Ilo Ilo (2013)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: Singapur
Leto: 2013
Žanri: Drama
Dolžina: 99',  Imdb
Režija: Anthony Chen
Scenarij: Anthony Chen
Igrajo: Koh Jia Ler, Angeli Bayani, Tian Wen Chen, Yann Yann Yeo 

Singapur s konca 90-ih let prejšnjega stoletja. Gospodarska recesija vedno bolj trese nekoč uspešno gospodarstvo,  slika pa je podobna v večini držav v regiji. 10-letni Jaile je problematičen mulc, sin prezaposlene uslužbenke pri veliki korporaciji, pri kateri pripravljajo novo rundo masovnih odpuščanj. Oče je trgovski potnik, ki pred družino že nekaj časa skriva dejstvo, da je ostal brez službe. Na srečo je vsaj materina pozicija v podjetju razmeroma varna zaradi njene brezkompromisne privrženosti podjetju in kdove koliko nadur, s katerimi je dokazala svojo vrednost in si priborila manjšo šefovsko pozicijo. Zakonca se vsak na svoj način borita za prosperiteto družine, največja žrtev njunih ambicij pa Jaile, ki je večino časa prepuščen samemu sebi. Fant obupno išče pozornost, rezultat njegovih prizadevanj pa so vedno pogostejša povabila na razgovore, ki jih ravnateljica šole pošilja njegovim staršem. Ko se Jaile po še enem ekscesu znajde pred izključitvijo, se mati odloči, da bo najela hišno pomočnico iz tujine, ki bo skrbela za red v hiši in spotoma popazila na njenega problematičnega sinka. Nekaj dni kasneje v hišo pride nova služkinja, revna Filipinka Teresa, ki ji Jaile sprva močno greni življenje. Toda njeno razumevanje za težave odraščajočega fanta začne mehčati njegovo sovražno držo in med služkinjo in otrokom se postopoma rojeva iskreno prijateljstvo.

Ena od prednosti, ki ji s seboj prinaša konzumiranje raznolikih filmskih zgodb iz celega sveta je ta, da gledalec iz teh zgodb lahko absorbira delček realnosti, ki jo živijo ljudi na nekem oddaljenem delu sveta. Singapurja verjetno ne bom nikoli obiskal, zato je toliko bolj zanimivo, ako se ustvarjalec odloči v zgodbo vključiti neko lokalno posebnost. 29-letni debitant  Anthony Chen je v svoj režiserski prvenec vključil  nekaj avtobiografskih detajlov, saj je tako kot mnogi singapurski otroci odraščal ob filipinski služkinji. Filipinci in Filipinke so v Singapurju od nekdaj imeli vlogo poceni delovne sile in mogoče se prav na pričujočem primeru najbolje vidi, kako zelo poceni imigranti prodajajo svoje delo. Družina, ki jo spoznamo tukaj namreč ne sodi v singapurski premožni razred, ampak v nižji srednji sloj – njihovo stanovanje je  dokaj skromno, družinski avto je v napol-razpadajočem stanju, a kljub temu družina premore dovolj denarja, da si privošči služkinjo. Iz te slike lahko razberemo dvoje: raven podcenjenosti imigrantskih delavcev in vpliv kapitalistične miselnosti na majhnega človeka, ki za dosego določenih materialnih ciljev mora žrtvovati družinsko srečo in se povsem posvetiti poklicu ki ga opravlja. Moja služba – to  sem jaz, je logika, ki razgalja vso nehumanost takšne realnosti. V ta okvir Chen umesti zgodbo o odraščajočem fantu, ki je brez dvoma ena od žrtev takšne realnosti. 

A ni vse tako črno, saj režiserju uspe v ta depresivni okvir umestiti toplo in srčno zgodbo o zbliževanju 10-letnega otroka in njegove služkinje. On v njej najde manjkajočo komponento – materinsko  ljubezen, ona pa nadomestek za lastnega otroka, ki ga je pustila v domovini, ko je odšla s trebuhom za kruhom. Režiserju uspe kreirati nekaj enostavnih, a močnih situacij, preko katerih gledalcu lepo približa ekspanzijo medsebojne naklonjenosti. V spominu bodo najbolj ostali liki, vse štiri centralne figure, ki so vsaka zase obložene z dovolj karakternih slojev, da v njih vidimo pristne ljudi iz krvi in mesa. Skozi najbolj zanimivo  transformacijo  pa gre najmlajši med njimi, ki ga sprva težko razumemo in z njim ne sočustvujemo, vendar se naš odnos do njega postopoma spreminja. Vse do zadnjih, čustvenih minut, ko Jaile več ni tisti problematičen mulc iz začetka zgodbe, temveč otrok, ki ima našo naklonjenost in razumevanje. Chen zgodbo zaokroži z dopadljivim razpletom, ki sprva mogoče ne deluje preveč optimistično, a pod črto je jasno, da je skromni služkinji vseeno uspelo odnose znotraj disfunkcionalne družine spremeniti na bolje. (-4)

Ocena: