ponedeljek, 7. april 2014

Epizoda u životu berača željeza [An Episode in the Life of an Iron Picker] (2013)


Slovenski naslov: Epizoda v življenju zbiralca železa
Država: BiH, Slovenija, Francija
Leto: 2013
Žanri: Drama
Dolžina: 75' ,  Imdb
Režija: Danis Tanović
Scenarij: Danis Tanović
Igrajo:  Nazif Mujić, Senada Alimanović, Šemsa Mujić, Sandra Mujić

Le nekaj reprezentativnih vzorcev je dovolj, da povežemo pikice in si ustvarimo jasno sliko o globalni ekspanziji mizerije, saj je iz dneva v dan vedno več tistih, ki nimajo dovolj sredstev za najnujnejše življenjske potrebščine. Takšne primere lahko najdemo na vseh koncih sveta in na tem mestu mi se zdi smiselno povezati filme, o katerih sem pred kratkim pisal. Pred tem prispevkom sem pisal o avstralskem filmu Raketa, ki predstavi težke življenjske pogoje aboriginskega ljudstva v Laosu. Režiser je idejo za večino likov in samo zgodbo dobil med snemanjem dokumentarca, ki govori o aboriginskih otrocih, ki pobirajo prazne tulce granat (včasih tudi  polne, neeksplodirane bombe) in jih potem prodajajo na odpadu. Na drugem koncu sveta, v Angliji, eni izmed najbogatejših držav sveta, najdemo podobno sliko. Otroci iz najnižjih slojev pobirajo odpadno železo in ga prodajajo na odkupnih postajah. Vse to smo lahko videli v Sebičnem velikanu, o katerem nekaj več lahko preberete na tej povezavi. Ta trojček zaokrožujem z današnjim filmom, Epizodo v življenju zbiralca železa, ki je na 63.Berlinalu prejel dva srebrna medveda: Veliko nagrado žirije in nagrado za najboljšega igralca. Zbiranje odpadnih kovin je nekakšen skupni imenovalec vseh treh filmov, v katerem se zrcali zaskrbljujoča smer, v katero gre človeštvo. Podobnih (filmskih) primerov je kar nekaj, a prav omenjena tri filma, ki sem jih videl v kratkem časovnem obdobju, so izkristalizirala ta ponavljajoči se motiv.
Glavni junaki Epizode… so člani romske družine Mujić. Živijo v neugledni hiški, ki stoji v romskem naselju, nekaj deset kilometrov oddaljenem od bosanskega mesta Tuzla. Oče Nazif družino preživlja z zbiranjem odpadne kovine in tistih nekaj evrov socialne podpore. Žena Senada mu je rodila dve deklici in kljub težkim razmeram se zakonca Mujić in njuna otroka nekako prebijajo skozi življenje. A ko žena nekega dne začuti bolečine v trebuhu in jo mož odpelje k zdravniku, se njuni življenji spremenijo v nočno moro. Zdravniki s pregledom ugotovijo, da je Senada imela spontani splav in ji ustavijo krvavitev, vendar je za odstranitev zarodka potrebna operacija. In ker Senada nima zdravstvenega zavarovanja, zahtevajo plačilo operativnega posega, ki po ceniku stane okoli 500 evrov. 500 evrov, ki jih družina Mujić nima. In čeprav je Senadino stanje kritično, zdravniki zavrnejo izvajanje posega brez predhodnega plačila. Nazifove prošnje in pozivi na pomoč ne zaležejo, zato jima ne ostane nič drugega, kakor da se vrneta domov. Naslednji dan je ženino stanje še slabše, zato se znova odpravita v bolnišnico, a odgovor je enak: Najprej denar, potem operacija! V naslednjih dneh spremljamo moževa obupna prizadevanja, da ženi priskrbi nujno medicinsko pomoč.             
Dejstvo je, da v Bosni in Hercegovini marsikaj ne štima. Odnos do etničnih manjšin je zadnja skrb tamkajšnje oblasti (če sploh), in prav zato nehumano ravnanje javnih služb, ki je prikazano tukaj, ne predstavlja nobenega presenečenja. Ocenjujem, da temeljno vprašanje, ki se poraja po ogledu filma vseeno ni položaj in diskriminacija manjšin (čeprav ta moment igra pomembno vlogo) ampak zaskrbljujoči globalni trendi krčenja tistih osnovnih pravic, kot je pravica do nujne medicinske pomoči. Tudi v naši državici je seznam zdravstvenih storitev brez doplačila vedno krajši in zdi se, da bo zdravje kmalu postalo privilegij rezerviran za premožnejše sloje. Že zdrav razum narekuje transparentno rabo sredstev in boj proti mahinacijam v zdravstvu, a sem obenem prepričan, da se nam pod krinko racionalizacije poslovanja želi podtakniti nadaljnja komercializacija zdravstva, ki neizogibno pelje proti dogodkom, kakršen je prikazan v pričujočem kosu celuloida. Epizoda… je film, ob katerem je težko biti kritičen in se ob bedi, ki jo tu vidimo, delati preveč pametnega. Zato bi želel poudariti, da film vsekakor zasluži našo pozornost, prav tako se mi zdijo vprašanja, ki jih izpostavlja Tanović, tehtna in na mestu. Bosanski oskarjevec je idejo za film dobil ob branju članka v lokalnem časopisu, v katerem je novinar opisal dogodke, ki jih prikazuje film. Čeprav je Epizoda… nosilec uglednih mednarodnih priznanj, ocenjujem, da je Tanović tokrat le delno uspel iskoristiti ves potencial, ki ga je takšna zgodba ponujala. Mislim, da bi za kaj takega bilo treba storiti več, kot še enkrat v napol-dokumentarističnem stilu rekonstruirati zgodbo družine Mujić. V mislih imam nekoliko odločnejši pretres zdravstvenega sistema in iskanje krivcev za takšno stanje. Žal se kamera ustavi že pred vrati ordinacij, zato nikoli ne izvemo, kdo so direktorji bolnišnic, ki zavrnejo žensko v kritičnem stanju, niti kdo so tisti, ki so direktorjem bolnišnic poslali takšne direktive. Nekoliko me je zmotilo tudi idealiziranje glavnih likov, ki vendarle tudi sami nosijo del odgovornosti. S tem nikakor ne želim iskati opravičila  za postopke pristojnih služb, ampak poudariti, da bi liki lahko bili še boljši, če bi imeli nekoliko kompleksnejši značaj. En segment filma se mi vseeno zdi nadpovprečno dober — deli, v katerih opazujemo dinamiko odnosov v romskem naselju so netipično topli in iskreni, če jih primerjamo s starejšimi filmskimi portreti te etnične skupine v nekdanju skupni državi in kasneje v samostojnih državah (predvsem v filmih Emira Kusturice), v katerih je navadno bilo (pre)malo prostora za kaj takega. (+3)

Ocena:


Ni komentarjev:

Objavite komentar