Kreuzweg [Stations of the Cross] (2014)

Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: Stations of the Cross
Država: Nemčija
Leto: 2014
Žanri: Drama
Dolžina: 110',  Imdb
Režija: Dietrich Brüggemann
Scenarij: Anna Brüggemann, Dietrich Brüggemann
Igrajo: Lea van Acken, Franziska Weisz, Florian Stetter, Lucie Aron, Moritz Knapp, Klaus Michael Kamp, Hanns Zischler, Birge Schade, Georg Wesch

Križev pot je nepogrešljiva oprema cerkev, ki v 14-ih slikah predstavlja Jezusovo trpljenje od obsodbe na smrt, do trenutka, ko ga mrtvega položijo v grob. Križev pot je tudi  molitev, ki jo verniki molijo, ko se spominjajo tega trpljenja. 39-letni Nemec Dietrich Brüggemann je svoj četrti celovečerec, za katerega je na lanskem Berlinalu prejel srebrnega medveda za scenarij in nagrado ekumenske žirije (scenarij je spisal skupaj s sestro  Anno), v duhu obravnavane teme razdelil na 14 prizorov. Vse scene so posnete v enem samem kadru, pri  večini prizorov pa se je odločil za fiksno, povsem statično kamero, ki z distance opazuje dogajanje. Že otvoritveno poglavje, ki nosi naslov »Jezus je obsojen na smrt,« bežnemu poznavalcu temeljev katoliške vere dovolj jasno namigne, v kateri smeri se bo zgodba razvijala in kje je njena končna postaja. Nekaj negotovosti ostane le tistim, ki po nekem neverjetnem naključju niso seznanjeni s temelji katoliške vere. V tem prvem, dobrih 14 minut trajajočem poglavju, Brüggemann simbolično rekonstruira motiv zadnje večerje. Na centralni poziciji za mizo sedi mladi duhovnik Weber (prepričljivi Florian Stetter), na njegovi desni opazimo Marijo (Lea van Acken), eno izmed šestih učencev, ki pozorno poslušajo duhovnikovo predavanje in se občasno, z odgovori na zastavljena vprašanja, aktivno vključujejo v proces učenja. Med poslušanjem potekajoče lekcije in opazovanju interakcije med  duhovnikom in njegovimi mladimi varovanci gledalec na svoji koži občuti moč spretnega, zapeljivega indoktrinatorja, ki svojim učencem osvetljuje poti, po katerih mora hoditi pravi vernik. V slabih petnajstih minutah dialoško zasičenega prizora ni izgovorjena ena sama odvečna beseda, obenem pa je vse kar vidimo in slišimo izpeljano na vrhunskem nivoju. Duhovnikova barva glasu, njegov govorni ritem, občutek za aktivno vključevanje otrok v lekcijo in smisel za usmerjanje razmišljanja učencev v začrtani smeri, je zares impresiven.  

V naslednjem poglavju spoznamo družino glavne protagonistke: pasivnega očeta, ki je družinske vzvodi povsem prepustil soprogi, ki s trdo roko in mnogimi z religijo povezanimi omejitvami usmerja Marijino življenje. 14-letna Marija je najstarejša izmed štirih otrok, ki bi storila vse, da pomaga svojemu 4-letnemu bratcu  Johannesu, da končno spregovori svojo prvo besedo. Zdravniki so nazadnje omenjali avtizem, vendar prave diagnoze zaenkrat ni. Z družino živi tudi francoska varuška Bernadette, edina oseba pri kateri odraščajoča najstnica najde nekaj  prepotrebne materinske topline. Vendar ta toplina najpogosteje trči ob zid, ki ga med hčerko in varuško postavlja trdosrčna mati. Za najstnico, ki odrašča v tako hladnem svetu je božja ljubezen edina priložnost, da se počuti ljubljeno. Zato punca pod vplivom duhovnikovega tolmačenja, da se je z žrtvovanjem in bojevanjem za vero najlažje približati milosti božji, sprejme nekatere skrajne odločitve. Javno ščitenje stališč njene cerkve ji v šoli prinese nekaj nevšečnosti, toda veliko bolj zaskrbljujoče je njeno namerno izpostavljanje mrazu, odklanjanje hrane in ostale oblike namernega trpljenja. Najbolj očiten zaključek, ki ga lahko izvlečemo iz takšne situacije in kasnejšega razvoja dogodkov bi bil, da iz radikalnih idej in stališč nastajajo radikalna dejanja. Večina je v svojih odzivih in ocenah izpostavila ta moment zgodbe in tudi sam se v veliki meri strinjam z obsodbo skrajnih verskih organizacij, ki svoje člane usmerjajo bodisi v izolacijo, bodisi v spreminjanje življenjskih navad drugih/drugačnih. 

V pričujočem primeru je vpliv verske skupnosti na življenje mladega človeka celo poguben, a kljub temu menim, da vera, oziroma verovanje ni imelo  ključne vloge pri razpletu, ki smo mu priča tukaj. Prst je bolj kot proti verski ustanovi potrebno usmeriti v Marijino družino in družinsko disfunkcijo, katere glavni generator je nedvomno mati, a svoj delež odgovornosti brezpogojno nosi tudi oče. In ko že razmišljamo v tej smeri, lahko to misel še nekoliko razširimo in pretresemo ravnanje šolskih pedagogov, ki bi v takšnih primerih lahko odigrali pomembnejšo vlogo, saj so ravno oni tisti, ki stojijo na prvi »bojni črti.« Oni so tisti, ki jim pripada vloga družbenih receptorjev, ki morajo zaznate takšne anomalije in ob tem sprožiti ustrezne mehanizme za preprečevanje črnih scenarijev. Kreuzweg  je film, po katerem se lahko na dolgo in široko premišljuje o tem kar smo videli. Razmišljanja o motivih in idejah vseeno ne smejo zasenčiti preostalih komponent filma, ki zaslužijo omembo in pohvalo. Ob omenjanju zanimive narativne strukture je potrebno čestitati celotni ekipi na obeh straneh kamere, ki je izvrstno odgovorila na zahteve snemanja prizorov v enem neprekinjenem kadru. Tudi laikom je najbrž jasno, da dolgih neprekinjenih prizorov z več sodelujočimi in občasno dialoško intenzivnostjo ni mogoče posneti brez popolne sinhronizacije celotne ekipe. Pohvale si zaslužijo krasni igralci, ki jim v enem samem dolgem prizoru uspeva izpeljati prepričljive čustvene transformacije. Na vrh seznama zaslužnih brez pomisleka postavljam mlado Lea van Acken, pred katero je svetla prihodnost. Kljub resnosti teme Brüggemann zgodbo podloži z dobro odmerjeno dozo črnega humorja, ki nikoli ne ogroža kompaktnosti in resnosti zastavljenih vprašanj. Kreuzweg kljub odličnem vtisu ni popoln film: v oči poleg nekaj manj prepričljivih rešitev najbolj bode tragičen razplet, ki glede na potencial sodobne medicine izzveni nekoliko prisiljeno. 

Ocena: