Ui-hyeong-je (Secret Reunion)

Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: The Secret Reunion
Država: J. Koreja
Leto: 2010
Žanri: Triler, Drama
Dolžina: 116',  Imdb
Režija: Hun Jang
Scenarij: Min-seok Jang, Joo-ho Kim
Igrajo: Kang-ho Song, Dong-won Kang, Yun-seo Choi, Kyeong-min Go, Gook-hwan Jeon

The Secret Reunion je prejel nekaj (azijskih) nagrad in dosegel zavidanja vreden izkupiček na kino blagajnah v domovin. Ob mojih dosedanjih izkušnjah s podobnimi korejskimi akcijskimi trilerji sem pričakoval kar spodobno filmsko zabavo. Sploh, ko sem opazil, da je med nastopajočimi Song Kang-Ho, legenda korejskega filma, igralec z impresivno igralsko kariero (J.S.A., Memories of Murder, Sympathy for Mr. Vengeance, The Host, Thirst…). Song Kang-Ho igra agenta korejske obveščevalne službe Han-kyuja, ki poveljuje enoti za nadziranje severnokorejskih vohunov, infiltriranih v južnokorejsko družbo. Že nekaj časa Han-Kyu in njegovi možje pletejo mrežo okoli severnokorejskega agenta z vzdevkom Senca, z nadziranjem e-pošte so končno prišli do zanesljivih informacij. Senca bo v družbi dveh pomočnikov poskušal izpeljati likvidacijo cele družine (razlogi za eliminacijo so nepomembni). Kakorkoli, tokrat za Senco ne gre vse po načrtih. Njegov mladi pomočnik Ji-won se mu postavi po robu, ko zaščiti najmlajšega člana družine. Časa za debato ni, kajti na prizorišču se prikažejo  tudi južnokorejski agenti. Pride do streljanja, v katerem krajšo potegne Han-Kyu in njegovi možje. Senci nekako uspe najti luknjo in pobegniti med policijskimi zaporami, nastalo zmešnjavo izkoristi tudi Ji-won, ki prav tako pobegne. Po nekajletnem časovnem preskoku smo znova v Han-Kyujevi družbi, ki zdaj vodi manjšo detektivsko agencijo. Po neuspešni akciji, ko mu ni uspelo ujeti Senco, se je moral posloviti od stare službe. Zdaj se preživlja z iskanjem pobeglih žena, sester in deklet, ki jih za primerno plačilo izsledi in vrne tistim, ki jih iščejo. Med eno takih preiskav se mu po čistem naključju pred očmi prikaže znan obraz. Pred njim stoji Ji-won, Sencin pomočnik. Toda Han-kyu ni več agent in Ji-won ni več  severnokorejski vohun. Odkar se je postavil po robu nadrejenemu, se je tudi sam znašel na listi za odstrel.

Skoraj dvajsetminutni akcijski uvod, v katerem  nisem imel veliko časa za razmišljanje, je prepričljivo pritegnil mojo pozornost in v tistih trenutkih sem mislil, da bom gledal odličen film. Tudi potem, ko se je uvod razplete in zgodba dobi novi zagon, z na novo premešanimi kartami, sem ostal v stiku z zgodbo, zainteresiran za nadaljevanje. Potem se srečata severnokorejski prebežnik in južnokorejski propadli policist, kmalu navežeta prijateljski odnos in celo začneta sodelovati v okviru Han-kyujeve detektivske agencije. Seveda, vsak ima svoje razloge, Han-kyu še vedno ni pozabil na Senco in upa , da ga bo s pomočjo Ji-wona končno ujel, Ji-won na drugi strani ima družino v komunistični  Koreji in če jo želi pripeljati na varno, potrebuje zajeten kup denarja. Vse zgoraj napisano je okvir, za stokrat videno akcijsko buddy-buddy komedijo, ki premore bore malo zanimivosti in izvirnosti. Počutil sem se nekako tako, kot bi gledal ameriški film, v katerem govorijo korejsko, v glavnih vlogah pa nastopajo neki čudni igralci. Iz obetavnega začetka se je film transformiral v nezanimivo, predvidljivo z umetnimi sladili začinjeno zgodbo, ki sem jo odgledal samo zato, ker sem že porabili več kot eno uro in že zavoljo tega ne želim pritisniti tipko stop. Še najbolj mej je motila tista čustvena, skoraj otroškemu filmu primerna glasbena podlaga, ki nam jo ustvarjalci servirajo ob čustveno zahtevnih prizorih, ko buddy-buddy odnos zaide v nekoliko resnejše odtenke. Skratka, komaj prilezel do konca, zato ogleda ne priporočam.

Ocena: