A Most Violent Year (2014)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2014
Žanri: Akcija, Krimi, Drama
Dolžina: 125', Imdb
Režija: J.C. Chandor
Scenarij: J.C. Chandor
Igrajo: Oscar Isaac, Jessica Chastain, David Oyelowo, Alessandro Nivola, Elyes Gabel, Albert Brooks, Catalina Sandino Moreno, Peter Gerety, Christopher Abbott, Glenn Fleshler, David Marguiles

Leta 1981 je kriminaliteta v New Yorku po uradnih statističnih podatkih dosegla najvišji nivo v celotni zgodovini mesta. Mejne vrednosti so znova dosežene na začetku 90-ih, vendar  leto 81' po uradnih podatkih še danes velja za najbolj nasilno leto v newyorški zgodovini. Prav zato je Newyorčan J.C. Chandor odločil za naslov Najbolj nasilno leto, s katerim je k svoji filmografiji dodal še tretji odmeven naslov. Spomnimo se: 41-letni režiser in scenarist se je na sceno prebil z Naklepnim tveganjem (Margin Call, 2011), v 36-urni format zapakirano zgodbo o propadu velike investicijske banke, dve leti kasneje pa je Roberta Redforda v akcijski drami Vse je izgubljeno (All Is Lost) poslal v spopad z naravo in boj za golo preživetje sredi oceana. Z obema filmoma je pustil več kot soliden vtis in veseli me, da ta zanimivi filmar tudi v tretje ostaja v dobri formi. 

Poznavalci režiserjevega opusa bi se najbrž strinjali s trditvijo, da je lajtmotiv vseh Chandorjevih filmov odziv in funkcioniranje posameznika pod raznovrstnimi pritiski. Pod pritiskom je tudi Abel Morales (Oscar Isaac), ambiciozni lastnik podjetja za prodajo in dostavo goriv, ki se sredi ogrevalne sezone sooča s kopico težav. Napočil je čas za dolgo načrtovano širitev kapacitet podjetja, ki bo z nakupom  novega skladiščnega terminala dobilo povsem novo dimenzijo in postalo najmočnejši igralec v New Yorku in bližnji okolici. Za realizacijo ambicioznega projekta potrebuje pomoč banke, ki naj ne bi bila vprašljiva. Vzporedno z aktivnostmi okoli nakupa terminala se Abel sooča z vedno pogostejšimi roparskimi napadi, v katerih predrzni napadalci voznike cistern enostavno vržejo na cesto (nemalokrat tudi pretepejo) in se odpeljejo z več tisočakov vredno pošiljko. Gorivo potem ponikne na črnem trgu, tovornjak s prazno cisterno pa se če z nekaj dni pojavi na kakem parkirišču. Na tretji fronti  se Abel sooča z nepopustljivim državnim tožilcem (David Oyelowo), ki podjetju očita utajo davkov in ostale malverzacije. Tožilec čvrsto verjame, da nekdo, ki je kupil biznis od znanega mafijca in se poročil z njegovo hčerko (Jessica Chastain), ne more biti čist. Soočen s številnimi problemi Abel poskuša ohraniti kontrolo, toda njegov položaj postaja vedno bolj zapleten.  

Odkar pomnim, sem hotel postati gangster.  S temi besedami nas v zgodbo o Dobrih fantih (Goodfellas) popelje Ray Liotta. Skoraj četrt stoletja kasneje J.C. Chandor posname film, ki se dogaja v času, ko se mafijska kariera Henryja Hilla počasi bliža koncu. Prav zato so mojo pozornost pritegnile besede Abela Moralesa, ki v nekem trenutku izjavi: Celo življenje se poskušam izogniti temu, da bi postal gangster. Z Najbolj nasilnim letom nas Chandor pelje na sprehod skozi teritorij, na katerem so svoje največje uspehe dosegli velikani kot so: Coppola, Lummet, Scorsese, De Palma… Ko režiser v usta svojega  glavnega junaka položi omenjene besede doseže dvoje: izpostavi svoje ključne referenčne točke in nam demonstrira, česa se je naučil od svojih predhodnikov. Abelovo zavračanje nasilja in vztrajanje na spoštovanju zakonov bi po logičnem sklepanju moralo pomeniti, da sta Henry Hill in Abel Morales povsem različna človeka. Prvi je moralno sporna figura, okoreli kriminalec, drugi uspešen poslovnež, ki svoje cilje želi doseči na legalen način.  A ko malo bolje razmislimo, Abel in Henry vendarle nista tako različna. Oba želita živeti ameriške sanje, cilj je skupen, poti do ciljne ravnine pa so zelo različne. Zato sklepam, da se je Chandorjev junak iz filmske zgodovine naučil, da na vrh lahko  prideš na več načinov, vendar je o(b)stanek na vrhu odvisen od poti, po kateri boš prišel tja. Zaveda se, da se na vrhu obdržiš le, če ubereš zakonito pot. Ne morejo te kaznovati,  če nisi storil nobene napake. To je njegova preprosta, a obenem izjemno sofisticirana logika,  ki ga bo pripeljala na vrh. 

Vrnimo se še enkrat k trditvi, da Abel in Henry vendarle nista tako različna. Čeprav Abel svoje cilje ne dosega z orožjem, nasiljem in prevarami, v njegovih razmišljanjih in postopkih vseeno najdemo karakterne črte, ki kažejo na čustveno odtujenost, nezmožnost  ustvarjanja pristnih medčloveških vezi in hladno premišljenost, pri vsem kar počne. Glede na njegov značaj se kot smiselno postavlja vprašanje, v kolikšni meri je njegova poroka z hčerko lastnika tvrdke, ki je kasneje končala v njegovih rokah, bila motivirana s koristoljubjem. Ko poslušamo njegove motivacijske govore, s katerimi pošilja svoje voznike in prodajalce na teren, v nevarnost, ne vidimo samo prepričljivega govorca in motivatorja, ampak tudi pravega kapitalista, ki mu je v resnici malo mar za probleme drugih. Resničnega vernika, ki verjame v moč kapitala in svojega kurza ne spreminja tudi za ceno popolne dehumanizacije. Ta ideja se lepo manifestira v zadnjem prizoru, ko Abel povsem mirno pristopi truplu enega svojih šoferjev. Njegov namen ni preveriti, ali nesrečnik še diha, cilj je zamašitev luknje  iz katere curlja nafta. Luknje narejene s kroglo, ki je šla skozi možgane možakarja, ki leži pod njegovimi nogami. Chandorjev film je v tem smislu doživljam kot izjemno karakterno študijo, ki veliko dolguje odličnemu Oscarju Isaacu, ki iz vloge v vlogo demonstrira širino svojega igralskega potenciala in se počasi prebija na tisti najvišji igralski nivo. Pohvaliti velja tudi prispevek Jessice Chastain, ki izvleče maksimum iz svoje ne preveč dobro razvite vloge, svoj konkreten in korekten prispevek ponudita tudi Albert Brooks in David Oyelowo. Poleg igralskih prispevkov bi kot eno gonilnih sil filma izpostavil bogato atmosfero, ki na gledalca učinkovito prenaša počutje in bivanjsko izkušnjo iz začetka 80-ih let. Eden osnovnih gradnikov kvalitetnega vzdušja je produkcijski dizajn in suvereno delo s kamero Bradforda Younga, čigar ime sem podčrtal že po ogledu krimi drame Ain't Them Bodies Saints (David Lowery, 2013). Moja edina resnejša pripomba se tiče dela zgodbe, ki se osredotoča na Abelov odnos z enim izmed njegovih šoferjev in kasnejšo tragično usodo istega, ki glede na ponujena pojasnila izzveni malo verjetno in celo nekoliko absurdno.   

Ocena: