torek, 08. maj 2012

Oslo, 31. august



Slovenski naslov: Oslo, 31. avgusta 
Drugi naslovi: Oslo, August 31st  
Država: Norveška
Leto: 2011 
Žanri: Drama
Dolžina: 95', Imdb
Režija: Joachim Trier
Scenarij: Eskil Vogt, Joachim Trier
Igrajo:  Anders Danielsen Lie, Hans Olav Brenner, Ingrid Olava, Malin Crépin, Ingrid Olava

Po opaženem dolgometražnem prvencu Repriza (Reprise, 2006) je dansko-norveški režiser Joachim Trier potreboval celih pet let za realizacijo svojega drugega filma. Z Reprizo je osvojil glavno nagrado v Karlovih Varih, nagrajen je bil tudi v Rotterdamu, Torontu, Istanbulu… Torej, zelo uspešen debi, ki je na svetovni filmski zemljevid postavil takrat 32-letnega režiserja in mnogi smo z zanimanjem čakali Trierjev novi izdelek, ki smo ga, v sklopu zadnjega Liffa, imeli priložnost videti tudi pri nas. Podobno kot v prvencu, Trier v središče postavlja predstavnike mlajše generacije, ko nam skozi oči depresivnega zdravljenega odvisnika s samomorilskimi nagnjenji, predstavi dalekosežnost napačnih odločitev, storjenih na tistem občutljivem prehodu, ki mu rečemo adolescenca. V našem prvem srečanju z glavnim protagonistov  opazujemo poskus samomora. Namreč, že ob prvem kontaktu z nesrečnim Andersom se ta poda v jezero, obtežen s kamni. V zadnjem trenutku se premisli in priplava na površje. Dokončna odrešitev, ali nadaljevanje agonije? Odgovore dobimo v nadaljevanju, ko se Anders po desetih mesecih v rehabilitacijskem centru za zdravljenje odvisnosti vrne v Oslo. Razlog vrnitve - razgovor za službo pri neki časopisni hiši. Že deset mesecev je Anders povsem čist, deset mesecev se ni dotaknil alkohola in drog. Moral bi biti ponosen nase, tod njegovo splošno počutje ni ničkaj spodbudno. Pri 34-ih se počuti kot največja zguba, prepričan je, da je zamudil vse vlake, prizadel bližnje, starša pripeljal na rob bankrota. Kot bi se nahajal na dnu veliki črne luknje. Iz njegove perspektive je svetloba, ki jo komajda opazi na izhodu preveč oddaljena, da bi jo lahko dosegel. Stene so preveč spolzke, lestev pa nikjer na obzorju. Dol na dnu, je tako temno, da ne opazi vrvi, ki ves čas visi in se mu nudi. Toda rešilna vrv je stvar perspektive in v njegovi perspektivi ta vrv ne obstaja. Zaprt v škatli, se Anders ne zaveda obstoja sveta zunaj škatle. Tako blizu, a tako daleč. Oslo, 31. avgusta predstavlja en dan v Andersovem življenju, dan v katerem se bo njegova usoda dokončno prelomila.
Trierjevo drugo dolgometražo je navdihnil roman Le feu follet, ki ga je daljnega leta 1931 spisal francoski pisatelj Pierre Drieu La Rochelle. Danec je zgodbo temeljito pretresel in jo prilagodil modernemu času, toda osnovni motivi, prisotni v knjižnem izvirniku, so ostali nedotaknjeni. Alkohol so zamenjale droge in ostale opojne substance, norveška prestolnica je prevzela vlogo francoskega glavnega mesta. Zanimivo, da je Trierjev film že tretja ekranizacija omenjenega romana. Prva je luč sveta ugledala pred skoraj pol stoletja, ko je svojo verzijo predstavil izjemni Louis Malle (1932-1935), drugič je šlo za neopažen francoski tv film iz leta 1994. Trijerjeva verzija se gleda kot nekakšen film ceste, v katerem se glavni protagonist premika iz kraja v kraj, se spušča v interakcijo s starimi znanci in celo sreča prikupno neznanko. Ob tem je njegova koncentracija je le začasna, slika zelo hitro izgublja ostrino in fokus in njegova izgubljena duša odtava naprej. Brez cilja, neznano kam in premleva, ali je sploh vredno podaljševati agonijo. Se lomi iz minute v minuto, išče rešitev enačbe, ki je že v osnovi napačno zastavljena in potemtakem nima rešitve. Glavno vprašanje, ki ga po moje izpostavi film je prevpraševanje razlogov za Andersovo stanje. Ali je za njegovo kalvarijo krivo okolje, ki ga je izoblikovalo v človeka kakršen je, ali je vendar njegova nesreča nekaj, kar človek že z rojstvom prinese s seboj? Enostavnega odgovora ni, kajti različne oblike odvisnosti pozna vsaka družba, odvisnost je že dolgo časa človekov spremljevalec, ki ga težko pripišemo družbeni ureditvi ali jasno določenem časovnem obdobju. Zopet, ne morem spregledati odločne kritike evropskega srednjega razreda, ki je izrodil generacijo, ki se ji ni potrebno boriti za golo preživetje. Generacijo, ki ni nikoli bila lačna, zato ne preseneča dekadenca, brezdelje in dolgčas, ki mlade žene proti ekstremu. Proti življenju, ki zanemarja osnovne človeške nagone in iz otrok dela izgubljene duše, ki se vedno pogosteje izgubljajo v neskončnem labirintu zabav in mamil. Brez prave motivacije, brez kakršnekoli življenjske strategije. Zadev ne gre posploševati in resnica je najbrž nekje vmes, saj že vemo - življenje je mešanica prirojenih značilnosti, pomešanih z vplivom bivanjskega okolja. Trier je v naslovno vlogo instaliral odličnega Andersa Danielsena Lieja, s katerim je že sodeloval pri prvencu Repriza in ta je znova dokazal, da se v podobnih vlogah počuti, ko riba v vodi. Oslo, 31. avgusta ni film z visoko razvedrilno vrednostjo. Je film, ki na gledalca učinkuje, kot žalostna zgodba o nekom, ki ste ga nekoč poznali. (-4) 

Ocena: 


2 komentarja:

  1. Zelo podobni tempo in atmosfero (+ problematični mulc) ima tudi avstrijski Atmen ... Tak, kot priporočilo:)

    OdgovoriIzbriši
  2. Že arhiviran - v čakalni vrsti.
    Sem kar firbčen, ob debiju Karla Markovicsa.Videl sem tudi nekaj intervjujev z njim in človek mi deluje zanimivo prijeten... Menda ima nekaj hrvaške krvi.

    OdgovoriIzbriši