torek, 19. april 2011

Noruwei no mori (Norwegian Wood)


Slovenski naslov: Norveški gozd
Drugi naslovi: Norwegian Wood
Država: Japonska
Leto: 2010
Žanri: Drama, Romantični
Dolžina: 133',  Imdb
Režija: Anh Hung Tran
Scenarij: Anh Hung Tran, Haruki Murakami (knjiga)
Igrajo: Kenichi Matsuyama, Rinko Kikuchi, Kiko Mizuhara, Kengo Kôra, Tetsuji Tamayama

Norveški gozd je zaradi več razlogov zanimiv projekt. Film je nastala po knjižni predlogi enega najznamenitejših japonskih sodobnih romanopiscev Harukija Murakamija, ki je dolgo časa zavračal ekranizacijo svojega najuspešnejšega romana. Baje je vietnamsko-francoski režiser Tran Anh Hung porabil cela štiri leta v prepričevanje Murakamija, naj mu vendarle dovoli ekranizacijo romana. Pisatelj je na koncu popustil in prižgal zeleno luč, ko je prebral osnutek scenarija, v katerem skorajda ni odstopanja, od knjižne predloge. Če vam ime Tran Anh Hung zveni znano, je najverjetnejši razlog njegova oskarjevska nominacija za tujejezični film iz leta 1994 za njegov Vonj po zeleni papaji, mogoče ste tudi videli nekoliko novejši Cyclo (1995), ki so mu na beneškem filmskem festivalu podelili zlatega leva.

V Tokio s konca šestdesetih let prejšnjega stoletja nas z glasom čez sliko popelje Toru Watanabe, študent dramske umetnosti. V uvodu Watanabe razloži naravo svojega odnosa  z najboljšim prijateljem Kizukijem in njegovo punco Naoko. Watanabe je mladostniška leta preživel z Kizukijem, zraven je skoraj ves čas bila tudi Naoko, Kizukijeva dolgoletna punca, skupaj so  tvorili neločljiv trio. Ker je bil vedno zraven, je Watanabe lahko opazoval neverjetno pristno, idealno romanco. Naenkrat je Watanabeja, kot strela z jasnega udarila novica,  da je Kizuki storil samomor.  Na prelomnici življenja, ko bi moral srednješolske klopi zamenjati za tiste univerzitetne, se je Kizuki odločil za smrt, ki jo Watanabe ni mogel razumeti. Kmalu po tragičnem dogodku je Watanabe odšel v Tokio, za seboj pustil Naoko, se posvetil študiju, spoznal nekaj prijateljev in zaživel na novo. Ob pomoči prijatelja (lomilca ženskih src), je tudi sam začel spoznavati dekleta in se seksualno popolnoma prebudil, slabo plačana priložnostna dela je zamenjal za službo v prodajalni vinilnih plošč in nasploh bi lahko rekli, da je Watanabe bil na dobri poti proti srečnem, z drobnimi zadovoljstvi izpolnjenem življenju. Nato je povsem nepričakovano srečal Naoko in takoj do nje začutil neverjetno naklonjenost, ki jo vsa ta leta zatiral in zelo spretno skrival. Naključno srečanje se konča  z zelo strastno seksualno izkušnjo, ki Watanabeja popolnoma prevzame in ga dokončno potegne v zelo komplicirano ljubezensko razmerje z Naoko.
Če ste pomislili, da naslov filma ima nekaj skupnega z Beatli, potem imate prav, saj sta film in knjiga naslov povzeli po istoimenski pesmi znamenitih Liverpoolčanov. Watanabe je mlad moški razpet med dve ženski. Prvo(Naoko) pozna že zelo dolgo,  je punca njegovega pokojnega prijatelja, ženska po kateri je hrepenel, a nikoli ni izgubil kontrolo, ji priznal svoja občutja.  Preveč je spoštoval prijatelja in njegovo dekle, da bi si kaj takega dovolil. Zdaj, ko te ovire več ni, ko oba čutita nenavadno povezanost, ki jo težko opišeta z besedami, so njegova čustva povsem razvneta. Na njenem koncu je zadeva veliko bolj zapletena, saj se Naoko nikakor ne more sprijazniti s smrtjo svoje velike ljubezni.  Kizukijeva smrt jo je pahnila na temno stran, samomorilske misli in žalovanje so je odpeljali v gorski sanatorij, kjer bo poskušala preboleti in pozabiti. Ponovno srečanje z Watanabejem jo le še dodatno zmede in jo postavi na svojevrstno življenjsko prelomnico.  Druga ženska v Watanabejevem življenju (Midori), je tista, ki ga brezpogojno ljubi, a se zaveda, da ji njen izbranec ni popolnoma predan. To mu tudi pove in ga prosi, naj jo pozabi, če se ji ne misli popolnoma predati. Tudi tista spremljajoča, manj pomembna zgodba, se ukvarja z vprašanji življenjskih odločitev in iskanjem resnične ljubezni, kar je nekakšen osrednji motiv celotne pripovedi. Režiser nam zelo uspešno predstavi povsem različne ljubezni, dojemanje le-te v marsičem definira lastnike teh čustev in njihove življenjske filozofije.  Nekatere nesrečna ljubezen pahne v smrt, drugi so spet dovolj močni in dovolj zbrani, da nadaljujejo s svojimi življenji. Norwegian Wood je film, ki ga odlikujejo čudoviti prizori,  fotografijo podpisuje Ping Bin Lee (In the Mood for Love, Three Times) in zelo prepričljiva igra glavnih protagonistov. Med sodelujočimi je najbolj prepoznavno ime Rinko Kikuchi, ki na svojem kontu ima oskarjevsko nominacijo za stransko vlogo v Inarritujevem Babilonu. Norveški gozd je film, pri katerem veliko bolj prepriča njegova vizualna podoba, kakor tista čustveno-psihološka plat zgodbe, s katero se nekako nisem uspel do konca povezati. Veliko stvari je ostalo nedorečenih, nepojasnjenih, na nekaterih koncih sam, verjetno tudi po lastni krivdi, sprejel napačne sklepe, a to ne spremeni občutka, da  je režiser imel zgodbo, s katero je mogoče bolj efektno »prizadeti« gledalca. Film si zagotovo zasluži omembo in pozornost, a mu vseeno zmanjka nekaj konkretnosti, nekaj spretnosti v prenosu čustev na gledalca, da bi ga lahko označil za nepogrešljiv naslov v domači videoteki.

Ocena:




5 komentarjev:

  1. Po eni strani me ocena ne preseneča, motivi so pa popolnoma značilni za Murakamija (kar se glasbe tiče, osebno sicer bolj navdušenega nad jazzom), ki se v taki ali drugačni obliki ponavljajo v večini njegovih knjig.

    Osebno mi rekel takole: Murakamija je definitivno treba brati. Najbolj priporočam njegovi Ljubi moj sputnik in Kafka na obali, zanimive (zaradi te njegove prepoznavne kulturno-čustvene relacije Japonska-zahod in sijajnega lynchevskega surrealizma) pa so tudi vse druge.

    OdgovoriIzbriši
  2. Med manjšo raziskavo pred pisanjem prispevka, se je nekako izkristaliziralo mnenje večine, da je knjiga na višji kakovostni ravni, kot film. Nekoč sem veliko bral, a zdaj preberem le nekaj knjig letno :(
    Kafka na obali imam že podčrtano, za branje med letnim dopustom.

    OdgovoriIzbriši
  3. Naj te ne odvrne malce večji obseg od drugih Murakamijevih. :) "Kafka" se bere kot po maslu.

    OdgovoriIzbriši
  4. U fak, šele ko sem bral povzetek filma, sem opazil, da sem ga že gledal prek dobrim mesecem (čisto pozabil nanj, pa še ta teden sem načrtoval ogled s hrvaškimi subi:)). Pa sploh ni bil tako slab, le hitro pozabljivi..., verjetno.

    OdgovoriIzbriši
  5. @Cosmo :)
    Se zgodi, tudi jaz imam podobne izkušnje ...

    OdgovoriIzbriši