Good Neighbours

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: Kanada
Leto: 2010
Žanri: Drama, Triler
Dolžina: 99',  Imdb
Režija: Jacob Tierney
Scenarij: Jacob Tierney, Chrystine Brouillet (knjiga)
Igrajo: Jay Baruchel, Scott Speedman, Emily Hampshire, Anne-Marie Cadieux, Gary Farmer, Xavier Dolan

Glavne like naslovne filmske pripovedi srečamo sredi  mrzlega montrealskega oktobra. Potem ko se je nekaj časa potepal po svetu , Viktor sklene, da je prišel čas za ustalitev, zato najame stanovanje in začne s selitvijo. Že prvi dan na stopnišču sreča angleško govoreče sosede, kar je vsekakor olajševalna okoliščina v francosko govorečem okolišu. Louise je natakarica v neki restavraciji, v stanovanju ji družbo delajo mački, za dobro prijateljico ali fanta v njenem življenju ni prostora. Louise se še najbolj razume z ovdovelim sosedom Spencerjem, ki je v prometni nesreči izgubil ženo in ostal priklenjen na invalidski voziček. Victor poskuša navezati prijateljski odnos, zato se na njegovo pobudo dobijo v Spencerjevem stanovanju, spremljanje rezultatov quebeškega referenduma je zgolj formalen razlog za druženje. V istem vhodu živi tudi zadirčna, ves čas nataknjena, vulgarna Francozinja, ki veča ali manj sovraži ves svet. Ob takšni osnovni postavitvi, bi človek sklepal, da lahko pričakuje kakšno romantično komedijo, toda že uvodni kadri in skoraj temačno vzdušje nas peljejo v nasprotno smer,  proti  temni strani človeških značajev. Ja,pa še eno malenkost moram omeniti. Sosesko terorizira serijski posiljevalec in morilec, ki je že nagnal strah v kosti naši samski natakarici.

Mladi kanadski režiser Jacob Tierney  je igralec, ki v zadnjih letih več  pozornosti posveča režiji. Nedolgo nazaj sem imel priložnost videti njegovo nekoliko nekonvencionalno komedijo The Trotsky (2009),  ki je name naredila razmeroma soliden vtis, naslovni izdelek je njegov tretji celovečerec. Ugotavljam, da Tierney po enem letu ni napredoval prav veliko, občutki so podobni tistim, ki sem jih imel ob najinem prvem druženju. Najprej nekaj besed o vzdušju. Ki ni slabo, Tierney dobro izkoristi surove zimske pogoje, mraz in dolge zimske noči, zmrznjene montrealske ulice so lep primer dobrega izkoristka snemalnih lokacij. Težava je le v tem, da je tako nastavljeno vzdušje potrebno okrepiti z ustrezno vsebino. In tukaj že pošteno škriplje, veliko stvari bode v oči, od prozorne identitete morilca, do Victorjeve instant navdušenosti z novo sosedo in skoraj hermetično zaprtih svetov glavnih likov. Režiser prevečkrat uporabi priročne nastavitve, ko recimo izpostavlja Louise s pešačenjem domov v poznih urah, pa tudi Emily Hampshire mi (vsaj tukaj) ne deluje kot ustrezna izbira za femme fatale. Ljubitelji črnega humorja s(m)o lahko razmeroma zadovoljni, saj dobimo kar nekaj materiala za prebavljanje. Tako se akterka najbolj krvavega prizora v filmu sredi nečednega početja pritožuje nekako takole: »To je nagravžno! Sploh ne razumem, kako nekdo lahko počne kaj takega.« A to so le prebliski, ki na odtehtajo ostalih pomanjkljivosti. Film ni obupno slab in nam lahko popestri kašen dolgočasen popoldan , toda zunaj je veliko naslovov, ki so veliko boljša izbira. (2+)  

Ocena:

Drive

Slovenski naslov: Vožnja
Država: ZDA
Leto: 2011
Žanri: Akcija, Krimi, Drama
Dolžina: 100' ,  Imdb
Režija: Nicolas Winding Refn
Scenarij: Hossein Amini, James Sallis (knjiga) 
Igrajo: Ryan Gosling, Carey Mulligan, Bryan Cranston, Albert Brooks, Oscar Isaac, Christina Hendricks, Ron Perlman

Od canske premiere dalje, zadnji film danskega režiserja Nicolasa W. Refna beleži pozitivne kritiške odzive. Deveti film nadvse zanimivega režiserja  je njegov prvi film, ki ga producentsko podpirajo Američani. Refn je že snemal filme v angleščini; povsem britanska sta Bronson (2008)  in tv film Marple: Nemesis (2007),   v angleščini je tudi britansko-danska koprodukcija Božji bojevnik (Valhalla Rising, 2009)  in mednarodna koprodukcija Fear X (2003).  Lahko bi rekli, da ima Nicholas filmske gene, oče Anders je režiser in montažer, pogost sodelavec še enega  znanega Danca, Larsa von Trierja, s katerim mlajši Refn ni v ne vem kako dobrih odnosih. Tudi mama, Vibeke Winding se ukvarja z filmsko fotografijo. Pri starosti 8 let se je Nicholas z mamo preselil v New York, po končani srednji šoli se je vpisal na Ameriško akademijo dramskih umetnosti v New Yorku, kjer so ga zaradi incidenta (nedisciplina), kmalu izključili. Sledi vrnitev v domovino in vpis na filmsko akademijo, a tudi ta ljubezen ni trajala dolgo, Refn akademijo zapusti po nekaj mesecih in se raje posveti snemanju kratkih filmov. Enega izmed njih opazi znan danski producent, ki mladeniču ponudi financiranje celovečerca, iz katerega potem nastane kultni Diler (Pusher,1996),  ki v orbito izstreli dva velika igralska imena Madsa Mikkelsena in Kima Bodnio. Po Dilerju z isto ekipo posname  Bleeder (1999),  ki mu prinese nagrado FIPRESCI.  Refn je potem s prijatelji ustanovil lastno produkcijsko hišo, ki je stala za projektom Fear X,  največjim finančnim flopom v njegovi karieri, ki je produkcijsko hišo in samega Refna pripeljal do bankrota. Toda Refn se je kmalu pobral in v letih 2004 in 2005 posnel še dva nadaljevanja Dilerja, ki tematsko zaokrožujeta znamenito Pusher trilogijo.

Ryan Gosling v Refnovem filmu igra človeka brez imena, šoferja - kaskaderja, ki ga hollywoodski studii najemajo za snemanje avtomobilskih pregonov, spektakularnih trkov, prevračanj in vsega ostalega, kar paše zraven. Ko ne sodeluje pri kakšnem filmu, dela kot mehanik v avtomehanični delavnici, a to še ni vse. Ko se stemni, šofer svoje usluge ponuja roparjem, ki ga lahko najamejo kot voznika za pobeg. Šofer se zvesto drži jasno določenih pravil. Stranka ga lahko najame le enkrat, svojim »potnikom« vedno nameni točno pet čakalnih minut. »Povejte mi uro in naslov, dal vam bom pet minut, da opravite svoje delo. Brezpogojno vas bom čakal, točno pet minut. Če ne uspete opraviti v petih minutah, ste prepuščeni sami sebi.« Nekako tako šofer pojasnjuje svoje pogoje potencialnim najemnikom, zavoljo jasnih pravil, izrednih šoferskih sposobnosti in umirjenega življenjskega sloga, mu uspeva ohraniti anonimnost in uspešnost. Ko na parkirišču opazi prikupno sosedo Irene (Carey Mulligan) in ji pomaga pri težavah z avtom, začuti naklonjenost, ki se z vsakim vnovičnim srečanjem le stopnjuje. Mogoče je prav Irene tista manjkajoča komponenta v njegovem življenju. Irene mu takoj razloži, da je poročena, da ima moža v zaporu, toda dejstvo, da živita v istem vhodu ni ravno olajševalna okoliščina. Sploh, ko se zaprti mož predčasno vrne domov in s seboj prinese umazane posle in nevarnost, ter začne ogrožati Irene in njunega sinčka.  

Nekje sem zasledil informacijo, da je Drive sprva zamišljen kot akcijski triler v stilu Hitri in drzni, s  Hughom Jackmanom  v glavni vlogi. Sicer nimam nič proti Jackmanu, a je projekt na našo srečo ubral drugo pot, od realizacije je odstopil mogočni Universal  in na koncu so lastniške pravice dobila štiri manjša studia, naslovno vlogo so ponudili Goslingu, ki je zraven glavne vloge dobil še proste roke pri izbiri režiserja. In Gosling je očitno filmsko razgledan človek, saj Nicolas Winding Refn poleg vseh ameriških nadebudnežev, ni ime, ki ti kar tako pade na pamet. Kakorkoli, Ryan je navezal stik z Nicholasom in že na prvem sestanku sta baje imela grobo idejo, kako realizirati skupni projekt. Zanimivo, da je Refn prevzel režijo filma, ki prikazuje vozniške podvige, čeprav sam nikoli ni izdelal vozniškega izpita, še več, na svojem kontu ima kar osem neuspešnih poskusov. Ironično, film o vrhunskem šoferju režira totalni antitalent za vožnjo, toda kar brez skrbi, odlično režijo so prepoznali tudi v Cannesu, kjer so Refnu podelili nagrado za najboljšo režijo.

Refn je posnel film, ki odlično združuje art film s komercialnimi filmskimi zapovedmi. Že od uvodnih minut  je gledalec je popolnoma »not« v dogajanju, ko pozornost pritegne vizualna estetika, občutek za številne zanimive detajle in odličen elektro-pop soundtrack. Priznam, Refn me kupil že v teh uvodnih minutah, ko brez ene same praske na avtomobilu zrežira zelo napet pobeg z mesta zločina, med katerim sem se počutil približno tako, kot dva vlomilca na zadnjem sedežu šoferjeve Impale, ki z rahlo odprtimi usti in široko odprtimi očmi trepetata in obenem občudujeta šoferjevo neverjetno hladnokrvnost in zbranost. Iz odličnega uvoda Refn povsem naravno, nevsiljivo gradi zgodbo naprej in ji dodaja pomožne snovi. Očetovsko figuro, v podobi neiznajdljivega šefa mehanične delavnice in njegovih kriminalno-poslovnih zvez, z liki, ki te povezave poosebljajo. Nekje vmes v zgodbo vstopi tudi krhka ženica v podobi Carey Mulligan, ki instantno pritegne šoferjevo pozornost in mu doda tisto človeško dimenzijo, ki je dotlej nismo zasledili. Že po nekaj skupnih minutah, kljub minimalističnem dialogu, prepriča močna kemija na relaciji Gosling-Mulligan, zato brez pomislekov razumemo nadaljnji razvoj njunega odnosa in šoferjeve kasnejše odločitve. Seveda, obrisi nekaterih znanih naslovov, kost sta Hillov The Driver  z Ryanom O'Nealom, ali Yatesov Bullitt  s Stevom McQueenom so očitni, toda Refn je zelo razgledan filmar, sposoben absorbirati filmsko zgodovino in jo nato redizajnirati, ji vdahniti novo svežino in samosvoj avtorski pečat. Pri tem kaže izjemen čut za detajle, od zobotrebca v Goslingovih ustih, usnjenih rokavic in bleščeče satenske jakne, z zlatim škorpijonom na hrbtu. Odličen igralski ansambel, v katerem ne morem izpostaviti niti enega šibkega člana, suvereno realizira Refnove zamislil. Kljub odličnem Goslingu in še enem suverenem nastopu Carey Mulligan, najprijetnejše presenečenje pride iz povsem nepričakovane smeri. V zanj netipčni vlogi osrednjega negativca blesti Albert Brooks, ki je s tem nastopom zase morda odprl novo tržno nišo. Skoraj sem prepričan, da njegov prispevek ne bo ostal neopažen pri bodočih castingih. Drive je svojevrstna pljuska visokooktanskim akcijskim spektaklom, ki v zadnjih letih dominirajo na velikih platnih. Vozi (verjeten domači naslov) se po mojem skromnem mnenju zlahka uvrsti med najboljše filme z letnico 2011, zato si ga vsekakor oglejte.

Ocena:

Wu xia (Swordsmen)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: Hong Kong, Kitajska
Leto: 2011
Žanri: Akcija, Drama
Dolžina: 126',  Imdb
Režija: Peter Chan
Scenarij: Oi Wah Lam
Igrajo: Donnie Yen, Takeshi Kaneshiro, Wei Tang, Kara Hui, Wu Jiang

Peter Chan sodi med najbolj dobičkonosne kitajske režiserje zadnjega desetletja, ki se zelo dobro znajde tudi v producentskih vodah. Leta 2005 je njegov muzikal Perhaps Love (Ru guo.Ai)  zaprl beneški filmski festival, kar je bilo za Chana veliko priznanje. Z zgodovinskim akcijskim spektaklom Gospodarji vojne (Tau Ming Chong/The Warlords,2007)  je zabeležil odmeven režisersko-producentski uspeh, producentsko uspešen je bil tudi Bodyguards and Assassins (Shi yue wei cheng, 2009).  Njegov zadnji film Wu Xia, je prepričal canske selektorje, saj je mednarodno premiero doživel v eni izmed netekmovalnih sekcij letošnjega canskega festivala.

Pripoved postavljena na začetku dvajsetega stoletja, ali natančneje v leto 1917, nas popelje v idilično kitajsko mestece, ki zaradi cvetočega posla z izdelavo papirja počasi postaja manjše gospodarsko središče, ki svojim prebivalcem ponuja prijetne življenjske pogoje. Toda rastoča prepoznavnost in gospodarski napredek prinašata tudi slabe strani. V mestu se ustavita razbojnika z roparskimi nameni, mestna trgovina je potemtakem idealna tarča. V trgovini je v tem času tudi Liu Jinxi (Donnie Yen), ki se je v mestu ustalil pred desetimi leti, ko je spoznal soprogo Ayu (Wei Tang). Jinxi se ne želi vmešavati, zato poišče zatočišče za prodajnim pultom. Toda predrzna razbojnika ste vedno bolj nasilna in družini mestnega trgovca preti resna nevarnost.  V dogajanje poseže Jinxi in se zoperstavi  zlobnežem, z nadvse nenavadno obrambno tehniko. Priča smo čudnem ravsanju, iz katerega navidezno nevešč možakar pride kot zmagovalec. Namreč, na koncu sta oba napadalca mrtva, njuna smrt pa deluje kot splet nesrečnih naključij. Med preiskavo ki sledi, detektiv Xu Baijiu (Takeshi Kaneshiro) ugotovi, da je eden izmed mrtvih razbojnikov nevaren zločinec, ki je kotiral visoko na lestvici iskanih zločincev. In takega človeka ne pokončaš tako enostavno, zato preiskovalec začne dvomiti v uradno razlago. Čeprav nima dokazov, sumi, da Jinxi vendarle ni povsem navaden izdelovalec papirja.  

Wu Xia se nekoliko nepričakovano začne kot detektivska zgodba. Chan se je odločil za nekoliko netipičen pristop, saj je uvodni del filma najbolj podoben kakšni epizodi priljubljene tv serije Na kraju zločina. Neznačilno za žanr, ki stavi na spektakularnost borilnih veščin, v uvodu vidimo kar nekaj CGI-ija v CSI stilu, studiozni preiskovalec Xu Baijiu pa se izkaže z izjemnimi opazovalno-preiskovalnimi metodami. Čeprav nisem privrženec CSI stila, je tisto kar nam Chan ponudi  v uvodu zapakirano v čudovito fotografijo in zanimivo koreografijo prvega pretepa. Detektiv je vedno bolj obseden z Jinxijevo identiteto, z napredovanjem njegove preiskave zgodba počasi prehaja v teritorij psihološkega trilerja. V tem zanimivem osrednjem delu gledamo zanimivo merjenje moči na relaciji  preiskovalec - Jinxi, pojasnjeni so tudi razlogi detektivove zagnanosti. Ta je vedno bližje resnici, napetost se stopnjuje, nakar se z razkrito identiteto zgodba začne razpletati. Peter Chan je ustvaril zanimivo mešanico žanrov, saj se film odpre kot klasična detektivka in konča kot klasičen akcijski film. Takšno mešanje žanrov zahteva veliko spretnosti pri snovanju tekočih prehodov med žanri in povezovanju le-teh v kompaktno, smiselno celoto. Chanova vizualno mamljiva stvaritev, zapakirana v  cronenbergovski spopad s sencama preteklosti, deluje zato, ker nikoli ne postavlja spektakel pred zgodbo, zato ker se ne boji žanrskega eksperimentiranja in ker na koncu koncev ponudi tisto, kar se od takšnega filma pričakuje - odlično akcijo. Strateški dobro razporejeno, količinski ustrezno dozirano, koreografski dobro speljano. Akcijske prizore je skoreografiral in režiral Donnie Yen, ki je svoje dolgoletne izkušnje izkoristil za dodelane in odlično realizirane pretepaške prizore.   Nekoliko razočara le konec, v katerem se družinski nesporazumi rešujejo z nekaj nepotrebnega pretiravanja, ko površno utemeljeni totalitarno-maščevalni družinski kodeks ponudi prešibko kritje izkazanemu fanatizmu. 

Ocena:

Naključni trojček št. 13

Kinamand (2005)

SLO: Kitajec

ENG: Chinaman

IMDB  

ŽANR:  Drama

DRŽAVA:  Danska, Kitajska

IGRAJO: Bjarne Henriksen, Vivian Wu, Lin Kun Wu

REŽIJA:  Henrik Ruben Genz

Keld je vodovodar, ki ga je pred kratkim zapustila žena. Dovolj je imela njegove pasivnosti in lenobe, zato si je našla novega ljubimca in odšla. Od bivšega moža ne zahteva veliko, le 8000 € odpravnine, kot nadomestilo za skupno stanovanje. Zdaj, ko je brez žene, se Keld mora znajti za hrano, zato začne obiskovati kitajsko restavracijo in naveže prijateljski odnos s kitajskim lastnikom Fengom. Ta mu ponudi denar za poplačilo dolga bivši ženi, če poroči njegovo sestro Ling, ki bi tako prišla do dovoljenje za delo in bivanje na Danskem.   

Wolke 9 (2008)

SLO:  V devetih nebesih

ENG: Cloud 9

IMDB   

ŽANR: Drama, Romantični

DRŽAVA:  Nemčija

IGRAJO: Ursula Werner, Horst Rehberg , Horst Westphal

REŽIJA:  Andreas Dresen

Inge je šivilja v šestdesetih, poročena že več kot trideset let. Z možem živita umirjeno, rahlo dolgočasno življenje, njun odnos je z leti prerasel v rutinsko sobivanje. Inge nekega dne odnese popravljene hlače 76-letnemu Karlu, nekaj »veselih« pogledov je dovolj, da Inge in Karl končata objeta v postelji. Inge se nato vrne vsakdanjemu življenju, toda Karl je še vedno v njenih mislih. Inge se počuti zelo dobro, strastno druženje s Karlom ji povrne nasmeh na obraz in veselje do življenja, a  je obenem začnejo razžirati občutki krivde. 

Tsotsi (2005)

SLO:  Tsotsi

IMDB  

ŽANR: Krimi, Drama

DRŽAVA:  VB,  J.Afrika

IGRAJO: Presley Chweneyagae, Mothusi Magano, Israel Makoe

REŽIJA: Gavin Hood

Šest dni v življenju mladega gangsterja, ki neki ženski ukrade avto, z avtom pa dobi nepričakovano »darilo,« ko spozna, da na zadnjem sedežu spi dojenček. Tsotsi je vodja mladoletniške tolpe, ki se nepričakovano znajde v starševski vlogi. Ker ne želi, da bi dojenček umrl, poskuša skrbeti zanj, njegovo druženje z otrokom v njem začne prebujati pozabljene občutke človečnosti in sočutja. Tstotsi počasi spoznava, da njegova duša vendarle ni tako temna, da se tudi v njem skriva nekaj dobrega. Oskar za najboljši tujejezični film. 

Beautiful Boy

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2010
Žanri: Drama
Dolžina: 100' ,  Imdb
Režija: Shawn Ku
Scenarij: Michael Armbruster, Shawn Ku
Igrajo: Michael Sheen, Maria Bello, Kyle Gallner, Alan Tudyk, Austin Nichols

Bill (Sheen) in Kate (Bello) sta zakonca z dvajsetletnim stažem. Že nekaj časa spita v ločenih posteljah, njuna komunikacija je omejena na vljudnostne fraze in nepomembne informacije o vremenu.  Zdaj, ko je njun 18-letni sin Sammy odšel na kolidž, ju skoraj nič več ne zbližuje, Bill že nekaj časa išče ustrezno stanovanje, v katerem bi začel znova. Toda Kate je nepopravljiva perfekcionistka, ki kljub slabem ozračju planira skupne počitnice, v katere sta mož in sin nejevoljno privolila. Ko Sammy zvečer pokliče domov, Kate registrira njegovo žalost, poskuša izvedeti kaj več, a ji iz redkobesednega fanta ne uspe izvleči nič. Naslednje jutro vse televizijske postaje poročajo o masakru na Sammyjevem kolidžu. Kate obupno poskuša priklicati sina in se prepričati, da je z njim vse v redu, toda telefon zvoni v prazno. Tudi Bill je slišal grozljive novice in prišel domov, kmalu zatem se na vhodnih vratih pojavijo policisti. Najhujši strahovi so se uresničili, Sammy je umrl v jutranjem streljanju, a to še ni vse. Resnica je še pretresljivejša, saj je ravno njun otrok odgovoren za to grozovito dejanje. »Potem ko je opravil s sošolci in učitelji, si je sam sodil s strelom v glavo,« informirajo možje v modrem.

Filmske zgodbe so svojevrstna zrcalna podoba sveta v katerem živimo, filmska snov je pogosto navdihnjena z dogodki iz resničnega sveta, zato ne preseneča število filmov, ki v fokus postavljajo masakre v šolah. Beautiful Boy je bil premierno predvajan na lanskem filmskem festivalu v San Sebastianu , v Torontu je prejel nagrado mednarodnega združenja kritikov FIPRESCI. Letos smo dobili še en celovečerec  s podobno tematiko, We Need to Talk About Kevin (Lynne Ramsay, 2011)  je bil maja premierno predvajan v Cannesu.  O šolskih masakrih pripovedujejo tudi: Slon (Elephant,  Gus Van Sant, 2003), Zero Day (Ben Coccio, 2003),  Polytechnique (Denis Villeneuve,2009),  brskanje po nekoliko starejših naslovih izpostavi odlični Če… (If…, Lindsay Anderson,1968). 

Neznani Shawn Ku je doslej dvakrat režiral (kratki film in tv-film), naslovni umotvor je njegov celovečerni debi, vsaj kar zadeva filme, predvidene za prikazovanje na velikih platnih. Kakor sem razbral iz nekaterih novinarskih prispevkov, je Ku na nek način neposredno povezan z masakrom na  univerzi Virginia Tech iz leta 2007, saj sta njegova starša obiskovala Virginia Tech univerzo,  storilec je imel, tako kot sam režiser, azijske korenine. Ku nam nesrečni dogodek predstavi iz perspektive staršev mladega morilca in se pri tem izogne interpretaciji in tolmačenju samega dejanja. V resnici storilca vidimo le za nekaj minut v uvodu in kasneje, na televizijskih posnetkih, saj se naracija osredotoča na obdobje po zločinu, psihološko seciranje odnosov med zakoncema in njuno soočanje z nepredstavljivo resnico, ki bolj spominja na nočno moro, kot na nekaj, kar se je zares zgodilo. Sprva se izogibata pogovoru o tragediji, toda odlašanje le ustvarja dodaten pritisk. Lahko bi rekel, da zakonca imata slona v dnevni sobi, a se pretvarjata, da ga ne opazita. Balon potlačenih čustev, samooptoževanj, zamolčanih očitkov in bolečine se nezadržno polni in potem, ko balon raznese v najeti hotelski sobi, dobimo najmočnejši prizor v filmu. Prizor nabit z emocijami, odlično odigran, posnet in montiran. Pri podobnih filmih zelo pomembno vlogo imajo igralski prispevki in tukaj se izkažeta Michael Sheen in Maria Bello, ki sta odlično upodobila nesrečna starša. Beautiful Boy ni film, ki ga lahko etiketiramo kot klasično filmsko zabavo, boljša oznaka bi bila filmska izkušnja ali doživetje. Ku se ne ukvarja z vzroki grozovitega dejanja, motiv morilskega pohoda nikoli jasno ne definira, ampak se raje posveča zakoncema in njunemu doživljanju dogodka. Resnejših pripomb nimam,  toda ob tako turobni vsebini in ozko opredeljenem pripovednem razponu ugotavljam, da gre za film, ki bo težko privabil širše množice.

Ocena:

Napovedi - J. Edgar

Clint Eastwood nam znova ponuja oskarjevski material, biografsko dramo
o domnevno najvplivnejšem človeku v ameriški zgodovini, ki je skoraj
50 let vodil Zvezni preiskovalni urad FBI. Zgodba o človeku, ki so ga 

občudovali in spoštovali, nemalo je bilo tudi takih, ki so se ga bali, ali ga celo
sovražili. Hoover je varoval številne skrivnosti, nekatere med njimi tudi
izrabljal za svoje umazane igrice, okoli uradnega poročila o njegovi smrti,
se še danes vodijo žolčne razprave. Zanimivo bo videti, kako se je Eastwood
lotil portretiranja ene izmed najbolj intrigantnih osebnosti v ameriški zgodovini.

Režija: Clint Eastwood

Igrajo: Leonardo DiCaprio, Armie Hammer, Naomi Watts, Judi Dench

Imdb

Kongen av Bastøy (King of Devil's Island)

Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: King of Devil's Island
Država: Norveška
Leto: 2010
Žanri: Akcija, Drama
Dolžina: 120',  Imdb
Režija: Marius Holst
Scenarij: Lars Saabye Christensen, Dennis Magnusson
Igrajo: Benjamin Helstad, Trond Nilssen, Magnus Langlete, Stellan Skarsgård, Kristoffer Joner, Morten Løvstad

Potem ko nam nekaj mesecev skandinavske dežele niso ponudile izrazitega filmskega hita, izdelka ki bi izzval zanimanje mednarodne filmske javnosti, se je prikazal Kongen av Bastøy, najverjetnejši norveški kandidat za tujejezičnega oskarja (mimogrede, edina resna konkurenca je Oslo, August 31st , Joachima Trierja). Film je na podelitvi norveških filmskih nagrad (Amanda) prejel nagrado za najboljši film, glasbo in stranskega igralca. Sedmi film priznanega norveškega režiserja Mariusa Holsta (Ti kniver i hjertet , Blodsbånd),  je drugi najdražji film v norveški zgodovini, prvo mesto še vedno drži odlični Max Manus (Joachim Rønning in Espen Sandberg, 2008),  norveški pogled na boj proti nemškemu okupatorju, v času druge svetovne vojne. Oba filma se posvečata rekonstrukciji nekega zgodovinskega obdobja, kar že pregovorno zahteva zajeten kupček denarja.

Marius Holst pripovedovanje začne z omembo petdesetletne zgodovine šole za mladoletne prestopnike na otoku Bastøy in nas obvesti, da je pripoved navdihnjena z resnični dogodki. Nekje na začetku dvajsetega stoletja se v policijskem spremstvu proti otoku Bastøy peljeta mladoletna prestopnika. Erling je močan, samozavesten, v njegovem obnašanju ne zasledimo strahu ali nervoze. Ivar je bolj nežen, negotov mladenič, ki ga pred prihodom na izolirani otok obdajata zaskrbljenost in nemir. Fanta razporedita v  zaporniški blok C, Erlingu dodelita identifikacijsko številko C-19 , Ivarjevo novo ime je C-5. Pred tem fanta odpeljeta v pisarno ravnatelja Bestyrerena (Skarsgård), ki ju seznani s pravili in pričakovanji. Mož z imenom Bråthen na otoku predstavlja »izvršno« oblast, on je tisti ključni mož, ki pod sabo ima ostale paznike in posledično največji vpliv na življenja mladih zapornikov. Poseben položaj imajo tudi oddelčni nadzorniki, zaporniki, ki so si z vestnim delom in odgovornim obnašanjem priborili ta privilegij. Nadzornik oddelka C je Olav, po zaporniški klasifikaciji C-1, ki hitro vzpostavi prijateljski odnos z Erlingom in mu  poskuša pomagati pri prilagajanju na novo okolje. Že po nekaj dnevih začne Erling kovati načrt, ki ga bo spravil z otoka, s svojo samozavestno držo in robustno pojavo pridobi spoštovanje in ugled med ostalimi zaporniki. Veliko slabše kaže Iverju, ki je zaradi fizične inferiornosti iz gozda premeščen v pralnico. Pod svoje okrilje ga vzame Bråthen, ki s fantom naveže »poseben« odnos. Tako poseben, da C-5 prosi, naj ga vrnejo na fizično zahtevna dela.

Vsaka filmska zgodba vsebuje elemente, s katerimi smo se že srečevali v neki drugi zgodbi, v nekem drugem času in prostoru. Zaporniške drame se v večini primerov osredotočajo na odnose med samimi zaporniki, zaporniki in zaporniškim osebjem, tretja možnost je kombinacija obeh elementov. Kralj hudičevega otoka se z manjšimi izjemami posveča položaju mladoletnih prestopnikov in odnosu predstavnikov države/družbe, do teh izobčencev. Film spregovori o nekoč zelo krutih družbenih normah, ki so neprilagojene mladostnike, celo enajstletnike, pošiljale na izolirani otoček in jih prisiljevale v suženjsko delo, teptale njihove osnovne človeške pravice, prebivalci takšnih poboljševalnic (zaporov) so nemalokrat bili tarča najrazličnejših zlorab. Ko je zgodba zastavljena v takšnih okvirjih in takšnih okoliščinah, se avtor že vnaprej sprijazni z manj manevrskega prostora, v smislu grajenja zgodbe in zapletov, ki zaradi prostorsko situacijske omejenosti neizogibno drsijo v kliše.

Tudi Holstov film ni izjema, saj nas (pre)pogosto popelje po znanih, pričakovanih scenarističnih vijugah, a nas kljub temu nikoli ne dolgočasi. Predvsem zato, ker vse ostale filmske prvine funkcionirajo na zelo visokem nivoju. Za podobne filme je še kako pomembna ustrezna izbira igralcev in tukaj so ustvarjalci našli pravo mešanico uveljavljenih igralcev in mladih neafirmiranih upov, ki se odlično dopolnjujejo. Kombinacija hladnih barvnih filtrov, surovega okolja v zimskem času, ustrezne glasbene podlage in odlične fotografije nam pričara tesnobno, skorajda srhljivo atmosfero in  nas pahne v razmišljanje o občutkih izgubljenosti, brezupa in strahu, s katerimi so se morali soočati nesrečni najstniki. Že samo bivanje v takšnih razmerah je sila težavno, če pa k temu dodamo vsakodnevno naporno delo in zlorabe, je Hudičev otok nadvse primerno ime za takšen kraj. Dobro delo je opravljeno tudi pri rekonstrukciji zgodovinskega obdobja iz začetka dvajsetega stoletja, scenografija in kostumografija ponujata avtentično sliko, ki nas zelo suvereno popelje stoletje v preteklost. V uvodu sem omenil, da je zgodba postavljena v kraj, ki je zares obstajal več kot petdeset let, tudi vstaja na Hudičevem otoku se je dejansko zgodila, kar celi zgodbi daje avtentičen in nekoliko zlovešč prizvok. Najšibkejši del celote je scenarij, na katerem so delali štirje scenaristi, ki vseeno niso uspeli povsem adekvatno umestiti glavne protagoniste v pripoved, ki je obljubljala veliko. Ne prepriča niti konec, za katerega bi scenaristična ekipa morala uporabiti več domišljije. Ker gre za evropski film, me zaključek seveda ne preseneča, a glede na značilnosti glavnega protagonista (fizična moč, poklic), je krojenje njegovega konca povsem neustrezno. Kljub pomanjkljivostim, gre za film, ki nam ponudi veliko dobrega, a pusti grenek priokus, zaradi neizkoriščenega potenciala, ki ga je takšna zgodba ponujala. Šibka štirica.

Ocena:

Meek's Cutoff

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2010
Žanri: Western
Dolžina: 104' ,  Imdb
Režija: Kelly Reichardt
Scenarij: Jonathan Raymond
Igrajo: Michelle Williams, Bruce Greenwood, Will Patton, Paul Dano, Zoe Kazan, Shirley Henderson

Meek's  Cutoff je že dolgo na mojem radarju, pravzaprav že več kot leto dni, od predzadnjega Beneškega filmskega festivala, ko je v tekmovalni sekciji doživel svetovno premiero. Po enem letu festivalskega življenja se je film profiliral v ljubljenca filmskih kritikov, visoke ocene so se kar vrstile, negativnih odzivov je bilo zelo malo. S filmi priznane režiserke ameriškega neodvisnega  filmskega izraza Kelly Reichardt, že imam izkušnje, zato sem imel dobro predstavo o tem, kaj lahko pričakujem. Prvenca River of Grass (1994)  sicer nisem videl, moje prvo druženje s Kelly Reichardt je bil road trip drama Wendy and Lucy (2008), z Michelle Williams v naslovni vlogi (mimogrede, Lucy je psica). Občutki so bili dobri, zato sem poiskal še starejšega Old Joy (2002)  in spet zadovoljno ugotavljal, da je Kelly Reichardt še eno režisersko ime, ki ga ne gre kar tako spregledati. Danes že vem, da režiserka svoje filmske zgodbe praviloma postavlja na ameriški severozahod, v zvezno državo Oregon, nekje na območje nacionalnega parka Cascade Mountains. 

Tudi tokrat je tako, lokacijsko se naslovna pripoved odigra prav na tem območju, leta 1845. Skupina pionirjev se v iskanju primernega ozemlja odpravi na zahtevno potovanje, proti dolini Willamette, kjer je na voljo še nekaj odličnega kmetijskega zemljišča, na katerem se družine nameravajo trajno naseliti. Na začetku poti srečajo Stephena Meeka (Bruce Greenwood), ki družinam ponudi svoje usluge. Zatrjuje, da odlično pozna teren, zato ga družine najamejo kot vodnika, ki jih bo vodil skozi neprijazno puščavsko-gorsko  območje. Osnovni potovalni načrt je bil sledenje rečni strugi, a se Meek odloči skreniti z začrtane poti in priseljence popeljati po neoznačeni poti, po njegovih besedah bližnjici, ki jim bo prihranila nekaj dni. Po nekajdnevnem potikanju skozi neprijazno, izjemno suho pokrajino, v kateri kraljujejo skale in pesek, se pojavijo že prvi dvomi. »Izgubljeni smo,« po tihem šepetajo ženske. Tudi moški razmišljajo podobno, a ne želijo zganjati panike, zato še vedno sledijo samooklicanem vodiču, ki očitno ni kos nalogi. Počasi se jim dozdeva, da Meek v resnici gobezdav bahač, ali še huje, sovražnik, ki jih želi odpeljati v napačno smer. Položaj se iz dneva v dan slabša, zaloge vode in hrane hitro pešajo in Emily Tetherow  (Michelle Williams) je prva, ki naglas izrazi svoje dvome v vodnikove sposobnosti. Ta sicer še vedno zagovarja svoje prav, toda njegove besede ne prepričajo nikogar več. 

Tri zakonska para, en otrok, vodič in Indijanec je celotna igralska zasedba te počasne, redkobesedne drame, o iskanju obljubljene dežele. Opozoril bi vse, ki pričakujejo klasično zgodbo o kavbojih in Indijancih, naj svoja pričakovanja usmerijo v dramo in pozabijo na akcijo. Nekateri trdijo, da film nima veliko skupnega z westernom , toda takšne trditve so v resnici povsem neutemeljene. Meek's  Cutoff je ultimativni western, izjemno avtentičen vpogled v čas pionirjev divjega zahoda, realistično slikanje nekega časa in prostora, vpogled v tisto, kar je Amerika nekoč bila. Veliko neposeljenega prostora, iskanje ustreznega koščka zemlje za trajno nastanitev in nekaj domorodcev, ki potrebo belega človeka po lastnini in imetju, sprva niso razumeli kot grožnjo. Preseljevanje je proces, ki se nikoli ne ustavi, ne glede na zgodovinski trenutek in okoliščine, so vedno ljudje, ki menijo, da jih sreča čaka tam nekje, skoraj vedno je glavni motiv želja po boljšem življenju.  Režiserka Kelly Reichardt naj bi navdih za film našla v resničnih zgodbah ameriških pionirjev iz prve polovice 19. stoletja. 

Meeksova bližnjica je film brez zgodbe, film v katerem je zgodba v resnici samo potovanje. Pripovedovanja se lahko lotimo na različne načine in izpostavimo lahko različne aspekte, podamo kašen komentar…  Reichardtova zgodbo podaja iz pretežno ženske perspektive, ter nam pojasnjuje položaj matere/ženske na divjem zahodu in ustroj tipične družine, v kateri je ženska izključena iz odločanja, podrejena volji moškega, prepuščena (ne)pravilnosti moške presoje. Ko se moški želijo posvetovati o nadaljnjih ukrepih, se odmaknejo od žensk. One čakajo pri vozovih in poskušajo ujeti kakšno besedo. Toda med njimi je ženska, ki ne želi molčati, ki bo povedala svoje mnenje, četudi jo ne bo nihče upošteval. Stereotip o divjaških indijanskih plemenih je druga pomembna točka, v kateri Reichardtova nasprotuje ustaljenim  žanrskim opredelitvam, ko prikaže neutemeljen strah priseljencev pred domorodci. Pionirji čez čas celo dojamejo, da je Indijanec  verjetno njihova zadnja priložnost za preživetje. Režiserka omenjena vprašanja spretno kombinira z motivi boja za preživetje in nam ob predpostavki, da smo se poistovetili z izgubljenimi priseljenci, ponudi izjemno izviren konec. Konec, ki je le na prvi pogled nejasen, negotov. Reichardtova gledalcu prepusti režiranje konca, in če sem pravilno ujel bistvo, je dojemanje konca odvisno predvsem od našega stališča, do zgoraj omenjenih vprašanj. Za konec naj omeni še zanimivo tehnično rešitev. Če ste med ogledom pogrešali širokozaslonsko sliko in se spraševali, če je kaj narobe z vašimi nastavitvami, je to zato, ker je film posnet v starinskem 4:3 formatu (razmerje 1.33 : 1), v katerem so posneli največ westernov. 

Ocena:

Horrible Bosses

Slovenski naslov: Kako se znebiti šefa?
Država: ZDA
Leto: 2011
Žanri: Komedija
Dolžina: 100', Imdb
Režija: Seth Gordon
Scenarij: Michael Markowitz, John Francis Daley
Igrajo: Jason Bateman, Kevin Spacey, Colin Farrell, Jamie Foxx, Charlie Day, Jason Sudeikis, Jennifer Aniston, Julie Bowen, Donald Sutherland 

Čeprav mi ameriške blockbuster komedije praviloma ne ponujajo pretiranega zadovoljstva, sem vedno znova našel opravičilo in jim ponudil priložnost. Malo zaradi sebe, malo zaradi pritiska mojih domačih, ki želijo gledati aktualne uspešnice z znanimi obrazi. In tukaj je kar nekaj takih, pa tudi idejna zasnova, ki v glodanje ponuja odnos med  nadutimi, izkoriščevalskimi šefi in njihovimi podrejenimi, bi lahko bila zanimiva, sem razmišljal. Kakšnega posebnega pričakovanja ob imenu režiserja  Setha Gordona nisem imel, nekaj let nazaj sem videl njegov prvenec  Božič na kvadrat (Four Christmases, 2008),  dejstvo, da v spominu ni ostalo nič od filma, pove dovolj o njegovi vrednosti. Naslovni umotvor je njegov drugi režiserski poskus, ki je glede na pretežno pozitivne odzive občinstva in povprečno zadovoljstvo kritikov, optimistično usmerjal moja pričakovanja.

V zgodbo vstopimo na treh različnih koncih. Najprej spoznamo ambicioznega uradnika Nicka Hendricksa (J. Bateman), ki se je v zadnjih osmih letih ustvaril imidž idealnega delavca. V službo je prihajal prvi in odhajal zadnji, slepo ubogal vsak ukaz,  neutrudno lezel v rit nadrejenim. Prazniki so zanj neznana kategorija, zaradi delovne zagnanosti je celo zamudil babičin pogreb. Vse samo zato, da bi zadovoljil Dava Harkena (K. Spacey), velikega šefa, ki bo kmalu oznanil ime novega podpredsednika.  Na drugi strani je Dale Arbus (Charlie Day) še kar zadovoljen s svojo službo zobnega tehnika, je v srečni zvezi z lepo punco, toda njegovo delovno okolje je zanj iz dneva v dan bolj stresno, zaradi seksualnega nadlegovanja njegove pohotne šefice (J.Aniston). Nazadnje spoznamo še Kurta Buckmana (J. Sudeikis), ki v svojem delovnem kolektivu nima nobenih težav. Še več, ostareli lastnik podjetja mu zaupa in ga izjemno spoštuje, lahko bi rekli, da ga ima rad, kot lastnega sina. In ko smo že pri sinu, lastnik ima sina Bobbyja (C. Farrell), ki mu je Kurt že od nekdaj trn v peti. Tri zgodbe se združijo v eno, ko spoznamo, da so Nick, Dave in Kurt klapa, najboljši prijatelji, ki se ob vrčku piva, med drugim, pogovarjajo tudi o težavah v profesionalnem življenju. Nekako istočasno se Nicku izmuzne pričakovano napredovanje, Dalova šefica je vedno bolj divja, lastnik Kurtove tovarne, po nepričakovani očetovi smrti, postane Bobby. Sčasoma se v glavah prijateljev izkristalizira eno  vprašanje - kako se znebiti šefa?

Nemalo je takih, ki Gordonov film etiketirajo z oznako črna komedija. Sicer ne vem, zakaj bi komedijo, v kateri vzdušje, liki in komični zapleti povsem sledijo konvencionalnim zapovedim klasične komedije imeli kaj skupnega s črno komedijo. Eno truplo vseeno ni dovolj, da bi nam film ponudil vsaj malo tistega črnohumornega pridiha, ki nam ga, denimo,  ponudi Solondz. No pustimo oznake, veliko pomembnejša je kakovost same vsebine. Ustvarjalci so hvaležen material našli v dejstvu, da je velika večina potencialnih gledalcev kdaj imela (ali še vedno ima) kakšno negativno izkušnjo s šefi. Imam občutek, da se v letošnjih komedijah še kako pozna odsev recesijke stvarnosti, saj se z motivi izgube službe se ukvarjata tudi Everything Must Go  o katerem sem že pisal in Larry Crowne  (Tom Hanks,2011). Čeprav v naslovnem filmu protagonisti ne ostanejo brez služb, se skozi zgodbo vleče ideja o bojazni pred izgubo zaposlitve in mukotrpnem iskanju novega delodajalca, največja grožnja njihovi socialni stabilnosti so njihovi nadrejeni. Zdi se, da film izgubi kreativni zagon, ko prijatelji ugotovijo, da bi svet bil veliko lepši kraj, če bi nekdo fental njihove šefe. Ko na sceno stopi Jamie Foxx ali mamojebec in ponudi megaidejo o izmenjavi uslug med prijatelji, film ubere pričakovano pot. Težko bi rekel, da sem se med ogledom dolgočasil, toda dobršen del filma preteče v sprehajanju po razmejitveni črti med zanimivim in dolgočasnim. Znani obrazi in nekaj dobrih štosv je vendarle premalo za kakšen konkreten vtis in po nekaj mesecih filma zagotovo več ne bom imel v spominu.  Če grem v razčlenitev posameznih zgodb, ugotavljam, da je Batemanov konec zgodbe še najbolj užiten in na relaciji Bateman – Spacey bi se zagotovo dalo iztržiti več. Sudeikis v kombinaciji z zanimivim Farrellom ponuja solidno podporo, a je zato del zgodbe z Dayom in Anistonovo še najmanj posrečen in je v resnici nekakšna pomožna snov, ki se ne premakne iz izhodiščne točke. Enkrat za spremembo bom prizanesljiv, filmu bom podelil tri zvezdice samo zaradi tega, ker ga ne želim metati v isti koš z obupno slabo Hudo učiteljico, Vitez in sitnež in podobnimi.

Ocena: 

Terri

Slovenski naslov: Terri
Država: ZDA
Leto: 2011
Žanri: Drama, Komedija
Dolžina: 105',  Imdb
Režija: Azazel Jacobs
Scenarij: Patrick Dewitt, Azazel Jacobs
Igrajo: John C. Reilly, Jacob Wysocki, Bridger Zadina, Creed Bratton, Olivia Crocicchia

Ko govorimo o filmih, ki secirajo življenja najstnikov in motive odraščanja, lahko potegnemo zelo razločno črto med filmi, ki v središče postavljajo priljubljene in uspešne mladostnike in filmi, ki za osrednje protagoniste izbirajo izobčence in disfunkcionalne  posebneže, ki so iz različnih razlogov potisnjeni na družbeni rob. Jacobsov film sodi v tisto drugo kategorijo, saj govori o nepopularnih, izoliranih otrocih in njihovem vsakdanu.

15-letni Terri je srednješolec, zaznamovan s prekomerno težo. Fant živi z dementnim stricem Jamesom in več ali manj sam skrbi zase, o usodi njegovih staršev nikoli ne izvemo nič. Nekega dne se Terri odloči, da bo v šolo šel v pižami, kar hitro postane vsakodnevna rutina. »V pižami se počutim udobno,« se glasi njegova preprosta utemeljitev. Dejstvo, da ga ne skrbi odziv okolice dokazuje, da je v preteklosti prestal marsikaj in se je med »procesom« oborožil z debelo kožo, zato brez preveč frustracij prenaša redne provokacije. Zaradi pogostega zamujanja ga pošljejo k namestniku ravnatelja, g. Fitzgeraldu, ki uspe s Terrijem navezati prijateljski odnos in pridobiti njegovo zaupanje. Zmenita se za redne tedenske sestanke in Terri je vesel, ker nekdo končno kaže zanimanje zanj. Med obiski pri Fitzgeraldu Teri spozna ostale šolske izobčence in se spoprijatelji s čudaškim Chadom in prikupno Heather, ki pristane med obrobneži zaradi flirtanja s sošolcem med uro ekonomije. Dovolj bo, če povem, da sta se Heather in njen prijatelj nekoliko spozabila. Ko Terri dojame, da je večina stvari, ki mu jih je povedal Fitzgerald, del dobro utečene strategije in da v njunem odnosu ni prav nič »specialnega,« užaljeno odkoraka stran in zavrne nadaljnje sodelovanje. Toda namestnik ravnatelja se ne bo tako enostavno predal.

Ko vstopimo v Terrijev mikrokozmos, gledamo nemotiviranega, v usodo vdanega fanta, ki ne kaže veliko veselja do česarkoli. Njegovo pozornost še najbolj okupirajo miši na podstrešju in nastavljanje mišelovk. Fitzgerald s svojim nekonvencionalnim pristopom predrami Terrija iz čudnega stanja, ga poveže z resničnostjo in ga nekoliko odmakne od zasanjanega življenja ter ga prisili, naj se spoprime s težavami. Za uspešno funkcioniranje zgodbe potrebujemo zanimive like in seveda vsebino, ki lahko pritegne pozornost. Režiser Azazel Jacobs s kreacijo zanimivih likov nima težav, kar se najbolj kaže v prizorih, v katerih kamera spremlja našega debelušnega junaka (odlični Jacob Wysocki), ki nas kljub počasnem dogajanju in pomanjkanju dialoga ne dolgočasi. Nič manj prepričljiv ni niti John C. Reilly, v vlogi nekonvencionalnega ravnatelja, ki želi pomagati najstnikom, ki ga tako očitno spominjajo na njegovo težko mladost. V družbo obrobnežev se dobro vklopita tudi  Chad in Heather, s katerima Jacobs zaokroži ekipo 'specialcev.' Scenarist Patrick Dewitt je z Jacobsovo pomočjo ustvaril dialoško zanimiv film, ki v nekaterih navdihnjenih trenutkih zares navduši, kljub temu, da dejansko otipljive vsebine pravzaprav ni. V Jackobsovem umotvoru najdemo veliko dobrih filmskih prvin, a nekako na koncu, film kot celota vseeno ne najde magične formule, ki bi mu dodala tisto dodatno vrednost, ki loči dobro in odlično. Pred nami je pripoved, ki odlično opisuje in analizira svoje like, a nato zataji, pri čustveni karakterizaciji likov in prenosu teh čustev na gledalca, kar se potem odraža na naše razumevanje likov in njihovih dejanj. Menim, da bi Jacobs moral nekoliko bolj poseči v Terrijev notranji svet, opraviti nekaj psihološkega profiliranja in tako gledalcu pomagati razumeti glavnega junaka in njegovo čustveno breme, kar bi potem pomagalo ustvariti veliko močnejšo vez, na relaciji liki-gledalec. Kljub temu je Terri še ena zgodba o odraščanju, ki ponuja dovolj svežine in originalnosti, odlične igralske prispevke in nadvse zanimivo interakcijo med liki. Vredno ogleda.

Ocena: