Oskarji 2015 - Seznam nominirancev

Pet najuspešnejših:

Birdman (2014) - 9 nominacij

Grand Budapest hotel  - 9 nominacij

Igra imitacije - 8 nominacij

Fantovska leta - 6 nominacij

Ostrostrelec (2014) - 6 nominacij

* Popravek 23.02,2015:

Tri velika zmagovalca:

4 oskarja  - Birdman
(najboljši film, režija, scenarij, fotografija)
4 oskarja - Grand Budapest hotel
(kostumografija, glasba, maska, produkcija)
3 oskarja - Ritem norosti 
(montaža, stranski igralec, mešanje zvoka)

*Vsi ostali zmagovalci so označeni z zlato barvo

Seznam nominirancev v pomembnejših kategorijah:

Najboljši film:

Birdman (2014) - R: Alejandro González Iñárritu

Fantovska leta / Boyhood (2014) - R: Richard Linklater

Grand Budapest hotel / The Grand Budapest Hotel (2014) - R: Wes Anderson

Igra imitacije / The Imitation Game (2014) - R: Morten Tyldum

Ostrostrelec / American Sniper (2014) - R: Clint Eastwood

Ritem norosti / Whiplash (2014) - R: Damien Chazelle

Selma (2014) - R: Ava DuVernay

Teorija vsega / The Theory of Everything (2014) - R: James Marsh

Režija:

Richard Linklater - Fantovska leta / Boyhood (2014)

Alejandro González Iñárritu - Birdman (2014)

Bennett Miller - Foxcatcher: Boj z norostjo / Foxcatcher (2014)

Morten Tyldum - Igra imitacije / The Imitation Game (2014)

Richard Linklater - Fantovska leta / Boyhood (2014)

Wes Anderson - Grand Budapest hotel / The Grand Budapest Hotel (2014)

Tujejezični film:

Ida, R: Pawel Pawlikowski – Poljska

Leviafan / Leviathan, R: Andrey Zyvagintsev – Rusija

Mandariinid / Tangerines, R: Zaza Urushadze – Estonija

Relatos salvajes / Wild Tales, R: Damian Szifron – Argentina

Timbuktu, R: Abderrahmane Sissako – Mavretanija

Dokumentarec:

Citizenfour (2014) - R: Laura Poitras

Finding Vivian Maier (2013) - R: John Maloof, Charlie Siskel

Last Days in Vietnam (2014) - R: Rory Kennedy

Sol zemlje / The Salt of the Earth (2014): Wim Wenders, Juliano Ribeiro Salgado

Virunga (2014) - R: Orlando von Einsiedel

Glavna moška vloga:

Benedict Cumberbatch - Igra imitacije / The Imitation Game (2014)

Bradley Cooper - Ostrostrelec / American Sniper (2014)

Eddie Redmayne - Teorija vsega / The Theory of Everything (2014)

Michael Keaton - Birdman (2014)

Steve Carell - Foxcatcher: Boj z norostjo / Foxcatcher (2014)

Glavna ženska vloga:

Felicity Jones - Teorija vsega / The Theory of Everything (2014)

Julianne Moore - Še vedno Alice / Still Alice (2014)

Marion Cotillard - Dva dneva, ena noč / Deux jours, une nuit (2014)

Reese Witherspoon - Divja / Wild (2014)

Rosamund Pike -  Gone Girl / Ni je več (2014)

  

Stranska moška vloga:

Edward Norton - Birdman (2014)

Ethan Hawke - Fantovska leta / Boyhood (2014)

J.K. Simmons – Ritem norosti / Whiplash (2014)

Mark Ruffalo - Foxcatcher: Boj z norostjo / Foxcatcher (2014)

Robert Duvall – Sodnik / The Judge (2014)

Stranska ženska vloga:

Patricia Arquette - Fantovska leta / Boyhood (2014)

Laura Dern – Divja / Wild (2014)

Keira Knightley - Igra imitacije / The Imitation Game (2014)

Emma Stone - Birdman (2014)

Meryl Streep - Zgodbe iz hoste / Into the Woods (2014)

Izvirni scenarij:

Fantovska leta / Boyhood (2014) - Richard Linklater

Birdman (2014) - Alejandro González Iñárritu, Nicolás Giacobone, Alexander Dinelaris, Armando Bo

Foxcatcher: Boj z norostjo / Foxcatcher (2014) - E. Max Frye, Dan Futterman

Grand Budapest hotel / The Grand Budapest Hotel (2014) - Wes Anderson, Hugo Guinness

Nightcrawler (2014) - Dan Gilroy

Prirejeni scenarij:

Ostrostrelec / American Sniper (2014) - Jason Hall

Inherent Vice (2014) - Paul Thomas Anderson

Igra imitacije / The Imitation Game (2014) - Graham Moore

Teorija vsega / The Theory of Everything (2014) - Anthony McCarten

Ritem norosti / Whiplash (2014) - Damien Chazelle

Animirani film:

Kako izuriti svojega zmaja 2 / How to Train Your Dragon 2 (2014) - R: Dean DeBlois

Song of the Sea (2014) - R: Tomm Moore

Škatlarji / The Boxtrolls (2014) - R: Graham Annable, Anthony Stacchi

The Tale of the Princess Kaguya / Kaguyahime no monogatari (2013) - R: Isao Takahata

Veličastnih 6 / Big Hero 6 (2014) – R: Don Hall, Chris Williams

Fotografija:

Birdman (2014) - Emmanuel Lubezki

Grand Budapest hotel / The Grand Budapest Hotel (2014) - Robert D. Yeoman

G. Turner / Mr. Turner (2014) - Dick Pope

Unbroken / Neuklonljiv (2014) - Roger Deakins

Ida (2013) - Lukasz Zal, Ryszard Lenczewski

Montaža:

Fantovska leta / Boyhood (2014) - Sandra Adair

Grand Budapest hotel / The Grand Budapest Hotel (2014) - Barney Pilling

Igra imitacije / The Imitation Game (2014) - William Goldenberg

Ostrostrelec / American Sniper (2014) – R: Joel Cox, Gary Roach

Ritem norosti / Whiplash (2014) - Tom Cross

Glasba:

Igra imitacije / The Imitation Game (2014) - Alexandre Desplat

Grand Budapest hotel / The Grand Budapest Hotel (2014) - Alexandre Desplat

Medzvezdje / Interstellar (2014): Hans Zimmer

Teorija vsega / The Theory of Everything (2014) - Jóhann Jóhannsson

G. Turner / Mr. Turner (2014) - Gary Yershon

The Homesman (2014)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2014 
Žanri: Drama, Vestern 
Dolžina: 122' , Imdb
Režija: Tommy Lee Jones
Scenarij: Tommy Lee Jones, Kieran Fitzgerald, Glendon Swarthout (knjiga)
Igrajo: Tommy Lee Jones, Hilary Swank, Grace Gummer, Miranda Otto, Gro Svendsen, John Lithgow, James Spader, Meryl Streep, Hailee Steinfeld

68-letni oskarjevec Tommy Lee Jones je z najnovejšim režisersko-igralskim prispevkom podpisal četrti film v svoji režiserski karieri. Prvenec  The Good Old Boys (1995) in njegov tretji film, The Sunset Limited (2011), sta bila posneta za televizijo, naslovna stvaritev in drugi celovečerec,  Trikrat pokopani Melquiades Estrada (The Three Burials of Melquiades Estrada, 2005), pa sta primarno namenjena prikazovanju v kino dvoranah. Vestern je očitno Jonesovo priljubljeno žanrsko okolje, saj kar tri njegova filma izpolnjujejo osnovne pogoje za takšno žanrsko umestitev, oba omenjena kino-filma pa obenem lahko okarakteriziramo kot cestna vesterna, torej filma, v katerih se združita značilnosti vesterna in filma ceste. 

Film posnet po istoimenski knjižni predlogi ameriškega pisatelja Glendona Swarthouta (knjiga je objavljena leta 1988), nas pelje na ameriški srednji  zahod, v 50-ta leta 19. stoletja.  Loup City je majhna skupnost, v kateri se večina prebivalcev preživlja s kmetovanjem. Med njimi živi tudi Mary Bee Cuddy (Swan), neporočena trideset in nekaj letna ženska, ki povsem sama skrbi za svojo kmetijo. Manj pridna in predana oseba bi težko odgovorila na vse zahteve, ki jih prinaša takšno življenje, toda Mary Bee s trdnim delom uspešno vodi kmetijo in zraven še najde čas za pedantno, zgledno urejeno gospodinjstvo. Pravi moški je edina manjkajoča komponenta v njenem življenju, a če upoštevamo majhnost skupnosti in dejstvo, da poleg Mary Bee v bližnji okolici živi samo še en primeren samski moški,  se problem vendarle ne zdi tako nedolžen. 

Mary Bee je skratka izjemno močna ženska, ki se v marsičem znajde enako dobro, če ne celo bolje od moškega. Toda vse ženske niso enako močne in v surovih pogojih in ob vseh tegobah, ki jih prinaša takšno življenje, se nekatere preprosto zlomijo. Kar tri njene someščanke so namreč doživele živčni zlom, njihovo stanje pa je tako resno, da potrebujejo strokovno pomoč. To lahko dobijo le v več tednov jahanja oddaljenem mestu, kjer stoji cerkveni sanatorij, ki sprejema psihične bolnike. Lokalni župnik poskuša najti prostovoljca, ki bo tri nesrečnice odpeljal tja, vendar nobeden moški (vključno s partnerji znorelih žensk) ne želi sprejeti te zahtevne naloge. Na koncu naprej stopi Mary Bee, ki se odloči pomagati ubogim someščankam,  po spletu okoliščin pa poleg nje na sedežu prirejenega voza, konča George Briggs (Jones), starejši potepuh in tat, ki mu Mary Bee pred tem reši življenje.  

Besedo vestern naše sive celice avtomatično povežejo z zgodbami o moških junakih in antijunakih, ki se odvija na zaprašenih ulicah, neuglednih salunih in širnih divjih prostranstvih. Stalnica vesternov so tudi konji, vloga divjaka in sovražnika pa je pogosto rezervirana za Indijance. Ženske so seveda imele svoj prostor v vesternih, vendar je filmarje le izjemoma zanimal njihov položaj in perspektiva; scenaristi so ženskam praviloma namenjali vloge kurb in mater, v zgodbah z nekaj romantičnega pridiha pa je ženski (praviloma znani igralski zvezdi tistega časa) bila namenjena vloga izbranke stoičnega glavnega junaka. Vesterni so pogosto romantizirali preteklost, v ospredje postavljali pustolovščino, v tako zastavljenih okvirih pa načeloma ni bilo prostora za realen prikaz življenjskih okoliščin. Filmi, v katerih bi do izraza prišla vsa surovost boja za obstanek, s katerim so se soočali malodane vsi, so bili dokaj redki. 

Danes, ko vestern počasi izginja s filmskih platen (čeprav sem prepričan, da ne bo nikoli povsem izginil), pri filmarjih opažamo spremembo v pojmovanju samega vesterna, oziroma spremembo  v določanju njegovih bistvenih sestavin. Fokus se od junaških posameznikov in lahkotne zabave preusmerja na običajnega človeka in njegove eksistencialne težave. Če se osredotočim zgolj na zadnjih nekaj let, potem mi na misel najprej pade Meek's Cutoff (Kelly Reichardt, 2010), kot eden izmed pomembnejših predstavnikov te nove usmeritve (vsekakor ni nepomembno, da je film režirala ženska), dokaj realističen prikaz divjega zahoda prinaša tudi nemški Gold (Thomas Arslan, 2013). In zdaj je tu še novi režiserski prispevek Tommy Lee Jonesa, ki ne nudi samo pristnega občutka, kako težko je bilo živeti nekoč, ampak nam zgodbo obenem posreduje iz pretežno ženske perspektive. Jones je v nekem intervjuju poudaril, da je The Homesman zanj predvsem zgodba o družbenem statusu žensk na sredini 19. stoletja, a tudi brez njegovih besed ni težko razbrati osrednjo misel filma, ki po ogledu ostane še dolgo z nami. Originalnost njegovega filma je ravno v tem, da želi govoriti o stvareh, ki jih je sedma umetnost doslej bodisi povsem ignorirala, bodisi obravnavala dokaj površno. Jones je v svoji karieri vsekakor nabral kar nekaj vlog, ki so botrovale njegovi želji po »spremembi perspektive« (The Missing, Lonesome Dove),  iz katerih je potem bilo lažje priti do spoznanj, ki so tu izpostavljena. Močna in prepričljiva igralska zasedba je odraz ugleda, ki ga med kolegi uživa Jones, ki v sodelovanju z odlično Hilary Swank (po dolgem času je prišla vloga, v kateri lahko pokaže vso razkošje svojega igralskega znanja) naredi pomemben korak v smeri  filmsko objektivnejše in popolnejše obravnave zgodovinskih dejstev. Ravno ta dosežek je po moji oceni največja vrednost filma, ki v usodah svojih protagonistov izrisuje podobo težkega obdobja, v katerem je krajši konec skoraj vedno povlekla  ženska. (-4)      

Ocena:

Kkeut-kka-ji-gan-da [A Hard Day] (2014)

Slovenski naslov: Naporen dan
Država: Južna Koreja
Leto: 2014 
Žanri: Akcija, Krimi, Triler
Dolžina: 111' ,  Imdb
Režija: Kim Sung-Hoon
Scenarij: Kim Sung-Hoon, Lee Hae-Jun, Choi Kwan-Young
Igrajo: Lee Sun-Kyun, Cho Jin-Woong, Jeong Man-Sik, Shin Jung-Keun, Kim Dong-Young, Joo Suk-Tae, Heo Jung-Eun

Naporen dan je eden izmed odmevnejših južnokorejskih filmov preteklega leta, ki je svojo pot začel v Cannesu, v sklopu sekcije Štirinajst dni režiserjev, med številnimi postajami na dokaj dolgi festivalski poti med ostalimi najdemo Toronto, Rio de Janeiro, London in tudi Ljubljano. In ko sem že pri Liffu, naj mimogrede omenim, da so obiskovalci največjega domačega festivala korejskemu filmu namenili drugo najvišjo oceno, nagrada občinstva ZMAJ pa je pripadla avstralski drami Čarlijeva dežela. Naporen dan je drugi celovečerec južnokorejskega režiserja Kim Seong-huna, ki s svojim prvim filmom How the Lack of Love Affects Two Men, komedijo o očetu in sinu, ki se borita za naklonjenost njune lepe podnajemnice, ni dosegel odmevnejšega rezultata. Južnokorejec se je v drugo odločil za konkreten žanrski odklon; tokratni prispevek prinaša izlet na teritorij napetega akcijske trilerja, čeprav se režiser tudi ob tej priložnosti povsem ne odpove humorju — dinamična akcijska zgodba je namreč prepletena s posrečenimi komičnimi utrinki, ki so po moji oceni tista ključna sestavina, ki zgodbo povzdigne nad nivo suhoparnega akcijskega trilerja.

Čeprav naslov sugerira drugače, zgodba ni umeščena v 24 urni časovni okvir, ampak je raztegnjena na več dni, naporen dan iz naslova pa se nanaša na dan, v katerem sreča povsem obrne hrbet detektivu Ko Gun-sooju in sproži napeto in zabavno sosledje dogodkov. Ravno na dan, ko se detektiv vrača z materinega pogreba, ga pokličejo kolegi s postaje in mu sporočijo, da na postaji pravkar poteka preiskava, ki jo vodijo detektivi iz oddelka za notranjo kontrolo. Gun-soo skupaj s še nekaterimi sodelavci namreč ni ravno vzoren policist, ampak eden izmed mnogih pokvarjenih policijskih uslužbencev, ki so sprejemali podkupnine in se spuščali v različne nečedne posle. Detektiv zato hiti na postajo, ker želi skriti obremenilne dokaze, preden ti končajo v rokah preiskovalcev. A ko v trenutku nezbranosti  z vozilom podre pešca in ta obleži mrtev, se znajde v še večji zagati. Gun-soo je med pogrebom zvrnil nekaj kozarčkov in dobro ve, kaj se bo zgodilo, če pokliče policijo. Zato v naglici truplo stlači v prtljažnik in odpelje. Nihče ga ni videl, zato pomisli, da je najhujše mimo. A na tej točki  še ne ve, da je povozil napačnega človeka, ki ga išče zelo nevaren človek.

Naporen dan je zelo solidna akcijska komedija. To želim povedati takoj na začetku dela teksta, v katerem se navadno posvečam utemeljitvi moje končne ocene. Kim Sung-hoon je dober režiser, ki zna režirati akcijske prizore in v dogajanje vbrizgati priročno, dobro zamišljeno in učinkovito dozo humorja, kar je v tem primeru še kako pomembno. Pri filmskih zgodbah zastavljenih na podobnih temeljih je enako pomemben avtorjev občutek za ritem in Kim Sung-hoon se tudi v tem segmentu izkaže za zelo spretnega filmarja. Prepričajo tudi igralci, predvsem oba glavna protagonista: prvi, malce manj pokvarjeni (anti)junak, v navdihnjeni interpretaciji Lee Sun-Kyuna in Cho Jin-Woong, njegov še bolj pokvarjeni nasprotnik, ki mu je zaupana vloga klasičnega negativca. Toliko o dobrih plateh, zaradi katerih se naslovna stvaritev vendarle izteče v pozitivno izkušnjo. Zdaj pa bom v nekaj vrsticah poskušal razložiti, zakaj Naporen dan vendarle ne prinaša tako želene dodatne vrednosti, ki sem jo glede na številne pozitivne odzive tu iskal. V morju generičnih južnokorejskih trilerjev, ki skoraj brez izjeme na pretirano prozoren način poskušajo v skladno celoto povezati triler, akcijo in melodramo, pri tem pa za glavno vezivo koristijo sladkorno peno (sentimentalni triler je vsekakor priročna klasifikacija), smo končno našli film, pri katerem ustvarjalci uberejo drugačen pristop in količino sladkorne pene zreducirajo na minimum. Zato ne preseneča, da so številni spoštovalci južnokorejske kinematografije s široko odprtimi rokami sprejeli film, ki gledalca ne utruja s poceni sentimentalnostjo in namesto tega fokus raje preusmeri na krepitev komične komponente filma. Mogoče so prav zato mnogi bili pripravljeni zamižati na eno oko ob nekaterih klišejskih zapletih in mestoma nelogičnih scenarističnih zasukih, ki so največji utež okoli vratu sicer povsem solidnega izdelka. Za presežek bi bilo v tem segmentu potrebno storiti več in ponuditi več izvirnosti, drznosti in pozitivne norosti pri kreaciji posameznih likov in situacij. (+3)

Ocena:

Goodbye to All That (2014)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2014
Žanri: Komedija, Drama
Dolžina: 87' ,  Imdb
Režija: Angus MacLachlan
Scenarij: Angus MacLachlan
Igrajo: Paul Schneider, Melanie Lynskey, Audrey P. Scott, Anna Camp, Heather Graham, Heather Lawless, Ashley Hinshaw

Otto Wall (Paul Schneider) se dobro počuti v lastni koži. Je mirni flegmatik, ki ga skoraj nič ne more vreči iz tira, srečno poročen z otožno Annie (Melanie Lynskey), s katero imata bistro najstniško hčerko Eddie (Audrey Scott). Veliko teče, plava, ima stabilno službo in solidno plačo, ki mu omogoča življenje brez eksistencialnih skrbi. Nek vikend se skupaj s najboljšim prijateljem in hčerko odpravi na izlet, malce divja vožnja z rekreativnim štirikolesnikom pa se konča z manjšo nesrečo in Ottovo nogo v gipsu. Iz njegove perspektive gre za manjšo nevšečnost, ki jo bo brez problemov prebrodil, iz perspektive njegove boljše polovice pa je moževa bizarna nesreča dogodek, ki izbije sodu dno. Ko sem nekaj vrstic višje zapisal srečno poročen, sem razkril le eno plat medalje, kajti iz perspektive soproge stvari niso tako rožnate, le da se Otto tega najbolj ne zaveda. In prav zato, ko Annie nekaj dni kasneje med skupno terapevtsko sejo pri njeni psihiatrinji zine: Hočem ločitev!,  ostane brez besed. Z nejevero opazuje Annie v upanju, da je vse skupaj le neslana šala, poskuša se z njo pogovoriti, toda vse je zaman. Žena je zadevo že predala odvetniku in nekaj tednov kasneje so njegove stvari že v škatlah, pripravljene za selitev v najeto vrstno hiško, v kateri bo kot novopečeni ločenec začel znova. Ottove prioritete so ohranitev stikov s hčerko in prilagajanje na zakonitosti samskega življenja. K temu sodijo tudi srečanja s samskimi ženskami in Otto kmalu ugotovi, da kljub zarjavelosti še vedno ni za v staro šaro.

Mnogokrat med selekcioniranjem gradiva in poznejšem ogledu ugotavljam, da se moja ocena videnega bistveno razlikuje od nekega splošnega vtisa večine, ki v tem ali onem kosu celuloida vidi presežek. V takšni situaciji se najbolj pogosto znajdem pri udarnih mainstream izdelkih tipa Maščevalci, ali do pred kratkim aktualnih Varuhih galaksije, ki praviloma navdušujejo kritike in občinstvo, saj sam v njih ne vidim nobenega presežka, kvečjemu solidno zabavo za preganjanje dolgčasa. Na drugi strani so mali neodvisni filmčki, ki mi mnogokrat ponudijo veliko več zadovoljstva, čeprav zadeva, tako na prvo žogo, upoštevajoč ocene na priljubljenih filmskih portalih, ne deluje ničkaj obetavno. Pri teh se je za boljšo ocenitev potenciala potrebno nekoliko poglobiti v zadevo, saj v naslovnem primeru hitro ugotovimo, da govorimo o režiserskem prvencu 55-letnega Angusa MacLachlana, ki je pred desetimi leti spisal čudovit scenarij za komično dramo Minica  (Junebug, Phil Morrison), ki je po moji oceni bil eden lepših filmov z letnico 2005. Že ta izkušnja je dovolj tehten razlog, da MacLachlanov prvenec uvrstim na seznam naslovov, ki jim moram ponuditi priložnost. In po ogledu sem zelo vesel,  da sem našel čas za to nizkoletečo dramedijo, ki me je na koncu prevzela s spontanostjo, lepimi, dobro izdelanimi življenjskimi liki in finim vzdušjem, ki je pozitivno vplivalo na moje razpoloženje. Kljub resni obravnavi resne teme MacLachlan filmu ne dovoli zdrsa na teritorij težke drame,  to pa doseže tako, da zgodbi ves čas dodaja bodisi situacijsko komiko, bodisi komiko, ki izhaja iz prepričljivo konstruiranih značajev protagonistov. Zavedam se, da je Goodbye to All That  material, ki bo bolj ugajal malce starejši publiki in tistim, ki so že siti romantičnih komedij z vedno istimi obrazi. Prav dejstvo, da tu imamo priložnost gledati igralce, ki niso toliko izpostavljeni, da filmu poseben čar. Melanie Lynskey v vlogo nezadovoljne soproge vnese svojo značilno melanholijo, zaradi katere jo težko obsojamo, obenem pa imamo dovolj razumevanja za akumulacijo njenega nezadovoljstva. Še dopadljivejši  je 38-letni Paul Schneider, igralec, ki ga dobro poznajo ljubitelji serije Parki in rekreacija, tisti pravi filmski entuziasti pa so verjetno registrirali njegov prispevek pri odlični biografski krimi drami Jesse James in strahopetni Robert Ford. Schneider odlično utelesi nekoliko naivnega glavnega junaka, ki v svoji personi združuje prikupno nerodnost in pristno dobrosrčnost, ki hitro ogreje naša srca. Dobri igralski nastopi, dovolj svež pogled na motive odraščanja, starševstva, propadlih zakonov in novih začetkov, MacLachlan zapakira v prijaznih 87 minut, kar je poleg vseh omenjenih  kvalitet, v eri občutno predolgih filmov, nedvomno dodaten plus.  (+3)

Ocena:

Mesečnik - December 2014

The Babadook (2014)

Slo naslov: -

Dolžina: 93' ,  Imdb

Režija: Jennifer Kent

Igrajo: Essie Davis, Noah Wiseman, Daniel Henshall

Ocena: +3 

Slo recenzija:  Filmoljub

Sinopsis (eng):

A single mother, plagued by the violent death of her husband, battles with her son's fear of a monster lurking in the house, but soon discovers a sinister presence all around her.

Housebound (2014)

Slo naslov: -

Dolžina: 107' ,  Imdb

Režija: Gerard Johnstone

Igrajo: Morgana O'Reilly, Rima Te Wiata, Glen-Paul Waru

Ocena: +3

Slo recenzija:  -

Sinopsis (eng):

Kylie Bucknell is forced to return to the house she grew up in when the court places her on home detention. Her punishment is made all the more unbearable by the fact she has to live there with her mother Miriam - a well-intentioned blabbermouth who's convinced that the house is haunted.

The Mule (2014)

Slo naslov: -

Dolžina: 103' ,  Imdb

Režija: Tony Mahony, Angus Sampson

Igrajo: Hugo Weaving, Angus Sampson, Leigh Whannell

Ocena: +3

Slo recenzija:  -

Sinopsis (eng):

A first time drug mule is caught by law enforcement.

Black Mirror Special: White Chirstmas (2014) 

Slo naslov: -

Dolžina: 74' ,  Imdb

Režija: Carl Tibbetts

Igrajo: Jon Hamm, Rafe Spall, Oona Chaplin

Ocena: +3

Slo recenzija:  -

Sinopsis (eng):

In a mysterious and remote snowy outpost, Matt and Potter share an interesting Christmas meal together, swapping creepy tales of their earlier lives in the outside world.

Felony (2013)

Slo naslov: -

Dolžina: 105' ,  Imdb

Režija: Matthew Saville

Igrajo: Joel Edgerton, Jai Courtney, Tom Wilkinson

Ocena: 3

Slo recenzija:  -

Sinopsis (eng):

An accident involving a young teenager sets off a chain of events that brings an Australian police officer's world crashing down.

Begin Again (2013)

Slo naslov: -

Dolžina: 104' ,  Imdb

Režija: John Carney 

Igrajo: Keira Knightley, Mark Ruffalo, Adam Levine

Ocena: 3

Slo recenzija:  -

Sinopsis (eng):

A chance encounter between a disgraced music-business executive and a young singer-songwriter new to Manhattan turns into a promising collaboration between the two talents.

Gabrielle (2013)

Slo naslov: -

Dolžina: 104' ,  Imdb

Režija: Louise Archambault

Igrajo: Gabrielle Marion-Rivard, Alexandre Landry, Mélissa Désormeaux-Poulin

Ocena: 3

Slo recenzija:  -

Sinopsis (eng):

Gabrielle is a young woman with Williams syndrome who has a contagious joie de vivre and an exceptional musical gift. Since she met her boyfriend Martin, at the recreation centre where they are choir members, they have been inseparable. However, because they are "different," their loved ones are fearful of their relationship. As the choir prepares for an important music festival, Gabrielle does everything she can to gain her independence.

Guardians of the Galaxy (2014)

Slo naslov: Varuhi galaksije

Dolžina: 121' ,  Imdb

Režija: James Gunn

Igrajo: Chris Pratt, Vin Diesel, Bradley Cooper

Ocena: 3

Slo recenzija:  Filmoljub, Mladina, RTV SLO MMC

Sinopsis (slo):
Svojeglavi pilot Peter Quill se preživlja s krajo dragocenih predmetov, toda ko skuša izmakniti skrivnostno kroglo zlobnemu Ronanu, si na glavo nakoplje srd njegovih plačancev in uradnih oblasti. Quill sklene zavezništvo z nenavadno druščino odpadnikov: neusmiljeno bojevnico Gamoro, prekanjenim rakunskim prevarantom Rocketom, njegovim nasilnim drevesnim pomočnikom Grootom in maščevalnim uničevalcem Draxom. Skupaj se podajo v številne spektakularne in zabavne bitke proti temačnim silam.

The Guest (2014)

Slo naslov: -

Dolžina: 99',  Imdb

Režija: Adam Wingard

Igrajo: Dan Stevens, Sheila Kelley, Maika Monroe

Ocena: 3

Slo recenzija:  -

Sinopsis (eng):

A soldier introduces himself to the Peterson family, claiming to be a friend of their son who died in action. After the young man is welcomed into their home, a series of accidental deaths seem to be connected to his presence.

Coldwater (2013)

Slo naslov: -

Dolžina: 104',  Imdb

Režija: Vincent Grashaw

Igrajo: P.J. Boudousqué, James C. Burns, Chris Petrovski

Ocena: 3

Slo recenzija:  -

Sinopsis (eng):

A teenage boy is sent to a juvenile reform facility in the wilderness. As we learn about the tragic events that sent him there, his struggle becomes one for survival with the inmates, counselors, and the retired war colonel in charge.

Much Ado About Nothing (2012)

Slo naslov: -

Dolžina: 109',  Imdb

Režija: Joss Whedon

Igrajo:  Alexis Denisof, Amy Acker, Fran Kranz

Ocena: 3

Slo recenzija:  -

Sinopsis (eng):

A modern retelling of Shakespeare's classic comedy about two pairs of lovers with different takes on romance and a way with words.

Palo Alto (2013)

Slo naslov: Palo Alto
Dolžina: 100' ,  Imdb

Režija: Gia Coppola

Igrajo: Emma Roberts, James Franco, Jack Kilmer

Ocena: 3

Slo recenzija: RTV SLO MMC

Sinopsis (slo):

Občutljiva, sramežljiva April je razredna devica, razpeta med nespodobno spogledovanje s svojim trenerjem nogometa, gospodom B, in zatreskanost v ljubeznivega zadetka Teddyja. Emily pa, na drugi strani, ponuja spolne usluge vsakemu fantu, ki ji prekriža pot - vključno s Teddyjem in njegovim najboljšim prijateljem Fredom, hiperaktivcem brez dlake na jeziku in občutka za kakršne koli meje. April in Teddy si med eno in drugo šolsko zabavo trudita izpovedati medsebojno naklonjenost, medtem pa Fredova naraščajoča brezglavost prerašča v popoln kaos.

Lilting (2014)

Slo naslov: -

Dolžina: 86' ,  Imdb

Režija: Hong Khaou

Igrajo:  Pei-pei Cheng, Ben Whishaw, Andrew Leung

Ocena: -3

Slo recenzija:  -

Sinopsis (eng):

In contemporary London, a Cambodian Chinese mother mourns the untimely death of her son. Her world is further disrupted by the presence of a stranger. We observe their difficulties in trying to connect with one another without a common language, as through a translator they begin to piece together memories of a man they both loved.

Zapelji me (2014)

Ang. naslov: Seduce Me 

Dolžina: 83' ,  Imdb

Režija: Marko Šantić

Igrajo: Janko Mandić, Nina Rakovec, Dario Varga

Ocena: -3

Slo recenzija:  Mladina, RTV SLO MMC

Sinopsis (slo):

Luka, 19 letni mladenič, odhaja iz mladinskega doma, svojega edinega zatočišča, kjer je zapuščen od mame in sorodnikov preživel zadnjih devet let. Njegova želja je izvedeti, kje je pokopan njegov oče. V tovarni za pridelavo mesnih izdelkov, kjer dela, spozna živahno dekle Ajdo in se zaljubi. Ko išče odgovore iz preteklosti, odkrije pretresljivo družinsko skrivnost.

Joeun Chingoodeul [Confession]

Slo naslov: -

Dolžina: 114' ,  Imdb

Režija: Do-yun Lee

Igrajo:  Seong Ji, Ji-Hoon Ju, Kwang Soo Lee

Ocena: -3

Slo recenzija:  -

Sinopsis (eng):

Three friendships turn sour due to a mishap. Their relationships with each other are forever changed.

Fury (2014)

Slo naslov: Bes

Dolžina: 134',  Imdb

Režija: David Ayer

Igrajo: Brad Pitt, Shia LaBeouf, Logan Lerman

Ocena: -3

Slo recenzija:  Filmoljub, Deseta umetnost, Mladina

Sinopsis (slo):

April, 1945. Iz zgodovine znan Shermanov tank, ki mu poveljuje nardenik Wardaddy in njegovih pet mož, ki se bojuje na sovražnikovi črti. V Nemčiji se jim pridruži mladi Norman Ellison, ki se prvič poda v boj.

10.000 Km [Long Distance] (2014)

Slo naslov: -

Dolžina: 99' ,  Imdb

Režija: Carlos Marques-Marcet

Igrajo: Natalia Tena, David Verdaguer

Ocena: -3

Slo recenzija:  -

Sinopsis (eng):

Two people in love, two apartments - one in Barcelona and another on in Los Angeles - and the images of their past, present and future. Can love survive 10,000km?

The Invisible Woman (2013)

Slo naslov: Nevidna ženska

Dolžina: 111' ,  Imdb

Režija: Ralph Fiennes

Igrajo: Ralph Fiennes, Felicity Jones, Kristin Scott Thomas 

Ocena: -3

Slo recenzija: Mladina, RTV SLO MMC

Sinopsis (eng): 

Drama o skrivni ljubezni Charlesa Dickensa in mlade igralke Nelly Ternan, ki je srečno poročena mati, učiteljica, a hkrati razdvojena ženska, ki jo preganjata senca preteklosti in boleč spomin na neizživeto ljubezen. Ta spomin nas kmalu popelje v čas, ko je bila Nelly osemnajstletno dekle in nespretna igralka, nekega dne pa je spoznala slovitega Charlesa Dickensa.

The Grand Seduction (2013)

Slo naslov: -

Dolžina: 113' ,  Imdb

Režija: Don McKellar

Igrajo:  Taylor Kitsch, Brendan Gleeson, Liane Balaban

Ocena: +2

Slo recenzija:  -

Sinopsis (eng): 

To survive, a dying Newfoundland fishing village must convince a young doctor to take up residence by any means necessary.

Wish I Was Here (2014)

Slo naslov: -

Dolžina: 106' ,  Imdb

Režija: Zach Braff

Igrajo: Zach Braff, Joey King, Pierce Gagnon

Ocena: +2

Slo recenzija:  -

Sinopsis (eng): 

Aidan Bloom is a 35-year-old man who finds himself at major crossroads, which forces him to examine his life, his career, and his family.

Blind (2014)

Slovenski naslov: Slepa
Država: Norveška
Leto: 2014
Žanri: Drama
Dolžina: 91' ,  Imdb
Režija: Eskil Vogt
Scenarij: Eskil Vogt
Igrajo: Ellen Dorrit Petersen, Henrik Rafaelsen, Marius Kolbenstvedt, Vera Vitali

Naši pogledi na svet in življenje so različni. Dojemanje stvari, dogodkov in vsega ostalega, kar lahko zaznamo s kakšnim izmed naših čutov so odvisni od številnih dejavnikov in perspektive, oziroma točke opazovanja. S spremembo perspektive stvari pogosto postanejo drugačne, jih vidimo in doživljamo v drugačni luči. Kaj pa se zgodi, če naenkrat ostanemo brez te izjemno pomembne vizualne komponente, ki je nosilni parameter naše percepcije sveta? Kako doživljamo okolico in ljudi, ko ostanemo brez najpomembnejšega receptorja za detekcijo življenja okoli nas? Ali takšna nesreča lahko povsem spremeni naš pogled na svet in ali je sploh mogoče nadomestiti izgubo tako pomembnega čuta? V takšni situaciji se je znašla Ingrid, ko je naenkrat izgubila vid. Prilagajanje na svet teme v takšnih primerih ni enostavno, saj Ingrid ni bila rojena s to okvaro, niti je postopoma oslepela, zato je privajanje na življenje brez oči toliko težje. Od izgube vida dalje Ingrid ne želi zapustiti varnega zavetja svojega doma, čeprav ji mož Morten poskuša na vsak način dopovedati, da bo prej ko slej morala zapustiti stanovanje in se soočiti z zunanjim svetom. Toda Ingrid ne upošteva moževih sugestij in vztraja pri svoji odločitvi. Čas si krajša s poslušanjem televizijskih oddaj in glasbe, s pomočjo posebnega računalniškega programa pa že nekaj časa piše izmišljeno zgodbo, v katero vse pogosteje vključuje utrinke iz svojega resničnega življenja. Vzporedno z razvojem njene zgodbe spremljamo življenje še dveh oseb. Einar je sramežljiv samec, ki je svojo samoto včasih blažil s spletno pornografijo, zdaj pa ga bolj zanima opazovanje žensk iz krvi in mesa. Še posebej so mu všeč dolgolaske, posebne pozornosti pa je deležna Elin, ki živi v stavbi nasproti njegove. Einar jo pogosto opazuje, vendar nima poguma, da bi jo ogovoril. V nekem trenutku se življenja protagonistov prepletejo na takšen način, da se začnemo spraševati, ali nekateri izmed likov v resničnosti sploh obstajajo. 

40-letnega Norvežana Eskila Vogta poznamo predvsem po njegovem sodelovanju z rojakom Joachimom Trierjem, s katerim sta skupaj spisala scenarija za odmevna Trierjeva celovečerca (Repriza in Oslo, 31. avgusta). Vogt je režiserske izkušnje pridobival z delom na televiziji in s snemanjem kratkih filmov, na začetku lanskega leta pa je na festivalu Sundance predstavil svoj celovečerni prvenec, dramo Slepa, ki je v mednarodni konkurenci prejel nagrado za scenarij. Glavna junakinja na začetku filma med opisovanjem svojega stanja poudari, da ni pomembno, kakšne so stvari v vresnici, važna je predvsem njena sposobnost vizualizacije le-teh. Ta dvoumna izjava je namiguje, da se bo dober del tega kar gledamo odvrtel v notranjem svetu slepe ženske, v katerem veljajo drugačne zakonitosti. Inovativni Norvežan ubere zanimiv pristop: zgodbo podaja tako, da nam ponudi vizualno simulacijo razmišljanj glavne junakinje. Njena razmišljanja pogosto slišimo v offu, pri tem pa se resničnost in fikcija mešajo na takšen način, da smo pogosto v dvomih, ker enostavno ne vemo, kaj izmed videnega se je zares zgodilo. Ljudje v glavi pogosto premlevamo različne scenarije: včasih nedolžno sanjarimo o boljšem življenju, včasih nas okupirajo naše banalne fascinacije, včasih seksualna fantaziranja, včasih pretirani optimizem, ali temačni pesimizem…, skratka vse tisto, kar se ne upamo povedati na glas, oziroma misli, ki jih nikoli ne bi poskušali udejaniti. Zdaj pa si predstavljajte, koliko prostora za podobno potapljanje v imaginarne svetove ima nekdo, ki ne vidi in večji del dneva preživi sam s svojimi mislimi. Tu Vogt vidi priložnost (uporabil bom kar režiserjeve besede), da nas popelje v globine naše notranjosti in razišče čudaškosti in nespodobne misli, ki jih praviloma ne delimo z drugimi. Pri tem posebej navduši struktura zgodbe (navdih bi lahko bilo Jonzovo in Kaufmanovo Prilagajanje) in avtorjeva spretnost pri doziranju informacij, ki so obenem sredstvo za zanimivo poigravanje s percepcijo gledalca. Zadeva funkcionira zelo dobro vse dokler ne dojamemo, da nekateri protagonisti pravzaprav živijo le v pisani besedi in glavi naše protagonistke, s tem pa je žal prekinjena tudi močna vez, ki smo jo pred tem ustvarili z neobstoječimi liki. Negotovost glavne protagonistke, ki poskuša definirati svoje prioritete in sprejeti pomembne odločitve ostane edino otipljivo čustvo in mogoče prav zato film na koncu nima tako močnega učinka. Protiutež podhranjenosti v tem segmentu najdemo v inovativni naraciji, dovršeni vizualizaciji in dobri igri vseh protagonistov. V seštevku je Slepa zelo zanimiv celovečerec, ki si na račun teh kvalitet nedvomno zasluži pozornost in omembo. (+3)

Ocena:

A Most Wanted Man (2014)

Slovenski naslov: Najbolj iskani človek
Država: VB, ZDA, Nemčija
Leto: 2014
Žanri: Triler
Dolžina: 122' ,  Imdb
Režija: Anton Corbijn
Scenarij:  Andrew Bovell, John le Carré (knjiga)
Igrajo: Philip Seymour Hoffman, Grigoriy Dobrygin, Rachel McAdams, Willem Dafoe, Daniel Brühl, Nina Hoss, Homayoun Ershadi

Tudi z drugim letošnjim zapisom se na nek način poslavljam od še enega izjemnega igralca (prvi letošnji zapis je bil posvečen zadnjemu filmu Jamesa Gandolfinija). Philip Seymour Hoffman je v dobre dve desetletji dolgi igralski karieri postal igralski velikan in človek, čigar ime bo z zlatimi črkami zapisano v zgodovino filma. Verjamem, da vsak filmski navdušenec skozi leta druženja s sedmo umetnostjo gradi poseben odnos do igralcev in filmskih ustvarjalcev, s skupno kilometrino pa prihaja do skorajda familiarne navezanosti na nekatera igralska imena. Hoffman je bil eden izmed mojih osebnih favoritov, ki sem ga prvič zares spoznal v Solondzovi Sreči (Happiness, 1998) in od tu naprej budno spremljal razvoj njegove igralske kariere. Seveda, Philip se je tudi pred Srečo pojavljal v stranskih vlogah (odmevnejša nastopa sta tista v Vonju po ženski in Vročih nočeh), vendar sta šele Solondzov film in leto mlajša Magnolija (po Vročih nočeh ga je k sodelovanju znova povabil P.T. Anderson) dokončno potrdila, kakšen igralski biser v nastajanju je P.S. Hoffman. Najbolj iskani človek dejansko ni njegov zadnji projekt; sodeloval je tudi pri franšizi Igre lakote, a ker se je pred zaključkom snemanja najnovejšega nadaljevanja poslovil, in ker je v naslovni stvaritvi odigral svojo zadnjo glavno vlogo, bo zame njegov nastop tu nekako obveljal za poslovilnega. Tudi zato, ker je Najbolj iskani človek sodi med tiste filme, po katerih se ga bom spominjal.

Tu Hoffman igra Güntherja Bachmanna, vodjo posebne nemške protiteroristične enote, ki deluje v nejasno določenih zakonskih okvirjih; operacije in ukrepi, ki jih izvajajo njegovi možje so namreč pogosto v navzkrižju z veljavnimi zakoni. Prekaljeni obveščevalec je nekoč delal na Bližnjem vzhodu in zdaj mu je zaradi dobrega poznavanja islamskega sveta zaupan nadzor številčne islamske skupnosti v Hamburgu. Ko varnostne kamere ujamejo ilegalnega prebežnika Isso Karpova, napol Čečena in napol Rusa, ki je pobegnil iz turških zaporov, Bachmann oceni, da je pribežnika najbolje pustiti na prostosti, saj upa, da ga ta lahko pripelje do njegove primarne tarče — dr. Faisala Abdullaha, humanitarnega  aktivista in uglednega predstavnika lokalne islamske skupnosti. Prepričan je, da je filantropija njegovega glavnega osumljenca paravan za skrivno financiranje islamskih terorističnih organizacij. V zgodbo se kmalu vpletejo tudi Američani, ki preko lokalne policije poskušajo uresničiti svoje cilje. V to zmešnjavo interesov in spor o pristojnosti med različnimi tajnimi in manj tajnimi varnostnimi službami nato poseže še idealistična odvetnica (Rachel McAdams), ki poskuša zaščititi interese zmedenega pribežnika. Zadnja pomembnejša figura v tej šahovski partiji je ugledni bankir (Willem Dafoe), ki bi prebežniku moral izročiti milijone, ki jih je pred mnogimi leti na njegovi banki deponiral prebežnikov pokojni oče.

Najbolj iskani človek je tretji celovečerec nizozemskega fotografa in režiserja Antona Corbijna, ki je v svet gibljivih slik vstopil preko glasbenih dokumentarcev in spotov, njegova fotografsko-glasbena umetniška usmeritev pa se je potem na nek način združila v  odmevnem igranem prvencu Control  (2007), ki je v precep vzel zgodbo Iana Curtisa, pokojnega frontmana skupine Joy Division. Že z naslednjim filmom Američan (The American, 2010), se je Corbijn od glasbenih tem preusmeril v svet profesionalnih morilcev, vohunov, tajnih služb in ostalih sorodnih reči, pri katerih ostaja tudi v naslovnem primeru. Tokrat je za izhodišče uporabil istoimenski vohunski roman uglednega Johna le Carréja — po njegovih romanih so posneli več odmevnih filmov (Vohun, ki je prišel s hladnega, Zvesti vrtnar, Kotlar, Krojač, Vojak, Vohun) — ki ga je v scenarij predelal Andrew Bovell. Corbijn svojo režisersko pot nadaljuje po smernicah, ki jih je uspešno zarisal že pri Američanu: torej ohranja enak metodološki pristop k obravnavani temi, z značilno potrpežljivostjo za proceduralne podrobnosti. Zato znova utegnejo biti razočarani tisti, ki so tu iskali akcijski vohunski triler v bondovski maniri, bolj zadovoljen pa bo ponovno gledalec, ki zna uživati v bogastvu detajla in počasno studioznem  napredovanju pripovedi. Vizualna dovršenost in dobro vzdušje so postavke, ki zaokrožujejo visoko obrtno raven izdelka. V mojih očeh največja težava izvira iz same scenaristične predloge in premedlih utemeljitvah nekaterih ključnih detajlov. Ustvarjalci so očitno pričakovali, da bo gledalec figuro Isse Karpova postavil v funkcijo zgodbe brez ustreznih pojasnil. Najbolj iskani človek se tako prikaže od nikoder, na bančnem računu ima deset milijončkov, ki jih najprej želi, potem jih ne želi in na koncu spet želi, njegova moralna drža pa je v tem oziru zelo nedosledna. Še bolj majavo vse skupaj zveni, če se začnemo spraševati, zakaj in kako so protiteroristične organizacije Karpova sploh postavile v kontekst teroristične grožnje. Ne prepriča niti romantični vložek med prebežnikom in odvetnico (čeprav McAdamsova v svoji roli funkcionira presenetljivo dobro) in še nekaj drugih podrobnost iz biografije njenega varovanca. Tehtnico na pozitivno stran prevesijo igralski prispevki: od vedno zanesljivega Dafoeja in prepričljive Robin Wright, do celotne galerije nemških likov, ki jih interpretirajo vrhunski igralci (Nina Hoss, Daniel Brühl, Rainer Bock).  A na koncu se znova moram vrniti k izvrstnemu Hoffmanu, ki je tu ustvaril še eno izjemno kompleksno karakterno študijo ves čas rahlo okajenega operativca, ki v ljudeh, okoliščinah in sami družbi lahko prepozna nadpovprečno veliko odtenkov, ki zapolnjujejo prostor med slabim in dobrim.  Njegova kreacija je tako popolna, da jo sprejmemo brez zadržkov. Günther Bachmann je enostavno tako pristen lik, da bi ga lahko gledal ure in ure, ne da bi se naveličal. Takšen nivo lahko doseže le resnični igralski velikan, eden največjih, če ne največji igralec svoje generacije. Pogrešali ga bomo. (+3)

Ocena:

Hwayi : Gwimuleul Samkin Ahyi [Hwayi: A Monster Boy] (2013)

Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: Hwayi: A Monster Boy
Država: J. Koreja
Leto: 2013
Žanri: Akcija, Triler
Dolžina: 126' ,  Imdb
Režija: Jang Joon-Hwan
Scenarij: Park Joo-Suk
Igrajo: Kim Yun-Seok, Yeo Jin-Goo, Cho Jin-Woong, Jang Hyun-Sung, Kim Sung-Kyun, Park Hae-Jun, Im Ji-Eun, Lee Geung-Young, Seo Young-Hwa, Moon Sung-Geun, Kim Young-Min, Nam Ji-Hyun

Hwayi: A Monster Boy je pred premiero bil eden izmed najresnejših kandidatov za največjo južnokorejsko uspešnico leta 2013, ki so ga poleg domačih filmskih navdušencev nestrpno pričakovali številni filmofili iz vseh koncev sveta. Glavni krivec za nastanek pozitivne klime je v prvi vrsti bilo ime človeka na režiserskem stolčku; Jang Joon-Hwan, ki nas je pred dobrim desetletjem navdušil s svojo debitantsko stvaritvijo, komično fantazijsko dramo Save the Green Planet! (Jigureul jikyeora!, 2003), se je po desetletnem počitku odločil posneti svoj drugi film. Hwayi je na letnem nivoju dosegel 25. rezultat na kino-blagajnah, kar nedvomno dokazuje, da izdelku ni uspelo prepričati širokih množic, samo soliden finančni izkupiček pa je za producente glede na visoka zastavljena pričakovanja nedvomno bil precejšnje razočaranje. 

Joon-Hwan Jang tokrat ni snemal po lastnem scenariju, ampak je na veliko platno prenesel zgodbo povsem neznanega scenarista Park Joo-Suka, ki je zgrajena okoli 17-letnega fanta, ki odrašča v zelo neobičajnem družinskem okolju. Hwayi namreč ima kar pet očetov in eno mamico, vsi skupaj pa živijo na odmaknjeni kmetiji, na kateri vzgajajo cvetje za prodajo. Posel s cvetjem je samo paravan za razvpito kriminalno skupino, ki se že vrsto let uspešno izmika roki pravice in za različne naročnike opravlja različne umazane posle; vse od oboroženih ropov, do ugrabitev in likvidacij. Gledalci že v samem uvodu izvemo, da nihče izmed Hwayijevih petih očetov ni njegov biološki oče. 15 let nazaj je skupina izvedla ugrabitev, ki se je povsem ponesrečila: med prevzemom odkupnine je v dogajanje posegla policija in ugrabitelji so ostali brez denarja, z dveletnim ujetnikom, ki bi po njihovih pravilih moral umreti. A ker so tudi okoreli kriminalci ljudi iz krvi in mesa, se odločijo, da fanta ne bodo ubili. Tako je Hwayi odraščal ob petih moških in pri 17-ih letih izrasel v nevarnega mladeniča, ki ga njegovi očetje počasi vključujejo v družinski posel. Nato na njihov naslov pride ponudba za posel, ki sproži krvavo sosledje dogodkov in mladega Hwayija potisne na  pot odrivanja lastne identitete.

V zadnjem obdobju sem se v svojih zapisih večkrat pritoževal nad slabo krvno sliko korejske kinematografije, ki v zadnjih letih nekako ne zna najti izhoda iz krize in se vedno bolj utaplja v hudo povprečnih izdelkih. V mislih seveda nimam finančne krize, saj korejski filmi generalno gledano nimajo težav z dobičkonosnostjo, temveč krizo kvalitete, ki izhaja iz usmeritve v snemanja filmov po ustaljenih šablonah, ki investitorjem prinašajo dobiček. Recept se zagotovo ne bo spremenil vse dokler bodo gledalci v zadostnem številu polnili kino dvorane. V tem smislu je korejska zgodba na las podobna hollywoodski, takšno okoliščine pa zagotovo negativno vplivajo na kreativnost ustvarjalcev in preprečujejo uveljavitev novih, inovativnih avtorjev. V ta kontekst lahko postavimo tudi naslovno stvaritev, s katero je Jang Joon-Hwan zapravil dober del kredita, ki mu ga je prinesel odlični prvenec. Njegov drugi film je tipičen korejski, recimo mu kar sentimentalni triler, s katerim se želi zadovoljiti kar najširši krog gledalcev. Rezultat takšnega pristopa je ne tič, ne miš, če mene vprašate, saj prepuščanje slinavi sentimentalnosti po hektolitrih prelite krvi  zame enostavno ni sprejemljivo. Mogoče sem tokrat izbral napačen film za izraz vsesplošnega nezadovoljstva s stanjem nekoč izjemno atraktivne kinematografije, saj Hwayi v seštevku niti ni pretirano slab izdelek. Zelo zadovoljen sem s komičnim elementom pripovedi, gledljiva in dobo tempirana je večina akcijskih prizorov, dovolj zanimiva (a na žalost preslabo razvita) je ideja o petih barabah, ki po svoje vzgojijo ugrabljenega otroka. Ne glede na nedorečenost njegovega lika sem se vseeno dobro počutil v družbi odličnega Kim Yun-Seoka, solidno se odreže tudi večina pomembnejših članov igralske zasedbe, vključno z mladim Yeo Jin-Goojem, ki mu je zaupana glavna vloga. Bolj izpiljen scenarij, brez nepotrebnih izletov v sentimentalnost, zapakiran v kakih 30 minut krajši film,  bi nedvomno ponudil boljši rezultat. (-3)

Ocena:

The Drop (2014)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2014
Žanri: Krimi, Drama
Dolžina: 106' ,  Imdb
Režija: Michaël R. Roskam
Scenarij: Dennis Lehane
Igrajo: Tom Hardy, Noomi Rapace, James Gandolfini, Matthias Schoenaerts, John Ortiz, Michael Aronov

Nekateri  ugledni avtorji po uveljavitvi na domačem terenu vztrajno zavračajo klice iz Hollywooda, drugi spet brez obotavljanja izkoristijo ponujeno priložnost in svojo srečo preskusijo v tovarni sanj. Eni se nikakor ne znajo prilagoditi novim, specifičnim pravilom igre in po nekaj slabih filmih razočarano ugotavljajo, da so svojo kariero pripeljali v slepo ulico, drugi pa se dokaj dobro prilagodijo novemu ustvarjalnemu okolju. Belgijski režiser  Michaël R. Roskam je eden tistih, ki po odmevnem prvencu Volovska glava (Rundskop, 2011) ni predolgo razmišljal o tem, kje bo nadaljeval kariero. Odločitev je bila toliko lažja, ko je na njegovi mizi končal scenarij, ki ga je podpisal Dennis Lehane, ugledni pisec, avtor odmevnih knjižnih uspešnic, po katerih so posneli velike hite kot so Skrivnostna reka,  Zbogom, punčka in Zlovešči otok. Lehane je sodeloval tudi pri nekaterih odličnih televizijskih projektih (Skrivna naveza, Imperij pregrehe) in to so vsekakor reference, ki bi vsakega nadebudnega režiserja navdale z optimizmom. Scenarij je razvit iz Lehanove kratke zgodbe Animal Rescue, ki je sprva bila načrtovana kot roman, a na koncu je iz kratke zgodbe nastal pisateljev prvi scenarij za celovečerni film.

Zgodba je postavljena v Brooklyn, najgosteje naseljeno newyorško mestno okrožje in primarno okolje delavskega razreda, v katerem živi  okoli dva in pol milijona ljudi. Med številnimi lokali stoji tudi Marvov bar, v katerem kot točaj že vrsto let dela Bob Saginowski (Tom Hardy). Papirnati lastnik bara je njegov sorodnik Marv (James Gandolfini), ki se je pred časom zapletel v posle s čečensko mafijo. Zaradi te nepremišljenosti je na koncu ostal brez lokala in čeprav nad vhodom še vedno stoji napis Marvov bar, on je samo človek, ki za mafijce vodi posel, ki je nekoč bil njegov. Bar je obenem ena izmed zbirnih točk, na katerih mafija deponira umazan denar zbran z različnimi nečednimi posli. Bob je Marvova desna roka, predan in deloven barman mehkega srca, ki stalnim strankam občasno natoči rundo na račun hiše, neki starki pa celo dovoli piti z odlogom plačila. Nek večer na poti domov zasliši cviljenje, ki prihaja iz zabojnika za smeti. Pod pokrovom zabojnika zagleda okrvavljenega, hudo poškodovanega psička. Bob tako spozna Nadjo (Noomi Rapace), ki mu pomaga pri oskrbi ran poškodovane živalce. V tem trenutku nihče izmed njiju ne ve, da psiček ni po naključju končal v Nadjinem košu za smeti. Bobovo enostavno in mirno življenje naenkrat postaja bolj komplicirano. In kmalu se bo zakompliciralo še bolj, ker dva vročekrvna kriminalca načrtujeta rop Marvove gostilnice, po katerem večino vpletenih čaka neizogibno soočenje s preteklostjo.

Očitek, da zgodba ne prinaša nič novega, je bil najpogosteje omenjen v odzivih tistih, ki jim The Drop ni bil všeč. V določeni meri tudi sam razumem takšno videnje stvari, saj usode naših protagonistov ne prinašajo nič revolucionarno novega, posebnega. Dejstvo je, da v teh zgodbah in podzgodbicah lahko prepoznamo odmeve nešteto filmov, istočasno pa je potrebno priznati, da tudi koncept gostilnice, ki deluje kot nekakšna zbirna točka za umazani mafijski denar ne zveni pretirano prepričljivo. Scenarist Lehane je v svoji spremni besedi poudaril, da je idejo razvil iz nepotrjenih govoric, ki so potem ustrezno umeščene v zgodbo. Toda tu je potrebno pod postavko pomanjkljivosti potegniti črto in ugotoviti, da so vse ostale postavke zelo dobre. Brez omenjenih slabosti bi verjetno dobili pravi masterpis, toda kljub temu je pred nami še vedno izjemno kakovosten film, s katerim Michaël R. Roskam napoveduje, da se v Hollywoodu počuti dobro in da tudi v teh pogojih lahko ustvarja zelo dobre filme. Filmi, ki znajo tako zanesljivo kreirati svoj mikrokozmos, oziroma vzpostaviti tako pristno okolje, s tem uspešno odpravijo eno izmed večjih ovir pri funkcioniranju tovrstne pripovedi. Premišljena izbira avtentičnih snemalnih lokacij, od barov in ulic, do notranjosti stanovanj in hiš, na gledalca učinkovito prenaša bivanjsko izkušnjo prebivalcev Brooklyna, ki so vajeni živeti v stiku s kriminalnimi elementi. Gledalec enostavno začuti prepustnost nevidne opne, ki delavski razred varuje pred zdrsom v socialno bedo in razume zakonitosti in razmerja v katerih je zmešan ta neobičajni kriminalno-nekriminalni koktejl. Ugaja fotografija Nicolasa Karakatsanisa (z Roskamom je sodeloval že pri prvencu Volovska glava), ki v kombinaciji s počasnim tempom sinhrono diha z značaji glavnih protagonistov. Ustvarjalci si vzamejo čas za fino odmerjeno polaganje karakternih slojev; globina likov je zgrajena na mnogih malih in dobro premišljenih detajlih, ki so zame predstavljali čisti kinematografski užitek. Ideje ustvarjalcev skozi vrhunsko igro realizirajo krasni igralci; izjemni Gandolfini, ki ga bomo v prihodnosti močno pogrešali (veliki igralec je tu na žalost odigral svojo zadnjo vlogo), nič slabši Hardy in vedno prodornejši Belgijec Matthias Schoenaerts (igral je glavno vlogo v Volovski glavi). Veliko zadovoljstva ponudi interakcija med Gandolfinijem in Hardyjem, podobno dobri so tudi odseki, v katerih se pomerita Hardy in Schoenaerts. Dober, čeprav malce nedorečen je lik Johna Ortiza, konkreten, a nekoliko igralsko skromnejši je najpomembnejši ženski lik v interpretaciji Noomi Rapace. Roskam in sodelavci so v seštevku ustvarili odlično krimi dramo v počasnem ritmu in finem melanholičnem vzdušju, ki iz vrhunskih igralcev iztisne vrhunske nastope. Toplo priporočam.

Ocena: