Camp X-Ray (2014)

Slovenski naslov: Ni naslova 
Država: ZDA
Leto: 2014 
Žanri: Drama, Vojni 
Dolžina: 117', Imdb
Režija: Peter Sattler
Scenarij: Peter Sattler 
Igrajo: Kristen Stewart, Payman Maadi, John Carroll Lynch, Lane Garrison, Joseph Julian Soria

Ne tako dolgo nazaj je Kristen Stewart sprožala masovno histerijo med milijoni najstnikov, trume oboževalcev so samo za kino vstopnice odšteli več kot milijardo dolarjev (skupni zaslužek celotne franšize Somrak), prodajalo pa se praktično vse, na kar se je dalo natisniti Kristen in Roberta v objemu. V istem obdobju je v New Yorku rojeni iranski igralec (tudi režiser in scenarist) Peyman Moaadi, ki se je v domovino staršev vrnil že v otroštvu, igral v dveh odličnih filmih rojaka Asgharja Farhadija (About Elly, Ločitev) in za svoj nastop v slednjem je prejel nagrado za najboljšega igralca v Berlinu. Tedaj sta Kristen Stewart in Peyman Moaadi bila dva različna svetova, ki smo ju težko postavili v isti kontekst. Nekaj let kasneje je perspektiva povsem drugačna: Moaadi je še vedno Moaadi, Stewartova pa je svojo igralsko kariero usmerila v povsem novo, razburljivejšo smer in dobili smo film, v katerem Američanka in Iranec tvorita prepričljiv igralski tandem. Pri istem projektu ju je združil ameriški režiser in scenarist Peter Sattler, ki je svojo debitantsko stvaritev predstavil na lanskem Sundancu. 

Stewartova je mlada vojakinja Amy Cole, ki se pripravlja na odhod v Irak, a na koncu pristane v vlogi paznice v Guantanamu. Tam so že pred osmimi leti pripeljali Alija, ki so ga ameriški obveščevalci nedolgo po 11. septembru prejeli v Nemčiji. Vojakinja Cole se mora hitro privaditi na pravila službe in novo okolje. Med drugim mora razumeti, zakaj so ljudje v celicah priporniki in ne zaporniki, prijateljski odnosi s kolegi in nadrejenimi pa lahko samo olajšajo njeno delo in zmanjšajo stres. Novinka sprva sledi zgled soborcev, ter se poskuša povsem distancirati od zapornikov. A ko zavrne narednika, ki poskuša njun odnos izkoristiti za potešitev svojih telesnih potreb, se stvari spremenijo. Pripornik Ali je vojakinjo že prej poskušal zainteresirati in se z njo zaplesti v pogovor, a zdaj, ko se je ta distancirala od kolegov, so njegove možnosti za uspeh veliko večje.

Pričakovano je, da glavna težava filma, ki naslavlja tako občutljivo vprašanje, kot je status zapornikov v Guantanamu, utegne biti ravno stališče, ki ga film zavzema do tega vprašanja. Mnogi so nedvomno pričakovali bolj jasno obsodbo, ne samo pogojev v zaporu, ampak tudi samega obstoja takšne ustanove, toda Sattler se je namesto konstatiranja stvari, ki jih že vsi dobro poznamo, odloči zgodbo popeljati na bolj intimen nivo, nivo posameznika. Odloči se, da ne bo izgubljal energije na elaboriranje ugotovitev, da so v Gunatanamu zaprti tudi nedolžni ljudje in da tudi tistim, ki so krivi, pripada pošteno sojenje. Namesto tega nam ponudi zgodbo o neobičajnem prijateljstvu, ki je lahko vzniknilo samo v tu prisotnih specifičnih pogojih. Zanimivost vidim v tem, da zgodbo spremljamo iz perspektive ženske (vloga je sprva bila napisana za moškega), ki se poskuša uveljaviti v izrazito moškem okolju. Punce iz majhnega mesta, z relativno nizko stopnjo izobrazbe, ki priložnost za osebno rast in pobeg iz neperspektivnega okolja vidi v vojaški karieri. Na drugi strani imamo intelektualno superiornejšega ujetnika, ki mu vsesplošna razgledanost in izobrazba ne pomagata veliko; tu je zgolj zapornik, ki mu pazniki krojijo življenje. Z naraščanjem odtujenosti od ostanka enote raste tudi njena zainteresiranost za Alija in njegovo zgodbo. Iz perspektive zapornika, ki že skoraj desetletje živi v izolaciji, njegova potreba z komunikacijo in kakršnokoli interakcijo z drugim človeškim bitjem deluje kredibilno in logično. Čeprav ne bi mogla biti bolj različna, se zbližata, ker ju povezuje podobna senzibilnost in v moderni družbi izginjajoči občutek za stisko sočloveka. Glavna kvaliteta filma sta prepričljiva nastopa obeh glavnih akterjev. Za Stewartovo značilna nervoza in rahla nerodnost v komunikaciji tu funkcionira zelo dobro in se odlično sklada s položajem njenega lika. Moaadijeva igra je glede na omejenost bivanja v zaporniški celici in število prizorov v katerih vidimo samo obraz omejena na ekspresivnost obraza in glasu, a tudi v takšnih pogojih ta odlični igralec svoj lik oplemeniti s širokim čustvenim razponom. Zavedam se, da je osnovna premisa malo verjetna in morda celo nekoliko naivna, občasno moteče je tudi pretiravanje s sentimentalnostjo, vendar sem te pomanjkljivosti lažje prenašal ob spoznanju, da gledam film, ki ima srce na pravem mestu.     

 

Ocena: