Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi. The Reunion
Država: Švedska
Leto: 2013
Žanri: Drama
Dolžina: 88' , Imdb
Režija: Anna Odell
Scenarij: Anna Odell
Igrajo: Anna Odell, Sandra Andreis, Kamila Benhamza, Anders Berg, Jimmy Carlberg, Erik Ehn
Na letošnji podelitvi zlatih hroščev (Guldbagge awards), ki so švedski ekvivalent oskarjev, je nagrado za najboljši film odnesla drama Återträffen, debitantska stvaritev kontroverzne švedske umetnice Anne Odell. O kontroverzah bom povedal nekaj več v nadaljevanju, za uvod pa naj povem, da je film v Benetkah, poleg Razrednega sovražnika Roka Bička, bil eden izmed najvidnejših naslovov v sekciji Mednarodni teden kritike, kjer je prejel dve pomembni nagradi.
Po dvajsetih letih je zanimivo srečati ljudi, s katerimi smo se nekoč družili in temu primerno je tudi vzdušje na zabavi, ki jo skupina bivših sošolcev pripravi v neki restavraciji. Atmosfera je sproščena, obrazi so nasmejani, debate živahne. Vsaj, dokler se v restavraciji z manjšo zamudo ne pojavi Anna Odell. V zraku je čutiti rahel dvig napetosti, vendar je pozornost kmalu preusmerjena na slavnostne govornike. Besedo vzamejo tisti, ki so vso zadevo organizirali in potem ko z govorjenjem končajo najsvetlejši predstavniki razreda, za besedo zaprosi Anna. A že po nekaj stavkih je jasno, da njeni spomini na šolske dni niso ničkaj prijazni. Nasmehi z obrazov počasi izginjajo, Anne pa je iz minute v minuto bolj ostra, obtožbe na račun tistih, ki so ji najbolj grenili šolske dni, so vedno hujše. Na neki točki nihče več ne želi poslušati njenih obtožb in v nekem trenutku skoraj pride do fizičnega obračuna. Prezgodnji, katastrofalni konec zabave je tudi konec prvega poglavja, a šele drugo poglavje razkrije, kaj smo videli v prvem poglavju.
Gledalec z nekaj več filmske kilometrine bo v trenutku, ko Anna dvigne kozarec in prosi za besedo, iz spomina nemudoma priklical odlično Praznovanje (Festen, Thomas Vinterberg, 1998). Zadeve se tudi tukaj razvijajo v podobni smeri, vendar Återträffen po prvem dejanju zaplava v drugačne, bistveno bolj eksperimentalne vode. Ta film je zame zelo oseben. To je izjava, ki jo avtorji pogosto rabijo pri predstavitvi svojih del, a v tem primeru je ta trditev povsem na mestu. Ustrahovanja, poniževanja in ostale neprijetnosti med odraščanjem so del problematike, ki je bila obravnavana v mnogih filmih, a vseeno se ne spomnim, da je kakšna izmed žrtev nasilja o tem posnela film, v njem odigrala glavno vlogo in se kasneje, kot zrela oseba, tako pogumno soočila s tistimi, ki so jo trpinčili. Režiserka se s tem filmom ni zgolj soočila z lastno bolečo preteklostjo, ampak tudi posnela zanimivo študijo o tem, kako travme, ki jih posameznik občuti v adolescenci nanj vplivajo kasneje, ko je že formirana osebnost. Moram priznati, da mi je pri režiserkinem prvencu bolj ugajal koncept, kakor sama izvedba. Občutek je, da avtorica v prvem delu za odtenek preveč radikalna v projekciji odziva skupine na njena obtoževanja. Mogoče ne toliko v smislu lastnega angažmaja in odziva posameznikov, ampak bolj v prikazu sovražnega odziva celotne (sovražne) skupine. Ovire, ki avtorici preprečujejo podrobnejšo analizo njenih tlačiteljev v drugem delu so razumljive, a Odellovi vseeno uspe izpostaviti srž problema: pri vsakršni obliki nasilja niso odgovorni le tisti, ki izvajajo nasilje; enako odgovorni so tudi vsi tisti, ki le nemo opazujejo izvajanje nasilja in ne storijo nič. Še več, družba dominantne samce in samice, četudi so nasilneži, promovira v svoje voditelje. Že v uvodu sem omenil, da Anne Odell na Švedskem mnogi doživljajo kot kontroverzno osebnost. To etiketo so ji prišili potem, ko si je mlada umetnica omislila nadvse izviren način za predstavitev svoje diplomske naloge. Anne je po namišljenem samomoru z mostu v Stockholmu policijo prepričala, da je oseba s psihično motnjo. Nato je v bolnišnici norela, zmerjala medicinsko osebje in razgrajala tako močno, da so jo morali vtakniti v prisilni jopič in jo pomiriti s pomirjevali. Naslednje jutro je študenta zdravnikom pojasnila, da je vse kar se je zgodilo včeraj, del njene diplomske naloge. Že s to akcijo je Odell napovedala svojo ekscesno umetniško usmeritev in njen prvenec je zagotovo zanimiv korak, narejen v tej smeri.
Ocena:
Ni komentarjev:
Objavite komentar