Slovenski naslov: Resnica o moških
Drugi naslovi: Truth About Men
Država: Danska
Leto: 2010
Žanri: Komedija, Drama
Dolžina: 90', Imdb
Režija: Nikolaj Arcel
Scenarij: Nikolaj Arcel, Rasmus Heisterberg
Igrajo: Thure Lindhardt, Tuva Novotny, Rosalinde Mynster, Signe Egholm Olsen, Henning Valin
Mads dela za televizijo, kot pisec scenarijev sodeluje z ekipo sodelavcev, ki vsakodnevno snujejo zaplete za nove epizode povprečne tv serije. Njegovo področje je struktura pripovedi, on je človek ki mora narediti zgodbo, ki bo držala vodo. Mads je pred desetimi leti sanjal o veliki filmski karieri, a mu po zelo obetavnem začetku, ko mu je uspelo narediti uspešen animirani film, nikdar ni uspelo najti prave formule. Njegov drugi film je le za voljo uspešnega prvenca videlo nekaj ljudi, tretji film je bil že čista polomija, ki so ga videli le maloštevilni gledalci. Življenje na avtopilotu, ob prijetni Marie, ki ga ljubi in želi po desetletju skupnega življenja imeti otroke, ga močno dolgočasi. Še vedno se živo spominja najstniških idealov in nikoli pozabljene najstniške ljubezni. Črv nezadovoljstva vedno bolj koplje po njegovi zavesti, naenkrat se mu zdi vse, kar počnejo njegovi samski prijatelji, veliko bolj zabavno. Meni, da je prav njegov način življenja glavna ovira, ki v njem ubija vse tiste izvirne, vrhunske ideje, ki jih želi vključiti v svoj najpomembnejši scenarij doslej, filmsko zgodbo, v kateri bodo vsi prepoznali mojstrovino.
Submarino, Hævnen in R so filmi, ki so ob Sandheden om mænd, kandidirali za najboljši danski film v preteklem letu. In če se film znajde v tako ugledni družbi, kot v primeru naslovnega, boljšega priporočila za ogled ne potrebuješ. Mimogrede naj omenim, da je za najboljši film na Danskem bil razglašen R, o katerem bom v kratkem spisal nekaj besed. Resnica o moških se začne zelo obetavno, všečno mi je deloval uvod, v katerem glavni junak posluša dolgoletno dekle in slavnostni govor v njegovo čast, prijatelji in znanci so povod okoli njega, on pa z misli odtava daleč stran in iz spomina prikliče najstniško ljubezen. Z glasom čez sliko nam razlaga svoj položaj in čustva, ter pojasnjuje uvodno situacijo. Pred tem nam režiser ponudi nekaj utrinkov iz Madsovega otroštva in nam prikaže vzgojne prejeme njegove matere (po poklicu seksologinja), ki je svoje znanje pričela uporabljati že v zelo zgodnji fazi Madsove vzgoje. Iz takšnega izhodišča gremo naprej do trenutka, ko glavni junak spoznava, da tako več ne gre, da je napočil skrajnji čas, za uresničitev mladostniških sanj. Prva poteza je prekinitev dolgoletne zveze z Marie in iskanje novega stanovanja. Nato Mads poišče svojo najstniško ljubezen in jo za čuda tudi najde, a zelo hitro spozna, da je ta v njegovih spominih bila (pre)močno idealizirana. Že tukaj se začne podirati njegova teorija o zamujenih priložnostih, o vplivih drugih, na njegovo (splošno) slabo počutje, sorazmerno s preteklim časom, sem tudi sam začel izgubljati zanimanje za Madsovo usodo. Sicer se vmes dogaja marsikaj; glavni junak se spusti v vročo romanco z 19-letno umetnico, ki se ne konča po njegovih pričakovanjih, nato svojo čustveno otopelost poskuša blažiti s številnimi dekleti, a zdravila za svoje stanje vseeno ne najde. Po dobrem začetku film nekako izgubi privlačnost, saj so situacije, v katerih spremljamo glavnega junaka le za silo komične, dogajanje gledalca ne uspe čustveno sprovocirati, zato sem drugo polovico pogledal na nekakšnem avtopilotu, neangažirano, še najbližje bom zadel, če bom rekel, da mi je glavni lik rahlo šel na živce. Film utegne pritegniti pozornost zaradi naslova, a je resnica ki nam jo ponudi ta film, resnica o enem negotovem, kompliciranem moškem, ki na koncu ne izpade pretirano (filmsko) užitna.
Ocena:
Ni komentarjev:
Objavite komentar