Happy Christmas (2014)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2014
Žanri: Drama, Komedija  
Dolžina: 88', Imdb
Režija: Joe Swanberg
Scenarij: Joe Swanberg
Igrajo: Anna Kendrick, Joe Swanberg, Melanie Lynskey, Mark Webber, Lena Dunham

Zanimanje za Happy Christmas v mainstream medijih je dokaz, da so tudi oni dokončno odkrili režiserja, producenta in igralca Joe Swanberga, eno izmed najbolj produktivnih imen ameriškega neodvisnega filma v zadnjem obdobju. Zasluge v največji meri gre pripisati uspehu lanskega hita Drinking Buddies, ki je postopoma pridobival na veljavi in se na koncu promoviral v eno izmed najuspešnejših neodvisnih produkcij preteklega leta. Spomnim se, da sem nekje na začetku mojega bloganja omenjal Swanbergov film Alexander the Last (2009), v času ko je režiser bil eden izmed nosilcev mumblecore filmanja (filmi, posneti za drobiž) in čeprav se v Swanbergovih filmih danes  pojavljajo nekatera uveljavljena igralska imena, recept je še vedno ostal isti. Nekaj deset tisoč dolarjev za logistiko, zastonj igralci, izdelava grobega osnutka, ki se poten dialoško pili med samim snemanjem in to je to.  

Dvajset in nekaj letna Jenny (Kendrick) se nekega dne  preseli v Chicago, v hišo starejšega brata Jeffa (Swanberg), ki živi s soprogo Kelly (Lynskey) in njunim dvoletnim sinom.  Brat želi pomagati sestri, ki nekako ne najde izhoda iz krize, v katero jo je pahnil konec dolgoletnega razmerja. Računa , da ji življenje v fino urejenih kletnih prostorih in toplem družinskem okolju lahko pomaga prebroditi krizo in ugotoviti kako in kam naprej.  Zdaj, ko je Jenny zraven, si bo tudi Kelly lahko malce oddahnila in si vzela nekaj časa zase. Dovolj bo, če mlada teta nekaj ur na dan prevzame skrb za dveletnega nečaka in občasno pomije posodo. A že prva noč, ki jo Jenny preživi zunaj hiše, družini povzroči resne preglavice. V zgodnjih jutranjih urah Jeffa pokličejo naj pride iskati sestro, ki je tako zadeta, da nihče ne ve kaj z njo storiti.  

Ta kratki sinopsis mogoče zbuja nekoliko depresivne občutke,  vendar ton, ki prežema pripoved, vseeno ni tako pesimističen. Občasno resen-ja, depresiven-nikakor. Komična drama, ki želi na najboljši možni način oponašati resnično življenje, je mogoče najbolj merodajna  kvalifikacija. Swanberg v epicenter postavi tipično predstavnico zabušantske generacije, ki prihaja v leta ko je potrebno izbrati določene smernice, sprejeti to ali ono pomembno odločitev, skratka odrasti. Toda za Jenny se zdi, da je še vedno otrok ujet v telesu odrasle osebe. Ko stori napako, jo razume in priznava kot takšno, a se kljub temu vedno znova znajde v kočljivih situacijah. Življenje z bratom in njegovo družinico je za Jenny poskusna vožnja skozi svet odraslih, ki ji bo pomagala odkriti nove aspekte življenja, sprejeti  odgovornosti in uživati v privilegijih, ki jih te odgovornosti prinašajo. Všeč mi je subtilnost, s katero film obravnava razlike med družinskim in samskim, ter nostalgija v pogledu na mladostniška leta in življenje brez obveznosti. Swanbergu uspe gledalcu spontano, nevsiljivo približati dinamiko družinskih odnosov in pokazati, kako eni drugim lahko pomagamo doseči osebno rast. Na koncu še nekaj besed glavni zvezdi filma. Ne, to ni režiser/igralec Swanberg, ne Anna Kendrick, ne Melanie Lynskey. Vsi svoje delo opravijo zelo dobro, toda moj osebni favorit je dveletni Jude (režiserjev sin),  zagotovo najbolj zabaven in simpatičen dveletnik, kar sem jih kdaj videl na filmu.

Ocena:

The Two Faces of January (2014)

Slovenski naslov: Dva obraza januara
Država: VB, Francija, ZDA
Leto: 2014
Žanri: Triler
Dolžina: 96'  ,  Imdb
Režija: Hossein Amini
Scenarij: Hossein Amini, Patricia Highsmith (knjiga)
Igrajo:  Viggo Mortensen, Kirsten Dunst, Oscar Isaac, Daisy Bevan, David Warshofsky

V Iranu rojeni in v Veliki Britaniji živeči scenarist in novopečeni režiser Hossein Amini (Dva obraza januarja je njegov režiserski debi), se je uveljavil s pisanjem filmskih scenarijev po knjižnih predlogah. Od Winterbottomovega Jude (1996), do Refnovega Drive (2011), je Amini uspešno gradil svojo scenaristično kariero, uspeh slednjega pa mu je dokončno odprl vrata samostojnega režiserskega udejstvovanja. Britanski Iranec je za svoj režiserski debi izbral istoimenski roman Patricie Highsmith, ki je prvič objavljen leta 1964. Romani priznane ameriške pisateljice so dokaj priljubljeno filmsko gradivo, med najbolj (pri)znanimi filmi posneti po njenih knjigah najdemo Hitchcockovo klasiko Neznanec v vlaku (Strangers on a Train, 1951) in Nadarjenega gospoda Ripleyja (The Talented Mr. Ripley, Anthony Minghella, 1999). Prav med slednjim in Aminijevim filmom lahko povlečemo nekatere zelo očitne vzporednice, oziroma opazimo značilen pečat Patricie Highsmith.

Zgodba postavljena v začetek 60-ih let prejšnjega stoletja nas pelje v Grčijo, kjer spoznamo uglajenega finančnika Chesterja MacFarlanda (Mortensen) in njegovo privlačno in veliko mlajšo ženo Colette (Dunst). Premožni ameriški par med pohajkovanjem po grški prestolnici sreča sonarodnjaka Rydala (Isaac), sposobnega turističnega vodiča, ki svoje poznavanje jezika in države izkorišča za sleparjenje naivnih turistov. Najlažja tarča so običajno mlade turistke, ki v družbi sladkobesednega Rydala hitro pozabijo na menjalni tečaj. Tokrat je njegovo pozornost pritegnil eleganten ameriški par MacFarland in mladenič že po nekaj naključnih srečanjih uspe pridobiti njihovo zaupanje in povabilo na večerjo. Zakoncema bi prav prišel nekdo, ki dobro pozna lokalne znamenitosti in navade, dejstvo, da je Ryndal Američan, pa je le dodaten plus. A še pred naslednjim dnem, ko bi skupaj morali obiskati nekatere znamenitosti je vodič priča dogodku, ki ga bo skupaj z zakoncema potisnil v nevarno sosledje dogodkov. Vsi skupaj še isti večer morajo zapustiti Atene, Rydal pa počasi spoznava, da zakonca MacFarland nista tisto, za kar se izdajata.

Hossein Amini pravi, da mu je knjiga Patricie Highsmith, ki jo je prebral pred več kot 20 leti, tako močno zlezla pod kožo, da je že takrat v njej videl zgodbo, ki bi jo želel samostojno režirati. Želja se mu je na koncu uresničila in prvenec je imel vse predpogoje za odmeven rezultat. Amini je vmes postal cenjeno scenaristično ime, igralska imena angažirana v glavnih vlogah so bila kakovostna (in, kar je še bolj pomembno, dovolj odmevna),  premiera na berlinskem festivalu pa je brez dvoma najboljši možni začetek festivalske poti. Iz vseh teh razlogov sem pričakoval zelo dober film, a na koncu so se stvari vendarle razpletle nekoliko pod pričakovanji. Amini sicer ni razočaral, a po ogledu je bolj ko ne jasno, da film ne bo ostal prav dolgo  zasidran v spominu. Med kvalitetnejšimi lastnostmi bi na prvo mesto postavil zelo dobro rekonstrukcijo zgodovinskega obdobja in dobro zadeto vzdušje sorodnih filmov, kakršne so snemali v 60-ih letih. Film je dobro posnet, ugaja tudi režiserjeva graditev suspenza brez značilnih triler elementov: pregonov, zlobnih preganjalcev in rešitev v zadnjem hipu. Svoje delo dobro opravita tudi oba centralna protagonista. Kemija na relaciji Mortensen-Isaac je dobra, vendar je treba upoštevati, da scenarij v oba moška lika investira največ detajlov. To žal ne velja za glavno protagonistko, ki prikazana suhoparno in na trenutke sem imel občutek, da je ženski lik zraven samo zato, ker zgodba potrebuje ljubezenski trikotnik. Trikotnik, ki je po moji oceni dolgočasen, premalo strasten in premalo erotičen. Krivdo bi težko zvalil na Dunstovo, saj je vloga enostavno ukrojena tako, da se iz nje ne da izvleči veliko. Amini je nekoliko prekrojil izvorno gradivo in prav zato je moteče, da ni prekrojil tudi šibke točke knjižne predloge: brezglavo bežanje iz hotela in dejstvo, da Viggo Mortensen ves čas paradira v svoji svetli laneni obleki, kar je nenavadno za človeka, ki želi ostati neopažen. Režiser poskuša gonilno silo odnosa med Rydalom in Chesterjem najti v naravi Rydalovega odnosu s pred kratkim preminulim očetom in nas prepričati, da junak v Chesterju vidi neke sorte očetovsko figuro, vendar ta teza ne deluje preveč prepričljivo. Režiser ponudi več motivov, ki Rydala vlečejo k zakoncema (koristoljubje, romantični vzgibi, očetovska figura), vendar vsi ti razlogi v seštevku ne prinesejo tiste prave prepričljivosti. Za konec še zanimivost: Aminijeva adaptacija romana Dva obraza januarja ni prvi tovrsten poskus; isto zgodbo sta že leta 1986 na filmski trak v nemškem jeziku prenesla Wolfgang Storch in Gabriela Zerhau.

Ocena:

The Zero Theorem (2013)

Slovenski naslov: Ničelni teorem
Država: VB, Romunija, ZDA
Leto: 2013
Žanri: Drama, Fantazijski, ZF
Dolžina: 107',  Imdb
Režija: Terry Gilliam
Scenarij: Pat Rushin
Igrajo:  Christoph Waltz, Mélanie Thierry, David Thewlis, Lucas Hedges, Matt Damon, Ben Whishaw, Tilda Swinton

Ničelni teorem je zadnje dejanje v distopični satirični trilogiji, ki jo je Terry Gilliam pred skoraj tridesetimi leti odprl s kultnim Brazil (1985) in jo deset let kasneje nadgradil s filmom 12 opic (Twelve Monkeys, 1995). Zgodba je zgrajena okoli računalniškega genija Qohena Letha (Waltz), samotarskega ekscentrika, ki v fantazijskem Londonu iz prihodnosti dela za največjo svetovno korporacijo Mancom. Korporacija je nekakšen superponudnik iz prihodnosti, ki zainteresiranim strankam ponuja unikatno virtualno izkušnjo - možnost živeti življenje prilagojeno našim željam in potrebam. V virtualnem okolju seveda, saj ljudje v prihodnosti fizično še vedno živijo med štirimi zidovi, hodijo v službe in prejemajo plače, ki jim omogočajo plačilo Mancomovih storitev. Eden izmed vodilnih strokovnjakov za obdelavo izoteričnih podatkov, ki so ključnega pomena za nadaljnji razvoj teh storitev, je naš glavni junak. Leth, ki si je uredil domovanje v delno požgani cerkvi, (pred časom jo je kupil na dražbi), že dolgo čaka na pomemben telefonski klic, ki mu bo ponudil odgovore na vprašanja, ki neprenehoma napenjajo njegove možganske celice. Zaradi strahu, da bo klic prišel v času, ko na sedežu podjetja opravlja svoje delo, Leth preko dobrohotnega poslovodje Jobyja (Thewlis) izposluje srečanje z velikim šefom, ki ga zaposleni v Mancomu kličejo Uprava (Damon). Namen sestanka je prepričati Upravo, naj mu dovoli opravljanje dela od doma. Leth bo tako še bolj produktiven, obenem pa bo ves čas doma lahko čakal na svoj skrivnostni klic. Uprava na koncu ugodi njegovi prošnji, a mu istočasno dodeli najbolj zahtevno delovno zadolžitev dotlej: Leth bo moral matematično dokazati  ničelni teorem, ki bo, ali razkril smisel življenja, ali dokončno dokazal, da živimo življenje brez smisla.

Okupirajmo Mall Street je reklamni slogan trgovskega centra, s katerim se potencialne kupce vabi na razprodaje, tv postaja DuMBC (dumb=bedast, neumen) svojim gledalcem v udarnem terminu razlaga, kako obogateti, banka se reklamira s sloganom Dovolj, ni nikoli dovolj, itn. Vse to absorbiramo v prvih minutah sprehoda skozi kičasto barvitost Gilliamovega retro-futurističnega sveta, v katerem živi glavni protagonist Leth. Junakova asocialnost je rezultat dolgotrajnega potapljanja v virtualni svet (poklicno in zasebno), nekje med procesom izgubljanja stika z realnostjo pa protagonist dojame, da v vsem tem kar počne, njegovem obstoju pravzaprav, mora obstajati nekakšen smisel. Meni, da bo s pomočjo telefonskega klica, ki ga čaka zelo dolgo, razvozlal bistvo lastnega obstoja. Verjetno ni potrebno posebej močno napenjati možgane da opazimo vzporednice, ki jih Gilliam vleče s sodobno družbo. V tem smislu svet v katerem živijo njegovi protagonisti predstavlja nekakšno radikalnejšo različico sedanjosti, lahko pa ga razumemo tudi kot projekcijo sodobne družbe iz prihodnosti. Čeprav mišljen kot kritika človeškega umika v virtualni svet in počasnega izginjanja pristnih medčloveških odnosov, film imaginarni svet slika mično, celo zapeljivo. Romanca, ki glavnega junaka zbudi iz kibernetičnega životarjenja se pravzaprav odvija v virtualnem okolju, četudi sta se golobčka pred tem spoznala v resničnem svetu. Predvsem Leth je tisti, ki mu v realnosti manjka koncentracije in poguma, vendar ne gre spregledati, da se junak tudi v virtualnem svetu ne bi odprl, če spletna prostitutka Bainsley pred tem ne bi v živo razvnela njegovo domišljijo. Gilliam s tem kibernetičnem svetu na nek način prizna pozitivne lastnosti, a istočasno odpošlje jasno svarilo pred odtujitvijo, do katere pripelje prepogosto umikanje v imaginarne svetove. Prijateljstvo je še en spremljajoči motiv, ki je preko odnosa z delovodjo Jobyjem in Upravinim najstniškim sinom Bobom lepo vpet v prikaz počasne vrnitve odtujenega junaka k človečnosti. Simbolično uničenje virtualnega sveta v zadnjih minutah filma lahko razumemo kot protagonistovo dokončno rešitev iz virtualnega primeža. Ničelni teorem v uvodne pol ure mogoče deluje malce kaotično, a potem  gledalec počasi pade v njegovo notranjo logiko in brez težav razume dinamiko odnosov med protagonisti. Hvalim prispevek igralske zasedbe, duhovite filmske reference tipa he-is-the-one, ki se lepo skladajo s komičnim podtonom celotne stvaritve. Gilliam je pri 73-ih še vedno zelo vitalen filmar, sposoben ponuditi unikaten pogled na probleme sodobne družbe in ravno zato je Ničelni teorem film z dodano vrednostjo. (-4)

Ocena:

Life After Beth (2014)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2014
Žanri: Komedija, Grozljivka, Romantični
Dolžina: 89' ,  Imdb
Režija: Jeff Baena
Scenarij: Jeff Baena
Igrajo: Dane DeHaan, Aubrey Plaza, John C. Reilly, Molly Shannon, Cheryl Hines, ,Anna Kendrick

Life After Beth je debitantska stvaritev ameriškega režiserja Jeffa Baena, ki se je pred desetimi leti kot ko-scenarist podpisal pod razmeroma odmevno komedijo I Heart Huckabees, ki jo je režiral danes planetarno znani David O. Russell. Beana je svoj prvenec predstavil v Park Cityju, prestolnici ameriške neodvisne produkcije. Odmevnost festivala Sundance, ter sodelovanje Aubrey Plaza in Dana DeHaana, dveh mladih in že dodobra uveljavljenih igralskih imen, je dokaj dobro izhodišče, ki se ga ne bi branil nobeden debitant.

Glavna akterja zgodbe sta Beth in Zacha, najstniški par, ki zadnjih nekaj mesecev ne funkcionira najbolje. Ona obožuje sprehode v naravi, njemu uživanje v naravnih lepotah ne pomeni prav dosti. Ko Beth med enim izmed njenih sprehodov piči strupena kača in punca nekaj ur kasneje umre, se Zach nikakor ne more sprijazniti z izgubo. Ves čas hodi na obiske k njenim staršem, potrt in žalosten okoli vratu sredi poletja nosi njen šal in podobno. Ko ga starši pokojnice nenadoma in brez utemeljitve več ne spustijo v hišo, Zach začuti, da se nekaj sumljivega dogaja za zaprtimi vrati. Začne opazovati hišo in kmalu ugotovi, zakaj več ni dobrodošel: Beth se živa in zdrava (ne vem, če je to povsem sprejemljiv opis njenega stanja) sprehaja po hiši, njeni starši pa iz nepojasnjenih razlogov želijo pred njim skriti resnico.

Z Life After Beth smo po Toplih truplih (Warm Bodies, Jonathan Levine, 2013) dobili še eno rom-kom zombijado, ki v središče postavlja ljubezen med zombijem in človekom. Za razliko od Trupel, ki skozi romanco želijo reševati svet, je naslovna stvaritev veliko manj ambiciozna, oziroma veliko bolj prizemljena, saj zgodba ne poskuša biti nič več, kakor zgodba o težavnem prebolevanju prve ljubezni. To kar je dela všečno in zabavno ni dejstvo, da glavna akterka vstane od mrtvih, temveč to, da jo po vstajenju od mrtvih ljudi iz njenega okolja želijo obvarovati pred resnico. Starša (John C. Reilly in Molly Shannon) sta srečna, da je njuna punčka nazaj, fant pa je srečen, ker dobi še eno priložnost, da punci pokaže, koliko jo je ljubil (jo še ljubi). V novonastali situaciji je še bolj zanimivo to, da punca po vrnitvi ima veliko večje seksualne apetite, nepričakovano uživanje v njeni telesnosti pa še dodatno zamegli fantovo zmožnost trezne presoje. Gniloba na njenem stegnu tako ni nič drugega kakor grd izpuščaj, slabši zadah iz ust pa posledica slabše dentalne higiene. Fantje med ostalim bomo spoznali, zakaj v svoji kolekciji vedno dobro imeti nekaj cedejev s smooth jazz glasbo, nekateri pa bodo začeli bolj ceniti sprehode v naravi ko vidijo, da tudi štedilnik privezan na hrbet ni dovolj tehten razlog, da zavrneš sprehod z drago. 

Ocena:

Boyhood (2014)

Slovenski naslov: Fantovska leta
Država: ZDA
Leto: 2014
Žanri: Drama 
Dolžina: 166' , Imdb
Režija: Richard Linklater
Scenarij: Richard Linklater
Igrajo: Patricia Arquette, Ellar Coltrane, Ethan Hawke, Lorelei Linklater

V preteklih letih sem v svojih pisarijah že večkrat omenil Fantovska leta, Linklaterjev projekt v nastajanju, ki ga je ameriški režiser začel uresničevati  leta 2002, dokončal pa letos, 12 let kasneje. Dolgotrajno snemanje ni rezultat produkcijskih težav, temveč samega koncepta, ki je predvideval spremljanje odraščanja protagonista v realnem času, od njegovega šestega leta dalje. Režiser je že s trilogijo Pred zoro/sončnim zahodom/polnočjo, posneto z istimi protagonisti  v devetletnih časovnih presledkih pokazal, da percepcija in manipulacija časa v njegovih filmih igra nadvse pomembno vlogo. Trilogija Pred… je v tem smislu bila bistveno manj zahteven projekt, saj je vsak posamezni film zaokrožena, samostojna celota, ki jo je kasneje bilo mogoče nadgraditi, oziroma stvari pustiti takšne, kakršne pač so. Prav zato je možnost, da trilogija v prihodnosti  preraste v kvadrologijo povsem realna  in upam, da se bo takšen scenarij na koncu tudi uresničil.

Fantovska leta je v tem smislu bolj zahtevno zastavljen projekt, pri katerem je časovni okvir bil znan že od samega začetka. Potrebno je bilo dobiti ljudi, ki so pripravljeni sprejeti takšno dolgoročno obveznost in obenem upati na dobro zdravje ključnih igralcev in igralk, ki bodo ne glede na razvoj svojih karier projektu ostali zvesti do samega konca. Ekipa se je torej zbrala enkrat letno in posnela material za tekoče leto, ves ta material je potem v trdno celotno povezala režiserjeva stalna sodelavka Sandra Adair, ki je montirala vse Linklaterjeve filme od kultne uspešnice Zadeti in zmedeni (Dazed and Confused, 1993) dalje. Mislim, da je eden izmed ključnih razlogov, da je Linklater tako dober v tem kar počne, njegov odnos s sodelavci. Režiserju je skozi kariero uspelo zgraditi odlične odnose z določenim krogom ljudi, ki so postali njegova odlično uigrana filmska družina, ki iz vsake zgodbe lahko izvleče maksimum. Fantovska leta je eden tistih filmov, pri katerem osnovni sinopsis lahko strnemo v nekaj kratkih stavkih. Film v fokus postavi mladega dečka Masona, ki ga spoznamo v šestem letu starosti in potem z njim odraščamo vse do njegovega  18. leta, ko zapušča družinsko gnezdo in odhaja na kolidž. V dvanajstih letih bomo spoznali dinamiko, ki Masona povezuje z njegovimi najbližjimi in videli tiste ključne dogodke, ki so zaznamovali njegovo mlado življenje. 

Tudi če bi izdal vse zasuke, skozi katere Fantovska leta vodijo svoje protagoniste, vam izkušnje gledanja ne bi bistveno pokvaril. Vsi, ki poznajo režiserjev ustvarjalni opus najbrž vedo, da v njegovih filmih ne gre pričakovati kakšnih pretiranih  dramatičnih zasukov. Tudi tukaj gledamo približek vsakdanjega življenja, ki bi ga teoretično lahko živel vsak izmed nas — uravnotežen pogled na odraščanje in starševstvo, v katerem prepoznamo utrinke iz lastnih življenj in prav to je eden izmed razlogov, zakaj so Fantovska leta tako pristna filmska izkušnja. Nepretencioznost  in naturalizem, ki jo izžareva film, pri gledalcu zbujata familiarne občutke, preko katerih se vzpostavi močna vez med opazovalcem in liki. Ta povezanost bo za tiste malce starejše gledalce z lastnimi otroki večnivojska, saj se bomo brez težav identificirali s problemi odraslih, v težavah otrok prepoznali vedenjske vzorce lastnih otrok in obenem obudili spomine na nekatere univerzalne motive iz naših najstniških let. Linklater je znan po tem, da svojim igralcem dovoljuje aktivno sodelovanje pri razvoju likov in scenarističnih rešitvah. Mladi glavni igralec Ellar Coltrane in režiser sta se tako vsako leto dobila pred snemanjem in se pogovorila o stvareh, ki so zaznamovali fantovo preteklo leto, nekaj teh izkušenj pa je potem našlo svoje mesto v samem filmu. 

Če bi film razrezali na posamezne letne epizode, iz teh delov ne bi iztisnili veliko nektarja, a ko vse te epizode kronološko zložimo v celoto, ta dobi izjemno veliko kumulativno moč. Zgodba je podana kronološko, brez skakanja po časovni premici, prehodi med posameznimi leti pa so subtilni, saj cilj ni poudariti staranje glavnega protagonista in njegovih bližnjih, temveč čimbolj naravno in fluido prikazati proces odraščanja, zato staranje sodelujočih dojemamo kot nekaj samoumevnega in ga enačimo s spoznanji  o lastni minljivosti. Film poleg osrednjega coming-of-age motiva v subtekstu nudi nevsiljiv, trezen pogled na ameriško bližnjo zgodovino, od iraško-afganistanske vojne, do izvolitve prvega temnopoltega predsednika in nam pokaže, kako so te dogodke absorbirali pripadniki nižjega srednjega sloja. Prezrte niso niti vse novotarije, ki danes spremljajo odraščanje otrok; od evolucije igralnih konzoli in mobilnih naprav,  prevpraševanja vpliva socialnih omrežij in podobnih tem. Vse to je pospremljeno z izbrano glasbo, ki je najbolj zaznamovala posamezna obdobja, saj se Linklater in druščina odlično zavedajo, da se glasbo lahko hitro in učinkovito odklenejo spomini. Ena izmed najpomembnejših kvalitet filma je režiserjev občutek za mero, ki kljub običajnim, vsakdanjim tegobam, ki spremljajo protagoniste, preprečuje zdrs v kliše. V pomembnih prizorih, v katerih bi marsikdo želel potencirati trpljenje glavnega junaka se Linkalter zadovolji s povišanimi toni, razbitimi kozarci in krožniki. Pravilno oceni, da bi s potenciranjem vloge žrtve filmu naredil medvedjo uslugo, zato nasilje v družini nakaže zgolj v enem prizoru, v katerem grde stvari ostanejo izven našega vidnega polja. Torej, film ne podleže izkušnji demoniziranja očimov in mačeh, ponovnega združevanja ločenih staršev in podobnim stvarem. Cilj filma ni iskanje smisla življenja, temveč prikaz vse čudovite kaotičnosti in nepredvidljivosti, ki jo življenje nosi s seboj. Fantovska leta tako prepričljivo imitirajo življenje, v dobrem in slabem, z izjemno globino likov in čustev, da je njegov učinek na gledalca tako pristen, kot življenje samo.  Iz svoje filmoljubne perspektive upam, da bo letos še komu uspelo doseči takšen nivo (nekaj potencialnih kandidatov je še v igri), vendar so možnosti za kaj takega dokaj majhne. 

Ocena:

Mesečnik - Avgust 2014

Godzila (2014)

Slo naslov: Godzila

Dolžina: 123',  Imdb

Režija: Gareth Edwards

Igrajo:  Aaron Taylor-Johnson, Elizabeth Olsen, Bryan Cranston

Ocena: 3

Slo recenzija:  Filmoljub, RTV SLO MMC, Mladina

Sinopsis (eng):

The world's most famous monster is pitted against malevolent creatures who, bolstered by humanity's scientific arrogance, threaten our very existence.

Giochi d'estate [Summer Games] (2011)

Slo naslov: Poletne igre

Dolžina: 101' ,  Imdb

Režija: Rolando Colla

Igrajo:  Fiorella Campanella, Armando Condolucci, Alessia Barela

Ocena: -3

Slo recenzija:  -

Sinopsis (eng):

The story of an adult and a teenage couple during a brief summer holiday by the sea. While Nic's parents remain trapped in a precarious mutual dependency despite repeated attempts at reconciliation, their 12-year-old son tries to come to terms with his father's traumatizing violent outbursts in games with other children.

Hemel (2012)

Slo naslov: -

Dolžina: 80' ,  Imdb

Režija: Sacha Polak

Igrajo:  Hannah Hoekstra, Hans Dagelet, Rifka Lodeizen

Ocena: +2

Slo recenzija:  -

Sinopsis (eng):

During her nightly escapades Hemel searches for the difference between sex and love. Sometimes she leads, sometimes the men with whom she sleeps. The most important person in Hemel's life is Gijs, her father, who works in an auction house.

Oculus (2013)

Slo naslov: -

Dolžina: 104' ,  Imdb 

Režija: Mike Flanagan

Igrajo:  Karen Gillan, Brenton Thwaites, Katee Sackhoff

Ocena: 3

Slo recenzija:  Filmoljub  

Sinopsis (eng):

A woman tries to exonerate her brother, who was convicted of murder, by proving that the crime was committed by a supernatural phenomenon.

The One I Love (2014)

Slo naslov: -

Dolžina: 91' ,  Imdb 

Režija: Charlie McDowell

Igrajo:  Mark Duplass, Elisabeth Moss, Ted Danson

Ocena: 3

Slo recenzija:  -

Sinopsis (eng):

Struggling with a marriage on the brink of falling apart, a couple escapes for a weekend in pursuit of their better selves, only to discover an unusual dilemma that awaits them.

Äkta människor  [Real Humans]  (2012– ) (1.sezona)

Slo naslov: -

Dolžina: 10 x 60' ,  Imdb 

Režija: Lars Lundström

Igrajo:  Lisette Pagler, Pia Halvorsen, Johan Paulsen

Ocena: -3

Slo recenzija:  -

Sinopsis (eng):

In a parallel present the artificial human has come into its own. Robots no longer have anything robot-like about them. New technology and advancements in the field of science have made it possible to manufacture a product - a kind of mechanized servant - that is so similar to a real human that it can often be considered a perfectly good substitute.

The Unspeakable Act (2012)

Slo naslov: -

Dolžina: 91' ,  Imdb 

Režija: Dan Sallitt

Igrajo:  Tallie Medel, Sky Hirschkron, Aundrea Fares

Ocena: -3

Slo recenzija:  -

Sinopsis (eng):

17-year-old Jackie is in distress as her older brother Matthew gets his first girlfriend and prepares for college. Though Matthew does not share her incestuous desire, Jackie fights the intrusion of reality on her idyllic childhood world.

War Story (2014)

Slo naslov: -

Dolžina: 90',  Imdb

Režija: Mark Jackson

Igrajo:  Catherine Keener, Hafsia Herzi, Ben Kingsley

Ocena: +2

Slo recenzija:  -

Sinopsis (eng):

A war photographer who recently endured a brutal detainment in Libya holes up in Sicily to come to terms with her ordeal, not far from the home of her former lover and mentor.

Fading Gigolo (2013)

Slo naslov: -

Dolžina: 90',  Imdb 

Režija: John Turturro

Igrajo:  John Turturro, Woody Allen, Sharon Stone

Ocena: 2

Slo recenzija:  -

Sinopsis (eng):

Fioravante decides to become a professional Don Juan as a way of making money to help his cash-strapped friend, Murray. With Murray acting as his "manager", the duo quickly finds themselves caught up in the crosscurrents of love and money.

Al midan  [The Square]  (2013)

Slo naslov: -

Dolžina: 108',  Imdb

Režija: Jehane Noujaim

Igrajo:  Ahmed Hassan, Khalid Abdalla, Magdy Ashour

Ocena: +3

Slo recenzija:  -

Sinopsis (eng):

A group of Egyptian revolutionaries battle leaders and regimes, risking their lives to build a new society of conscience.

Una noche  [One Night] (2012)

Slo naslov: -

Dolžina: 90' ,  Imdb 

Režija: Lucy Mulloy

Igrajo:  Dariel Arrechaga, Anailín de la Rúa de la Torre, Javier Núñez Florián

Ocena: 3

Slo recenzija:  -

Sinopsis (eng):

In Havana, Raul dreams of escaping to Miami. Accused of assault, he appeals to Elio to help him reach the forbidden world 90 miles across the ocean. One night, full of hope, they face the biggest challenge of their lives.

Despre oameni si melci [Of Snails And Men] (2012)

Slo naslov: -

Dolžina: 93' ,  Imdb 

Režija: Tudor Giurgiu

Igrajo:  Andi Vasluianu, Monica Barladeanu, Dorel Visan

Ocena: 2

Slo recenzija:  -

Sinopsis (eng):

Between the problems with his wife (Andreea Bibiri) and his mistress, George comes up with many crazy ideas in order to try to save the struggling company.

House of Good and Evil (2013)

Slo naslov: -

Dolžina: 108' ,  Imdb 

Režija: David Mun

Igrajo:  Rachel Marie Lewis, Christian Oliver, Marietta Marich

Ocena: 2

Slo recenzija:  -

Sinopsis (eng):

After a family tragedy in the chaotic city, Chris and Maggie Conley, in a last-ditch effort to save their dying marriage, purchase an isolated home in the deepest woods, to which they quickly discover evil has a key.

Divergent (2014) 

Slo naslov: Razcepljeni

Dolžina: 139' ,  Imdb 

Režija: Neil Burger

Igrajo:  Shailene Woodley, Theo James, Kate Winslet

Ocena: +2

Slo recenzija:  Mladina 

Sinopsis (eng):

In a world divided by factions based on virtues, Tris learns she's Divergent and won't fit in. When she discovers a plot to destroy Divergents, Tris and the mysterious Four must find out what makes Divergents dangerous before it's too late.

Corações Sujos  [Dirty Hearts] (2011)

Slo naslov: -

Dolžina: 107' ,  Imdb 

Režija: Vicente Amorim

Igrajo:  Tsuyoshi Ihara, Takako Tokiwa, Eiji Okuda

Ocena: 3

Slo recenzija:  -

Sinopsis (eng):

In 1945, Japan surrendered to the United States and the Second World War was over. Right? Wrong. For eighty percent of the Japanese community in Brazil, Japan had won the war and defeat was nothing more than American propaganda.

1000 OBJAV

Za polno velikost klikni na fotografijo.

The Rover (2014)

Slovenski naslov: Ni naslova 
Država: Avstralija, ZDA 
Leto: 2014
Žanri: Drama, Krimi  
Dolžina: 103' , Imdb
Režija: David Michôd
Scenarij: David Michôd, Joel Edgerton
Igrajo: Guy Pearce, Robert Pattinson, Scoot McNairy, David Field

Po ogledu odličnega prvenca Živalsko kraljestvo (Animal Kingdom, 2010) sem bil eden izmed mnogih, ki so z velikim optimizmom pričakovali naslednji projekt Davida Michôda. Štiri leta kasneje je Avstralec v Cannesu predstavil The Rover (Potepuh), ki ni pospremljen z enakim navdušenjem kot prvenec, toda povprečje kritiških ocen je vseeno ponujalo razloge za zmerni optimizem.

Dogajanje je postavljeno v avstralsko divjino, deset let po velikem ekonomskem kolapsu svetovnega gospodarstva. Posledice finančnega zloma  so uničujoče — razkroj socialno-ekonomskega sistema je radikalno spremenil podobo sveta, novi družbeni red ima vse karakteristike post-apokaliptične družbe. Rudniki v avstralskih brezpotjih so pritegnili delavce iz vsega sveta, ki s trdim delom poskušajo zaslužiti dovolj za preživetje. Za njimi so prišli kriminalci in odpadniki, ki si poskušajo odrezati svoj kos pogače. Rudnike in dragoceni tovor, ki se z železnico pošilja proti večjim centrom, varujejo do zob oboroženi pogodbeniki, krhki red in mir varujejo maloštevilni in povsem nemotivirani pripadniki avstralske vojske.

Del tega sveta je tudi skrivnostni samotar Eric (ime v filmu ni omenjeno), propadli farmer in bivši poklicni vojak, ki poišče osvežitev v neki obcestni beznici. V teh trenutkih v isti smeri drvi vozilo s tremi kriminalci, ki so malo pred tem oropali bližnjo vojaško postojanko. Za seboj so pustili ranjenega pajdaša, zaradi česa se med trojico vname prepir, ki kmalu preraste v fizični obračun. Voznik v nekem trenutku izgubi oblast nad vozilom, ki konča v obcestnem jarku. Ravbarji morajo hitro nadaljevati pot, zato ukradejo v bližini parkiran avto. Ericov avto, ki ga ta potem želi na vsak način dobiti nazaj. Zato v pogon spravi prevrnjeno vozilo kradljivcev in s polnim plinom oddrvi za njimi. Njegova odločnost in neustrašnost namigujeta, da avto, ali tisto kar je v avtu, zanj ima neizmerljivo vrednost. Na poti sreča četrtega člana tolpe, ranjenega in malce počasnega Reya in ga prisili naj mu pomaga poiskati njegove pajdaše.

To je točka, v kateri se združita usodi dveh poškodovanih duš: nevarnega, zagrenjenega Avstralca, ki je izgubil vse, kar se je izgubiti dalo in naivnega in nekoliko zmedenega ameriškega fanta,  ki je odraščal v tej post-apokaliptični eri. Michôd je v sodelovanju s starim znancem Joelom Edgertonom napisal odličen scenarij, ki kljub minimalizmu ponuja dovolj informacij, ki so nam v pomoč pri usvajanju določenih sklepov. The Rover ni film, ki hoče vsako situacijo pojasniti z dialogom — besedičenje zamenjajo podobe, ki odlično funkcionirajo v napetih situacijah, v katerih igralci s svojimi dejanji in telesno mimiko nudijo vse potrebne informacije. Tu ne boste našli neumnih dialoških vložkov, s kakšnimi večina filmarjev po nepotrebnem opremlja napete prizore. Liki ne govorijo veliko, a ko spregovorijo, to storijo ker imajo nekaj za povedati.  Besede so izrečene zato, da ponudijo pomembne informacije in pomagajo definirati  značaje, dialoške vrstice pa so povsem prečiščene nepotrebnega balasta. 

Avstralska divjina je za snemalce vedno bila dar  z  nebes in tudi The Rover v tem smislu ni nobena izjema. Vizualno komponento filma je ukrojila mlada argentinska umetnica Natasha Braier (XXY, Sommers Town, The Milk of Sorrow), ki v sodelovanju z Michôdom ustvari izjemno kinetičen svet, ki oči od prvih kadrov dalje priklene na zaslon. Potrebno je le nekaj minut, da se povsem potopimo v dogajanje, takšen učinek na gledalca pa lahko dosežejo le največji mojstri filmske obrti. Lik Guya Pearca je zastavljen tako enigmatično, da mu tudi tisi, ki jim ne bo všeč počasnost in minimalistični pristop, ne bodo tako enostavno obrnili hrbta.  Vzdušje, zaprašena pokrajina in zanemarjeni protagonisti so glavni razlogi, zaradi katerih imamo občutek, da gledamo vestern (le da prave konje zamenjajo jekleni). Michod tu znova pokaže, kako zelo dobro obvlada suspenz in režijo akcijskih prizorov. 

Duša filma vseeno niso akcijski prizori in fina vizualizacija post-apokaliptičnega sveta — bistvo  pripovedi tvori odnos dveh moških, ki  sta na začetku skupne poti skoraj povsem dehumanizirana. Eric je edini preživeli član družine, Reya, ki ni vajen samostojnega funkcioniranja, pa je zapustil brat in njegovi pajdaši (edina družina, ki jo pozna). V svetu v katerem je človek človeku volk so čustva znamenje šibkosti in breme, ki si ga nihče ne želi dovoliti. Eric iz začetka filma je mizantrop,  ki za sočloveka ne bi storil nič, toda nekaj dni v družbi problematičnega in naivnega mladeniča z neomadeževano dušo v njem prebudi  globoko potisnjena čustva. Kljub pesimizmu, ki prežema film, Michôdu uspe subtilno izpostaviti bistvo človekovega obstoja in tako na nek način, vsej negativnosti navkljub, gledalcu posredovati optimistično sporočilo. Oba glavna protagonista sta sijajna. Guy Pearce je tu (rekel bi, pričakovano) ustvaril še eno vlogo, po kateri ga bomo pomnili, nekoliko nepričakovano pa svoj najboljši igralski dosežek  zabeleži vedno boljši Robert Pattinson, ki se počasi otresa imidža igralca za najstniško populacijo. David Michôd se je  potreboval samo dva filma, da se v mojih očeh promovira v enega izmed najpomembnejših avstralskih režiserjev današnjice in od njega v bodoče nedvomno lahko pričakujemo še veliko dobrih stvari.

 

Ocena:

Concussion (2013)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2013
Žanri: Drama
Dolžina: 96' ,  Imdb
Režija: Stacie Passon
Scenarij: Stacie Passon
Igrajo: Robin Weigert, Maggie Siff, Johnathan Tchaikovsky, Maggie Siff, Kate Rogal

Concussion je prvenec ameriške režiserke in scenaristke Stacie Passon, ki je premierno predvajan na lanskem festivalu Sundance. Film je potem šel v festivalski obtok in dokaj uspešno nadaljeval svojo pot; med prejetimi nagradami je tudi teddy, priznanje, ki ga neodvisna žirija berlinskega festivala podeljuje filmom z LGBT tematiko.

Zgodba se začne zelo obetavno. Z jezno mamico, ki na poti v bolnišnico glasno preklinja in se huduje nad lastnim otrokom, ki ji je nekaj minut pred tem razbil glavo. Malce kasneje, med čakanjem na šivanje jo partnerka opomni, da je v svoji reakciji bila (pre)groba z otrokom. Krvavi papirnati robček, prilepljen na čelo poškodovanke in odsotnost razumevanja za partnerkino pripombo situaciji dajeta fini črnohumorni ton. Na tem uvodu sem gradil optimizem in stiskal pesti, da režiserka še naprej ostane na enakem kurzu,  vendar se moje želje v nadaljevanju niso uresničile. Vsaj v pričakovanem obsegu ne,  a tudi po zasuku v drugo smer film ponudi kar nekaj zanimive vsebine, ki me je v končnici spravila k pisanju tega prispevka.  Zgodba je zgrajena okoli lezbičnega para z dvema otrokoma.  Abby (Robin Weigert) je žrtvovala kariero za dom in otroke, Kate (Julie Fain Lawrence) pa je tista, ki prinaša hrano na mizo. Abby vedno težje prenaša hlad, ki že nekaj časa prežema njen odnos s partnerko, zato želi nekaj spremeniti. Rada bi bila bolj neodvisna od Kate, zato želi več delati na prenovah starih stanovanj, ki so ji v preteklosti že prinesle lepe dobičke. Ker želi sprostiti frustracije povezane s seksualno neaktivnostjo na skrivaj razmišlja o srečanju  s prostitutko. Ko se na koncu opogumi in naredi ta korak, je izkušnja prej travmatična, kakor prijetna. Drugi poskus se izteče veliko bolje, nakar Abby začne premišljevati o tem, da bi se mogoče tudi sama preizkusila v svetu spolnih uslug.

Vedno so mi bili bolj všeč tisti LGBT filmi, ki se malo manj ukvarjajo z aktivizmom in malo več z vsakdanjim življenjem svojih protagonistov. Videli smo veliko filmov, ki obravnavajo krizo srednjih let heteroseksualnih parov, enaka situacija med istospolnim partnerji pa ni ravno pogost pojav. Concussion je variacija na to temo, ki prinaša zanimiv pogled na omenjeno situacijo. Bržkone je jasno, da čustva vseh nas funkcionirajo na podobnih principih, neodvisno od spolne usmeritve, in v tem smislu nam zgodba o seksualnem prebujanju osamljene, zdolgočasene gospodinje, ki se čuti zapostavljeno in neljubljeno, prinaša univerzalne, enostavno razumljive motive. Najbolj osvežujoča sestavina v takšni delitvi spolnih vlog je dejstvo, da nas skozi zgodbo vodi lezbična protagonistka, ki meje svoje seksualnosti preiskuje izključno s pripadnicami nežnejšega spola. Abby verjetno nikoli ne bi našla dovolj poguma za takšna dejanja, če med njo in partnerko ne bi prišlo do tako izrazite (telesne) odtujenosti. Razmišljanje v tej smeri izkristalizira nekaj zanimivih vprašanj. Kako opredeliti odnos med zvestobo in fundamentalno pravico do seksualne svobode? Koliko so moderna razmerja med partnerji odvisna od njune seksualne kompatibilnosti in kaj storiti, ko ogenj med partnerji začne neustavljivo ugašati? Med najmočnejše adute filma uvrščam odlično Robin Weigert,  ki pogumno in kvalitetno odgovori na vse zahteve, ki jo pred njo postavi tako zahtevna vloga.  Škoda je, da režiserka junakinjino seksualno prebujanje ne podkrepi z bolj poglobljeno študijo njenega odnosa s partnerko, ki je prikazano precej površno in enodimenzionalno, saj bi s tem dodatkom končni vtis bil še boljši. 

Ocena:

Rob the Mob (2014)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2014
Žanri: Krimi, Drama 
Dolžina: 104' , Imdb
Režija: Raymond De Felitta
Scenarij: Jonathan Fernandez
Igrajo: Michael Pitt, Nina Arianda, Andy Garcia, Ray Romano, Griffin Dunne, Michael Rispoli

Najboljše povabilo za ogled krimi drame Rob the Mob je bilo dejstvo, da film prinaša vnovično sodelovanje Raymonda De Felitta in izkušenega Andyja Garcie, režisersko-igralskega tandema, ki me je močno navdušil z njunim prejšnjim filmom Otok v mestu (City Island, 2009), enim izmed najbolj zabavnih portretov disfunkcionalne družine v zadnjem obdobju. Garcia tokrat ni prva violina igralskega ansambla — pripadla mu  je ena izmed pomembnejših stranskih vlog — zgodba pa se vrti okoli mladega para, ki je na začetku 90-ih pošteno razjezil nekaj najvplivnejših newyorških mafijskih družin. 

Tommy (Michael Pitt) in Rosie (Nina Arianda) sta mlad par z dokaj resno odvisnostjo od mamil, ki živi precej impulzivno in nepremišljeno življenje. Rezultat njune impulzivnosti je slabo planiran in še slabše izpeljan rop cvetličarne, zaradi katerega Tommy za rešetkami preživi 18-mesecev. Najbolj bistroumen del njunega načrta je pravzaprav odločitev, da rop izpeljeta na Valentinovo, ko je v blagajni največ denarja. Tommy po odsluženi kazni pride na prostost in se vrne k Rosie, ki si je medtem uredila življenje — pustila je mamila in našla službo pri podjetju za izterjave. Tudi Tommy poskuša slediti njen zgled, toda stare navade umirajo počasi. Ravno v tem času poteka odmevno sojenje mafijskemu šefu Johnu Gottiju, ki je odprto za javnost in Tommy izkoristi priložnost, da iz prve roke izve nekaj več o delovanju mafijske organizacije. Ko ena izmed prič med zaslišanjem pove, da je v mafijskih klubih orožje prepovedano, mladenič dobi novo bistroumno zamisel: če so brez orožja, potem jih ne bo težko oropati. Rosie se sprva upira njegovi nori ideji, toda njen avanturistični duh kmalu premaga zdrav razum in že nekaj dni kasneje se par odpravi proti prvemu mafijskemu klubu. Istočasno spoznavamo, da Tommyjevi motivi niso samo materialni,  ampak tudi zelo osebni. 

Zelo neobičajno je , da Hollywood že prej ni pograbil resnične zgodbe o Thomasu in Rosemarie Uva, paru iz Queensa, ki je na začetku 90-ih ropal mafijske klube. Moderna Bonnie in Clyde sta zaradi svoje drznosti uživala precejšnjo popularnost med newyorško populacijo, njuno zgodbo pa je v scenarij pretočil razmeroma neznani Jonathan Fernandez. Težko je oceniti, koliko resničnih podrobnosti je na koncu vključeno v filmsko adaptacijo in kakšna je bila dejanska vloga zakoncev Uva pri razkritju nekaterih pomembnih informacij, ki so kasneje uporabljene v sodnih procesih zoper mafijce, a to v končnici niti ni tako pomembno. Bolj pomembno je, kaj iz te premise iztisneta Fernandez in De Felitta. Največja vrednost sta nedvomno všečna glavna akterja, zaljubljeni roparski  par, ki na račun svoje robinhoodovske drže gledalca hitro pridobi na svojo stran. Zakonca nam se kljub nepremišljenosti in kratki pameti prikupita zaradi odlične medsebojne kemije in igralskega talenta. Michaela Pitta smo odkrili že dolgo nazaj, zato je, vsaj zame, tisto pravo odkritje iskriva in nadvse prepričljiva Nina Arianda, ki v svojem regalu že ima tonyja (najpomembnejšo ameriško gledališko nagrado). Pred 30-letno igralko je nedvomno svetla prihodnost; kmalu jo bomo lahko videli v novem filmu Barryja Levinsona, ki ga te dni premierno vrtijo v Benetkah, prav tako pa je že potrjeno, da bo igrala glavno vlogo v prihajajoči biografiji Janis Joplin.  Potem je tu  še cela galerija sopranovskih karakterjev, hladno ambiciozni FBI agenti in priznani novinar, ki poskuša delovati etično (zanimiv prispevek Raya Romana), vsi ti liki pa so umeščeni v avtentično newyorško okolje, ki ga lahko pričara le pravi insajder, kar De Felitta nedvomno je. Rojeni Newyorčan  je že z Otokom pokazal izjemen komični potencial in tudi v Rob the Mob najdemo nekaj odličnih komičnih utrinkov. De Felitta tokrat ni ponovil odlične forme, ki  jo je pokazal pri Otoku, a mu je kljub temu uspelo posneti soliden celovečerec, ob katerem sem se dobro zabaval. (+3) 

Ocena: