Joe (2013)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2013
Žanri: Drama 
Dolžina: 118' , Imdb
Režija: David Gordon Green 
Scenarij: Gary Hawkins, Larry Brow (knjiga)
Igrajo: Nicolas Cage, Tye Sheridan, Gary Poulter, Ronnie Gene Blevins, Adriene Mishler

David Gordon Green je nazaj. Tistemu staremu Greenu, ki je na začetku kariere posnel nekaj zares zanimivih filmov je uspelo izriniti novejšega, nezanimivega Greena. Tistega, ki je pred časom prodal dušo Hollywoodu in nekaj časa snemal zanič filme po naročilu. Na koncu se je izkazalo, da se Green ni prodal, ampak  je zgolj svoje ime oddajal v najem za določeno časovno obdobje. Že lansko leto, ko sem pisal o komični drami Prince Avalanche (2013), samo nekaj tednov pred premiero naslovnega filma v Benetkah sem zadovoljno ugotavljal, da se režiser počasi vrača na pravo pot. Zdaj, ko je arhiviran še Joe, o tem  več ni nobenega dvoma. Green znova snema kvalitetne filme in upajmo, da bo  tudi v prihodnje ostal na trenutnem kurzu. 

Nicholas Cage je Joe, bivši kaznjenec s težavno preteklostjo in kratko vžigalno vrvico. Zdi se, da je Joe v zadnjih nekaj letih našel spokoj in nekoliko ukrotil svojo naglo naravo. Doma, na kavču, te težave težko najdejo in Joe se drži tega preverjenega recepta. Zjutraj se odpravi na delo, v bližnji gozd, v katerem manjša skupinica lokalcev pod njegovim komando izvaja ukrepe, ki bodo velikem  lesnem podjetju omogočile krčitev gozda. Njihova naloga je zastrupljanje dreves, ki se z njihovo pomočjo začnejo sušiti in tako postanejo primerna za seko. Joe na poti domov običajno naredi kratek postanek v baru, včasih je v igri tudi lokalni bordel, v katerem naš protagonist poišče sprostitev v ženski družbi. Nekega dne mu pot prekriža 15-letni fant Gary, ki je s svojo potepuško družino pred kratkim prišel v mesto. Oče je ničvredni alkoholik, ki svojo voljo pogosto uveljavlja z nasiljem in fant bi že zapustil družino, če bi njegova mlajša sestra lahko sama skrbela zase. Gary potrebuje denar za hrano, zato prosi Joeja, da ga vzame v njegovo ekipo zastrupljevalcev dreves. Fant dobi priložnost za dokazovanje in ker se pokaže v dobri luči, postane regularni član Joejeve ekipe. Ta ga vzame pod svoje okrilje in med bivšim kaznjencem in otrokom se počasi spleta iskreno prijateljstvo. A ko ti za nekoga ni vseeno, potem tudi njegovi problemi postanejo tvoji problemi. Na fantovi strani je to nasilni oče, na Joejevi pa stare zamere enega izmed njegovih bivših pajdašev. 

Revna ruralna območja na ameriškem jugu so od nekdaj predstavljala izrazito filmično okolje za neodvisne filmarje, ki so svoje zgodbe umeščali na neugledne lokacije rezervirane za ameriško white trash populacijo. Ti filmi so pravo nasprotje velikih visokoproračunskih hitov, ki se običajno odvijajo bodisi na znanih ekskluzivnih lokacijah v naravi, bodisi v velikih urbanih središčih, v katerih se zrcali obraz bogate Amerike. Z izbiro čistega nasprotja neodvisni filmarji pokažejo drugačen obraz Amerike in nam ponujajo podobe, ki nimajo mesta v srečni  hollywoodski kinematografiji. Hollywood pač ne tolerira ljudi s slabo zobno higieno, ki imajo težave z alkoholom in živijo v težkih življenjskih pogojih. To nalogo je nase prevzel neodvisni film in Joe je tipičen predstavnik takšne usmeritve. Poznamo veliko primerjalno ustreznih naslovov, a če se osredotočim na malce novejše, bi naslovnega umestil nekje med  Na sledi očetu (Winter's Bone, Debra Granik, 2010) in Mud (Jeff Nichols, 2012). Slednji naslovnemu ni blizu samo tematsko, saj v Nicholsovem filmu enega izmed otrok, ki se zbliža s kaznjencem (Matthew McConaughey), igra malce mlajši Tye Sheridan. 

Potrebno je priznati, da David Gordon Green s svojo najnovejšo stvaritvijo ne odkriva novih teritorijev. Glavne sestavine, iz katerih Green sezida to zgodbo so pred njim koristili mnogi, a filmska zgodovina nas uči, da v rokah spretnega pripovedovalca tudi najbolj obrabljene zgodbe lahko dobijo posebno, zanimivo dimenzijo. Dobrih stvari, ki v tem primeru film dvignejo iznad povprečja je kar nekaj. Greenu in njegovi ekipi, med katero posebej velja izpostaviti Tima Orra, direktorja fotografije, ki je vizualno opremil prav vse režiserjeve filme doslej, uspe zgraditi odlično atmosfero, predvsem s premišljeno izbiro snemalnih lokacij, na katerih potem efektno koristijo estetiko grdega. S pametno postavitvijo kamere, ki like pogosto snema v slabo osvetljenih, zatohlih prostorih, gledalec  čuti ujetost likov v prostoru, oziroma lastni usodi. Druga pomembna komponenta so igralski nastopi. Nicolas Cage na leto lahko posname deset zanič filmov, a v mojih očeh bo vedno ostal vrhunski igralec. Tudi zato, ker se mu tudi po nizu petih-šestih slabih filmov nekako uspe vrniti  v A-ligo in odigrati vlogo, s katero si znova ustvari dovolj kredita za naslednjih pet-šest B filmov. Mladi Tye Sheridan se je še enkrat izkazal z odlično igralsko kreacijo in potrdil, da od njega v prihodnosti lahko pričakujemo velike stvari. Fant je že zdaj na takšnem nivoju, na katerem mu lahko zavidajo veliko izkušenejši igralci, ki so posneli več deset filmov. Zaključne besede sem prihranil za človeka, ki je z neverjetno prepričljivostjo odigral vlogo z alkoholom zasvojenega očeta. Green je v to vlogo inštaliral Garyja Poulterja, resničnega brezdomca, ki nikoli v življenju ni stal pred kamero. Ob takšnih kreacijah me vedno presune prepričljivost, s kakšno lahko popolni amater odigra določeno vlogo. Režiserjevo vztrajanje na avtentičnosti je bilo poplačano in če nič drugega, je vsaj ta vloga dokaz, da je nekoč živel brezdomec z imenom  Gary Poulter. Garyja so namreč le dva meseca po koncu snemanja našli utopljenega v neki plitvini, v katero je hote ali nehote zašel po nekajdnevnem  popivanju. (-4)

Ocena: