Relatos salvajes [Wild Tales] (2014)

Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: Wild Tales
Država: Argentina, Španija
Leto: 2014
Žanri: Komedija, Drama, Triler
Dolžina: 122',  Imdb
Režija: Damian Szifron
Scenarij: Damian Szifron
Igrajo: Dario Grandinetti, Maria Marull, Julieta Zylberberg, Rita Cortese, Leonardo Sbaraglia, Walter Donado, Ricardo Darin, Oscar Martinez, Maria Onetto, Osmar Nunez, Erica Rivas, Diego Gentile, Cesar Bordon, Nancy Duplaa, Alan Daicz, German de Silva

Uvrstitev v glavno tekmovalno sekcijo v Cannesu, nominacija za oskarja, zmagoslavje v desetih kategorijah na podelitvi argentinskih filmskih nagrad, goya za najboljši ibero-ameriški film, nagradi občinstva v San Sebastianu in Sao Paolu, so le del dolgega seznama z nagradami, ki jih je na svojem kontu zbrala  največja argentinska uspešnica preteklega leta in ob vseh teh silnih priznanjih, so tudi moja pričakovanja bila zastavljena ustrezno visoko. 39-letni režiser in scenarist Damian Szifron je pred pričujočo stvaritvijo sodeloval pri različnih televizijskih projektih, posnel pa je tudi dva uspešna celovečerca, ki v mednarodni sferi nista pritegnila prav veliko pozornosti. A po Divjih zgodbah so filmskih navdušenci na vseh geografskih dolžinah in širinah v svoje beležnice že zapisali njegovo ime in že veselo čakajo nove projekte. Sam sem si med čakanjem na naslednji film za domačo nalogo namenil ogled njegovega drugega celovečerca On Probation (Tiempo de valientes, 2005), ki na prvi pogled deluje dokaj obetavno.

Divje zgodbe so omnibus sestavljen iz šestih epizod, ki poleg tematske sorodnosti posameznih segmentov niso tesneje povezane. Že sam naslov dovolj jasno namigne, da zgodbe v središče postavljajo različna, bolj ali manj nasilna dejanja. V prvem in najkrajšem delu, ki se odvrti še pred izvirno uvodno špico (nekakšen slideshow, sestavljen iz posnetkov divjih živali), smo na letalu, med potniki, ki v neformalnem pogovoru počasi ugotavljajo, da na omenjenem letu niso končali po naključju. Vsi so poznali isto osebo in ta oseba sedi v pilotski kabini njihovega letala. Zgodba se sklene z enim zanimivejših freeze-frame posnetkov v novejši filmski zgodovini. Drugi segment se odvija v majhni obcestni restavraciji. V gostilnico ob pasjem vremenu vstopi oseba, v kateri mlada natakarica prepozna človeka, ki je pred leti uničila njeno družino. Šokantno odkritje podeli s kuharico, ki predlaga, da izmečku v hrano pomešajo strup za podgane. 

Tretja zgodba se odvija na kolesih, na cestnem odseku z malo prometa, na katerem se srečata dva vročekrvna voznika. Začne se z negodovanjem tistega za volanom audija, ki mu voznik neke stare kripe preprečuje, da bi peljal hitreje. Naposled mu nekako uspe priti mimo, med prehitevanj pa lokalnem domorodcu skozi okno pošlje še nekaj sočnih kletvic. A nato le nekaj kilometrov naprej mora avto zaradi predrte gume ustaviti ob vozišču. Četrti del prinaša zgodbo Simona Fisherja, uglednega eksperta za miniranje, ki zaradi naglega značaja in vztrajanja na svojih pogosto banalnih principih izgubi skoraj vse, kar mu je nekaj pomenilo v življenju: službo, družino, prijatelje. Nesporazumi se začnejo z napačno parkiranim avtom… 

S petim segmentom nas Szifron pelje med premožnejše predstavnike argentinske družbe. Bogatšev sinko se nekega jutra objokan pripelje domov. Prednji odbijač je opraskan, na registrski tablici je kri. Varnostne kamere so posnele ves dogodek in zdi se, da za fanta ni rešitve. Toda iznajdljivi oče v sodelovanju z družinskim odvetnikom že ima rešitev, ki je sprejemljiva za vse. Zadnja epizoda nas pelje na veliko poroko. Že pogled na število gostov govori, da mladoporočenca izhajata iz premožnih družin. Zabava je na vrhuncu, vsi se dobro zabavajo, mladoporočenca in ožji družinski člani kar žarijo od veselja. A nato nevesta opazi ženina v pogovoru z atraktivno mladenko in poročna slovesnost počasi začne dobivati obrise katastrofe.  

Filmski ustvarjalci pri ustvarjanju segmentiranih pripovedi običajno želijo posamezne elemente povezati v smiselno celoto. Te vezi so včasih močnejše (zgodbe in usode likov se prepletajo), včasih pa so segmenti povezani bolj ohlapno (z detajlom, kot je kraj dogajanja, liki s podobnimi problemi, interesi, usodami…). Damian Szifron nam z Divjimi zgodbami pokaže, da v dober omnibus lahko povežeš segmente, ki razen zelo splošnega motiva nasilja nimajo veliko otipljivejših skupnih točk. Edina stalnica vseh epizod je poleg nasilja motiv maščevanja, ki je najmanj izražen v peti zgodbi (a kljub temu prisoten in obenem pomemben del zaključnega preobrata), v skoraj vseh segmentih pa je moč zaznati tudi motive razrednega boja in medrazredne nestrpnosti. A kot na dlani je, da omenjeni prejemi za krepitev idejno-konceptualne koherentnosti ob slabši realizacije ne bi šteli veliko. Szifron je režiser, ki s svojim izpiljenim občutkom za ritem odlično napenja dramaturški lok posameznih epizod. Ugaja tudi do visokega sijaja spolirana produkcijska kakovost, ki kljub številnim likom in snemalnim lokacijam, eksplozijam in avtomobilskimi pregoni, spopadi s hladnim in priročnim orožjem, ves čas ostaja na zavidljivo visokem nivoju. Dosežek je še bolj fantastičen, če vemo, da je vse to bilo doseženo s 3,3 milijonskim proračunom. Tudi v ostalih obrtnih segmentih vse štima: dobra fluidna kamera, vrhunska montaža in odlična igralska zasedba polna uveljavljenih argentinskih igralcev in igralk, med katerimi najdemo tudi težkokategornika Ricarda Darina. Čepav so vse zgodbe zanimive, nekaterim se vseeno uspe globlje zasidrati v spomin. To posebej velja za tretjo epizodo, v kateri Szifron pokaže izjemno iznajdljivost v koreografiji spopada med dvema voznikoma in odlično delo s kamero v skopo odmerjenem prostoru. Med producenti najdemo tudi dva Almodovarja (Pedra in njegovega mlajšega brata Augustina), zato ne preseneča, da nekateri, glede na osrednji motiv nasilja in prisoten komični podton, film doživljajo kot nekakšen almodovarsko-tarantinovski hibrid. Na papirju mogoče ne zveni preveč kompatibilno, toda v praksi je to kombinacija, ki funkcionira fantastično.

Ocena: