednje in Von Trier je po moji oceni z Nimfomanko ustvaril še eno izvirno filmsko zgodbo, s katero mu je uspelo zavalovati mirno gladino svetovne filmske produkcije, ki ji kronično primanjkuje filmov z robom, filmov, ki bi se upali na tako brezkompromisen način spregovoriti o določenih tabu temah.  Nimfomanko bodo cenili tisti, ki jih zanima širok spekter čustev, ki jih s seboj prinaša takšna odvisnost, razočarani pa bodo predvsem gledalci, ki  v njem iščejo pornič z zgodbo. Za nekoga mogoče utegnejo biti malce moteči dokaj površno utemeljeni prehodi in vstopi v posamezna poglavja,  čeprav takšen pristop nima bistvenega vpliva na to, kar se želi povedati s posamezno epizodo in filmom kot celoto. Še posebej mi je všeč način, kako Von Trier prepleta svojo osebno realnost s stališči, ki jih izražajo njegovi liki. Na neki točki pogovor med Joe in Seligmanom zaide v sfero rasizma/nestrpnosti/ksenofobije, kar režiser izkoristi za nedvomen odgovor vsem tistim, ki  so ga po znanem incidentu v Cannesu razglasili za nacista.  Živimo v svetu, v katerem vlada licemerstvo; svetu, ki raje sprejema tiste, ki govorijo prav in mislijo slabo,  od tistih ki govorijo napačno in mislijo dobro. Lars bi v zgodbo o nimfomaniji zlahka napletel še kakšno istospolno epizodo, a danes je LGBT filmov že toliko, da tema več ne predstavlja kakšnega posebnega tabuja. Pedofilija pa bo vedno občutljivo področje in prav v tej postavki Von Trier najbolje izrazi osrednjo idejo filma. Človek je seksualno bitje, ki s seboj nosi breme lastne seksualnosti in to breme raste sorazmerno s stopnjo drugačnosti,  ki v najbolj ekstremnih primerih življenje lahko spremeni v agonijo. Danes je malo je filmarjev, ki imajo dovolj poguma za obravnavo takšnih tem s takšno dozo humanizma. 

Ocena:

Epizoda u životu berača željeza [An Episode in the Life of an Iron Picker] (2013)

Slovenski naslov: Epizoda v življenju zbiralca železa
Država: BiH, Slovenija, Francija
Leto: 2013
Žanri: Drama
Dolžina: 75' ,  Imdb
Režija: Danis Tanović
Scenarij: Danis Tanović
Igrajo:  Nazif Mujić, Senada Alimanović, Šemsa Mujić, Sandra Mujić

Le nekaj reprezentativnih vzorcev je dovolj, da povežemo pikice in si ustvarimo jasno sliko o globalni ekspanziji mizerije, saj je iz dneva v dan vedno več tistih, ki nimajo dovolj sredstev za najnujnejše življenjske potrebščine. Takšne primere lahko najdemo na vseh koncih sveta in na tem mestu mi se zdi smiselno povezati filme, o katerih sem pred kratkim pisal. Pred tem prispevkom sem pisal o avstralskem filmu Raketa, ki predstavi težke življenjske pogoje aboriginskega ljudstva v Laosu. Režiser je idejo za večino likov in samo zgodbo dobil med snemanjem dokumentarca, ki govori o aboriginskih otrocih, ki pobirajo prazne tulce granat (včasih tudi  polne, neeksplodirane bombe) in jih potem prodajajo na odpadu. Na drugem koncu sveta, v Angliji, eni izmed najbogatejših držav sveta, najdemo podobno sliko. Otroci iz najnižjih slojev pobirajo odpadno železo in ga prodajajo na odkupnih postajah. Vse to smo lahko videli v Sebičnem velikanu, o katerem nekaj več lahko preberete na tej povezavi. Ta trojček zaokrožujem z današnjim filmom, Epizodo v življenju zbiralca železa, ki je na 63.Berlinalu prejel dva srebrna medveda: Veliko nagrado žirije in nagrado za najboljšega igralca. Zbiranje odpadnih kovin je nekakšen skupni imenovalec vseh treh filmov, v katerem se zrcali zaskrbljujoča smer, v katero gre človeštvo. Podobnih (filmskih) primerov je kar nekaj, a prav omenjena tri filma, ki sem jih videl v kratkem časovnem obdobju, so izkristalizirala ta ponavljajoči se motiv.

Glavni junaki Epizode… so člani romske družine Mujić. Živijo v neugledni hiški, ki stoji v romskem naselju, nekaj deset kilometrov oddaljenem od bosanskega mesta Tuzla. Oče Nazif družino preživlja z zbiranjem odpadne kovine in tistih nekaj evrov socialne podpore. Žena Senada mu je rodila dve deklici in kljub težkim razmeram se zakonca Mujić in njuna otroka nekako prebijajo skozi življenje. A ko žena nekega dne začuti bolečine v trebuhu in jo mož odpelje k zdravniku, se njuni življenji spremenijo v nočno moro. Zdravniki s pregledom ugotovijo, da je Senada imela spontani splav in ji ustavijo krvavitev, vendar je za odstranitev zarodka potrebna operacija. In ker Senada nima zdravstvenega zavarovanja, zahtevajo plačilo operativnega posega, ki po ceniku stane okoli 500 evrov. 500 evrov, ki jih družina Mujić nima. In čeprav je Senadino stanje kritično, zdravniki zavrnejo izvajanje posega brez predhodnega plačila. Nazifove prošnje in pozivi na pomoč ne zaležejo, zato jima ne ostane nič drugega, kakor da se vrneta domov. Naslednji dan je ženino stanje še slabše, zato se znova odpravita v bolnišnico, a odgovor je enak: Najprej denar, potem operacija! V naslednjih dneh spremljamo moževa obupna prizadevanja, da ženi priskrbi nujno medicinsko pomoč.             

Dejstvo je, da v Bosni in Hercegovini marsikaj ne štima. Odnos do etničnih manjšin je zadnja skrb tamkajšnje oblasti (če sploh), in prav zato nehumano ravnanje javnih služb, ki je prikazano tukaj, ne predstavlja nobenega presenečenja. Ocenjujem, da temeljno vprašanje, ki se poraja po ogledu filma vseeno ni položaj in diskriminacija manjšin (čeprav ta moment igra pomembno vlogo) ampak zaskrbljujoči globalni trendi krčenja tistih osnovnih pravic, kot je pravica do nujne medicinske pomoči. Tudi v naši državici je seznam zdravstvenih storitev brez doplačila vedno krajši in zdi se, da bo zdravje kmalu postalo privilegij rezerviran za premožnejše sloje. Že zdrav razum narekuje transparentno rabo sredstev in boj proti mahinacijam v zdravstvu, a sem obenem prepričan, da se nam pod krinko racionalizacije poslovanja želi podtakniti nadaljnja komercializacija zdravstva, ki neizogibno pelje proti dogodkom, kakršen je prikazan v pričujočem kosu celuloida. Epizoda… je film, ob katerem je težko biti kritičen in se ob bedi, ki jo tu vidimo, delati preveč pametnega. Zato bi želel poudariti, da film vsekakor zasluži našo pozornost, prav tako se mi zdijo vprašanja, ki jih izpostavlja Tanović, tehtna in na mestu. Bosanski oskarjevec je idejo za film dobil ob branju članka v lokalnem časopisu, v katerem je novinar opisal dogodke, ki jih prikazuje film. Čeprav je Epizoda… nosilec uglednih mednarodnih priznanj, ocenjujem, da je Tanović tokrat le delno uspel iskoristiti ves potencial, ki ga je takšna zgodba ponujala. Mislim, da bi za kaj takega bilo treba storiti več, kot še enkrat v napol-dokumentarističnem stilu rekonstruirati zgodbo družine Mujić. V mislih imam nekoliko odločnejši pretres zdravstvenega sistema in iskanje krivcev za takšno stanje. Žal se kamera ustavi že pred vrati ordinacij, zato nikoli ne izvemo, kdo so direktorji bolnišnic, ki zavrnejo žensko v kritičnem stanju, niti kdo so tisti, ki so direktorjem bolnišnic poslali takšne direktive. Nekoliko me je zmotilo tudi idealiziranje glavnih likov, ki vendarle tudi sami nosijo del odgovornosti. S tem nikakor ne želim iskati opravičila  za postopke pristojnih služb, ampak poudariti, da bi liki lahko bili še boljši, če bi imeli nekoliko kompleksnejši značaj. En segment filma se mi vseeno zdi nadpovprečno dober — deli, v katerih opazujemo dinamiko odnosov v romskem naselju so netipično topli in iskreni, če jih primerjamo s starejšimi filmskimi portreti te etnične skupine v nekdanju skupni državi in kasneje v samostojnih državah (predvsem v filmih Emira Kusturice), v katerih je navadno bilo (pre)malo prostora za kaj takega. (+3)

Ocena:

The Rocket (2013)

Slovenski naslov: Raketa
Država: Avstralija, Laos, Tajska
Leto: 2013
Žanri: Drama
Dolžina: 96' ,  Imdb
Režija: Kim Mordaunt
Scenarij: Kim Mordaunt, Miro Bilbrough
Igrajo: Sitthiphon Disamoe, Loungnam Kaosainam, Suthep Po-ngam, Bunsri Yindi, Sumrit Warin, Alice Keohavong

Začel bom s pohvalo na račun nacionalne televizije, ki nam iz tedna v teden ponuja raznovrstne, kakovostne filmske vsebine. Ljubitelji sedme umetnosti lahko med tednom spremljamo zanimive filme pretežno evropske, pa tudi neevropske produkcije. Tako smo prejšnji mesec lahko videli premiero avstralsko-laoške drame Raketa, ki se je letos v imenu Avstralije neuspešno potegovala za oskarjevsko nominacijo v kategoriji tujejezičnega filma. Film podpisuje avstralski režiser Kim Mordaunt, ki je nekaj časa v aboriginskih skupnostih jugovzhodne Azije (Laos, Tajska, Vietnam) kot mentor pomagal mladim filmarjem narediti prve korake v svetu filma. Zraven je snemal krajše filme in dokumentarce, ter spotoma iz prve roke slišal in videl marsikaj zanimivega, kar mu je pri pisanju scenarija za Raketo, ki je njegova debitantska stvaritev, prišlo še kako prav.     

Ob poznavanju avtorjeve poti ne preseneča, da se naslovna zgodba odvija v Laosu, kjer mlada Aboriginka pravkar rojeva svojega prvega otroka. Tistega dne je na svet prijokal Ahlo, ki ga je njegova babica razglasila za prekletega otroka, ki bo ljudem okoli sebe vedno prinašal nesrečo. Ahlo je imel brata dvojčka, ki se je rodil mrtev, in po lokalnem verovanju je takšen otrok magnet za nesrečo. Deset let kasneje je Ahlo radoživ fant, ki v svoji otroški razuzdanosti včasih stori kakšno neumnost, a vseeno bi težko govorili o uresničitvi babičinih črnih napovedi. A nato nad vas pridejo črni oblaki, ko regionalni energetski gigant z blagoslovom laoških oblasti obelodani graditev jezu, zaradi katerega bodo preselili celo vas. Vaščane s kamioni odpeljejo na novo lokacijo, na kateri vsi skupaj spoznajo, da so obljube o novih hišah in boljšem življenju le mrtva črka na papirju.  Spravijo jih v improvizirano begunsko taborišče, pod šotore, kjer Ahlo naredi nekaj zanj tipičnih vragolij. Razjarjeni vaščani več niso pripravljeni tolerirati njegovo slabo karmo, zato se fant počuti sprejetega le ob svoji novi prijateljici Kii, 9-letni deklici, ki živi s svojim čudaškim, zapitim stricem. Nesrečna naključja se kopičijo in nekaj dni kasneje mora Ahlova družina skupaj s Kio in njenim stricem zapustiti taborišče. Skupaj poskušajo najti svoj prostor pod soncem, a v deželi uničeni z vojno, v kateri imajo več neeksplodiranih bomb kakor otrok, to ni enostavna naloga.   

Takoj v prvem kadru, v katerem spoznamo 10-lenega Ahla je jasno, da so Kim Mordaunt in sodelavci opravili odlično selekcijo in pred kamero postavili naturščika, ki je pravi magnet za kamero. Že ta prvi prizor, v katerem opazujemo veselega in razigranega fanta, izžareva neverjetno, nalezljivo energijo, ki instantno ogreje srce gledalca. Rekel bi, da smo Ahla vzeli za svojega že po tem prvem kadru, všečnost pa je še dodatno utrjena v nadaljevanju, ko se fant začne družiti z malce mlajšo deklico z žalostnimi očmi. Zgodba je v osnovi preprosta, enostavno sledljiva in razmeroma predvidljiva, sploh v svojem finalnem odseku, a ji to v resnici ne škoduje preveč, kajti resnično vrednost filma najdemo v likih. Karakterji, ki jih gledamo tukaj, niso nastali kar tako, oziroma niso izmišljeni — večina likov namreč temelji na osebah, ki jih je Kim Mordaunt srečal med snemanjem svojega dokumentarca Bomb Harvest (2007), ki govori o laoških otrocih, ki po podeželju zbirajo ostanke granat in jih prodajajo za staro železo. Celo lik zapitega starčka Purpla (najboljša laoška imitacija Jamesa Browna) temelji na človeku, ki ga je režiser osebno spoznal. Zgodba je podana v social-realističnem slogu, brez konkretnejšega naslavljanja kompleksnih vprašanja, kot je denimo izkoriščevalski odnos Avstralije, najmočnejšega lokalnega igralca, ki preko svojih korporacij (energetski giganti) izkorišča stanje v Laosu za nesramno eksploatacijo njihovih naravnih virov. Vse to, seveda, na škodo večnih depriviligrancev - Aboriginov. Čeprav je v filmu veliko bomb, ki jih dobesedno vidimo na vsakem vogalu, o vzrokih za vojno in ameriški vlogi v tem delu sveta ni povedano skoraj nič (če odmislimo živopisnega Purpla, ki ga lahko razumemo kot nekakšno metaforo ameriškega vpliva v tem delu sveta). Mordaunt se je pač odločil, da nas ne bo utrujal s težkimi temami  in nam ponudil feelgood  zgodbo o simpatičnem fantu, ki  z zmago na tradicionalnem festivalu raket ne bo prinesel le prepotrebnega dežja svojemu ljudstvu, ampak tudi razbil prekletstvo in se znebil etikete nekoga, ki prinaša zgolj nesrečo. Tudi prav. Nimam nič proti. (+3)      

Ocena:

Mesečnik - Marec 2014

V marcu nisem preveč zavzeto gledal filme. Pomlad in lepo vreme sta naredila svoje, zato sem na koncu skupaj z nekaj starejšimi naslovi in 2-3 obnove pogledal nekaj več kot 30 naslovov. Tokratni mesečnik je temu primerno krajši, v tem naboru pa bi izpostavil hrvaško dramo Pismo očetu, urugvajsko-mehiško koprodukcijo La demora in zanimivo animirano improvizacijo It's Such a Beautiful Day.

Oldboy (2013)

Slo naslov: -

Dolžina: 104' ,  Imdb

Režija: Spike Lee

Igrajo: Josh Brolin, Elizabeth Olsen, Sharlto Copley, Pom Klementieff

Ocena: -3

Slo recenzija: Filmoljub

Komentar:

Nič slabši od povprečnega ameriškega akcijskega trilerja, okus lahko izboljša nepoznavanje originala. Še najbolj v spominu ostane vroča Pom Klementieff.

Sinopsis (eng):

An advertising executive is kidnapped and held hostage for 20 years in solitary confinement. When he is inexplicably released, he embarks on an obsessive mission to discover who orchestrated his punishment, only to find he is still trapped in a web of conspiracy and torment.

Captive (2012)

Slo naslov: -

Dolžina:  120' ,  Imdb

Režija: Brillante Mendoza

Igrajo: Isabelle Huppert, Katherine Mulville, Marc Zanetta, Maria Isabel Lopez

Ocena: 3

Slo recenzija: -

Komentar:

Isabelle Huppert igra misijonarko, ki jo skupaj z skupaj z skupino turistov ugrabijo filipinski skrajneži. Pot do plačila odkupnine je dolga in mučna. Malce predolgo, vendar dokaj solidno.

Sinopsis (eng):

The plot focuses on describing the torturous life of the hostages of the Dos Palmas kidnappings, whose survivors were freed after a year in captivity.

Pismo ćaći  [A Letter to My Father]  (2012)

Slo naslov: Pismo očetu

Dolžina: 72'  ,  Imdb

Režija: Damir Čučić

Igrajo: Mate Gulin, Milivoj Beader

Ocena: -4

Slo recenzija: -

Komentar:

Pismo očetu se vrti okoli problematičnega odnosa med očetom in njegovim 44-letnim sinom. 

Zgodba od disfunkcionalni dalmatinski družini z zanimivimi narativnimi prejemi.

Sinopsis (eng):

Father and son review the problems in their communication that have been accumulating in years. The son cannot get rid of fears that his life is being a true copy of his father's projections of his future, so he shoots a video letter with his amateur camera in which he tries to make his father look bad and present the evidences that would indicate how he became a much better person than him.

Anchorman 2: The Legend Continues (2012)

Slo naslov: Jebeš novice

Dolžina: 119' ,  Imdb

Režija: Adam McKay

Igrajo: Will Ferrell, Christina Applegate, Paul Rudd, Kristen Wiig

Ocena: +2

Slo recenzija: Mladina

Komentar:

Vrnitev legendarnega tv voditelja Rona Burgundyja.

Sinopsis (eng):

With the 70s behind him, San Diego's top rated newsman, Ron Burgundy, returns to take New York's first 24-hour news channel by storm.

Last Vegas (2013)

Slo naslov: Legende v Vegasu

Dolžina: 105'  ,  Imdb

Režija: Jon Turteltaub

Igrajo: Robert De Niro, Morgan Freeman, Michael Douglas, Kevin Kline

Ocena: +2

Slo recenzija: Filmoljub, Mladina

Komentar:

Če bi Kevin Kline položil mladenko, ki se je ponujala, Michael Douglas poročil 30 letnico z izklesanim telesom, De Niro še enkrat speljal žensko najboljšem prijatelju, Morgan Freeman pa priigrani denar ponucal na mamila in prostitutke, potem bi mogoče imeli film, ki ne bo tako ekspresno izpuhtel iz spomina. 

Sinopsis (eng): 

Three sixty-something friends take a break from their day-to-day lives to throw a bachelor party in Las Vegas for their last remaining single pal.

Jag Etter Vind  [Chasing the Wind]  (2013)

Slo naslov: -

Dolžina: 91' ,  Imdb

Režija: Rune Denstad Langlo

Igrajo: Marie Blokhus, Sven-Bertil Taube, Frederik Meldal Nørgaard, Tobias Santelmann

Ocena: -3

Slo recenzija:-

Komentar:

Gledljivo, vendar je prejšnji film tega norveškega režiserja (Nord) bil bistveno boljši.

Sinopsis (eng):

When grandma dies, Anna has to go back to what's left of the small family, 10 years after she left. There's she confronted with what she fled from back then.

The Secret Life Of Walter Mitty (2013)

Slo naslov: Skrivnostno življenje Walterja Mittyja

Dolžina: 114' ,  Imdb  

Režija: Ben Stiller

Igrajo: Ben Stiller, Kristen Wiig, Adam Scott, Jon Daly

Ocena: 3

Slo recenzija: Paucstadt, RTV SLO MMC

Komentar:

Simpatičen filmček, ob katerem se boste prijetno sprostili, če boste sprejeli zasanjanega glavnega junaka in občasno požrli kakšno nelogičnost.  

Sinopsis (eng):

A day-dreamer escapes his anonymous life by disappearing into a world of fantasies filled with heroism, romance and action. When his job along with that of his co-worker are threatened, he takes action in the real world embarking on a global journey that turns into an adventure more extraordinary than anything he could have ever imagined.

Knights of Badassdom (2013)

Slo naslov: -

Dolžina: 86' ,  Imdb

Režija: Joe Lynch

Igrajo: Ryan Kwanten, Steve Zahn, Peter Dinklage, Summer Glau

Ocena: -2

Slo recenzija: Filmeraj

Komentar:

Film o prijateljih, ki se udeležijo LARP (live action role-playing) dogodka in skupaj z drugimi udeleženci postanejo tarča krvoločne seksi demonke. Edina dobra stvar tukaj je prav seksi demonka.

Sinopsis (eng):

Live-action role players conjure up a demon from Hell by mistake and they must deal with the consequences.

Michael Kohlhaas (2013)

Slo naslov: - 

Dolžina: 122'  ,  Imdb

Režija: Arnaud des Pallières

Igrajo: Mads Mikkelsen, Mélusine Mayance, Delphine Chuillot, David Kross

Ocena: 3

Slo recenzija: - 

Komentar:

Madsa Mikkelsena vedno rad gledam in tudi v tej zgodovinski drami, v kateri igra uspešnega trgovca s konji, ki se upre tiraniji lokalnega barona, Danec dobro opravi svoje delo. Film pa je povprečen. 

Sinopsis (eng):

In the 16th century in the Cévennes, a horse dealer by the name of Michael Kohlhaas leads a happy family life. When a lord treats him unjustly, he raises an army and puts the country to fire and sword in order to have his rights restored.

It's Such a Beautiful Day (2012)

Slo naslov: - 

Dolžina: 62'  ,  Imdb  

Režija: Don Hertzfeldt

Igrajo: Don Hertzfeldt (glas)

Ocena: +3

Slo recenzija: -

Komentar:

Minimalistična in na videz enostavna animacija je triptih treh kratkih filmov, združenih v tragikomično zgodbo o Billu, možiclju z mentalno motnjo. Obvezen ogled za ljubitelje animacije. 

Sinopsis (eng): 

Bill struggles to put together his shattered psyche, in this new feature film version of Don Hertzfeldt's animated short film trilogy.

Awful Nice (2013)

Slo naslov: -

Dolžina: 92'  ,  Imdb  

Režija: Todd Sklar

Igrajo: Alex Rennie, James Pumphrey, Laura Ramsey, Keeley Hazell

Ocena: -2

Slo recenzija: -

Komentar:

Brata zganjata neumnosti. Neumno. 

Sinopsis (eng): 

When Jim - a disenchanted yet highly popular college professor - learns of his fathers death, he must track down his deadbeat brother Dave and deliver him to the funeral.

La Demora  [The Delay]  (2012)

Slo naslov: -

Dolžina: 84'  ,  Imdb  

Režija: Rodrigo Plá

Igrajo: Roxana Blanco, Néstor Guzzini, Oscar Pernas, Carlos Vallarino

Ocena: +3

Slo recenzija: -

Komentar:

Realistična zgodba o težavah revne matere samohranilke, ki poleg mladoletnih otrok na grbi ima še za dementnega očeta.

Sinopsis (eng): 

A single mother with 3 kids working from home as a tailor for a big textile firm. She is left with taking care of her aging father and gets no support from her sister on this...

Xingu (2012)

Slo naslov: - 

Dolžina: 102'  ,  Imdb  

Režija: Cao Hamburger

Igrajo: João Miguel, Felipe Camargo, Caio Blat, Maiarim Kaiabi

Ocena: 3

Slo recenzija: -

Komentar:

Film prikazuje dolgoletni prizadevanja bratov Villas Boas, ki so odigrali pomembno vlogo pri ustanavljanju prvega brazilskega narodnega parka na območju reke Xingu, v katerem so varno zavetje našla številna indijanska plemena iz tega dela Amazonije.

Sinopsis (eng): 

In the '40s, three brothers decide to live a great adventure and enlisting in the Roncador-Xingu Expedition, which has a mission to tame the Central Brazil. The Villas Boas brothers: Orlando, 27, Claudius, 25, and Leonardo, 23, engage in a fantastic and incredible saga.

Kagi-dorobo no mesoddo  [Key of Life]  (2012)

Slo naslov: -

Dolžina: 128'  ,  Imdb 

Režija: Kenji Uchida

Igrajo: Teruyuki Kagawa, Masato Sakai, Ryoko Hirosue, YosiYosi Arakawa

Ocena: -3

Slo recenzija: -

Komentar:

Gledljiva krimi komedija, ki za temelj vzame zamenjavo identitet. Soliden vtis skazi neprepričljiv sklepni del.

Sinopsis (eng): 

A failed actor switches identities with a stranger at a bath house — only  to find himself filling the shoes of an elite assassin.

Snowpiercer (2013)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: J. Koreja, ZDA, Francija
Leto: 2013
Žanri: Akcija, Drama, ZF
Dolžina: 126' ,  Imdb
Režija: Bong Joon-Ho
Scenarij: Bong Joon-Ho, Kelly Masterson, Jacques Lob (strip)
Igrajo: Chris Evans, Song Kang-Ho, Tilda Swinton, Jamie Bell, Octavia Spencer, John Hurt, Ewen Bremner, Ed Harris, Ko Ah-Sung, Vlad Ivanov, Luke Pasqualino

Snowpiercer je že pred premiero avgusta lani sodil v tisto izbrano skupinico filmov, ki sem jih najbolj nestrpno pričakoval. Nekaj časa sem celo upal, da film ima dovolj mainstream adutov, s pomočjo katerih bo mogoče celo našel pot v slovenske kinematografe, toda moj  optimizem je očitno počival na majavih nogah. Glavni razlog za neučakanost je kakopak bil Bong Joon-Ho, eden izmed vidnejših mojstrov filmske obrti s Korejskega polotoka, ki je s svojimi filmi odigral pomembno vlogo pri razvoju moje ljubezni do korejskega filma. O filmu je pred nekaj dnevi že poročal Filmoljub, ki je v svojem zapisu lepo strnil vtise, s katerimi se v večinoma strinjam. Tukaj so še moja opažanja, saj v arhivu Filmskega kotička želim imeti nekaj vrstic posvečenih Snowpiercerju. 

Sedanjost. Globalno segrevanje je postalo največji sovražnik človeštva, visoke temperature Zemljo počasi spreminjajo v puščavo. Znanstveniki so dolgo poskušali najti rešitev, ki bo ustavila segrevanje ozračja in temperaturo znižala na znosno, življenju prijazno raven. CW7 je plod sedemletnega raziskovalnega dela, neke vrste hladilno sredstvo, ki ga široka mednarodna koalicija 79-ih držav z letali razprši v zgornje sloje atmosfere. Toda izračuni so očitno bili napačni, saj se je planet potem začel hitro ohlajati, zaradi ekstremno nizkih temperatur je življenje na Zemlji začelo ugašati. Leta 2031 je Zemlja z ledom in snegom okovan planet, na katerem skoraj ni življenja. 

Skoraj, kajti okoli tisoč ljudi se je zateklo na nekakšno moderno različico Noetove barke — v resnici supervlak, ki ga poganja tehnološko čudo — supermotor, ki za delovanje ne potrebuje nobenega zunanjega vira energije. Vlak, ki ga je zgradil industrijski magnat Wilford, svoje potnike že vrsto let vozi na neprekinjeni krožni poti okoli sveta, saj je konstantno gibanje nujno za ustvarjanje zadostnih količin energije za življenjsko pomembne sisteme (elektrika, vodovod, ogrevanje). V nekaj zadnjih vagonih živi najštevilčnejši deprivilegirani sloj sestavljen iz tistih, ki so se na vlak prišli brez vozovnice, prehod med vagoni in posameznimi socialnimi razredi pa varujejo dobro oborožene varnostne sile pod direktno komando gospodarja Wilforda, samorazglašenega pol-božanstva in človeka, ki je vse to omogočil. Občasno rep vlaka obišče njegova zunanja ministrica (Tilda Swinton), ki proti sprednjem koncu odpelje nekaj majhnih otrok, ki jih starši potem nikoli več ne vidijo, včasih v enaki smeri odpeljejo tudi kakšnega nadarjenega umetnika ali kakega mojstra svojega poklica. Potlačeni prebivalci zadnjih vagonih so se v preteklosti že večkrat brezuspešno poskušali prebiti iz zadnjega dela vlaka prosti boljšim vagonom, a je njihova vstaja vsakič bila krvavo zatrta. Uporniški prebivalci iz repa kompozicije, zbrani okoli neustrašnega Curtisa (Chris Evans), že nekaj časa načrtujejo novo vstajo, s katero želijo prevzeti kontrolo nad kompozicijo in se izboriti za boljše življenjske pogoje. 

Ko so pričakovanja zastavljena zelo visoko, pristanek na realnih tleh zna biti kar trden, kot stranski učinek pa nastopi nekakšna zaslepljenost, zaradi katere včasih ne vidimo niti tistih očitnih kvalitet, ki bi jih morali videti. Pri Snowpiercerju je znakov, ki nas opozarjajo, da film vendarle ne bo v istem rangu z režiserjevimi prejšnjimi stvaritvami bilo kar nekaj. To je prvi film Bong Joon-Hoja v (pretežno) angleškem jeziku,  posnet z mednarodno igralsko zasedbo, z izrazito komercialnim izhodiščem, ki prinaša določene pritiske investitorjev in distributerjev, kot je na denimo kretenska zahteva ameriškega distributerja Harveyja (S)Weinsteina, ki je želel film prikrojiti (beri poneumiti) za ameriško publiko (kar se na koncu ni zgodilo), itd. Takoj po ogledu sem imel tisti nevtralni občutek, ki je posledica izravnalnega učinka pozitivnih in negativnih stvari, ki sem jih absorbiral med ogledom, a po prespani noči se je tehtnica začela bolj odločno nagibati na pozitivno stran. Bong nam tokrat res ni ponudil presežka, vendar nam film med vrsticami v razmislek ponudi nekaj zanimivih idej, zaradi katerih ga vseeno ne doživljam kot še en primerek hitro pozabljive znanstvenofantastične distopije. 

A preden  izpostavim stvari, zaradi katerih mi je film v končnem seštevku vendarle všeč, se bom malce pozabaval s stvarmi, ki se mi zdijo sporne, oziroma neprepričljive. Še najmanj moteč (a vseeno slabše utemeljen in nedodelan) se mi zdi sam koncept supervlaka. Bil sem pripravljen brezpogojno sprejeti idejo o neskončnem, samoobnovljivem, samovzdrževalnem pogonu, vendar je ta koncept na koncu pošteno načet z odgovorom na nekatera vprašanja, ki so očitno bila zastavljena zgolj zato, da se z njimi ustvari dramska napetost (usoda otrok).  Pripravljen sem bil pozabiti na obrabo materiala, ki jo prinaša neprekinjena pot brez postanka in odsotnost vzdrževalnih del na progi. Skratka, pripravljen sem bil sprejeti nelogične zakonitosti Snowpiercerjevega mikrokozmosa, če se to kompenzira drugje: z zanimivo dinamiko odnosov med liki, dobro karakterizacijo ključnih oseb, zanimivimi stranskimi liki, dobrimi akcijskimi sekvencami, ipd. Med pomembnejšimi liki je skoraj neprepoznavni Tildi Swinton uspelo ustvariti edini zares zanimiv lik, ki v zgodbo vnese lepo dozo humorja, med stranskimi liki pa mi je najbolj ugajal akrobatski mojster z rezili, ki ga je upodobil Luke Pasqualino, a tudi on je preveč plitev lik, ki je prezgodaj in preveč banalno odstranjen iz enačbe.  Moje srce je zaigralo, ko upornike v enem izmed vagonov pričaka srhljiva četa s hladnim orožjem oboroženih mož. Zaradi blago premikajoče se kamere, ki simulira premikanje vagonov v kompoziciji, je prizor izgledal še bolj cool. In potem, akcija! Toda moje navdušenje je kmalu izpuhtelo; akcijska sekvenca se sprevrže v medlo, zadržano posneto epizodo, z minimalno količino krvi in nekaj povprečnih slow motion kadrov. In kje so sploh plusi, če sem naštel že toliko minusov? Vse te pomanjkljivosti več ne bodejo toliko v oči, ko na film začnemo gledati iz nekoliko drugačne, alegorične perspektive. Če vlak razumemo kot futuristično prispodobo sodobne kapitalistične družbe, potem razvoj dogodkov v filmu ni mogoče razumeti drugače, kakor poziv na revolucijo in upor proti (vsakem) represivnemu režimu. Živimo v času, ko je polarizacija med tistim enim procentom, ki v svojih rokah drži večino materialnih/finančnih sredstev in naraščajočo armado revežev vedno večja. Zaradi klasnih barier (vrata med vagoni), ki najnižjem sloju onemogočajo borbo za boljše življenjske pogoje, je upor edina možna opcija. Ena od možnosti, s katero sistem lahko ustavi revolucijo je ta, da vodjam revolucije ponudi članstvo v ekskluzivnem klubu (Wilford Curtisu ponudi vlogo svojega naslednika) in ta detajl je fino vkomponiran v zgodbo. Vse skupaj je odlično zaokroženo z idejo, ki nam jo predstavi neizkoriščeni Song Kang-Ho — če želiš zares premagati sistem moraš razmišljati izvensistemsko, razstreliti vrata in stopiti ven. Šele takrat spoznaš, da si ves čas bil le nepomemben in enostavno nadomestljiv kolešček v sistemskem ohišju. Tako smo na koncu dobili film, ki večino svojih pomanjkljivosti pometa pod alegorični tepih, a prav ta alegorični moment film na koncu reši pred polomom. (+3)

Ocena: