Slovenski naslov: Deček s kolesom
Država: Belgija, Francija, Italija
Leto: 2011
Žanri: Drama
Dolžina: 87' , Imdb
Režija: Luc Dardenne, Jean-Pierre Dardenne
Scenarij: Luc Dardenne, Jean-Pierre Dardenne
Igrajo: Thomas Doret, Cecile de France, Jérémie Rénier, Egon Di Mateo, Fabrizio Rongione
Brata Jean-Pierre in Luc Dardenne ljubita Cannes in Cannes ljubi brata Dardenne. Od leta 1999 dalje sta Belgijca prejela šest Canneskih nagrad, dvakrat najprestižnejšo zlato palmo, za filma Rosetta (1999) in Otrok (L'enfant, 2005). Nagrade so prejeli še Sin (Le fils, 2002), Lornin molk (Le silence de Lorna,2008) in naslovni Deček s kolesom, ki so mu letos podelili Grand Prix (Veliko nagrado žirije). Brata Dardenne, tako kot v nekaj prejšnjih filmih, zgodbo gradita okoli usode otroka, najbolj neznačilen prejem je prisotnost glasbe, ki jo brata navadno ne uporabljata v svojih filmih.
Naša vstopna točka v Cyrilovo življenje je njegov poskus pobega iz doma za nepreskrbljene otroke. V dom ga je pred slabim mesecem pripeljal oče, ki se po babičini smrti ni čutil zmožnega skrbeti za 11-letnega otroka. Od takrat Cyril brezuspešno poskuša navezati stik z očetom in vztrajno zavrača trditev socialnega delavca, ki mu poskuša razložiti, da se je oče preselil in odšel neznano kam, ter mu tako karseda humano dopovedati, da ga je oče za vedno zapustil. Prvi poskus pobega je bil neuspešen, a Cyril se ne bo zlahka vdal, zato kmalu poskusi znova. Za drugi poskus se veliko bolje pripravi in z malo sreče hitro najde pot do prostosti. Ko se je enkrat znašel izven ograjenega poslopja, mu ni bilo težko najti mestni avtobus, ki bo odpeljal domov. Po prihodu pred vrata stanovanja spozna, da mu v sirotišnici niso lagali, a se še vedno ne želi sprijazniti z bolečo resnico. Ko pri nekemu fantu pred blokom opazi svoje kolo, je prepričan, da je fant kolo ukradel. Medtem se pred blokom pojavijo socialni delavci, Cyril se poda v beg, pregon po hodnikih se konča v zdravstveni ambulanti. Zdaj je v brezizhodnem položaju, zato stori zadnje dejanje iz obupa in se tesno oklene mlade ženske v ambulantni čakalnici. Že popoldan ga čaka presenečenje, ko se v sirotišnici pojavi ženska iz čakalnice in mu pripelje njegovo kolo.
Deček s kolesom je izjemno preprosta zgodba. Brez predhodnih pojasnjevanj, brez uvoda smo povabljeni v življenje enajstletnika, ki se ne želi sprijazniti z razpadom družine in je pripravljen storiti vse, da bi stvari bile takšne, kot so bile nekoč. Zatiskanje oči ga pripelje v slepo ulico, nihče v njegovi bližini ne kaže razumevanja, ne potrpljenja, za fantovo bolečino. Nato v njegovo življenje vstopi Samantha, ki že od samega začetka čuti fantovo stisko. Že od takrat, ko mu v ambulanti reče: »Lahko me objameš, vendar ne tako močno.« Kasneje, ko Samantha v sirotišnico pripelje kolo, Cyril začuti, da pri njej lahko najde zaščito. Samantha pristane postati dečkova vikend skrbnica, obenem ne nasprotuje njegovem iskanju očeta. Še več, ga spodbuja, prepričana, da fant potrebuje jasno sporočilo. Rez, ki bo boleč, a ga bo obenem spodbudil, naj nadaljuje z življenjem. Pripoved bratov Dardenne ne išče simpatij skozi sentimentalne prizore in običajne prejeme, ki bi ponazarjali notranjo bolečino in nemir. Nasprotno, režiserja z neverjetno lahkoto izrabljata povsem enostavno interakcijo med liki in vztrajata na naturalističnih prvinah. Tudi ko je v ospredju kriminal, ne slišimo vulgarnosti in ne vidimo pretiranega nasilja, a je kljub temu grožnja povsem legitimna, pristna, gledalec povsem resno jemlje dogodke, ki brez dvoma usmerjajo Cyrilovo življenje v napačno smer. Brata Dardenne iz povsem navadne zgodbe, takšne, ki bi se lahko odvija tudi v naši bližini, ustvarijo zelo avtentično pripoved, ki gledalca angažira in se ga tudi dotakne. Liki so življenjsko realistični, igralski prispevki odlični, sploh če se omejim na osrednja lika, ki ju igrata debitant Thomas Doret in Cécile De France, ki smo jo nazadnje gledali v Onostranstvu (Hereafter, Clint Eastwood, 2010). Kljub relativno skromni minutaži, nam film v slabi uri in pol ponudi izjemno veliko. Zasluge lahko pripišemo tudi odlični montaži, ki ne dopušča prostega teka, vsak kader, vsak prizor ima točno določeno mesto in namen. Kamera nevsiljivo spremlja like, vedno na jasno določeni distanci, brez portretiranja, kot nema opazovalka beleži zgodbo in se izogiba tehničnim ekshibicijam, ki bi lahko pozornost gledalca preusmerile na tehnično plat posnetega materiala. Seveda, pred nami je premišljeno načrtovan in skrbno realiziran film, v katerem nič od tistega, kar nam brata Dardenne pokažeta, ni naključje. Od fantovih rdečih majic, čustvene navezanosti na kolo, ki je nekakšna metafora za njegov odnos z očetom, svetniške Samanthe, ki partnerja prekriža zaradi pomanjkanja očetovskih nagnjenj, do nadomestnega mafijskega očeta, ki pooseblja zlobni zunanji svet. To so mali triki velikih mojstrov, ki vedno znova znajo najti dovolj sveže, prepričljive načine, za pripovedovanje svojih zgodb. Na koncu se počutimo približno tako, kot bi videli izsek iz resničnega življenja, ki se nadaljuje tudi potem, ko se na našem zaslonu odvrti odjavna špica. (+4)
Ocena:
Ni komentarjev:
Objavite komentar