ponedeljek, 3. oktober 2011

Wu xia (Swordsmen)



Slovenski naslov: Ni naslova
Država: Hong Kong, Kitajska
Leto: 2011
Žanri: Akcija, Drama
Dolžina: 126',  Imdb
Režija: Peter Chan
Scenarij: Oi Wah Lam
Igrajo: Donnie Yen, Takeshi Kaneshiro, Wei Tang, Kara Hui, Wu Jiang

Peter Chan sodi med najbolj dobičkonosne kitajske režiserje zadnjega desetletja, ki se zelo dobro znajde tudi v producentskih vodah. Leta 2005 je njegov muzikal Perhaps Love (Ru guo.Ai)  zaprl beneški filmski festival, kar je bilo za Chana veliko priznanje. Z zgodovinskim akcijskim spektaklom Gospodarji vojne (Tau Ming Chong/The Warlords,2007)  je zabeležil odmeven režisersko-producentski uspeh, producentsko uspešen je bil tudi Bodyguards and Assassins (Shi yue wei cheng, 2009).  Njegov zadnji film Wu Xia, je prepričal canske selektorje, saj je mednarodno premiero doživel v eni izmed netekmovalnih sekcij letošnjega canskega festivala.
Pripoved postavljena na začetku dvajsetega stoletja, ali natančneje v leto 1917, nas popelje v idilično kitajsko mestece, ki zaradi cvetočega posla z izdelavo papirja počasi postaja manjše gospodarsko središče, ki svojim prebivalcem ponuja prijetne življenjske pogoje. Toda rastoča prepoznavnost in gospodarski napredek prinašata tudi slabe strani. V mestu se ustavita razbojnika z roparskimi nameni, mestna trgovina je potemtakem idealna tarča. V trgovini je v tem času tudi Liu Jinxi (Donnie Yen), ki se je v mestu ustalil pred desetimi leti, ko je spoznal soprogo Ayu (Wei Tang). Jinxi se ne želi vmešavati, zato poišče zatočišče za prodajnim pultom. Toda predrzna razbojnika ste vedno bolj nasilna in družini mestnega trgovca preti resna nevarnost.  V dogajanje poseže Jinxi in se zoperstavi  zlobnežem, z nadvse nenavadno obrambno tehniko. Priča smo čudnem ravsanju, iz katerega navidezno nevešč možakar pride kot zmagovalec. Namreč, na koncu sta oba napadalca mrtva, njuna smrt pa deluje kot splet nesrečnih naključij. Med preiskavo ki sledi, detektiv Xu Baijiu (Takeshi Kaneshiro) ugotovi, da je eden izmed mrtvih razbojnikov nevaren zločinec, ki je kotiral visoko na lestvici iskanih zločincev. In takega človeka ne pokončaš tako enostavno, zato preiskovalec začne dvomiti v uradno razlago. Čeprav nima dokazov, sumi, da Jinxi vendarle ni povsem navaden izdelovalec papirja.  
Wu Xia se nekoliko nepričakovano začne kot detektivska zgodba. Chan se je odločil za nekoliko netipičen pristop, saj je uvodni del filma najbolj podoben kakšni epizodi priljubljene tv serije Na kraju zločina. Neznačilno za žanr, ki stavi na spektakularnost borilnih veščin, v uvodu vidimo kar nekaj CGI-ija v CSI stilu, studiozni preiskovalec Xu Baijiu pa se izkaže z izjemnimi opazovalno-preiskovalnimi metodami. Čeprav nisem privrženec CSI stila, je tisto kar nam Chan ponudi  v uvodu zapakirano v čudovito fotografijo in zanimivo koreografijo prvega pretepa. Detektiv je vedno bolj obseden z Jinxijevo identiteto, z napredovanjem njegove preiskave zgodba počasi prehaja v teritorij psihološkega trilerja. V tem zanimivem osrednjem delu gledamo zanimivo merjenje moči na relaciji  preiskovalec - Jinxi, pojasnjeni so tudi razlogi detektivove zagnanosti. Ta je vedno bližje resnici, napetost se stopnjuje, nakar se z razkrito identiteto zgodba začne razpletati. Peter Chan je ustvaril zanimivo mešanico žanrov, saj se film odpre kot klasična detektivka in konča kot klasičen akcijski film. Takšno mešanje žanrov zahteva veliko spretnosti pri snovanju tekočih prehodov med žanri in povezovanju le-teh v kompaktno, smiselno celoto. Chanova vizualno mamljiva stvaritev, zapakirana v  cronenbergovski spopad s sencama preteklosti, deluje zato, ker nikoli ne postavlja spektakel pred zgodbo, zato ker se ne boji žanrskega eksperimentiranja in ker na koncu koncev ponudi tisto, kar se od takšnega filma pričakuje - odlično akcijo. Strateški dobro razporejeno, količinski ustrezno dozirano, koreografski dobro speljano. Akcijske prizore je skoreografiral in režiral Donnie Yen, ki je svoje dolgoletne izkušnje izkoristil za dodelane in odlično realizirane pretepaške prizore.   Nekoliko razočara le konec, v katerem se družinski nesporazumi rešujejo z nekaj nepotrebnega pretiravanja, ko površno utemeljeni totalitarno-maščevalni družinski kodeks ponudi prešibko kritje izkazanemu fanatizmu. 

Ocena:


Ni komentarjev:

Objavite komentar