ponedeljek, 14. april 2014

The Grand Budapest Hotel (2014)


Slovenski naslov: Grand Budapest hotel
Država: ZDA, Nemčija
Leto: 2014
Žanri: Komedija
Dolžina: 100' ,  Imdb
Režija:  Wes Anderson
Scenarij:  Wes Anderson, Hugo Guinness
Igrajo: Ralph Fiennes, Tony Revoloilri, F. Murray Abraham, Tilda Swinton, Mathieu Amalric, Adrien Brody, Willem Dafoe, Jeff Goldblum, Harvey Keitel, Jude Law, Bill Murray, Edward Norton, Saoirse Ronan, Jason Schwartzman, Léa Seydoux

Večina tistih, ki so vsaj enkrat vstopili v kakšnega izmed imaginarijev Wesa Andersona in začutili zadovoljstvo ob njegovi čudoviti vizualni estetiki, so kasneje postali njegove redne stranke. Anderson je vizualnost svojih izdelkov pili iz filma v film, z Grand Budapest pa je dosegel nivo, ki ga ne bo enostavno preseči. Že s Kraljestvom vzhajajoče lune je letvica bila postavljena zelo visoko, toda Andersonu je v sodelovanju z svojim stalnim sodelavcem Robertom D. Yeomanom, direktorjem fotografije, ki je svoje znanje vgradil v vse Andrsonove filme, razen prvenca Bottle Rocket (1996) in animacije Fantastic Mr. Fox (2009), uspelo dodatno izboljšati vizualno komponento svojega najnovejšega izdelka. Še drugič zapored je za produkcijski dizajn poskrbel Adam Stockhausen, s katerim so režiser in sodelavci dolgo časa iskali primerno lokacijo in primerno stavbo v centralni Evropi, na kateri bo stal njihov izmišljeni hotel. Na koncu so v mestecu Görlitz, ki stoji na tromeji med Nemčijo, Češko in Poljsko odkrili razkošno starinsko veleblagovnico, ki so jo za potrebe filma preobrazili v Grand Budapest Hotel.
Naslovni hotel stoji na idilični gorski lokaciji v fiktivni srednjeevropski deželi Zubrowka in gosti premožno klientelo iz Zubrowke in ostalih okoliških držav. Razkošni hotel je zamišljen kot elitno termalno zdravilišče na čistem gorskem zraku, kamor na oddih prihajajo zapostavljene soproge, umetniki in umetnice z ustvarjalno blokado in mnoge  osamljene duše, ki z nastanitvijo v hotelu dobijo tisti kanček pozornosti, ki ga pogrešajo v domačem okolju. Za zadovoljstvo strank skrbi izkušeni hotelski receptor Monsieur Gustave, ki je zadolžen za koordinacijo vseh aktivnosti v poslopju. Hotel gromozanski delež slave in prepoznavnosti dolguje prav glavnem receptorju, ki vsakemu gostu namenja veliko pozornosti, ki včasih zna biti zelo intimna. Nekega dne član hotelskega osebja postane mladi postrešček Zero Moustafa, ki hitro postane Gustavov ljubljenec. Ko do Gustava pride novica o smrti Madame D., njegove najljubše gostje, ki je vrsto let prihajala na oddih v Grand Budapest, se concierge v družbi svojega najljubšega postreščka odpravi na pogreb. Na njuni poti vidimo spreminjajočo se deželo na pragu velike vojne in jasna znamenja krepitve fašistične miselnosti. Gustave in Zero se nehote znajdeta sredi grde zapuščinske razpravo, saj je Madame D. Gustavu nepričakovano zapustila dragoceno sliko, ki jo pohlepna družina ne misli tako enostavno izpustiti iz rok.
Filmi Wesa Andersona so zame sčasoma postali pravi mali imaginarni svetovi, v katere vstopam z vedno večjim veseljem in vedno večjimi apetiti. Že prve minute filma so prinesle dobro razpoloženje, počutje v teh uvodnih minutah pa je spominjalo na občutke, ki jih človek dobi ob vstopu v hišo najljubšega sorodnika ali kakega starega prijatelja, ko že po nekaj besedah čutiš, da je pred tabo novo prijetno druženje. Nekateri Andersonu očitajo nepotrebno inštaliranje velikih igralskih kalibrov v nepomembne, majhne vlogice, a pri tem pozabljajo, da so to igralci, ki so zaznamovali njegovo režisersko kariero in da prav prisotnost teh igra pomembno vlogo pri ustvarjanju občutka familiarnosti, ki ga čutimo ob gledanju njegovih filmov. Anderson je z vsakim novim filmom na seznam dodal kakšno novo uveljavljeno igralsko  ime, ki je potem z veseljem obnavljalo članstvo v njegovem sindikatu. Zadnje ime na tem seznamu je Ralph Fiennes, ki se je odlično znašel v zanj netipični vlogi. Anderson se očitno zna na poseben način povezati s svojimi igralci in iz njih izvleči kreacije, kakršna je tukaj uspela Fiennesu, ki je na seznam svojih najboljših vlog dodal rolo, s katero njegov igralski karton deluje bolj barvito, vsestransko in nenazadnje, bolj zanimivo.
Grand Budapest je poln zanimivih igralskih utrinkov in nesmiselno bi bilo posebej omenjati vsakega izmed njih, zato se bom ustavil le pri Tildi Swinton, ki je po Snowpiercerju odlično odigrala še eno do nerazpoznavnosti zamaskirano vlogo in mlademu Tonyju Revoloilri, ne toliko zaradi njegove sicer solidne kreacije, ampak zato, ker je njegov lik lep primer odličnega castinga, s kakšnim lahko iz vloge izvlečeš maksimum. Mladi igralec s svojo pojavo ni prinesel le raznolikosti, ampak je Andersonu omogočil, da se na zanimiv način dotakne problematike priseljencev in povleče vzporednice z aktualnim stanjem v večini bogatih zahodnoevropskih držav. Na problem nestrpnosti do drugačnega in drugačnosti se navezuje motiv krepitve fašizma v centralni Evropi, ki je lepo vkomponiran v duhovito pustolovščino, polno iskrivih dialogov in dobrega tempa, v katerih prepoznamo retro obrise vrtoglavih komedij, kakšnih ne snema nihče več. Skoraj neverjetno je, da avtorju uspe v tako kratek film umestiti toliko zanimivih motivov: zgodbo o pristnem prijateljstvu, prvi ljubezni, umoru, tatvini… Anderson celo najde čas za izjemno zabavno parodiranje filmov, ki napetost gradijo na preciznem prikazu pobega iz zapora. Skratka, Grand Budapest Hotel je mešanica številnih zgodb, ki jo v tako okusno filmsko jed lahko zmešajo le največji mojstri svojega poklica. (-5)

Iz prve roke (Vir:Kinodvor)

»S prijateljem Hugom sva se več let pogovarjala o liku, ki ga je navdihnil najin prijatelj, neverjetno očarljiv človek z edinstvenim, čudovitim načinom izražanja in zelo specifičnim pogledom na svet. Ni mu podobnega. Sam pa sem hotel hkrati posneti neke vrste evropski film, za kar me je navdihnilo zlasti pisanje Stefana Zweiga, ki mi je zadnja leta tako prirasel k srcu. V tem času sem bral še druge reči, ki na videz nimajo nič skupnega s filmom, na primer delo Eichmann v JeruzalemuHannah Arendt, ki vsebuje izjemno analizo: kako so se posamezne evropske države odzvale na nacizem in kako se je ves ta prostor nenadoma zrušil.«
- Wes Anderson, režiser in scenarist

»S filmom Grand Budapest hotel je Wes ustvaril pravo pravcato 'caper' komedijo, polno preoblek, pregonov in pobegov, ki pa jo vseskozi preveva tisti prepoznavni trpko-sladki podton. Vse Wesove filme zaznamuje idiosinkratična lahkotnost, v katero so v resnici zavite resne teme, pa tudi močna čustva. Gre za nenavadno mešanico, ki je ne zna posnemati nihče, saj izvira iz Wesove notranjosti, iz povsem osebnega smisla za humor in dojemanja sveta. Ne nazadnje je spet ustvaril lastni, izmišljeni čas in svet, v katerem živijo pogumnejši, bolj načelni ljudje, ki pa se znajo tudi bolj zabavati.«
- Ralph Fiennes, igralec


Ocena:



1 komentar:

  1. Evo, to sem pozabil:
    Anderson je sposoben prebuditi otroka v odraslem človeku :D

    OdgovoriIzbriši