Slovenski naslov:
Elitni vod 2
Drugi naslovi:
Elite Squad 2
Država:
Brazil
Leto:
2010
Žanri:
Akcija, Krimi, Drama
Dolžina:
116',
Imdb
Režija:
Jose Padilha
Scenarij:
Jose Padilha
Igrajo:
Wagner Moura, Irandhir Santos, Andre Ramiro, Pedro Van Held, Maria Ribeiro, Seu Jorge
Nadaljevanje Elitnega voda, prvega igranega filma brazilskega režiserja in scenarista Joseja Padilha, v trenutku nastajanja tega zapisa stoji na prvem mestu najbolj gledanih filmov vseh časov v Braziliji, obenem je nadaljevanje postalo najbolj gledan film na področju Latinske Amerike v preteklem letu. Verjamem, da se bo trend nadaljeval tudi v ameriških in evropskih kinodvoranah, kajti Elitni vod v primerjavi s prvim filmom, ima pomembno začetno prednost - prepoznavnost. Tropa de Elite je naslov, ki pritegne pozornost, če pa k tej prepoznavnosti dodamo pozitivne odzive večine kritikov, potem je jasno, da je pred nami film, ki ga nikakor ne gre spregledati.
Kljub dejstvu, da gre za nadaljevanje, je drugi film projekt, z veliko stopnjo samostojnosti. Film, ki si ga lahko ogledamo tudi, če njegovega predhodnika še nismo videli. Sicer vseeno priporočam ogled prvega filma, saj nam ta vendarle ponudi nekaj dodatnih informacij o glavnemu protagonistu in nekaterimi stranskimi liki, ter nam pomaga pri razumevanju njihovih odnosov v nadaljevanju. Jose Padilha se je želel izogniti snemanju klasičnega nadaljevanja, zato je med filmoma postavil časovno distanco, dolgo 13 let. Po 13-letnem preskoku smo znova v družbi Roberta Nascimenta, ki v uvodu dobi nalogo zatiranja vstaje v enemu največjih brazilskih zaporov. V skladu z pedigrejem njegove enote, se vstaja z vpadom pripadnikov BOPE konča krvavo, zaradi nasilne reakcije se Nascimento in njegovi možje znajdejo na udaru kritik človekoljubnih organizacij, ki jih pooseblja Diogo Fraga. Nascimento in Fraga nista nasprotnika le v poklicnem življenju, saj je Fraga mož Nascimentove bivše žene in očim njegovega 16-letnega letnega sina. Nascimento uživa velik ugled med navadnimi ljudmi, a ga visoko cenijo tudi oblastniki. Ob vse hujšemu pritisku medijev in človekoljubnih organizacij se odgovorni odločijo ukiniti BOPE, krajši konec pa potegnejo nižje rangirani pripadniki specialne enote. Med njimi je tudi kapetan Andre Matias, ki ga oblastniki izberejo za grešnega kozla, Nascimentu pa ponudijo pomembno pozicijo v državni obveščevalni službi. Vzporedno z Nascimentovo zgodbo nam režiser razkriva strukturo kriminalnih združenj, ter njihovo povezanost s policijo in visokimi policijskimi funkcionarji. Razvejana mreža korupcije sega do najvišjih položajev in Nascimento počasi spoznava, kako zelo skorumpirana je oblast. Ljudje na najvišjih položajih niso le pomožno kolesce znotraj mafijskih organizacij, temveč tisti, ki vse skupaj nadzirajo, kontrolirajo in tudi vodijo.
Ko sem pred leti videl prvi film, nisem pričakoval nadaljevanja, saj je film postavil piko na vsa odprta vprašanja, v zaključku nisem opazil nobenega okna za nadaljevanje. Zato je drugi film na nek način zgodba zase in prav to je v svojih izjavah poudarjal tudi Padilha. Kraj dogajanja je resda enak, glavni igralec tudi, toda scenarij tokrat pušča majhne ribe na periferiji in se osredotoča na tiste, ki pobirajo največji kos pogače. In, kot nam razkriva film, so oblastniki tisti, ki vodijo vzporedno ekonomijo, oni so država v državi, oni so tisti, ki kriminal nadzirajo, podpirajo in v nekaterih primeri celo organizirajo. Padilha uporablja večosebno pripovedno tehniko, saj nam zgodbo podaja skozi perspektive več likov, vse skupaj pa s svojim glasom čez sliko, povezuje Nascimento. Razvoj dogodkov in likov je realistično naraven, režiser potrpežljivo gradi zgodbo, dodaja koščke sestavljanke, ki počasi dobiva obrise velikanske hobotnice, njeni kraki segajo v vsa področja družbenega življenja. V tej razvejani mreži najdemo predstavnike različnih vej oblasti, oseb iz javnega življenja in tistih redkih, ki se v mrežo ujamejo, ne vedoč, da jih je sistem posrkal vase. In tukaj je nevednost hiba, ki jo plačaš z življenjem. Nascimentov položaj mu omogoča edinstven vpogled v delovanje samega sistema in ponuja povsem jasno sliko resničnega sovražnika. Sistem v sistemu, boj proti vzporedni, nevidni organizaciji, po pravilih, ki jih narekuje sistem sam. In tukaj je film najmočnejši, prav v verodostojnem prikazu tistega, kar je navadno očem zakrito. V pojasnjevanju funkcioniranja vzporedne oblasti in načinov s katerimi je to moč doseči. Znotraj te zgodbe je vpeta tud manjša, veliko bolj osebna pripoved o odnosu oče-sin in načinih, s katerimi sistem lahko udari nazaj, ko se drzneš prejeti za drevo in ga pošteno stresti. Potem sistem udari nazaj. Takrat so najbolj ogroženi nedolžni in nemočni. Na tem osebnem nivoju filmu ne morem priznati pretirane izvirnosti, saj so uporabljene predvidljive, večkrat videne rešitve. To je edini resnično moteči element, to klišejsko vpletanje družine in njena poznejša pričakovana izpostavljenost. Nekateri mu lahko očitajo tudi enodimenzionalnost negativcev, toda meni se takšen pristop ne zdi napačen, v dati situaciji je verjetno edina ustrezna izbira. Ob številnih likih, ki jih Padilha vključi v zgodbo, in tako doseže prepričljiv in obenem zelo bogat prikaz kriminalnega združenja, je dodatna karakterizacija teh likov odveč. Film brez ovinkarjenja predstavi svoje stališče, oz. svojim likom dovoli povedati, kar si večina ne upa. Zaključek ponudi žalostno resnico, ki ji ni moč oporekati. Resnico, ki se lahko aplicira na šetevilne države po celem svetu, če ne na vse. Verjetno ne v takem močnem, širokem pomenu, v nekaterih elementih in nekoliko blažji obliki, pa zagotovo.
Ocena:
Ni komentarjev:
Objavite komentar