Shirayuki hime satsujin jiken [The Snow White Murder Case] (2014)

Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: The Snow White Murder Case
Država: Japonska
Leto: 2014
Žanri: Drama, Misterij
Dolžina: 126',  Imdb
Režija: Yoshihiro Nakamura
Scenarij: Kanae Minato
Igrajo: Mao Inoue, Go Ayano, Misako Renbutsu, Nanao, Shihori Kanjiya, Nobuaki Kaneko, Erena Ono

Kamera se počasi ustavi na lepem obraza Noriko Miki. Že v naslednjem trenutku izpod njene bluze priteče prvi potoček krvi, nakar se kamera odmakne in nam v razširjenem kadru ponudi pogled na truplo mlade ženske. Rdeča tekočina iz številnih vbodnih ran na njenem trupu belo obleko hitro barva v rdečo, malce kasneje ogenj izven kadra sugerira, da je truplo bilo zažgano. Žrtev, ki  je bila zaposlena v neki kozmetični  tvrdki, so nazadnje videli živo noč prej, na poslovilni zabavi ene izmed sodelavk, ki odhaja v pokoj. Policija je že prvi dan zaslišala žrtvine sodelavce, ki so detektive informirali, da se žrtev že na zabavi ni počutila dobro, zato je isto zapustila prej kot ostali. Med tistimi, ki so odšli prej, je bila tudi Miki Shirono in nekateri izmed njenih sodelavcev so prepričani, da je prav ona imela največ motivov za umor. Yuji Akahoshi je hardkor tweeteraš in neuveljavljeni reporter pri lokalni tv postaji, ki ga po umoru pokliče ena izmed žrtvinih sodelavk, sicer njegova nekdanja sošolka. Novinarju izrazi svoje sume glede vpletenosti Miki Shirono v kolegičin umor in pred kamero razkrije nekaj obremenilnih podrobnosti. Dejstvo, da je Shirono po umoru ni videl nihče, njeni zgodbi daje kredibilnost, zato Akahoshi pred kamero povabi še nekatere  žrtvine sodelavce, ki v svojih izjavah sicer direktno sodelavko direktno ne obtožijo umora, a zato dokaj jasno namignejo, da je prav Shirono imela največ motivov za zločin. Tweeteraš Akahoshi svoja odkritja vseskozi objavlja na internetu in ko njegova postaja zavrti tendeciozno reportažo, sestavljeno iz izjav žrtvinih sodelavcev, vsi pogoji za javni linč domnevne storilke so izpolnjeni.

Ko sem v rubriki režija zagledal ime Yoshihiro Nakamura, dodatno prepričevanje ni bilo potrebno. Z Japoncem sem doslej imel zelo dobre izkušnje; od  najinega spoznavnega srečanja, pred približno petimi leti in njegove nenavadne glasbene komedije Fish Story (Fisshu sutori, 2009) sem po ogledu njegovih filmov vedno imel dovolj razlogov za zadovoljstvo. Na blogu sem že poročal o triler komediji Golden Slumber (Golden Slumber, 2010) in simpatični komediji A Boy And His Samurai (Chonmage purin, 2010). Vsa zadeva pa je tokrat toliko zanimivejša, ker je Nakamura snemal po knjižni predlogi uveljavljene japonske pisateljice Kanae Minato, ki  med ostalim podpisuje knjižno uspešnico Confessions (Kokuhaku), po kateri je Tetsuya Nakashima pred petimi leti posnel odličen film z enakim naslovom. The Snow White Murder Case za izhodišče in osnovno gonilo vzame miseteriozni umor in klasično kdo-je-storilec formulo,  a potem v nadaljevanju ne kaže nobenega interesa za potekajočo policijsko preiskavo. S tem, ko v vlogo edinega preiskovalca postavi podpovprečnega novinarja zaposlenega na senzacionalistično naravnani tv postaji, se težišče zgodbe prenese na kritično obravnavo vloge medijev pri oblikovanju javnega mnenja in negativnih učinkih, ki jih dogajanje v virtualnem okolju lahko ima na posameznika v resničnem življenju. Nakamura nas k resnici pelje tako, da nam iste dogodke predstavi iz različnih kotov, oziroma perspektiv tistih, ki so tako ali drugače povezani z žrtvijo in domnevno morilko. S takšno pripovedno tehniko se pred našimi očmi izrisuje zanimiva konstrukcija odnosov v delovnem okolju, s katero film nekoliko ošvrkne tudi načine, na katere spol definira posameznikovo vlogo v delovnem okolju in družbi nasploh. Na drugem nivoju film funkcionira kot kritičen komentar zatekanja v virtualni svet in izraža skepso glede online prijateljstev in stališč izraženih za masko (navidezne) anonimnosti. Ta ideja se lepo izkristalizira v sklepnem prizoru filma,  ki znova združi dve stari prijateljici in je kot tak, poklon resničnem, otipljivem prijateljstvu. Pogled iz več perspektiv ima svoje prednosti, a obenem prinaša določene slabosti, saj zgodba na račun tega deluje nekoliko razvlečeno in občutek je, da bi s krajšo minutažo film pridobil na kompaktnosti. Povsem prepričljivi niso niti nekateri scenaristični ovinki, ki so najbrž preneseni iz knjižne predloge. Med neposrečene rešitve štejem tudi številne zapise na zaslonu, ki prikazujejo sporočila iz tweetosfere, saj le-ta vsem, ki berejo podnapise, bistveno otežujejo spremljanje zgodbe. Pod črto s filmom nisem ne navdušen, ne razočaran, a obenem priznavam, da sem od naveze Nakamura-Minato pričakoval več.

Ocena: