Nymphomaniac: Vol. II (2013)

Slovenski naslov: Nimfomanka - 2. del
Država: Danska, Nemčija, Francija
Leto: 2013
Žanri: Drama, Misterij
Dolžina: 123' ,  Imdb
Režija: Lars von Trier
Scenarij: Lars von Trier
Igrajo: Charlotte Gainsbourg, Stellan Skarsgård, Jamie Bell, Willem Dafoe, Mia Goth, Michael Pas

Zapis o drugem delu Nimfomanke se navezuje na članek, ki sem ga pred nekaj tedni posvetil prvemu delu filma, zato ga je smiselno brati v tem kronološkem zaporedju. Veliko bolje bi bilo, če bi oba dela obravnaval v enem samem zapisu, saj konec koncev govorimo o eni pripovedni celoti, ki je zaradi izdatne dolžine bila razdeljena na dva dela. Kratki sinopsis je že predstavljen v prvem zapisu, zato ne bom izgubljal časa s pisanjem povzetka, ampak se bom takoj lotil preostalih treh poglavij Nimfomanke. Srečni trenutki so kratki, hitro minljivi, bolečina je dolgotrajna in nikoli zares ne mine. To je filozofija, s katero se mogoče delno pojasni dejstvo, da je prvih pet poglavij Nimfomanke združenih v prvi del filma, krajše od zaključnih treh poglavij, ki jih gledamo v drugem delu. Zdaj, ko je film kompletiran moram narediti revizijo svojih stališč iz prvega zapisa. V prvem članku sem zapisal takole:   Vsi tisti, ki so od filma zastavljenega v teh tematskih okvirjih pričakovali bolj poglobljeno študijo seksualnosti in same nimfomanije, kot njene izkrivljene in amoralne različice spolnega življenja, so najbrž nekoliko razočarani, saj nam Trier z Nimfomanko nudi izrazito hladen vpogled v svet neutolažljive spolne sle. Takšna trditev po drugem delu filma izgubi veljavo, saj v nadaljevanju Von Trier stori nasprotno — zgodbo  zaokroži tako, da gledalcu ponudi še ostale, za glavno protagonistko manj prijetne aspekte nimfomanije. Takšno možnost je napovedoval že zadnji prizor v prvem delu filma, v katerem Joe možu prizna, da med seksom z njim ne čuti nič. Že to bi moralo biti dovolj jasno opozorilo, da Von Trier v nadaljevanju ne bo vztrajal zgolj pri sami mehaniki, ampak bo zgodbo oplemenitil s tehtnejšim psihološkim tretmajem.    

Ko Joe, oziroma njeno glavno orodje za dosego seksualne potešitve naenkrat postane nefunkcionalno,  je ta pripravljena storiti vse za povrnitev nekdanje funkcionalnosti svoje, recimo ji kar, pizde, saj konec koncev takšno terminologijo uporablja tudi ona sama. To je problem, s kakšnim Von Trier junakinjo pošlje v svet sadomazohističnih užitkov. Svet, ki mu poveljuje K (Jamie Bell) specialist za potešitev tovrstnih potreb. Mogoče bodo prizori v tem poglavju za koga preveč zahtevni in tega se dobro zaveda tudi režiser, ki  prav v tej epizodi dogajanje orkestrira tako, da zgodba dosega svoje črnohumorne vrhunce. Dopuščam možnost, da je z mano nekaj narobe, a prav prvi obisk pri K-ju in njegov postopek priprave obiskovalke na tretma, se mi zdi neznansko smešen. Von Trier je v svojih filmih pogosto bolj ali manj očitno samoreferenčen; najbolj očitno prav v tem poglavju, ko znova prepleta žensko seksualnost in materinsko ljubezen do otroka. Tisti najbolj pesimistični gledalci bojo mogoče v določenem trenutku pomislili, da bo Lars do konca samorecikliral Antikrista, tisti vajeni njegovih provokacij pa najbrž ne bodo niti pomislil, da za kaj takega obstaja realna možnost.  In če smo se po šestem poglavju spraševali, ali je naslednje poglavje lahko bolj provokativno od prejšnjega, se je hitro pokazalo, da je odgovor pritrdilen. Pedofilija je tema, ki se navadno obravnava v rokavicah, a Von Trier preko tega kočljivega vprašanja uspešno razširi svojo glavno temo, nam ponudi interesanten pogled na pedofilijo in obenem vzpostavi jasne vzporednice s stanjem glavne junakinje. Zaključki, ki jih lahko izvlečemo iz tega poglavja so najbolje izraženi v besedah,  ki jih Joe izreče v pogovoru s Seligmanom. Vsi se rodimo s seksualnostjo, a nekateri pač imajo to nesrečo, da se rodijo z neprimerno, ali celo prepovedano seksualnostjo. Revolver je zadnje, osmo poglavje, s katerim se vrnemo na začetek zgodbe in ugotavljamo, zakaj se je Joe sploh ležala pretepena na ulici, s čisto zadnjim prizorom pa Von Trier izrabi jokerja, ki ga je ves čas držal v roki. Seveda, govorim o Seligmanu in njegovi funkciji v zgodbi.

Tudi tokrat je danskem provokatorju uspelo mobilizirati filmske navdušence iz celega sveta, ki so kmalu po premieri prvega dela filma na raznih on-line forumih in filmskih portalih sprožili živahno debato o njegovi najnovejši stvaritvi. Tako kot je to v navadi ob njegovih filmih, se je tudi tokrat javilo lepo število tistih, ki so po ogledu s svetom želeli podeliti frustracije, ki so jih doživljali ob gledanju njegove študije seksualnosti in nič manjše število tistih, ki so jih navdajali ravno nasprotni občutki.  Sam se uvrščam med slednje in Von Trier je po moji oceni z Nimfomanko ustvaril še eno izvirno filmsko zgodbo, s katero mu je uspelo zavalovati mirno gladino svetovne filmske produkcije, ki ji kronično primanjkuje filmov z robom, filmov, ki bi se upali na tako brezkompromisen način spregovoriti o določenih tabu temah.  Nimfomanko bodo cenili tisti, ki jih zanima širok spekter čustev, ki jih s seboj prinaša takšna odvisnost, razočarani pa bodo predvsem gledalci, ki  v njem iščejo pornič z zgodbo. Za nekoga mogoče utegnejo biti malce moteči dokaj površno utemeljeni prehodi in vstopi v posamezna poglavja,  čeprav takšen pristop nima bistvenega vpliva na to, kar se želi povedati s posamezno epizodo in filmom kot celoto. Še posebej mi je všeč način, kako Von Trier prepleta svojo osebno realnost s stališči, ki jih izražajo njegovi liki. Na neki točki pogovor med Joe in Seligmanom zaide v sfero rasizma/nestrpnosti/ksenofobije, kar režiser izkoristi za nedvomen odgovor vsem tistim, ki  so ga po znanem incidentu v Cannesu razglasili za nacista.  Živimo v svetu, v katerem vlada licemerstvo; svetu, ki raje sprejema tiste, ki govorijo prav in mislijo slabo,  od tistih ki govorijo napačno in mislijo dobro. Lars bi v zgodbo o nimfomaniji zlahka napletel še kakšno istospolno epizodo, a danes je LGBT filmov že toliko, da tema več ne predstavlja kakšnega posebnega tabuja. Pedofilija pa bo vedno občutljivo področje in prav v tej postavki Von Trier najbolje izrazi osrednjo idejo filma. Človek je seksualno bitje, ki s seboj nosi breme lastne seksualnosti in to breme raste sorazmerno s stopnjo drugačnosti,  ki v najbolj ekstremnih primerih življenje lahko spremeni v agonijo. Danes je malo je filmarjev, ki imajo dovolj poguma za obravnavo takšnih tem s takšno dozo humanizma. 

Ocena: