Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA, VB
Leto: 2010
Žanri: Krimi, Romantični, Drama
Dolžina: 104', Imdb
Režija: William Monahan
Scenarij: William Monahan, Ken Bruen (knjiga)
Igrajo: Colin Farrell, Keira Knightley, Ray Winstone, David Thewlis, Anna Friel
Američan William Monahan je predvsem priznan scenarist, ki v svoji kolekciji med ostalimi nagradami ima tudi oskarja za Scorsesejev The Departed. Njegovo scenaristično udejstvovanje vključujejo naslove: Kingdom of Heaven, Body of Lies, Edge of Darkness in seveda, naslovni film, pri katerem se Monahan prvič preizkuša na režiserskem stolčku. Sicer za Američana nekoliko nenavadna izbira kraja dogajanja, ki ga Monahan postavi v londonsko kriminalno podzemlje, saj bi pričakoval, do so mu veliko bližji domači kraji in domače zgodbe, a to niti ni tako pomembno.
V središče je postavljen bivši kaznjenec Mitchel (Farrell), ki je pravkar prikorakal na prostost, po dolgotrajnem bivanju za zapahi. Prizor v katerem po prihodu na prostost vstopa v bar, nam jasno pove, kdo je Mitchel. Badass, ki ga vsi spoštujejo, človek, s katerim ne želiš imeti neporavnanih računov. Takšen sloves si je prislužil še preden je končal v zaporu, toda Mitchel je imel veliko časa za premišljevanje in prišel do zaključka, da se življenje na nasprotni strani zakona enostavno ne splača. Za začetek mu streho nad glavo ponudi Bily (Chaplin), stari znanec, ki še vedno ni spremenil navad in še vedno opravlja umazana dela za lokalnega mafijskega botra Ganta (Winstone), ki bi Mitchela zelo rad videl v svoji ekipi. Gant Mitchelu ponudi pomembno mesto v njegovem hitro rastočem »podjetju,« a ga ta zavrne in raje izbere službo telesnega čuvaja. Varoval bo zvezdniško igralko Charlotte (Knightley), ki ji največ preglavic povzročajo vsiljivi novinarji in vse kar navadno sodi v formulacijo blišč in beda zvezdniškega življenja. Saj veste: osamljenost, depresija, pomanjkanje ljubezni …
Zdaj že imamo vse sestavine, ki jih potrebujemo za romantično kriminalko, izrazitega negativca v podobi brutalnega Raya Winstoneja, ki želi Farrella pripeljati v svojo ekipo. Večji del filma se ukvarja z poskusi mafijskega šefa, da bi angažiral človeka, ki mu kriminal več ne diši. Farrell bi se raje posvečal iskanju najstnika, ki je zaštihal prijatelja brezdomca in s skodelico kave v rokah prijetno kramljal s filmsko zvezdo ob sončnem zahodu. Ja, ni kaj, film izrabi skoraj vse klišeje, ki smo jih kdaj videli v podobnih filmih. Imamo bivšega kaznjenca, ki mu okolje ne dovoli spremeniti življenjskih navad, imamo punco, ki bo središče romantičnega interesa glavnega junaka, sestro, ki je zraven samo zato, da povzroča težave in smrt prijatelja, ki kliče po maščevanju. In seveda, tudi mafijca, ki ne prenese negativnega odgovora. Človeka, ki je pripravljen za dokazovanje svoje moči storiti marsikaj, če je potrebno, tudi ubiti tistega, ki bi ga rad prepričal v svoje prav. A kot sem že povedal, naš bivši kaznjenec je nevaren nasprotnik in v resnici nikoli ne dvomimo, da bo opravil z številčnejšimi nasprotniki in na koncu zmagal. In vse to sem nekako požrl, dokler nisem videl konca, v katerem naš junak sreča svojega Bennyja Blanca iz Bronxa. Od človeka, ki se preživlja s pisanjem scenarijev, ki je sodeloval pri nekaterih zanimivih projektih, bi pričakoval več svežine in izvirnosti pri snovanju zgodbe. Pričakoval bi, da se ob lastnem režiserskem debiju še dodatno potrudi, saj mu je dvojna vloga scenarista-režiserja ponujala veliko kreativne svobode. Žal nič ni pomagalo, London Boulevard je brezličen izdelek, ki bo hitro šel v pozabo.
Ocena:
Benny Blanco:) verjetno sva takoj enako pomislila: "ojoj, zdaj pa še mislijo, da so na nivoju Carlita..."
OdgovoriIzbrišiBolj kot poklon, razumem to kot žalitev
Ja, prav to sem imel v mislih.
OdgovoriIzbriši