Everything Must Go

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2010
Žanri: Drama, Komedija
Dolžina: 97',  Imdb
Režija: Dan Rush
Scenarij: Dan Rush, Raymond Carver (kratka zgodba) 
Igrajo: Will Ferrell, Rebecca Hall, Christopher Jordan Wallace, Michael Peña, Stephen Root, Laura Dern

Will Ferrell je enako komedija? Drži, a je Farrell že dokazal, da se dobro znajde tudi v kakšni bolj resni vlogi. Vsak  povprečen filmoljub je verjetno ujel njegov nastop v odlični fantazijsko-komični drami Bolj čudno kot fikcija (Stranger Than Fiction, Marc Forster, 2006).  Na režiserskem stolčku je debitant Dan Rush, ki podpisuje tudi scenarij, ki je nastal na podlagi kratke zgodbe Why Don’t You Dance,  znanega ameriškega književnika Raymonda Carverja, ki je večinoma pisal kratke zgodbe in poezijo. Po Craverjevih zgodbah so posneli kar nekaj filmov, med katerimi najdemo tudi izvrstne Kratke zgodbe (Short Cuts, Robert Altman, 1993). 

Nikoli ne veš, kaj te čaka v življenju. To splošno uveljavljeno modrost izrečemo v trenutkih, ko se zgodi nekaj nepričakovanega, največkrat tragičnega ali neprijetnega. Tudi v primeru Nicka Halseyja je tako. Še nekaj dni nazaj je imel ženo, odlično plačano službo, nadstandardno zdravstveno zavarovanje, službeni avto, hišo v predmestju. In vse se je, kot hiša iz kart, podrlo v enem dnevu. Začelo se zjutraj, s povabilom šefovo pisarno. Povedano mu je bilo, da ga ne potrebujejo več.  V roke so mu potisnili poslovilno darilce in mu povedali, naj službeni avto vrne do konca meseca. Nadaljevalo se je s prihodom domov in zamenjanimi ključavnicami na vseh vhodih v hišo. Na dvorišču so ga pričakale osebne stvari , na vhodnih vratih pritrjeno ženino pismo, v katerem ga ta obvešča, da želi ločitev. Tudi hišo bo obdržala, zato mu je naredila »uslugo« in stvari pripravila za selitev. Nick je v nezavidljivem položaju po lastni krivdi, saj je prepogosto pregloboko pogledal v kozarec, pri tem mu vzkipljivost ni prav nič pomagala. Dogodki na zadnji poslovni poti so bili kaplja čez rob, v zasebnem in profesionalnem življenju.  Po tehtnem premisleku se Nick odloči, da bo v fotelju na dvorišču spil nekaj pločevink piva, dokler ne pogrunta, kako naprej.

Kako začeti znova pri štiridesetih? Težko, še posebej takrat, ko za nadaljevanje poti ne najdeš pravih motivov. In če te pri tem ovira še kakšen resen problem, kar je v primeru Nicka Halseyja predstavlja alkoholizem, potem je možno, da obtičiš v blatu in ne najdeš več dovolj moči za rešitev. Nekaj takega se je zgodilo Willu Farrellu, ki obtiči na dvorišču lastne hiše. Ni mu mar, kaj bojo rekli sosedje. Prihodnost lahko počaka, dokler je v žepu dovolj denarja za mrzel šesterček. In dokler mu bivanje na dvorišču dovoljuje zakonodaja, ki omogoča pet dni trajajočo dvoriščno razprodajo. Tudi Nicku je jasno, da se tokrat ne bo izmazal, da žene ne bo prepričal, naj ga vzame nazaj. Zaveda se, da je pristal na dnu in zdi se, da na svetu ni nikogar, ki bi mu bilo mar zanj. Verjetno je prav zato Nick tako čemeren, vdan v usodo. Toda včasih nam rešilno bilko lahko pomolijo iz povsem nepričakovanih koncev.

V filmih z maloštevilno igralsko zasedbo in zgodbo, ki ne ponuja kakšne posebne dinamike in zapleta, ki bi zbujal radovednost gledalca,so igralski prispevki in graditev ustreznega vzdušja še kako pomembni. Nosilna gred zgodbe je Farrellov izjemno prepričljiv nastop, ki nas s svojo kombinacijo melanholično-ravnodušnega zainteresira in nas prisili, da ostanemo v njegovi družbi. Rush je izvirno zgodbo, ki sem jo že omenil v uvodu,  pošteno nadgradil in ji dodal nekaj simpatičnih likov, ki kakovostno dopolnijo Farrellov nastop. Najprej se v zgodbo vključi osamljeni fant, ki začuti Nickovo stisko in mu nesebično ponudi roko prijateljstva. Nekaj izjemno toplosrčnega  je v skupnih kadrih in kmalu sem dobil občutek, da je Kennny nekakšen nadomestek za otroka, ki ga Nick ni nikoli imel. Pomembno vlogo v rekonstrukciji Nickovega življenja odigra tudi noseča soseda (simpatična Rebecca Hall), ki se je pravkar preselila v hišo čez cesto. Tudi ona se sooča z osebnimi težavami; zato ne more ignorirati nesrečneža, ki spi na trati čez cesto, zato se ne ustraši njegove bližine.  Osamljeni fant in noseča soseda na nek način odigrata vlogo nadomestne družine, ki Nicku pomaga skozi težavno obdobje in mu vlije dodatnih moči za nov začetek. Zelo se mi dopade režiserjevo izogibanje  emocionalnemu zadovoljevanju publike. Namesto tega Rush raje poseje kanček optimizma in nam po zaključnem prizoru prepusti svojo vlogo.

Ocena: