Serbuan maut (The Raid)

Slovenski naslov: Racija
Drugi naslovi: The Raid: Redemption
Država: Indonezija, ZDA
Leto: 2011
Žanri: Akcija, Krimi, Triler
Dolžina: 101', Imdb 
Režija: Gareth Evans
Scenarij: Gareth Evans
Igrajo: Iko Uwais, Yayan Ruhian, Donny Alamsyah, Joe Taslim, Ananda George, Ray Sahetapy, Pierre Gruno

Filmski festival v Torontu je eden najpomembnejših tovrstnih prireditev v svetovnem merilu. Od leta 1976 dalje, je pozornost filmske javnosti v začetku septembra rezervirana za tamkajšnji festival, ki se je skozi leta razvijal in dobival na veljavi. Posebnost festivala je njegova netekmovalna narava, prireditev poteka brez strokovne žirije, nagrajevanja po kategorijah (igralec, režija, scenarij…), ni . Glavno nagrado podeli občinstvo, ki s svojimi glasovi izbere najboljše. V Torontu imajo sekcijo Midnight Madness, v kateri vrtijo filme, ki so preveč krvavo-grozljivi za zgodnejšo uro in prav v tej sekciji je mednarodno premiero doživel tudi Serbuan maut, ki je na koncu odnesel nagrado občinstva. In tukaj se je tudi začela širiti beseda o indonezijskem akcijskem spektaklu, ki je po Torontu nadaljeval uspešno festivalsko življenje. Hype  se je iz meseca v mesec stopnjeval, filmski forumi in blogi so prispevali svoj delež in film se je kmalu znašel na must-see  listah velikega števila filmskih navdušencev. Film je režiral Gareth Evans, Valižan na začasnem delu v Indoneziji, izpod njegovega peresa je prišel tudi scenarij. Ljubitelji azijskih pretepačin so mogoče že opazili Merantau (2009), Evansov drugi celovečerec, v katerem je režiser prvič sodeloval z vzhajajočo indonezijsko zvezdo Ikojem Uwaisom. Uwais je leta 2005 bil državni prvak v silatu, starodavni borilni veščini, ki je najbolj razširjena na področju indonezijskega arhipelaga. Evans je med snemanjem dokumentarca v neki šoli silata opazil mladega mojstra in ga prepričal, naj pusti službo voznika pri telekomunikacijskem podjetju in postane glavni igralec v njegovih filmih.

V svojem drugem nastopu pred kamerami Iko Uwais igra Ramo, neizkušenega novinca v vrstah specialne policije, ki ga čaka sodelovanje v izjemno nevarni nalogi. V Džakarti, enemu najgosteje naseljenih svetovnih velemest, se Rama in njegovi soborci približujejo stavbi v džakartskih slumih. V neugledni, osamljeni stolpnici je zatočišče našla vsa džakartska sodrga, ki jo vodi lokalni narko šef Tama. V enemu višjih nadstropij si je Tama uredil pravo utrdbo, ki ji ne manjka niti video-nadzorni sistem in kodno varovane ključavnice. Malo pred sončnim vzhodom se neoznačeno policijsko vozilo ustavi v stranski ulici, nedaleč stran od stolpnice. Iz vozila izstopi kakih dvajset specialcev in se previdno odpravi proti stolpnici. Če se želijo prebiti do višjih nadstropij in Tamove utrdbe, morajo ostati čim dlje neopaženi - po možnosti do nadstropja, v katerem domuje Tama. Akcija na začetku teče lepo, stražar na vhodu je neslišno izločen, tudi v stavbo se jim uspe prebiti brez veliko hrupa. Aretacije v nekaj prvih nadstropjih so hitre in tihe, vodja misije je lahko zadovoljen. A saj že vemo. Film bi se prehitro končal, če ne bi prišlo do komplikacij. In zadeve s začnejo komplicirati, ko specialce na hodniku opazi deček, ki je v resnici Tamajev opazovalec. Nekaj neodločnosti in že je prepozno. Alarm je sprožen in Tama in njegovi možje so pripravljeni.

Veliko akcijskih spektaklov nas poskuša očarati, nam pognati adrenalin po žilah in nas z odprtimi usti prikleniti na sedež. Toda gledalec je z razvojem specialnih učinkov in vedno pogostejšo rabo postal imun na avtomobilske pregone, spektakularna razstreljevanja in podobne reči. Podiranje stavb, kupi zvite pločevine in pokalice različnih tipov in velikosti, enostavno več niso dovolj. Kakovosten premik naprej je lahko dosežen le z vrhunsko režijo, zanimivimi montažnimi prejemi in izvirnim načrtovanjem akcijskih sekvenc. Kljub tehnološke napredku, spopad z golimi pestmi in ekspertna uporaba hladnega orožja, še vedno ostaja v domeni človeka. Azijci se, hvala bogu, še niso odrekli starodavnih borilnih veščin, meči, noži in druga rezila različnih oblik in velikosti, so tam še vedno najljubši rekvizit akcijskih filmov. Čeprav je dogajanje v uvodne pol ure zelo dinamično, se pravo cinefilsko doživetje začne šele po tridesetih minutah, ko rafale iz avtomatskega orožja zamenjajo noži ni gole pesti. Takrat zares obsediš na sedežu in izgubiš občutek za čas in prostor. V dogajanje te posrka neverjetna energija prizorov, ki se vrstijo pred našimi očmi in ko glavni junak jemlje sapo za nove izzive, se že veseliš ponovnega ogleda. Daljše in krajše akcijske sekvence so gosto posejane in gledalcu ne ostane veliko časa za procesiranje videnega. Kot bi bili potisnjeni v hudournik, ki nezadržno nosi vse pred seboj. Takrat izklopimo vse obrobne misli in se osredotočamo na reševanje. V tem trenutku več ni pomembno, kako smo se znašli v takšni situaciji, pomembno je preživeti. Nekajkrat me je sredi te non-stop akcije zmotila kakšna izmed izstopajočih nelogičnost, a o tem nekaj več malce kasneje. Najprej moram zapisati še nekaj hvalospevov. Izpostaviti velja odlično režijo in izjemno koreografijo spopadov, odlično kamero in montažo. Kolikokrat ste gledali akcijski film, v katerem se ne da razbrati, kdo koga tepe, kam letijo brce in kaj se sploh dogaja? Ustvarjalci se v tem segmentu izkažejo z vrhunsko formo, najprej z zajetjem akcije, saj vedno lepo vidimo, kaj se pravzaprav dogaja. Odlična je tudi koreografija akcijskih sekvenc, planirana z veliko domišljije in natančnosti. Vse se odvija na neverjetno filmičnem prizorišču, ki prepriča že v prvem kadru, ko režiser pokaže sivo stavbo iz perspektive policistov, ki se pripravljajo na vpad. Neverjetnim sposobnostmi Ika Uwaisa več kot dostojno parira njegov glavni oponent na napačni strani zakona. Yayan Ruhian je ime, ki si ga velja zapomniti, saj gre za izvrstnega inštruktorja borilnih veščin, ki je veliko pomagal pri koreografiji posameznih prizorov. The Raid: Redemption bi lahko bil izjemen, če bi vse te odlične karateristike bile podkrepljene z bolj logično, razumsko zgodbo. Tako, kot je v svojem zapisu izpostavil kolega Pauc, je najšibkejša točka zagotovo scenarij, za lasje privlečen zaplet in marsikakšna nelogičnost: od pomanjkanja komunikacije (halo, mobitel!), do lesenih podov v betonski stavbi. Podrobnejša analiza razkrije marsikaj: kretensko obnašanje izurjenih policistov, pretirano enodimenzionalnost številnih brezličnih kriminalcev, itn. A tudi te pomanjkljivosti ne pokvarijo odličnega vtisa. Serbuan maut je odličen film, ki ga brez pomisleka lahko uvrstim med najboljše akcijske izdelke preteklega leta. Verjetno po nepotrebnem omenjam, da Američani že pripravljajo rimejk. Vseeno mi je. Bolj se veselim dejstvu, da je naslovni v resnici le prvi del načrtovane trilogije. Nadaljevanje naslovljeno z Berandal (The Raid: Retaliation), je že v pred-produkciji, dokončano naj bi bilo nekje na začetku prihodnjega leta.

Ocena: