A Most Violent Year (2014)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2014
Žanri: Akcija, Krimi, Drama
Dolžina: 125', Imdb
Režija: J.C. Chandor
Scenarij: J.C. Chandor
Igrajo: Oscar Isaac, Jessica Chastain, David Oyelowo, Alessandro Nivola, Elyes Gabel, Albert Brooks, Catalina Sandino Moreno, Peter Gerety, Christopher Abbott, Glenn Fleshler, David Marguiles

Leta 1981 je kriminaliteta v New Yorku po uradnih statističnih podatkih dosegla najvišji nivo v celotni zgodovini mesta. Mejne vrednosti so znova dosežene na začetku 90-ih, vendar  leto 81' po uradnih podatkih še danes velja za najbolj nasilno leto v newyorški zgodovini. Prav zato je Newyorčan J.C. Chandor odločil za naslov Najbolj nasilno leto, s katerim je k svoji filmografiji dodal še tretji odmeven naslov. Spomnimo se: 41-letni režiser in scenarist se je na sceno prebil z Naklepnim tveganjem (Margin Call, 2011), v 36-urni format zapakirano zgodbo o propadu velike investicijske banke, dve leti kasneje pa je Roberta Redforda v akcijski drami Vse je izgubljeno (All Is Lost) poslal v spopad z naravo in boj za golo preživetje sredi oceana. Z obema filmoma je pustil več kot soliden vtis in veseli me, da ta zanimivi filmar tudi v tretje ostaja v dobri formi. 

Poznavalci režiserjevega opusa bi se najbrž strinjali s trditvijo, da je lajtmotiv vseh Chandorjevih filmov odziv in funkcioniranje posameznika pod raznovrstnimi pritiski. Pod pritiskom je tudi Abel Morales (Oscar Isaac), ambiciozni lastnik podjetja za prodajo in dostavo goriv, ki se sredi ogrevalne sezone sooča s kopico težav. Napočil je čas za dolgo načrtovano širitev kapacitet podjetja, ki bo z nakupom  novega skladiščnega terminala dobilo povsem novo dimenzijo in postalo najmočnejši igralec v New Yorku in bližnji okolici. Za realizacijo ambicioznega projekta potrebuje pomoč banke, ki naj ne bi bila vprašljiva. Vzporedno z aktivnostmi okoli nakupa terminala se Abel sooča z vedno pogostejšimi roparskimi napadi, v katerih predrzni napadalci voznike cistern enostavno vržejo na cesto (nemalokrat tudi pretepejo) in se odpeljejo z več tisočakov vredno pošiljko. Gorivo potem ponikne na črnem trgu, tovornjak s prazno cisterno pa se če z nekaj dni pojavi na kakem parkirišču. Na tretji fronti  se Abel sooča z nepopustljivim državnim tožilcem (David Oyelowo), ki podjetju očita utajo davkov in ostale malverzacije. Tožilec čvrsto verjame, da nekdo, ki je kupil biznis od znanega mafijca in se poročil z njegovo hčerko (Jessica Chastain), ne more biti čist. Soočen s številnimi problemi Abel poskuša ohraniti kontrolo, toda njegov položaj postaja vedno bolj zapleten.  

Odkar pomnim, sem hotel postati gangster.  S temi besedami nas v zgodbo o Dobrih fantih (Goodfellas) popelje Ray Liotta. Skoraj četrt stoletja kasneje J.C. Chandor posname film, ki se dogaja v času, ko se mafijska kariera Henryja Hilla počasi bliža koncu. Prav zato so mojo pozornost pritegnile besede Abela Moralesa, ki v nekem trenutku izjavi: Celo življenje se poskušam izogniti temu, da bi postal gangster. Z Najbolj nasilnim letom nas Chandor pelje na sprehod skozi teritorij, na katerem so svoje največje uspehe dosegli velikani kot so: Coppola, Lummet, Scorsese, De Palma… Ko režiser v usta svojega  glavnega junaka položi omenjene besede doseže dvoje: izpostavi svoje ključne referenčne točke in nam demonstrira, česa se je naučil od svojih predhodnikov. Abelovo zavračanje nasilja in vztrajanje na spoštovanju zakonov bi po logičnem sklepanju moralo pomeniti, da sta Henry Hill in Abel Morales povsem različna človeka. Prvi je moralno sporna figura, okoreli kriminalec, drugi uspešen poslovnež, ki svoje cilje želi doseči na legalen način.  A ko malo bolje razmislimo, Abel in Henry vendarle nista tako različna. Oba želita živeti ameriške sanje, cilj je skupen, poti do ciljne ravnine pa so zelo različne. Zato sklepam, da se je Chandorjev junak iz filmske zgodovine naučil, da na vrh lahko  prideš na več načinov, vendar je o(b)stanek na vrhu odvisen od poti, po kateri boš prišel tja. Zaveda se, da se na vrhu obdržiš le, če ubereš zakonito pot. Ne morejo te kaznovati,  če nisi storil nobene napake. To je njegova preprosta, a obenem izjemno sofisticirana logika,  ki ga bo pripeljala na vrh. 

Vrnimo se še enkrat k trditvi, da Abel in Henry vendarle nista tako različna. Čeprav Abel svoje cilje ne dosega z orožjem, nasiljem in prevarami, v njegovih razmišljanjih in postopkih vseeno najdemo karakterne črte, ki kažejo na čustveno odtujenost, nezmožnost  ustvarjanja pristnih medčloveških vezi in hladno premišljenost, pri vsem kar počne. Glede na njegov značaj se kot smiselno postavlja vprašanje, v kolikšni meri je njegova poroka z hčerko lastnika tvrdke, ki je kasneje končala v njegovih rokah, bila motivirana s koristoljubjem. Ko poslušamo njegove motivacijske govore, s katerimi pošilja svoje voznike in prodajalce na teren, v nevarnost, ne vidimo samo prepričljivega govorca in motivatorja, ampak tudi pravega kapitalista, ki mu je v resnici malo mar za probleme drugih. Resničnega vernika, ki verjame v moč kapitala in svojega kurza ne spreminja tudi za ceno popolne dehumanizacije. Ta ideja se lepo manifestira v zadnjem prizoru, ko Abel povsem mirno pristopi truplu enega svojih šoferjev. Njegov namen ni preveriti, ali nesrečnik še diha, cilj je zamašitev luknje  iz katere curlja nafta. Luknje narejene s kroglo, ki je šla skozi možgane možakarja, ki leži pod njegovimi nogami. Chandorjev film je v tem smislu doživljam kot izjemno karakterno študijo, ki veliko dolguje odličnemu Oscarju Isaacu, ki iz vloge v vlogo demonstrira širino svojega igralskega potenciala in se počasi prebija na tisti najvišji igralski nivo. Pohvaliti velja tudi prispevek Jessice Chastain, ki izvleče maksimum iz svoje ne preveč dobro razvite vloge, svoj konkreten in korekten prispevek ponudita tudi Albert Brooks in David Oyelowo. Poleg igralskih prispevkov bi kot eno gonilnih sil filma izpostavil bogato atmosfero, ki na gledalca učinkovito prenaša počutje in bivanjsko izkušnjo iz začetka 80-ih let. Eden osnovnih gradnikov kvalitetnega vzdušja je produkcijski dizajn in suvereno delo s kamero Bradforda Younga, čigar ime sem podčrtal že po ogledu krimi drame Ain't Them Bodies Saints (David Lowery, 2013). Moja edina resnejša pripomba se tiče dela zgodbe, ki se osredotoča na Abelov odnos z enim izmed njegovih šoferjev in kasnejšo tragično usodo istega, ki glede na ponujena pojasnila izzveni malo verjetno in celo nekoliko absurdno.   

Ocena:

Citizenfour (2014)

Slovenski naslov: Citizenfour
Država: Nemčija, ZDA, VB
Leto: 2014
Žanri: Dokumentarni
Dolžina: 114' ,  Imdb
Režija: Laura Poitras
Igrajo:  Edward Snowden, Glenn Greenwald, William Binney, Ewen MacAskill

Citizenfour je film, ki je v zadnjem obdobju pritegnil največ pozornosti na področju dokumentarnega filma. Nagrada oskar je še dodatno utrdila status prvega dokuja preteklega leta in k filmu usmerila še nekaj dodatnih gledalcev, ki jih k dokumentarnemu filmu praviloma pritegnejo le tisti najodmevnejši naslovi.  Stvar je za širšo javnost tokrat še posebej zanimiva, saj so svetovni mediji zgodbi žvižgača Edwarda Snowdena in resnici o vsesplošnem nadzoru ameriške Agencije za nacionalno varnost (NSA) v zadnjem letu namenili ogromno prostora. Ta zapis bo nekoliko krajši, saj ob tako odmevni zgodbi najbrž ni potrebno izgubljati časa s povzetkom vsebine. Zato bom raje nekaj besed namenil režiserki Lauri Poitras, novinarki, aktivistki in eni izmed dežurnih kritičark ameriške protiteroristične politike po 11. septembru.  Citizenfour je sklepni del trilogije, ki jo odpra My Country, My Country (2006), dokumentarec o vojni v Iraku, vmes, med obema, pa stoji The Oath (2010), ki skozi zgodbi dveh moških spregovori o Guantanamu,džihadistih, ameriški paranoji in ostalih stranskih učinkih preventivnega protiterorističnega delovanja. Režiserkino minulo delo je v resnici imelo ključno vlogo pri  Snowdnovi odločitvi, da naveže stik s Poitrasovo. Citizenfour je vzdevek, pod katerim je bivši uslužbenec Agencije za nacionalno varnost režiserki poslal prvo kodirano e-sporočilo, s čem je ta postala medijski kanal, preko katerega je resnica o nelegalnem sistematičnem nadzoru pricurljala v javnost.

Poitrasova je že pred prvim srečanjem s  Snowdenom v Hong Kongu vedela, kako velika in pomembna je zgodba, ki jo bosta s pomočjo ameriškega novinarja Glenna Greenwalda in njegovega britanskega kolega Ewena MacAskilla (The Guardian), odposlala v svet. S seboj je vzela kamero in v Snowdnovi hotelski sobi posnela video material, ki sestavlja hrbtenico njenega filma. Avtorica je dokumentirala potek intervjuja z novinarjem Guardiana, v osemdnevnem bivanju v hotelu pa ji je uspelo ujeti napeto vzdušje med pričakovanjem prvih odzivov in reakcij po objavi prvega prispevka v britanskem časniku.  Citizenfour funkcionira kot odlično tempiran vohunski triler, ki uspešno osvetli motive glavnega protagonista, obenem pa nam približa njegove strahove povezane z lastno varnostjo in realno možnostjo, da v sobo vsak čas vdrejo možje v temnih oblekah in ga odpeljejo.  Pri ustvarjanju napetega vzdušja je najpomembnejšo  vlogo odigrala odločitev, da se film posname in montira kot dogodek, ki poteka v realnem času, dodatno težo pa prinaša spoznanje, da so vsi uporabljeni posnetki avtentični in prikazujejo resnične protagoniste in dejanske dogodke. Snowden v nekem trenutku izrazi upanje, da bo njegov zgled opogumil še več žvižgačev, da stopijo iz sence in pomagajo pri ustvarjanju manj nadzorovane družbe, v kateri ideal svobodnega posameznika ne bo samo iluzija. To je ena glavnih idej filma, jaz bi pa za konec želel poudariti še nekaj: ta film ni samo portret izjemno pogumnega in nesebičnega posameznika, ampak tudi prispevek, ki nas še enkrat opominja na izjemno pomembno vlogo neodvisnega raziskovalnega novinarstva.  

Ocena:

Fair Play (2014)

Slovenski naslov: Fair Play
Država: Češka, Slovaška, Nemčija
Leto: 2014
Žanri: Drama, Športni
Dolžina: 100' , Imdb
Režija: Andrea Sedlackova
Scenarij: Andrea Sedlackova, Irena Hejdova
Igrajo: Judit Bardos, Anna Geislerova, Eva Josefikova, Roman Luknar, Roman Zach, Ondrej Novak

Fair Play je bil letošnji  češki kandidat za oskarja in eden vidnejših naslovov na prestižnem mednarodnem filmskem festivalu Karlovy Vary. Tisti najbolj zagreti so film lahko ujeli že lanskoletnem Liffu, za vse ostale pa je poskrbela nacionalka, ki je film zavrtela v sredini rubriki »film tedna.« Gre za  stvaritev Andree Sedlačkove, uspešne češke montažerke (Joyeux Noël, Welcome) in režiserke, ki ustvarja na relaciji Pariz-Praga. V domovini so v ospredju njeni scenaristično-režiserski projekti (3 kino filma in več tv filmov), v Franciji pa se avtorica fokusira predvsem na delo za montažno mizo. Čehinja nas z naslovno zgodbo pelje ne tako davno češko preteklost, v čas pred sporazumnim razpad skupne češko-slovaške države. Nekje na začetek 80-ih let, ko je železna zavesa še vedno strogo ločevala kapitalistični zahod in socialistični vzhod. Glavna junakinja Anna prihaja iz zaznamovane družine — oče je emigriral na zahod, mati Irena se je v preteklosti družila z znanimi disidenti — a se ji je kljub temu uspelo prebiti v državno atletsko reprezentanco. Punca je pač izjemno perspektivna tekačica, zato je vodilni možje atletske zveze vključijo v specialni program, s katerim želi zveza iz perspektivnih atletov in atletinj izvleči maksimum. Pred vključitvijo v program je potrebno podpisati posebno izjavo, ki udeležencem prepoveduje razkritje podrobnosti programa. Povsem razumljivo, glede na dejstvo, da se je želelo prikriti sistematsko rabo dopinških sredstev, ki je v tistih časih bila zelo razširjena v deželah vzhodnega bloka. Športne arene v tistih časih niso bile samo prizorišča mednarodnih tekmovanj, ampak tudi odmeven poligon za doseganje pomembnih ideoloških zmag. 

Spomini na življenje za železno zaveso so v bivših komunističnih deželah razmeroma pogosto filmsko gradivo. Andrea Sedlačkova se s svojim tretjim celovečercem pridružuje skupini filmskih ustvarjalcev, ki jih bolj kot nostalgija in romantiziranje komunistične preteklosti zanima kritičen pogled na polpreteklo zgodovino. Fokus na sistematični uporabi nedovoljenih poživil v športu je tista specifična sestavina, s katero avtorica naslavlja vprašanja, o katerih v njeni domovini (in širše), še vedno neradi govorijo. Film s tem pod vprašaj ne postavi samo športnih dosežkov v tem obdobju; neposredno so na odgovornost poklicani tudi nekateri športni heroji nacije, senca dvoma pada tudi na odmevne zmage, ki so nacijo v preteklosti spravljale v kolektivni delirij in tu nedvomno gre za stvari, ki bi jih večina najraje pustila počivati v preteklosti. Iz tega vidika si režiserka zasluži priznanje za izbiro teme, saj je prav osrednja tema največji adut filma. Pohvaliti velja tudi prispevek simpatične glavne igralke Judit Bardos in več kot solidno kakovost produkcije s prepričljivo rekonstrukcijo zgodovinska obdobja. Fair Play ne želi biti samo športna drama, saj se avtorica s skoraj enako vnemo posveča dobro znanim težavam, značilnim za življenje pod komunističnim režimom. Kazenski pregon zaradi drugačnih političnih prepričanj, šikaniranje zaradi poznanstva ali sorodstvenega razmerja z znanimi disidenti, vmešavanje državnih obveščevalnih služb v vse pore življenja in ostali nedemokratični prejemi so stvari, o katerih so nekateri sorodni filmi spregovorili na višjem kakovostnem nivoju (Življenje drugih, Barbara). V film je enostavno vključeno preveč površnih podzgodb: od materine zgodbe, ki je zaradi zoperstavljanja sistemu bila prisiljena teniški lopar zamenjati za metlo, do medle romantične komponente filma, ki nikoli ne zadiha s polnimi pljuči in je po moji oceni nepotrebna. Na račun takšnih rešitev pripoved zagotovo izgubi nekaj ostrine, vendar je celostna podoba še vedno dovolj jasna in zanimiva, da upraviči čas investiran v ogled filma. 

Ocena:

Mesečnik - Februar 2015

Chce Sie Zyc [Life Feels Good] (2013)

Slo naslov: -

Dolžina: 112',  Imdb

Režija: Maciej Pieprzyca

Igrajo: Dawid Ogrodnik, Dorota Kolak, Arkadiusz Jakubik

Ocena: +3

Slo recenzija: -

Sinopsis (eng):

The story of a boy suffering from cerebral palsy and his troubled growing up during Poland's transition in the l980s and 90s.

Copenhagen (2014)

Slo naslov: -

Dolžina: 98' ,  Imdb

Režija: Mark Raso

Igrajo: Gethin Anthony, Frederikke Dahl Hansen, Sebastian Armesto

Ocena: +3

Slo recenzija: -

Sinopsis (eng):

When the girl of your dreams is half your age, it's time to grow up.

Kill the Messenger (2014)

Slo naslov: -

Dolžina: 112',  Imdb

Režija: Michael Cuesta

Igrajo: Jeremy Renner, Robert Patrick, Jena Sims

Ocena: +3

Slo recenzija: Paucstadt

Sinopsis (eng):

A reporter becomes the target of a vicious smear campaign that drives him to the point of suicide after he exposes the CIA's role in arming Contra rebels in Nicaragua and importing cocaine into California. Based on the true story of journalist Gary Webb.

Selma (2014)

Slo naslov: -

Dolžina: 128' ,  Imdb

Režija: Ava DuVernay

Igrajo: David Oyelowo, Carmen Ejogo, Tim Roth

Ocena: +3

Slo recenzija: -

Sinopsis (eng):

A chronicle of Martin Luther King's campaign to secure equal voting rights via an epic march from Selma to Montgomery, Alabama in 1965.

Still Life (2013)

Slo naslov: -

Dolžina: 92',  Imdb

Režija: Uberto Pasolini

Igrajo: Eddie Marsan, Joanne Froggatt, Karen Drury

Ocena: +3

Slo recenzija:-

Sinopsis (eng):

A council case worker looks for the relatives of those found dead and alone.

Rectify (Season 1) (2013– )

Slo naslov: Popravljena krivica

Dolžina: 6 x 45' ,  Imdb

Avtor: Ray McKinnon

Igrajo: Aden Young, Abigail Spencer, J. Smith-Cameron

Ocena: +3

Slo recenzija: -

Sinopsis (slo):

Pred devetnajstimi leti je bil Daniel Holden obsojen na smrt zaradi posilstva in umora svoje mladoletne punce Hanne Dean. Po zaslugi novo odkritih dokazov in s trudom sestre Amanthe ter odvetnika Jona Sterna, je bila njegova kazen prekinjena in vrnil se je domov, v mesto Paulie v zvezni državi Georgii. Vendar vsi niso prepričani o Danielovi nedolžnosti in njegovo življenje na svobodi je polno preizkušenj. (vir: http://www.rtvslo.si/)

Tôkyô kazoku [Tokyo Family] (2013)

Slo naslov: -

Dolžina: 146' ,  Imdb

Režija: Yôji Yamada

Igrajo: Isao Hashizume, Kazuko Yoshiyuki, Masahiko Nishimura

Ocena: +3

Slo recenzija: -

Sinopsis (eng):

In this update of Yasujiro Ozu's "Tokyo Story", a retired schoolteacher and his wife visit their three working children in modern-day Tokyo.

The Theory of Everything (2014)

Slo naslov: Teorija vsega

Dolžina: 123',  Imdb

Režija: James Marsh

Igrajo: Eddie Redmayne, Felicity Jones, Tom Prior

Ocena: +3

Slo recenzija: Filmoljub, Mladina, RTV SLO MMC

Sinopsis (eng):

Mladi nadarjeni fizik se na univerzi zaljubi v prikupno Jane, toda življenjske načrte mu prekriža bolezen gibalnih nevronov, ki ga prične ovirati pri vsakdanjih opravilih. Kljub temu ga Jane ne zapusti, temveč ga spodbuja pri novih fizikalnih teorijah, s katerimi osupne svet in na novo zariše naše poznavanje vesolja. Čeprav ga bolezen naposled posadi v voziček in oropa glasu, Stephen kljubuje vsem pričakovanjem in vztraja na svoji poti uspehov. (vir:http://www.odeon.si/)

The Disappearance of Eleanor Rigby: Them (2014)

Slo naslov: -

Dolžina: 123',  Imdb

Režija: Ned Benson

Igrajo: Jessica Chastain, James McAvoy, Viola Davis

Ocena: +3

Slo recenzija: -

Sinopsis (eng):

One couple's story as they try to reclaim the life and love they once knew and pick up the pieces of a past that may be too far gone.

The Disappearance of Eleanor Rigby: Her (2014)

Slo naslov: -

Dolžina: 100',  Imdb

Režija: Ned Benson

Igrajo: Jessica Chastain, James McAvoy, Viola Davis

Ocena: 3

Slo recenzija: -

Sinopsis (eng):

Told from the female perspective, the story of a couple trying to reclaim the life and love they once knew and pick up the pieces of a past that may be too far gone.

The Disappearance of Eleanor Rigby: Him (2014)

Slo naslov: -

Dolžina: 89' ,  Imdb

Režija: Ned Benson

Igrajo: Jessica Chastain, James McAvoy, Bill Hader

Ocena: 3

Slo recenzija: -

Sinopsis (eng):

Told from the male perspective, the story of a couple trying to reclaim the life and love they once knew and pick up the pieces of a past that may be too far gone.

Buzzard (2014)

Slo naslov: Mrhovinar

Dolžina: 97',  Imdb

Režija: Joel Potrykus

Igrajo: Joshua Burge, Joel Potrykus, Teri Ann Nelson

Ocena: 3

Slo recenzija:-

Sinopsis (slo):

Marty Jackitansky, začasno zaposlen v pisarni za izdajo hipotečnih posojil, si je odločen izboriti tisto, kar mu pripada, s prevarami in krajo korporacij. Najprej namerava okrasti kar lastno firmo, kar pove tudi Dereku, edinemu prijatelju na delu. A napetost in stres, ki si ju s tem naprti, začneta vse bolj vplivati nanj. Postane ujetnik lastnih sumničenj, zaradi česar se zateče v Derekovo klet. Toda v enem izmed napadov tesnobe začne groziti tudi Dereku, zato pobegne v Detroit, mesto, ki so ga v njegovih očeh korporacije izžele tako kot vse iz tistih nevidnih 99 odstotkov ameriške družbe. (vir:http://www.liffe.si/)

OXV: The Manual (2013) 

Slo naslov: -

Dolžina: 105' ,  Imdb

Režija: Darren Paul Fisher 

Igrajo:  Daniel Fraser, Eleanor Wyld, Dylan Llewellyn

Ocena: 3

Slo recenzija: -

Sinopsis (eng):

Are human conditions, actions, relationships determined by fate, free will, or a combination of both? At any rate, if it we cannot control it - should we care?

Hateship Loveship (2013)

Slo naslov: -

Dolžina: 104' ,  Imdb

Režija: Liza Johnson

Igrajo:  Kristen Wiig, Guy Pearce, Hailee Steinfeld

Ocena: 3

Slo recenzija: -

Sinopsis (eng):

A wild teenage girl orchestrates a romance between her nanny and her father, who is a recovering addict.

P'tit Quinquin [Li'l Quinquin] (2014)

Slo naslov: Mali Quinquin

Dolžina: 200' ,  Imdb

Režija: Bruno Dumont

Igrajo: Alane Delhaye, Lucy Caron, Bernard Pruvos

Ocena: 3

Slo recenzija: -

Sinopsis (slo):

Ob severni obali Francije v bunkerju iz druge svetovne vojne odkrijejo truplo krave, napolnjeno s človeškimi ostanki. Primer raziskujeta policijski načelnik van der Weyden in njegov sodelavec Carpentier; navihanec Quinquin, njegovo dekle Eve in njuni prijatelji pa budno spremljajo preiskavo ter si vmes privoščijo marsikakšno potegavščino. Miniserijo odlikujeta pisan nabor nenavadnih lokalnih likov ter značilni dumontovski prikaz nasprotja med dobrim in zlim, ki odseva v zoperstavitvi nedolžnosti otroške igre ter naraščajočih nestrpnosti in pokvarjenosti, ki vladajo svetu odraslih. (vir:http://www.liffe.si/)

The Judge (2014)

Slo naslov: Sodnik

Dolžina: 141' ,  Imdb

Režija: David Dobkin

Igrajo: Robert Downey Jr., Robert Duvall, Vera Farmiga 

Ocena: -3

Slo recenzija: Filmoljub, Mladina

Sinopsis (slo):

Uspešen mestni odvetnik Hank Palmer se vrne v svoje domače mesto, kjer je njegov oče, mestni sodnik, obsojen umora. Hank prične z raziskavo, da bi odkril resnico, ob tem pa se ponovno zbliža s svojo odtujeno družino.

Kibô no kuni [The Land of Hope] (2012)

Slo naslov: -

Dolžina: 133',  Imdb

Režija: Shion Sono

Igrajo: Isao Natsuyagi, Naoko Ohtani, Jun Murakami

Ocena: -3

Slo recenzija: -

Sinopsis (eng):

An earthquake causes a nuclear crisis in a fictional prefecture set in Japan. In wake of the disaster, the members of the Ono family who reside just outside the border of the mandatory evacuation zone, face uncertainty.

Ji zhan [Unbeatable] (2013)

Slo naslov: -

Dolžina: 122' ,  Imdb

Režija: Dante Lam 

Igrajo:  Nick Cheung, Eddie Peng, Singh Hartihan Bitto 

Ocena: -3

Slo recenzija: -

Sinopsis (eng):

Fai, once a world champion in boxing, escapes to Macau from the loan sharks and unexpectedly encounters Qi, a young chap who is determined to win a boxing match. Fai becomes Qi's mentor and rediscovers his passion to fight not only in the ring but for his life and ones he cares.

Men, Women & Children (2014)

Slo naslov: -

Dolžina: 119',  Imdb

Režija: Jason Reitman

Igrajo: Kaitlyn Dever, Rosemarie DeWitt, Ansel Elgort

Ocena: +2

Slo recenzija:-

Sinopsis (eng):

A group of high school teenagers and their parents attempt to navigate the many ways the Internet has changed their relationships, their communication, their self-image, and their love lives.

Horns (2013)

Slo naslov: -

Dolžina: 120' ,  Imdb

Režija: Alexandre Aja

Igrajo: Daniel Radcliffe, Juno Temple, Max Minghella

Ocena: +2

Slo recenzija: Filmstart

Sinopsis (slo):

Po umoru mlade Merrin Williams  postane njen fant Ig Perish glavni osumljenec in tako tarča medijev, sosedov in svojih bližnjih. Ig Perish je bil v Merrin zaljubljen že od malih nog, z njo je bil nadvse srečen, a ta sreča je na tragično noč izginila, on pa je postal krivec v očeh domačinov. Sedaj utaplja svojo žalost v alkoholu in išče pomoč pri svojem najboljšem prijatelju Leeju, ki je odvetnik in skrbi za njegov sodni postopek. Ko se pojavi novica o priči, ki naj bi videla kako je Ig ubil svojo punco, se vse spremeni. Naslednji dan se namreč zbudi in opazi, da so mu zrasli nenavadni rogovi. Zanimivo postane takrat, ko ugotovi, da imajo te rogovi posebno moč. Kdorkoli pride v kontakt z Igom, se podzavestno odpre in pokaže svoj pravi jaz in tako izda svoje najgloblje in najtemnejše skrivnosti. (vir: http://www.filmstart.si/)

Das merkwürdige Kätzchen [The Strange Little Cat] (2014)

Slo naslov: -

Dolžina: 72' ,  Imdb

Režija: Ramon Zürcher

Igrajo: Leon Alan Beiersdorf, Matthias Dittmer, Lea Draeger

Ocena: +2

Slo recenzija:-

Sinopsis (eng):

A family in a house, and a chain of events that take place, on an ordinary evening that they plan to have dinner with relatives.

Predestination (2014)

Slo naslov: -

Dolžina: 97' ,  Imdb

Režija: Michael Spierig, Peter Spierig

Igrajo: Ethan Hawke, Sarah Snook, Noah Taylor

Ocena: +2

Slo recenzija: Filmoljub

Sinopsis (eng):

The life of a time-traveling Temporal Agent. On his final assignment, he must pursue the one criminal that has eluded him throughout time.

Tusk (2014)

Slo naslov: -

Dolžina: 102' ,  Imdb

Režija: Kevin Smith

Igrajo:  Justin Long, Michael Parks, Haley Joel Osment

Ocena: 2

Slo recenzija: Filmoljub

Sinopsis (eng):

When podcaster Wallace Bryton goes missing in the backwoods of Manitoba while interviewing a mysterious seafarer named Howard Howe, his best friend Teddy and girlfriend Allison team with an ex-cop to look for him.

Kreuzweg [Stations of the Cross] (2014)

Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: Stations of the Cross
Država: Nemčija
Leto: 2014
Žanri: Drama
Dolžina: 110',  Imdb
Režija: Dietrich Brüggemann
Scenarij: Anna Brüggemann, Dietrich Brüggemann
Igrajo: Lea van Acken, Franziska Weisz, Florian Stetter, Lucie Aron, Moritz Knapp, Klaus Michael Kamp, Hanns Zischler, Birge Schade, Georg Wesch

Križev pot je nepogrešljiva oprema cerkev, ki v 14-ih slikah predstavlja Jezusovo trpljenje od obsodbe na smrt, do trenutka, ko ga mrtvega položijo v grob. Križev pot je tudi  molitev, ki jo verniki molijo, ko se spominjajo tega trpljenja. 39-letni Nemec Dietrich Brüggemann je svoj četrti celovečerec, za katerega je na lanskem Berlinalu prejel srebrnega medveda za scenarij in nagrado ekumenske žirije (scenarij je spisal skupaj s sestro  Anno), v duhu obravnavane teme razdelil na 14 prizorov. Vse scene so posnete v enem samem kadru, pri  večini prizorov pa se je odločil za fiksno, povsem statično kamero, ki z distance opazuje dogajanje. Že otvoritveno poglavje, ki nosi naslov »Jezus je obsojen na smrt,« bežnemu poznavalcu temeljev katoliške vere dovolj jasno namigne, v kateri smeri se bo zgodba razvijala in kje je njena končna postaja. Nekaj negotovosti ostane le tistim, ki po nekem neverjetnem naključju niso seznanjeni s temelji katoliške vere. V tem prvem, dobrih 14 minut trajajočem poglavju, Brüggemann simbolično rekonstruira motiv zadnje večerje. Na centralni poziciji za mizo sedi mladi duhovnik Weber (prepričljivi Florian Stetter), na njegovi desni opazimo Marijo (Lea van Acken), eno izmed šestih učencev, ki pozorno poslušajo duhovnikovo predavanje in se občasno, z odgovori na zastavljena vprašanja, aktivno vključujejo v proces učenja. Med poslušanjem potekajoče lekcije in opazovanju interakcije med  duhovnikom in njegovimi mladimi varovanci gledalec na svoji koži občuti moč spretnega, zapeljivega indoktrinatorja, ki svojim učencem osvetljuje poti, po katerih mora hoditi pravi vernik. V slabih petnajstih minutah dialoško zasičenega prizora ni izgovorjena ena sama odvečna beseda, obenem pa je vse kar vidimo in slišimo izpeljano na vrhunskem nivoju. Duhovnikova barva glasu, njegov govorni ritem, občutek za aktivno vključevanje otrok v lekcijo in smisel za usmerjanje razmišljanja učencev v začrtani smeri, je zares impresiven.  

V naslednjem poglavju spoznamo družino glavne protagonistke: pasivnega očeta, ki je družinske vzvodi povsem prepustil soprogi, ki s trdo roko in mnogimi z religijo povezanimi omejitvami usmerja Marijino življenje. 14-letna Marija je najstarejša izmed štirih otrok, ki bi storila vse, da pomaga svojemu 4-letnemu bratcu  Johannesu, da končno spregovori svojo prvo besedo. Zdravniki so nazadnje omenjali avtizem, vendar prave diagnoze zaenkrat ni. Z družino živi tudi francoska varuška Bernadette, edina oseba pri kateri odraščajoča najstnica najde nekaj  prepotrebne materinske topline. Vendar ta toplina najpogosteje trči ob zid, ki ga med hčerko in varuško postavlja trdosrčna mati. Za najstnico, ki odrašča v tako hladnem svetu je božja ljubezen edina priložnost, da se počuti ljubljeno. Zato punca pod vplivom duhovnikovega tolmačenja, da se je z žrtvovanjem in bojevanjem za vero najlažje približati milosti božji, sprejme nekatere skrajne odločitve. Javno ščitenje stališč njene cerkve ji v šoli prinese nekaj nevšečnosti, toda veliko bolj zaskrbljujoče je njeno namerno izpostavljanje mrazu, odklanjanje hrane in ostale oblike namernega trpljenja. Najbolj očiten zaključek, ki ga lahko izvlečemo iz takšne situacije in kasnejšega razvoja dogodkov bi bil, da iz radikalnih idej in stališč nastajajo radikalna dejanja. Večina je v svojih odzivih in ocenah izpostavila ta moment zgodbe in tudi sam se v veliki meri strinjam z obsodbo skrajnih verskih organizacij, ki svoje člane usmerjajo bodisi v izolacijo, bodisi v spreminjanje življenjskih navad drugih/drugačnih. 

V pričujočem primeru je vpliv verske skupnosti na življenje mladega človeka celo poguben, a kljub temu menim, da vera, oziroma verovanje ni imelo  ključne vloge pri razpletu, ki smo mu priča tukaj. Prst je bolj kot proti verski ustanovi potrebno usmeriti v Marijino družino in družinsko disfunkcijo, katere glavni generator je nedvomno mati, a svoj delež odgovornosti brezpogojno nosi tudi oče. In ko že razmišljamo v tej smeri, lahko to misel še nekoliko razširimo in pretresemo ravnanje šolskih pedagogov, ki bi v takšnih primerih lahko odigrali pomembnejšo vlogo, saj so ravno oni tisti, ki stojijo na prvi »bojni črti.« Oni so tisti, ki jim pripada vloga družbenih receptorjev, ki morajo zaznate takšne anomalije in ob tem sprožiti ustrezne mehanizme za preprečevanje črnih scenarijev. Kreuzweg  je film, po katerem se lahko na dolgo in široko premišljuje o tem kar smo videli. Razmišljanja o motivih in idejah vseeno ne smejo zasenčiti preostalih komponent filma, ki zaslužijo omembo in pohvalo. Ob omenjanju zanimive narativne strukture je potrebno čestitati celotni ekipi na obeh straneh kamere, ki je izvrstno odgovorila na zahteve snemanja prizorov v enem neprekinjenem kadru. Tudi laikom je najbrž jasno, da dolgih neprekinjenih prizorov z več sodelujočimi in občasno dialoško intenzivnostjo ni mogoče posneti brez popolne sinhronizacije celotne ekipe. Pohvale si zaslužijo krasni igralci, ki jim v enem samem dolgem prizoru uspeva izpeljati prepričljive čustvene transformacije. Na vrh seznama zaslužnih brez pomisleka postavljam mlado Lea van Acken, pred katero je svetla prihodnost. Kljub resnosti teme Brüggemann zgodbo podloži z dobro odmerjeno dozo črnega humorja, ki nikoli ne ogroža kompaktnosti in resnosti zastavljenih vprašanj. Kreuzweg kljub odličnem vtisu ni popoln film: v oči poleg nekaj manj prepričljivih rešitev najbolj bode tragičen razplet, ki glede na potencial sodobne medicine izzveni nekoliko prisiljeno. 

Ocena:

Camp X-Ray (2014)

Slovenski naslov: Ni naslova 
Država: ZDA
Leto: 2014 
Žanri: Drama, Vojni 
Dolžina: 117', Imdb
Režija: Peter Sattler
Scenarij: Peter Sattler 
Igrajo: Kristen Stewart, Payman Maadi, John Carroll Lynch, Lane Garrison, Joseph Julian Soria

Ne tako dolgo nazaj je Kristen Stewart sprožala masovno histerijo med milijoni najstnikov, trume oboževalcev so samo za kino vstopnice odšteli več kot milijardo dolarjev (skupni zaslužek celotne franšize Somrak), prodajalo pa se praktično vse, na kar se je dalo natisniti Kristen in Roberta v objemu. V istem obdobju je v New Yorku rojeni iranski igralec (tudi režiser in scenarist) Peyman Moaadi, ki se je v domovino staršev vrnil že v otroštvu, igral v dveh odličnih filmih rojaka Asgharja Farhadija (About Elly, Ločitev) in za svoj nastop v slednjem je prejel nagrado za najboljšega igralca v Berlinu. Tedaj sta Kristen Stewart in Peyman Moaadi bila dva različna svetova, ki smo ju težko postavili v isti kontekst. Nekaj let kasneje je perspektiva povsem drugačna: Moaadi je še vedno Moaadi, Stewartova pa je svojo igralsko kariero usmerila v povsem novo, razburljivejšo smer in dobili smo film, v katerem Američanka in Iranec tvorita prepričljiv igralski tandem. Pri istem projektu ju je združil ameriški režiser in scenarist Peter Sattler, ki je svojo debitantsko stvaritev predstavil na lanskem Sundancu. 

Stewartova je mlada vojakinja Amy Cole, ki se pripravlja na odhod v Irak, a na koncu pristane v vlogi paznice v Guantanamu. Tam so že pred osmimi leti pripeljali Alija, ki so ga ameriški obveščevalci nedolgo po 11. septembru prejeli v Nemčiji. Vojakinja Cole se mora hitro privaditi na pravila službe in novo okolje. Med drugim mora razumeti, zakaj so ljudje v celicah priporniki in ne zaporniki, prijateljski odnosi s kolegi in nadrejenimi pa lahko samo olajšajo njeno delo in zmanjšajo stres. Novinka sprva sledi zgled soborcev, ter se poskuša povsem distancirati od zapornikov. A ko zavrne narednika, ki poskuša njun odnos izkoristiti za potešitev svojih telesnih potreb, se stvari spremenijo. Pripornik Ali je vojakinjo že prej poskušal zainteresirati in se z njo zaplesti v pogovor, a zdaj, ko se je ta distancirala od kolegov, so njegove možnosti za uspeh veliko večje.

Pričakovano je, da glavna težava filma, ki naslavlja tako občutljivo vprašanje, kot je status zapornikov v Guantanamu, utegne biti ravno stališče, ki ga film zavzema do tega vprašanja. Mnogi so nedvomno pričakovali bolj jasno obsodbo, ne samo pogojev v zaporu, ampak tudi samega obstoja takšne ustanove, toda Sattler se je namesto konstatiranja stvari, ki jih že vsi dobro poznamo, odloči zgodbo popeljati na bolj intimen nivo, nivo posameznika. Odloči se, da ne bo izgubljal energije na elaboriranje ugotovitev, da so v Gunatanamu zaprti tudi nedolžni ljudje in da tudi tistim, ki so krivi, pripada pošteno sojenje. Namesto tega nam ponudi zgodbo o neobičajnem prijateljstvu, ki je lahko vzniknilo samo v tu prisotnih specifičnih pogojih. Zanimivost vidim v tem, da zgodbo spremljamo iz perspektive ženske (vloga je sprva bila napisana za moškega), ki se poskuša uveljaviti v izrazito moškem okolju. Punce iz majhnega mesta, z relativno nizko stopnjo izobrazbe, ki priložnost za osebno rast in pobeg iz neperspektivnega okolja vidi v vojaški karieri. Na drugi strani imamo intelektualno superiornejšega ujetnika, ki mu vsesplošna razgledanost in izobrazba ne pomagata veliko; tu je zgolj zapornik, ki mu pazniki krojijo življenje. Z naraščanjem odtujenosti od ostanka enote raste tudi njena zainteresiranost za Alija in njegovo zgodbo. Iz perspektive zapornika, ki že skoraj desetletje živi v izolaciji, njegova potreba z komunikacijo in kakršnokoli interakcijo z drugim človeškim bitjem deluje kredibilno in logično. Čeprav ne bi mogla biti bolj različna, se zbližata, ker ju povezuje podobna senzibilnost in v moderni družbi izginjajoči občutek za stisko sočloveka. Glavna kvaliteta filma sta prepričljiva nastopa obeh glavnih akterjev. Za Stewartovo značilna nervoza in rahla nerodnost v komunikaciji tu funkcionira zelo dobro in se odlično sklada s položajem njenega lika. Moaadijeva igra je glede na omejenost bivanja v zaporniški celici in število prizorov v katerih vidimo samo obraz omejena na ekspresivnost obraza in glasu, a tudi v takšnih pogojih ta odlični igralec svoj lik oplemeniti s širokim čustvenim razponom. Zavedam se, da je osnovna premisa malo verjetna in morda celo nekoliko naivna, občasno moteče je tudi pretiravanje s sentimentalnostjo, vendar sem te pomanjkljivosti lažje prenašal ob spoznanju, da gledam film, ki ima srce na pravem mestu.     

 

Ocena:

Shirayuki hime satsujin jiken [The Snow White Murder Case] (2014)

Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: The Snow White Murder Case
Država: Japonska
Leto: 2014
Žanri: Drama, Misterij
Dolžina: 126',  Imdb
Režija: Yoshihiro Nakamura
Scenarij: Kanae Minato
Igrajo: Mao Inoue, Go Ayano, Misako Renbutsu, Nanao, Shihori Kanjiya, Nobuaki Kaneko, Erena Ono

Kamera se počasi ustavi na lepem obraza Noriko Miki. Že v naslednjem trenutku izpod njene bluze priteče prvi potoček krvi, nakar se kamera odmakne in nam v razširjenem kadru ponudi pogled na truplo mlade ženske. Rdeča tekočina iz številnih vbodnih ran na njenem trupu belo obleko hitro barva v rdečo, malce kasneje ogenj izven kadra sugerira, da je truplo bilo zažgano. Žrtev, ki  je bila zaposlena v neki kozmetični  tvrdki, so nazadnje videli živo noč prej, na poslovilni zabavi ene izmed sodelavk, ki odhaja v pokoj. Policija je že prvi dan zaslišala žrtvine sodelavce, ki so detektive informirali, da se žrtev že na zabavi ni počutila dobro, zato je isto zapustila prej kot ostali. Med tistimi, ki so odšli prej, je bila tudi Miki Shirono in nekateri izmed njenih sodelavcev so prepričani, da je prav ona imela največ motivov za umor. Yuji Akahoshi je hardkor tweeteraš in neuveljavljeni reporter pri lokalni tv postaji, ki ga po umoru pokliče ena izmed žrtvinih sodelavk, sicer njegova nekdanja sošolka. Novinarju izrazi svoje sume glede vpletenosti Miki Shirono v kolegičin umor in pred kamero razkrije nekaj obremenilnih podrobnosti. Dejstvo, da je Shirono po umoru ni videl nihče, njeni zgodbi daje kredibilnost, zato Akahoshi pred kamero povabi še nekatere  žrtvine sodelavce, ki v svojih izjavah sicer direktno sodelavko direktno ne obtožijo umora, a zato dokaj jasno namignejo, da je prav Shirono imela največ motivov za zločin. Tweeteraš Akahoshi svoja odkritja vseskozi objavlja na internetu in ko njegova postaja zavrti tendeciozno reportažo, sestavljeno iz izjav žrtvinih sodelavcev, vsi pogoji za javni linč domnevne storilke so izpolnjeni.

Ko sem v rubriki režija zagledal ime Yoshihiro Nakamura, dodatno prepričevanje ni bilo potrebno. Z Japoncem sem doslej imel zelo dobre izkušnje; od  najinega spoznavnega srečanja, pred približno petimi leti in njegove nenavadne glasbene komedije Fish Story (Fisshu sutori, 2009) sem po ogledu njegovih filmov vedno imel dovolj razlogov za zadovoljstvo. Na blogu sem že poročal o triler komediji Golden Slumber (Golden Slumber, 2010) in simpatični komediji A Boy And His Samurai (Chonmage purin, 2010). Vsa zadeva pa je tokrat toliko zanimivejša, ker je Nakamura snemal po knjižni predlogi uveljavljene japonske pisateljice Kanae Minato, ki  med ostalim podpisuje knjižno uspešnico Confessions (Kokuhaku), po kateri je Tetsuya Nakashima pred petimi leti posnel odličen film z enakim naslovom. The Snow White Murder Case za izhodišče in osnovno gonilo vzame miseteriozni umor in klasično kdo-je-storilec formulo,  a potem v nadaljevanju ne kaže nobenega interesa za potekajočo policijsko preiskavo. S tem, ko v vlogo edinega preiskovalca postavi podpovprečnega novinarja zaposlenega na senzacionalistično naravnani tv postaji, se težišče zgodbe prenese na kritično obravnavo vloge medijev pri oblikovanju javnega mnenja in negativnih učinkih, ki jih dogajanje v virtualnem okolju lahko ima na posameznika v resničnem življenju. Nakamura nas k resnici pelje tako, da nam iste dogodke predstavi iz različnih kotov, oziroma perspektiv tistih, ki so tako ali drugače povezani z žrtvijo in domnevno morilko. S takšno pripovedno tehniko se pred našimi očmi izrisuje zanimiva konstrukcija odnosov v delovnem okolju, s katero film nekoliko ošvrkne tudi načine, na katere spol definira posameznikovo vlogo v delovnem okolju in družbi nasploh. Na drugem nivoju film funkcionira kot kritičen komentar zatekanja v virtualni svet in izraža skepso glede online prijateljstev in stališč izraženih za masko (navidezne) anonimnosti. Ta ideja se lepo izkristalizira v sklepnem prizoru filma,  ki znova združi dve stari prijateljici in je kot tak, poklon resničnem, otipljivem prijateljstvu. Pogled iz več perspektiv ima svoje prednosti, a obenem prinaša določene slabosti, saj zgodba na račun tega deluje nekoliko razvlečeno in občutek je, da bi s krajšo minutažo film pridobil na kompaktnosti. Povsem prepričljivi niso niti nekateri scenaristični ovinki, ki so najbrž preneseni iz knjižne predloge. Med neposrečene rešitve štejem tudi številne zapise na zaslonu, ki prikazujejo sporočila iz tweetosfere, saj le-ta vsem, ki berejo podnapise, bistveno otežujejo spremljanje zgodbe. Pod črto s filmom nisem ne navdušen, ne razočaran, a obenem priznavam, da sem od naveze Nakamura-Minato pričakoval več.

Ocena:

Relatos salvajes [Wild Tales] (2014)

Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: Wild Tales
Država: Argentina, Španija
Leto: 2014
Žanri: Komedija, Drama, Triler
Dolžina: 122',  Imdb
Režija: Damian Szifron
Scenarij: Damian Szifron
Igrajo: Dario Grandinetti, Maria Marull, Julieta Zylberberg, Rita Cortese, Leonardo Sbaraglia, Walter Donado, Ricardo Darin, Oscar Martinez, Maria Onetto, Osmar Nunez, Erica Rivas, Diego Gentile, Cesar Bordon, Nancy Duplaa, Alan Daicz, German de Silva

Uvrstitev v glavno tekmovalno sekcijo v Cannesu, nominacija za oskarja, zmagoslavje v desetih kategorijah na podelitvi argentinskih filmskih nagrad, goya za najboljši ibero-ameriški film, nagradi občinstva v San Sebastianu in Sao Paolu, so le del dolgega seznama z nagradami, ki jih je na svojem kontu zbrala  največja argentinska uspešnica preteklega leta in ob vseh teh silnih priznanjih, so tudi moja pričakovanja bila zastavljena ustrezno visoko. 39-letni režiser in scenarist Damian Szifron je pred pričujočo stvaritvijo sodeloval pri različnih televizijskih projektih, posnel pa je tudi dva uspešna celovečerca, ki v mednarodni sferi nista pritegnila prav veliko pozornosti. A po Divjih zgodbah so filmskih navdušenci na vseh geografskih dolžinah in širinah v svoje beležnice že zapisali njegovo ime in že veselo čakajo nove projekte. Sam sem si med čakanjem na naslednji film za domačo nalogo namenil ogled njegovega drugega celovečerca On Probation (Tiempo de valientes, 2005), ki na prvi pogled deluje dokaj obetavno.

Divje zgodbe so omnibus sestavljen iz šestih epizod, ki poleg tematske sorodnosti posameznih segmentov niso tesneje povezane. Že sam naslov dovolj jasno namigne, da zgodbe v središče postavljajo različna, bolj ali manj nasilna dejanja. V prvem in najkrajšem delu, ki se odvrti še pred izvirno uvodno špico (nekakšen slideshow, sestavljen iz posnetkov divjih živali), smo na letalu, med potniki, ki v neformalnem pogovoru počasi ugotavljajo, da na omenjenem letu niso končali po naključju. Vsi so poznali isto osebo in ta oseba sedi v pilotski kabini njihovega letala. Zgodba se sklene z enim zanimivejših freeze-frame posnetkov v novejši filmski zgodovini. Drugi segment se odvija v majhni obcestni restavraciji. V gostilnico ob pasjem vremenu vstopi oseba, v kateri mlada natakarica prepozna človeka, ki je pred leti uničila njeno družino. Šokantno odkritje podeli s kuharico, ki predlaga, da izmečku v hrano pomešajo strup za podgane. 

Tretja zgodba se odvija na kolesih, na cestnem odseku z malo prometa, na katerem se srečata dva vročekrvna voznika. Začne se z negodovanjem tistega za volanom audija, ki mu voznik neke stare kripe preprečuje, da bi peljal hitreje. Naposled mu nekako uspe priti mimo, med prehitevanj pa lokalnem domorodcu skozi okno pošlje še nekaj sočnih kletvic. A nato le nekaj kilometrov naprej mora avto zaradi predrte gume ustaviti ob vozišču. Četrti del prinaša zgodbo Simona Fisherja, uglednega eksperta za miniranje, ki zaradi naglega značaja in vztrajanja na svojih pogosto banalnih principih izgubi skoraj vse, kar mu je nekaj pomenilo v življenju: službo, družino, prijatelje. Nesporazumi se začnejo z napačno parkiranim avtom… 

S petim segmentom nas Szifron pelje med premožnejše predstavnike argentinske družbe. Bogatšev sinko se nekega jutra objokan pripelje domov. Prednji odbijač je opraskan, na registrski tablici je kri. Varnostne kamere so posnele ves dogodek in zdi se, da za fanta ni rešitve. Toda iznajdljivi oče v sodelovanju z družinskim odvetnikom že ima rešitev, ki je sprejemljiva za vse. Zadnja epizoda nas pelje na veliko poroko. Že pogled na število gostov govori, da mladoporočenca izhajata iz premožnih družin. Zabava je na vrhuncu, vsi se dobro zabavajo, mladoporočenca in ožji družinski člani kar žarijo od veselja. A nato nevesta opazi ženina v pogovoru z atraktivno mladenko in poročna slovesnost počasi začne dobivati obrise katastrofe.  

Filmski ustvarjalci pri ustvarjanju segmentiranih pripovedi običajno želijo posamezne elemente povezati v smiselno celoto. Te vezi so včasih močnejše (zgodbe in usode likov se prepletajo), včasih pa so segmenti povezani bolj ohlapno (z detajlom, kot je kraj dogajanja, liki s podobnimi problemi, interesi, usodami…). Damian Szifron nam z Divjimi zgodbami pokaže, da v dober omnibus lahko povežeš segmente, ki razen zelo splošnega motiva nasilja nimajo veliko otipljivejših skupnih točk. Edina stalnica vseh epizod je poleg nasilja motiv maščevanja, ki je najmanj izražen v peti zgodbi (a kljub temu prisoten in obenem pomemben del zaključnega preobrata), v skoraj vseh segmentih pa je moč zaznati tudi motive razrednega boja in medrazredne nestrpnosti. A kot na dlani je, da omenjeni prejemi za krepitev idejno-konceptualne koherentnosti ob slabši realizacije ne bi šteli veliko. Szifron je režiser, ki s svojim izpiljenim občutkom za ritem odlično napenja dramaturški lok posameznih epizod. Ugaja tudi do visokega sijaja spolirana produkcijska kakovost, ki kljub številnim likom in snemalnim lokacijam, eksplozijam in avtomobilskimi pregoni, spopadi s hladnim in priročnim orožjem, ves čas ostaja na zavidljivo visokem nivoju. Dosežek je še bolj fantastičen, če vemo, da je vse to bilo doseženo s 3,3 milijonskim proračunom. Tudi v ostalih obrtnih segmentih vse štima: dobra fluidna kamera, vrhunska montaža in odlična igralska zasedba polna uveljavljenih argentinskih igralcev in igralk, med katerimi najdemo tudi težkokategornika Ricarda Darina. Čepav so vse zgodbe zanimive, nekaterim se vseeno uspe globlje zasidrati v spomin. To posebej velja za tretjo epizodo, v kateri Szifron pokaže izjemno iznajdljivost v koreografiji spopada med dvema voznikoma in odlično delo s kamero v skopo odmerjenem prostoru. Med producenti najdemo tudi dva Almodovarja (Pedra in njegovega mlajšega brata Augustina), zato ne preseneča, da nekateri, glede na osrednji motiv nasilja in prisoten komični podton, film doživljajo kot nekakšen almodovarsko-tarantinovski hibrid. Na papirju mogoče ne zveni preveč kompatibilno, toda v praksi je to kombinacija, ki funkcionira fantastično.

Ocena: