Fair Play (2014)

Slovenski naslov: Fair Play
Država: Češka, Slovaška, Nemčija
Leto: 2014
Žanri: Drama, Športni
Dolžina: 100' , Imdb
Režija: Andrea Sedlackova
Scenarij: Andrea Sedlackova, Irena Hejdova
Igrajo: Judit Bardos, Anna Geislerova, Eva Josefikova, Roman Luknar, Roman Zach, Ondrej Novak

Fair Play je bil letošnji  češki kandidat za oskarja in eden vidnejših naslovov na prestižnem mednarodnem filmskem festivalu Karlovy Vary. Tisti najbolj zagreti so film lahko ujeli že lanskoletnem Liffu, za vse ostale pa je poskrbela nacionalka, ki je film zavrtela v sredini rubriki »film tedna.« Gre za  stvaritev Andree Sedlačkove, uspešne češke montažerke (Joyeux Noël, Welcome) in režiserke, ki ustvarja na relaciji Pariz-Praga. V domovini so v ospredju njeni scenaristično-režiserski projekti (3 kino filma in več tv filmov), v Franciji pa se avtorica fokusira predvsem na delo za montažno mizo. Čehinja nas z naslovno zgodbo pelje ne tako davno češko preteklost, v čas pred sporazumnim razpad skupne češko-slovaške države. Nekje na začetek 80-ih let, ko je železna zavesa še vedno strogo ločevala kapitalistični zahod in socialistični vzhod. Glavna junakinja Anna prihaja iz zaznamovane družine — oče je emigriral na zahod, mati Irena se je v preteklosti družila z znanimi disidenti — a se ji je kljub temu uspelo prebiti v državno atletsko reprezentanco. Punca je pač izjemno perspektivna tekačica, zato je vodilni možje atletske zveze vključijo v specialni program, s katerim želi zveza iz perspektivnih atletov in atletinj izvleči maksimum. Pred vključitvijo v program je potrebno podpisati posebno izjavo, ki udeležencem prepoveduje razkritje podrobnosti programa. Povsem razumljivo, glede na dejstvo, da se je želelo prikriti sistematsko rabo dopinških sredstev, ki je v tistih časih bila zelo razširjena v deželah vzhodnega bloka. Športne arene v tistih časih niso bile samo prizorišča mednarodnih tekmovanj, ampak tudi odmeven poligon za doseganje pomembnih ideoloških zmag. 

Spomini na življenje za železno zaveso so v bivših komunističnih deželah razmeroma pogosto filmsko gradivo. Andrea Sedlačkova se s svojim tretjim celovečercem pridružuje skupini filmskih ustvarjalcev, ki jih bolj kot nostalgija in romantiziranje komunistične preteklosti zanima kritičen pogled na polpreteklo zgodovino. Fokus na sistematični uporabi nedovoljenih poživil v športu je tista specifična sestavina, s katero avtorica naslavlja vprašanja, o katerih v njeni domovini (in širše), še vedno neradi govorijo. Film s tem pod vprašaj ne postavi samo športnih dosežkov v tem obdobju; neposredno so na odgovornost poklicani tudi nekateri športni heroji nacije, senca dvoma pada tudi na odmevne zmage, ki so nacijo v preteklosti spravljale v kolektivni delirij in tu nedvomno gre za stvari, ki bi jih večina najraje pustila počivati v preteklosti. Iz tega vidika si režiserka zasluži priznanje za izbiro teme, saj je prav osrednja tema največji adut filma. Pohvaliti velja tudi prispevek simpatične glavne igralke Judit Bardos in več kot solidno kakovost produkcije s prepričljivo rekonstrukcijo zgodovinska obdobja. Fair Play ne želi biti samo športna drama, saj se avtorica s skoraj enako vnemo posveča dobro znanim težavam, značilnim za življenje pod komunističnim režimom. Kazenski pregon zaradi drugačnih političnih prepričanj, šikaniranje zaradi poznanstva ali sorodstvenega razmerja z znanimi disidenti, vmešavanje državnih obveščevalnih služb v vse pore življenja in ostali nedemokratični prejemi so stvari, o katerih so nekateri sorodni filmi spregovorili na višjem kakovostnem nivoju (Življenje drugih, Barbara). V film je enostavno vključeno preveč površnih podzgodb: od materine zgodbe, ki je zaradi zoperstavljanja sistemu bila prisiljena teniški lopar zamenjati za metlo, do medle romantične komponente filma, ki nikoli ne zadiha s polnimi pljuči in je po moji oceni nepotrebna. Na račun takšnih rešitev pripoved zagotovo izgubi nekaj ostrine, vendar je celostna podoba še vedno dovolj jasna in zanimiva, da upraviči čas investiran v ogled filma. 

Ocena: