Shi (Poetry)

Slovenski naslov: Poezija 
Država: J. Koreja
Leto: 2010
Žanri: Drama
Dolžina: 139',  Imdb
Režija: Chang-dong Lee
Scenarij: Chang-dong Lee
Igrajo: Jeong-hie Yun, Hira Kim, Nae-sang Ahn, Da-wit Lee

Chang-dong Lee je zaradi več razlogov zanimivo ime med korejskimi režiserji. Po osnovni izobrazbi učitelj in kasneje uspešen in priznan romanopisec, je svoj filmski prvenec posnel pri štiridesetih.  Prve filmske izkušnje za večino režiserjev pridejo v študentskih letih, a prav Chang-dong Lee je dokaz, da nikoli ni prepozno. Prvenec je posnel pred štirinajstimi leti, Chorok mulkogi (Green Fish) so takoj toplo sprejeli gledalci in kritiki. Lee je režiser, ki ne snema prav veliko, vedno dela po lastnem scenariju, Shi je njegov peti celovečerec od leta 1997, do danes.  Peppermint Candy, Oasis in Secret Sunshine so filmi, ki jih toplo priporočam in tako sam zase postavljam njegov prvenec Green Fish na prednostno listo, kajti to je obenem edini naslov, ki ga še nisem videl. Green Fish je tudi Leejev najkrajši film, saj se med vsemi naslovi edini ponaša z dolžino, ki ne preseže dveh ur. Vsi ostali filmi krepko presegajo dolžino 120 minut, kar je še ene posebnost, ki jo lahko povežemo z Chang-dong Leejem.

Ko na ulici zagledamo Mijo, prijetno gospo v šestdesetih, dobimo občutek, da je pred nami pripadnica višjega sloja. Elegantne obleke z cvetličnimi vzorci, lep klobuk in prijazen obraz naredijo svoje. V resnici je Mija revna gospa, ki živi v majhni vrstni hiški z 16-letnim vnukom. Hčerka je v iskanju službe odšla v večje mesto in pri materi za nedoločen čas pustila sina sredi adolescence. Nekajkrat na teden Mija obišče starega, na posteljo priklenjenega možakarja in ga neguje, ob prenizki pokojnini, ji dodaten denar pride še kako prav. Ko zaradi manjših težav obišče zdravnika in izve,da je zbolela z Alzheimerjevo boleznijo, se odloči, da je skrajnji čas, da izpolni veliko mladostniško željo. Mija je v mladosti želela pisati pesmi, zato se prijavi na tečaj poezije v upanju, da ji bo s strokovno pomočjo uspelo spisati kakšno pesem. Še istega dne je na poti domov priča pretresljivemu dogodku, ko sreča mater, ki je pred policijsko postajo pravkar izvedela, da je njena najstniška hčerka storila samomor. Nesrečna punca je bila sošolka Mijinega vnuka, zato jo tragedija toliko bolj pretrese. Njene pretresenosti ne deli vnuk, ki mu babičino zasliševanje o sošolki gre na živce. Veliko bolj ga zanima komična nadaljevanka na televiziji in vsebina lonca na štedilniku.

Poezija je film za potrpežljivega gledalca. Tistega, ki zna ceniti dobro dramo in ji ponuditi čas. Uživati v preprosti eleganci glavne igralke; njenega neverjetno čutnega, zanimivega in v marsičem poetičnega soočanja z začetkom konca. Mija novico o zdravstvenih tegobah sprejme brez veliko dramatiziranja. Njen seznam želja je zelo kratek, pravzaprav je na njem ena sama postavka. Preden napoči njen čas, dokler ji zdravje še dovoljuje bistro glavo, bi bila zelo vesela, če bi ji uspelo napisati kakšno pesem. »Da bi pisali poezijo morate odpreti oči in opazovati, zares videti naravo in ljudi,« razlaga učiteljica poezije. In Mija to tudi počne, a ji dolgo opazovanje dreves, cvetja in sadja ne ponudi želene inspiracije. Skupaj z njo opazuje tudi gledalec, ki skozi Mijine oči spoznava korejski srednji sloj, ki mu vladajo moški. Njihovi moralni nazori so vprašljivi, njihova zaščitniško poslanstvo opravičuje nečednost njihovega početja, v njihovih očeh je zlobno dejanje le nedolžna najstniška napaka. Napaka, ki se jo da popraviti, tako kot večino drugih stvari, z denarjem. Tudi šola oz. šolski predstavniki podpirajo takšen pristop, ne želijo si negativne publicitete. Zato je tudi za šolo pometanje pod preprogo najustreznejša rešitev. Babica dolgo opazuje vnuka in tuhta, kaj ji je storiti. Ocenjuje njegovo stanje duha, ki je na nek način ocenjevanje cele družbe in obenem tudi vnuka, kot tipičnega družbenega predstavnika. Ocenjevanje čustveno otopele, zamorjene generacije, ki počasi izgublja stik s humanostjo in vsem vrednotam, ki človeka ločujejo od drugih bitij. Lahko bi celo rekel, da je babica v vnuku iskala poezijo. In če poezijo razumemo kot nekaj lepega in prijetnega, potem zaključimo, da Mija v vnuku ni našla nič poetičnega. Poskušala je pokukati  pod površje, želela sprovocirati vsaj trohico obžalovanja, slabe vesti, sočutja, a ji ni uspelo.

Ocena: