petek, 28. september 2012

Napovedi - End of Watch




Te dni je v ameriške kino dvorane prišla krimi drama End of Watch. Sodelujoča ekipa zbuja dobre občutke, uradni podatki o višini proračuna pa namigujejo, da je zadeva realizirana brez vmešavanja velikih studiev, kar je v zadnjih letih nemalokrat dobro znamenje. Režijo in scenarij podpisuje David Ayer, najbolj znan po svojem scenarističnem prispevku pri odličnem Dan za trening (Training Day, Antoine Fuqua, 2001). Ayer že ima nekaj režiserskih izkušenj - njegova filma Harsh Times (2005) in Street Kings (2008) sicer nista pretirano odmevala, a sta v mojih knjigah registrirana kot povsem spodobna predstavnika krimi žanra. Zgodba se vrti okoli dveh policistov, igrata ju Jake Gyllenhaal in večno podcenjeni Michael Peña, ki v rutinski kontroli pripadnikom zloglasnega losangeleškega kartela zasežejo orožje in denar. Neizkušena policista se med aretacijo kriminalcev ne zavedata, da si s takšno akcijo podpisujeta  smrtno obsodbo. Po petih minutah slave partnerja spoznata, da je na kocki veliko več, kot njuna osebna varnost. Zelenca sta nevede, v nezavidljiv položaj spravila tudi njuni družini.          



Žanr: Krimi, Drama, Misterij
Režija: David Ayer
Igrajo: Jake Gyllenhaal, Michael Peña, Anna Kendrick, Natalie Martinez






četrtek, 27. september 2012

Livide (2011)



Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: Livid
Država: Francija 
Leto: 2011
Žanri: Fantazijski, Grozljivka
Dolžina: 88', Imdb
Režija: Alexandre Bustillo, Julien Maury
Scenarij: Alexandre Bustillo, Julien Maury
Igrajo:  Chloé Coulloud, Félix Moati, Jérémy Kapone, Catherine Jacob

Upoštevajoč dejstvo, da je tam zunaj na tisoče filmov, ki jih želim videti in še nekaj tisoč tistih, za katere bom šele spoznal, da jih želim videti, sem se sprijaznil z dejstvom, da je pred mano cilj, ki ga ne bom nikoli dosegel. Odločanje med tako pestro ponudbo je velikokrat izrazito subjektivno in minulo delo avtorja pri selekciji pogosto odigra ključno vlogo. V to zgodbo pade tudi francoska fantazijska grozljivka Livide, ki bi jo na podlagi odziva občinstva in mlačnega odziva kritiške srenje lahko mirne duše preskočil, če ne bi bilo tiste pomembne rubrike minulo delo in dejstva, da je naslovna stvaritev drugi film francoskega tandema Alexandre Bustillo - Julien Maury, ki nam je pred leti serviral eno zanimivejših evropskih horor zgodb. Seveda, govorim o kontroverznem Znotraj (A l'intérieur, 2007), ki je sprožil nemalo polemik o mejah dobrega okusa. Najglasnejši so, kakopak, bili tisti, ki vedno znova pozabljajo pomen besede fikcija in vzroke za streljanja in morilske pohode vidijo v  nasilnih filmih, videoigricah in podobnih zadevah. Kakorkoli, Francoza tudi v drugo ostajata v enakih žanrskih okvirjih, tako kot pri prvencu sta tudi tokrat snemala po lastnem scenariju. 
Lucie je mlada medicinska sestra, oziroma nekakšna terenska zdravstvena delavka v majhnem francoske obmorskem mestu. Pravkar se je začela uvajati pri starejši izkušenejši sestri in zaenkrat ji stvari gredo dobro od rok. V svoji prvi službi vidi priložnost za pobeg iz neprijaznega domačega okolja in začetek samostojne življenjske poti. Ko s svojo mentorico oskrbi starejšo žensko, ki je že nekaj časa v globoki komi, ji mentorica pove zgodbo o njuni vegetirajoči pacientki. Premožna starka je še pri zdravi zavesti poskrbela, da jo, če se zgodi kaj takega, pripeljejo domov in jo tam pustijo umreti. V ta namen je ustanovila poseben fond iz katerega njeni odvetniki plačujejo medicinske storitve. Govori se, da je nekje v hiši skrit zaklad, ki bo z njeno smrtjo ostal za vekomaj neizkoriščen. Ko Lucie zgodbo pove svojemu fantu, sicer revnem lokalnem ribiču, ta v njej vidi nepričakovano priložnost, ki bo trajno odpravila njune finančne težave. Še isti večer se v družbi njegovega najboljšega prijatelja odpravita proti starkini hiši, v upanju, da jih v kakšni izmed sob na veliki propadajoči posesti, čaka boljše jutri.
Bustillo in Maury sta po uspešnem prvencu odšla čez lužo in se z Američani dogovorila za sodelovanje pri realizaciji rimejka kultnega Hellraiserja, a sta potem projekt zapustila zaradi kreativnih nesoglasij, se vrnila v rodno Francijo in se posvetila razvoju lastnih projektov. Francoza sta pri snovanju začetnega zapleta uporabila precej zlizano idejo o mladostnikih, ki se iz tega ali onega razloga znajdejo v razpadajoči hiši in tako postanejo tarče temačnih sil. Ob gledanju prve tretjine se mi je počasi dozdevalo, zakaj Francoza z  Livide nista ponovila uspeha njunega prvega filma. S tako neoriginalnim uvodom, kakršnega najdemo v neskončnem številu hororčičev iz 80-ih let in z zdravo logiko skreganimi izhodišči (sama babica, v propadajoči gotski graščini, priklenjena na posteljo in v komi, plus skriti zaklad, za povrh), sta avtorja že v prvi tretjini marsikakšnega gledalca izzvala, naj odstopi od nadaljevanja. In to ni vse, kajti naštete slabosti so pospremljene z retardiranim obnašanjem retardiranih najstnikov in to je kombinacija, ki jo zelo težko toleriram(o). Še dobro, da sodim med tiste, ki ne obupajo zlahka in do konca odgledajo 99 procentov začetega. Na mojo srečo ta prvi odsek z ostankom deli zelo všečno vizualno podobo, dobro atmosfero in ritem, s pomočjo katerih sem se prebil do druge polovice filma, v kateri avtorja vizualno dopadljivost vendarle nadgradita z veliko kakovostnejšo vsebino. Film v drugi polovici zadiha s polnimi pljuči, skoči v višjo prestavo in nas celo pripravi do tega, da pozabimo na uvodne slabosti. Tudi v tem boljšem delu  je Livide nekoliko nedosleden, saj se zlo po nepotrebnem manifestira v (pre)več oblikah (duhovi, vampirji in še kaj), a mu to vseeno pretirano ne škodi. Če bi želel iskati reference in vleči vzporednice s kultnimi deli in avtorji, potem najbrž ni odveč, če omenim ustvarjalni opus legendarnega Daria Argenta. Bustillo in Maury poudarjata, da je Argento neusahljiv vir inspiracije, zato ne čudijo ugotovitve nekaterih, da je Livide pravzaprav ljubezensko pismo Argentovem ustvarjanju. V pričakovanju boljše forme talentiranega dvojca, lahko preverite tudi naslovnega, ki je po vsej verjetnosti dovolj dober za poznavalce žanra, vendar večine najbrž ne bo prepričal. (-3) 


Ocena: 


sreda, 26. september 2012

Dark Shadows (2012)



Slovenski naslov: Temne sence 
Država: ZDA
Leto: 2012
Žanri: Komedija, Fantazijski
Dolžina: 113' ,  Imdb
Režija: Tim Burton
Scenarij: Seth Grahame-Smith, John August (zgodba) 
Igrajo: Johnny Depp, Michelle Pfeiffer, Eva Green, Jonny Lee Miller, Chloë Grace Moretz, Gulliver McGrath, Helena Bonham Carter, Jackie Earle Haley, Bella Heathcote, Christopher Lee, Alice Cooper

Specifičnost imaginarnih svetov Tima Burtona je z leti postala njegov zaščitni znak in vsak kolikor-toliko resen filmski navdušenec dejansko potrebuje le nekaj kadrov, za prepoznavo njegovega avtorskega podpisa.  Ja, tudi takrat, ko se pred kamero ne šopiri Johnny Depp, je v kadru vedno nekaj, kar nosi neizbrisen burtonovski pečat. Temne sence so tako tipičen burtonovski izdelek in drugega od njega niti ne pričakujemo. V zadnjem desetletju se ob vsakem novem Burtonovem filmu oglasi nekaj kritikov, ki režiserja pozovejo, naj vendarle odstopi od svojega značilnega sloga in posname nekaj drugačnega. Drugim je jasno, da se kaj takega nikoli ne bo zgodilo, da bo Burton vedno ostal deček iz hollywoodskega predmestja Burbank, za vse večne čase ujet v svoje pravljične gotske imaginarje. Zahtevati od Burtona spremembo je podobno nesmiselno, kot bi od britanske rock skupine Dire Straits v 80-ih zahtevali, naj spremeni svoj tipičen zvok; če razmete, kaj želim povedati? Burtona pač sprejmeš takšnega kot je in če ugotoviš, da ti ne ugaja, greš naprej. Med filmarji je malo »vesoljcev,« ki z vsakim novim filmov uspevajo ustvariti presežek in čeprav Burton ne sodi med vesoljce sedme umetnosti, mu je v komercialno naravnem hollywoodskem studijskem sistemu vseeno uspelo ohraniti samosvoj avtorski slog in avtonomijo pri izbiri in realizaciji projektov. V času ko so režiserji zgolj najeta delovna sila, ki proti plačilu realizirajo ta ali oni projekt studijskih veljakov, je Burton eden redkih, ki mu ni potrebno pobegniti v neodvisne vode, če želi  posneti avtorski film.
Tragični izobčenci so stalnica Burtonovih del in tudi tokrat ni nič drugače. Barnabas Collins je kot deček zapustil Anglijo in se z družino preselil v Ameriko. Družina se je ustalila v mirnem zalivčku ob Atlantiku in podjetni oče je kmalu ustanovil ribiško podjetje. Podjetje se je hitro razvijalo in z njim tudi Collinsport - mesto v nastanku. Dvajset let kasneje je Barnabasov vpliven mladi mož na čelu družinskega imperija, ki se zaplete v razmerje z Angelique, hčerko dolgoletne družinske služkinje. Barnabas je v mislih imel avanturo, Angelique pa je vso zadevo dojela veliko resneje in ko ji najmlajši Collins ni vrnil ljubezni , je ta pokazala svoj pravi obraz. Angelique je namreč čarovnica in njeno zlomljeno srce  je poskrbelo za urok, s katerim je coprnica preklela in na smrt obsodila vsakogar, ki ga Branabas bo kdajkoli ljubil, njega pa spremenila v vampirja, z nepopisno željo po človeški krvi. Družino Collins je potem spremljala le še nesreča in Angelique se ni umirila, dokler Barnabasa s pomočjo meščanov ni spravila v grob. Sicer živega, zato je Barnabas 200 let počival v temni grobnici, dokler ga po naključju niso izkopali gradbeniki, ki so nad njegovim zadnjim počivališčem gradili avtocesto. Tako se je Barnabas dve stoletji kasneje vrnil v močno spremenjen svet, v katerem aristokratskega krvosesa čaka marsikakšno presenečenje.
Tim Burton in Johny Depp že osmič! Njuno sodelovanje se je začelo z Edwardom Škarjerokim (Edward Scissorhands, 1990)  in Temne sence najbrž ne bodo zadnji naslov na seznamu njunih skupnih podvigov. Ob tej priložnosti je pobuda za sodelovanje prišla z Deppove strani, ki je dobrega prijatelja hitro prepričal, naj se usede na režiserki stolček in orkestrira ekipo, ki bo delala na realizaciji projekta, ki je Burtonu tako očitno pisan na kožo. Izhodišče za celovečerec je nekoč popularna istoimenska fantastična žajfnica iz 60-ih let, ki so jo predvajali od leta 1966 do 1971, predvajanih pa je bilo neverjetnih 1245 delov. Že od premiere dalje, film spremljajo mešani odzivi, zato sem se  v zgodbo podal neobremenjeno, brez kakšnih specialnih pričakovanj, a sem po slabi uri pred televizijo zadovoljno ugotavljal, da spremljam nadvse zabavno filmsko predstavo. Po dvestoletnem časovnem preskoku se glavnina pripovedi ustali v 70-ih letih prejšnjega stoletja in prav (anti)junakovo potovanje skozi čas odpre vrata kopici posrečenih šal, ki izvirajo iz Barnabasove časovne neprilagojenosti. Časovni prepad med starim in novim v funkciji generatorja komičnega zapleta, je sicer dokaj obrabljena formula, a je ustvarjalcem uspelo v dialoge vključiti kar nekaj zabavnih dovtipov, ki lepo zapolnijo komično komponento filma. Burton znova navdušuje s svojo vizualno estetiko, kostumografijo, dodelanimi prizorišči in verno rekonstrukcijo 70-ih let dvajsetega stoletja. Ob dobri tehnični plati velja izpostaviti dobre igralske nastope in še eno odlično »čudaško« vlogo Johnnyja Deppa, ki je z leti postal  pravi ekspert za podobne like. Johnny je standardno dober in tu ni nobenih presenečenj, zato še posebej velja omeniti navdihnjeno predstavo Eve Green, ki bo s svojo poredno-seksi kombinacijo najbolj navdušila moški del občinstva. Zdaj pa k pomanjkljivostim, zavoljo katerih se naslovnemu vseeno ne uspe preriniti med Burtonove najboljše izdelke. Najšibkejši del filma je pri Burtonu po navadi zgodba in  tudi tokrat je tako. Scenarističnih nelogičnosti in lukenj niti ne bom našteval, povedal bom le, da je škoda, ker scenaristični del preveč šepa za dovršeno tehnično komponento filma. Nekateri liki so  enostavno preveč nezanimivi in nedodelani (Barnabasova ljubezen), drugi so spet deležni nepotrebnih in za lasje privlečenih transformacij (Chloë Moretz), da na koncu izgubijo vso kredibilnost. Tako so najboljši deli filma tisti, v katerih se zgodba suče okoli Barnabasa in Angelique, medtem ko so trenutki namenjeni centralni romanci povsem bledi in neprepričljivi. Iz enakega razloga tudi finalno dejanje nima prave teže in nemara bi bilo bolje, če bi to romantično komponento povem opustili, oziroma nanjo pozabili že takoj po prologu.  (+3)

Ocena:


ponedeljek, 24. september 2012

Im Schatten [In the Shadows] (2010)



Slovenski naslov: V senci
Drugi naslovi: In the Shadows
Država: Nemčija
Leto: 2010
Žanri: Krimi, Drama
Dolžina:  85' ,  Imdb
Režija: Thomas Arslan
Scenarij: Thomas Arslan
Igrajo: Mišel Matičević, Karoline Eichhorn, Uwe Bohm, Rainer Bock, David Scheller, Peter Kurth

Im Schatten je eden izmed tistih filmov, ki ne izgublja veliko časa za vzpostavitev okoliščin in likov, ampak se raje takoj osredotoča na bistvo, čeprav uvod v zgodbo, s statičnim dvominutnim kadrom deževnih berlinskih ulic, ne sugerira takšnega razvoja dogodkov. Naš osrednji protagonist Trojan je mož, ki je pravkar prišel iz zapora. Podrobnosti ostanejo zamolčane, a nekaj je vendarle kristalno jasno. Trojana zapor ni spremenil. Že prvi dan na prostosti poišče starega znanca in se pozanima, če je morda na obzorju kakšen »posel,« v katerega se lahko vključi. Potem obišče bivšega sodelavca, ki mu dolguje delež iz zadnjega skupnega posla pred aretacijo. Nekaj denarja mu uspe izvleči, a mu je že takoj jasno, da  do ostalega denarja ne bo lahko priti. Nato se sreča z Doro, odvetnico, s katero sta v preteklosti »nekaj« imela in ponovno srečanje znova obudi stara čustva. Tudi Dora ni navadna odvetnica, temveč ženska iz njegovega kroga, z dobrimi zvezami v kriminalnem podzemlju. Prav ona Trojanu predstavi zamisel za posel - rop blindiranega vozila, ki ga ob pomoči enega izmed varnostnikov, lahko speljeta le dva človeka.  
Mogoče tale premisa zveni nekoliko stereotipno, vendar je Thomas Arslan, nemški režiser turških korenin in eden izmed vidnejših predstavnikov novega vala berlinske filmske šole, iz teh klasičnih motivov ustvaril dokaj izviren kos celuloida. Arslan je iz svoje enačbe skoraj povsem odstranil čustva in se osredotočil na zelo precizno seciranje kriminalnega podzemlja in njegovega glavnega protagonista, ki mu je življenje, z odlično izvedo, vdahnil nemški igralec hrvaških korenin Mišel Matičević. In the Shadows je film, ki se s preciznostjo strokovnjaka za anatomijo loteva anatomije zločina in nam v linearnem zaporedju podaja svoje ugotovitve. Režiser je s sodelavci opravil odlično delo pri izbiri snemalnih lokacij, celoten material je z digitalno kamero posnet  v 21 snemalnih dneh. Prav prizorišča, kot so avtocestni podvozi, majna parkirišča, hotelske sobe, zakotne  mehanične delavnice in nevpadljivi berlinski bari, filmu dajejo potrebno vizualno pristnost. Režiser v maniri izkušenega dokumentarista srečanja glavnih akterjev opazuje z varne distance. Brez zvoka in zgolj z opazovanjem, dobimo jasno sliko skozi spremljanje lepo premišljenih prizorov in kadrov, ki jih izvrstno dopolnjujejo ustrezni montažni prejemi. Hitra sprememba prizorišč in suspenz, ki ga s seboj nosi samo kriminalno dejanje, skrbijo za dinamično naracijo, ob kateri se mi je 80-minutni film zdel še krajši. Arslanov izdelek je čistokrvna kriminalka, ki se s svojo filozofijo preciznega, brezčutnega opazovanja kriminalnega podzemlja in osrednjega kriminalnega akta osredotoča na žanrske prvine in je kot takšen prečiščen vsega balasta, ki ga navadno najdemo v podobnih zgodbah. Režiser je povedal, da si je pri pisanju scenarija in realizaciji pomagal s klasiko francoskega filma Rdeči krog  (Le cercle rouge, Jean-Pierre Melville, 1970), nekaj vzporednic je mogoče povleči s še eno klasiko, tri leta starejšim Bledoličnim ubijalcem (Le samouraï) istega avtorja. Za konec naj kot zanimivost omenim, da je budžet filma znašal okoli 500.000 evrov, kar je zgolj dokaz, da pri nastanku solidnega filma denar vendarle nima odločilne vloge. Nekaj več o tem bi lahko povedal  Michael Bay, a to je že neka druga zgodba. (+3)


»V senci mi v prvi vrsti pomeni preprost, neposreden kriminalni film – žanr, ki ga še zlasti ljubim. Obsedeno berem kriminalne romane. Še zlasti mi je všeč notranji vpogled v kriminalne eksistence, zgodbe, v katerih imata osrednjo vlogo priprava in izvedba ropa, ko spremljaš ljudi pri delu. Poleg tega zgodba z liki, ki so neprestano v pogonu, omogoča prikaz mnogih predelov Berlina. Predlogo abstraktnega žanra sem želel povezati s specifičnimi, bolj dokumentarnimi vedutami današnjega Berlina.« (Thomas Arslan)  Vir: Liffe.si

Ocena:


petek, 21. september 2012

Et maintenant on va où? (Where Do We Go Now?) (2011)



Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: Where Do We Go Now?  
Država: Libanon, Francija, Egipt  
Leto: 2011
Žanri: Komedija, Drama
Dolžina: 110' , Imdb
Režija: Nadine Labaki
Scenarij: Nadine Labaki, Thomas Bidegain, Jihad Hojeily 
Igrajo: Nadine Labaki,Yvonne Maalouf, Claude Baz Moussawbaa, Leyla Hakim, Antoinette Noufaily

V celi libanonski filmski zgodovini najdemo le devet filmov, ki so bili uvrščeni na seznam kandidatov za tujejezičnega oskarja in Nadine Labaki je edino ime, ki se na tem seznamu pojavi dvakrat.  Najbolj znana libanonska režiserka je pred petimi predstavila svojo debitantsko stvaritev, komično dramo Sukkar banat (Caramel),  ki je širnemu svetu predstavila libanonsko prestolnico v nekoliko drugačni luči in nam pokazala, da v Bejrut ni zgolj središče dolgotrajnega konflikta, ampak mesto, v katerem rožljanje orožja vseeno ni ustavilo življenja. V prvencu je Labakijeva za svoje primarno prizorišče izbrala bejrutski lepotni salon in vsakdanje življenje petih Libanonk, ki med urejanjem pričesk debatirajo o svojih življenjih, ljubezni , religiji, seksu … Caramel je postal ljubljenec občinstva na več festivalih in mnogi ljubitelji filma so v svojih knjigah podčrtali ime Nadine Labaki. Tudi sam sem storil enako in z zanimanjem čakal na naslednji korak prikupne Libanonke. Where Do We Go Now?  je premierno predvajan v  sklopu canske sekcije Poseben pogled, na festivalih v San Sebastianu in Torontu pa je prejel nagrado občinstva. 
Zgodba je postavljena v odročno libanonsko vasico, kjer v mirnem sožitju in medsebojnem spoštovanju skupaj živijo kristjani in muslimani. Po zaslugi lokalnega imama in njegovega katoliškega prijatelja sta cerkev in mošeja božje hiše, kjer se promovirajo toleranca, medsebojno spoštovanje in vrednost človeškega življenja. Nekaj zaslug za mirno sožitje lahko pripišemo tudi medijski izolaciji, saj je pokritost območja z radijskim in televizijskim signalom obupno slaba. In prav ta odrezanost od sveta je najbrž obvarovala vas pred zunanjimi dejavniki, ki bi lahko bili iskra, ki zaneti požar. In mogoče prav zato projekt župana, ki želi na vaškem trgu organizirati skupno gledanje televizije, ni prav posrečena ideja. Kakorkoli, z ojačevalci signala, antenami na bližnjem hribu in dolgim antenskim kablom, se vaškim televizijcem posreči ujeti signal. Gibljive slike so, kakopak, prava atrakcija in vsi so zadovoljni z novo pridobitvijo. Zadeve so idilične med predvajanjem igranega filma, a nato na vrsto pridejo poročila in prvi vročekrvneži že obtožujoče komentirajo in s prstom kažejo na drugo stran. Večer, ki se je začel obetavno je končan v napetem ozračju in matere in soproge vedo, da naelektreno vzdušje ne prinaša nič dobrega. Zato združijo moči in se domislijo zvitega načrta, s katerim želijo pomirili strasti in pozornost moškega dela populacije preusmeriti drugam.
Ko sem v uvodu opazoval prizor posnet na prašnem makadamu, v katerem skupina v črnino oblečenih žensk uprizori vizualno hipnotično otvoritveno plesno točko, sem pomislil, da je Labakijeva tokrat šla korak dlje in posnela film, ki bo kakovostno prekosil njen odmevni prvenec. Upanje je tinjalo še nekaj časa, vendar sem že po prvi tretjini filma opazili nekaj znamenj, ki so govorila drugače. Malce kasneje, ko so razkrite podrobnosti  skrivnostnega načrta, ki naj bi rešil vnetljivo situacijo in življenje vaščanov vrnil v ustaljene tirnice, sem že bil rahlo razočaran. Ena napaka je navadno magnet za drugo in režiserka v nadaljevanju še nekajkrat zgodbo pelje v slepo ulico in se na pravo pot vrne šele s sklepnim dejanjem. Mogoče sem nekoliko pretirano kritičen, a kaj ko si ne morem zatiskati oči pred slabimi rešitvami petčlanske scenaristične ekipe. Veliko babic - kilavi otrok, in zdi se, da je tukaj ta izrek povsem na mestu. Nadine Labaki nam poskuša  ponuditi film za dobro počutje in pri podobnih je vedno izjemno težko zložiti vse elemente pripovedi v funkcionalno feelgood  celoto. Režiserka je povedala, da se je zamisel za film porodila ob njeni prvi nosečnosti, ko je začela razmišljati o potomstvu in številnih libanonskih materah, ki so v vojnem viharju izgubile svoje otroke. Where Do We Go Now? je film s srcem na pravem mestu. Tako vsebinsko, kot sporočilno režiserka igra na prave strune, vendar pripoved izgubi preveč ostrine na račun vprašljivih vsebinskih rešitev, pretirane melodramatičnosti in humorja, ki (pre)pogosto ne učinkuje tako, kot bi moral.  (-3)       

Ocena: 



sreda, 19. september 2012

Starbuck (2011)


Slovenski naslov: Ni naslova
Država: Kanada 
Leto: 2011
Žanri: Komedija
Dolžina: 103' , Imdb
Režija: Ken Scott
Scenarij: Ken Scott , Martin Petit
Igrajo: Patrick Huard, Julie LeBreton, Antoine Bertrand, Igor Ovadis, Sarah-Jeanne Labrosse, Dominic Philie

Starbuck je drugi celovečerni film kanadskega režiserja, scenarista in igralca Kena Scotta. Scott je, med drugim, član komedijantske skupine Les Bizarroides, ki je zelo popularna v francosko govorečem delu Kanade. V preteklih letih je v vlogi scenarista sodeloval pri različnih kanadskih uspešnicah, ki sicer niso doživele kakšnega večjega mednarodnega uspeha. Starbuck je njegov najuspešnejši projekt, ki je v lanski kino sezoni na blagajnah zaslužil največ, med vsemi quebeškimi filmi.
Glavni junak pripovedi je 42-letni David Wozniak (Patrick Huard), samec, pri katerem je rubrika življenjski dosežki povsem prazna. Sin poljskih priseljencev s kamiončkom dostavlja meso za družinsko mesarijo, a tudi  kot dostavljalec ni pretirano uspešen. Pravzaprav mu nadrejeni (oče) zaradi neresnosti in zamujanja že dolgo preti z odpovedjo. David med drugim dolguje zajetno vsoto ljudem,  s katerim ni šale in dolg je že zapadel v plačilo. Stisnjen ob steno, David razmišlja o vzgoji marihuane, ki bi mu pomagala rešiti njegovo dolžniško krizo. Tudi njegova punca Valérie ne želi več tolerirati njegove nezrelosti; zato mu ob zadnjem zamujenem zmenku pove, da je noseča in ga istočasno obvesti, da je med njima konec. Valérie meni, da je David povsem neprimeren »očetovski« material, ki se nikoli ne bo spremenil in na katerega ne gre resno računati pri tako resni zadevi, kot je vzgoja otroka. In ko David pomislil, da je dosegel dno in da slabše ne more biti, ga obišče nek odvetnik in mu pove, da je biološki oče 533-ih otrok in veliko teh otrok je ob polnoletnosti vložilo prošnjo, s katero zahtevajo razkritje identitete njihovega biološkega očeta. Kakih dvajset let nazaj je David pogosto obiskoval lokalno kliniko in vneto doniral spermo. Kot kaže, je roba  bila zelo kakovostna in je odlično šla v promet …
Osnovna premisa na prvi pogled res sodi v kategorijo malo verjetnih, a to vseeno ne pomeni, da imamo opravka s filmom, v katerem nas čaka neskončno nizanje za lasje privlečenih situacij in dogodkov. Pravzaprav nam Strabuck, ob izključitvi neverjetne cifre, ponuja povsem klasično karakterno komedijo, ki se suče okoli dodobra zapoznelega dozorevanja glavnega protagonista, dopolnjenega s klasičnimi motivi družinskih odnosov, starševstva in prijateljstva. Režiser se odloči slediti devizi - vse bo še dobro - zato kakšne resnejše analize likov in globljega prevpraševanja izpostavljenih problemov ne gre pričakovati. Takšen pristop je pri filmih, ki največ stavijo na komedijo, vendarle pričakovana in popolnoma legitimna odločitev. V dobri uri in pol Scott lepo vzdržuje ritem, zgodba teče lepo in brez zatikanj, brez dolgih in dolgočasnih sentimentalnih vložkov, kar blagodejno vpliva na gledalčevo koncentracijo. Naš junak se zapleta v situacije, ki so življenjsko komične, njegovi odzivi in reakcije so pogosto napačne, a zato razumljive in človeške. Pri podobnih komedijah je zelo pomembno najti pravo razmerje med čudaškim in normalnim in v tem segmentu ustvarjalci pokažejo dovolj spretnosti in svežine. Glavni adut te quebeške uspešnice je centralni igralski nastop Patricka Huarda, ki z zelo navdihnjeno kreacijo vdahne življenje Davidu Wozniaku, dobrodušnežu in črni ovci družine Wozniak, ki ga splet okoliščin prisili v korenito spremembo življenjske filozofije. Patricka Huarda se nekateri mogoče spomnite po nastopu v še enem quebeškem hitu, krimi komediji Dober policaj, slab policaj (Bon Cop, Bad Cop, Erik Canuel, 2006). Starbuck zagotovo ne sodi v sam vrh kanadske filmske ponudbe zadnjih let, vendar ga vseeno velja uvrstiti med tiste simpatične izdelke z učinkovito feelgood formulo, ki lahko preženejo slabo voljo in popestrijo deževen jesenski popoldan. Film je očitno zelo zanimiv za tuje producente, ki že pripravljajo rimejk. In to ne enega, ampak celo dva; poleg neke bollywoodske produkcijske hiše, svojo različico pripravljajo tudi Američani. Hollywoodska verzija nastaja pod producentskim okriljem Stevena Spielberga, pri produkcijski hiši Dreamworks Pictures.

Ocena: 



torek, 18. september 2012

Ichimei (Hara-Kiri: Death of a Samurai) (2011)



Slovenski naslov: Ni naslova 
Drugi naslovi: Hara-Kiri: Death of a Samurai
Država: Japonska, VB
Leto: 2011
Žanri: Drama
Dolžina: 126' , Imdb 
Režija: Takashi Miike
Scenarij: Kikumi Yamagishi, Yasuhiko Takiguchi (knjiga)
Igrajo: Ebizô Ichikawa, Eita, Hikari Mitsushima, Koji Yakusho, Munetaka Aoki

Takashi Miike je zagotovo eden izmed najproduktivnejši japonskih režiserjev. Če spremljamo njegovo poklicno pot dobimo občutek, da Miike živi film, 365 dni na leto. Pregled njegovega dosedanjega ustvarjanja razkriva neverjetnih osem filmov, dokončanih v letu 2002. Verjamem, da so nekateri še bolj produktivni, vendar dvomim, da jim uspeva ohraniti takšno reven kvalitete, ki nam jo že vrsto let ponuja Miike. V zadnjih letih se je Japonec nekoliko »umiril,« saj je v lanskem letu je dokončal »zgolj« dva filma, leto 2012 pa bo zaključil s tremi celovečerci.  S Hara-Kirijem Miike nadgrajuje svoj ustvarjalni opus s še enim filmom s samurajsko tematiko, potem, ko je pred dvema letoma predstavil 13 morilcev (Jûsan-nin no shikaku / 13 Assassins). Hara-Kiri: Death of a Samurai, rimejk kultnega izvirnika Seppuku (Masaki Kobayashi, 1962), je premierno predvajan na predlanskem canskem festivalu v 3D tehnologiji, kot prvi 3D film v glavni tekmovalni sekciji. 
Miike se dokaj zvesto drži Kobayashijevega izvirnika, vsaj če upoštevamo osnovni zaplet, medtem ko največ razlik najdemo v nekaterih vsebinskih rešitvah in poudarkih. Pripoved postavljena v 17. stoletje se začne s prihodom revnega samuraja Hanshira Tsuguma (Ebizo Ichikawa) na posest premožnega in vplivnega fevdalnega lorda Kageyuja ( Koji Yakusho). Hanshiro zahteva sprejem pri vodji klana in ta se odloči, da mu bo prisluhnil.  Hanshiro razloži, kako je ostal brez službe in kako že mesece tava okoli, brez hrane in denarja. Na koncu je spoznal, da je edina častna rešitev zanj, ritualni samomor seppuku. Za dejanje potrebuje primeren prostor,  zato vodjo klana prosi, naj mu dovoli uporabo njegovega dvorišča. Ta mu med odločanjem o tem, ali naj ugodi njegovi prošnji, začne pripovedovati zgodbo o mladem samuraju, ki je pred nekaj meseci prišel na njegova vrata s popolnoma enako zahtevo. Sledi prvi daljši flashback, ki pojasni usodo mladega samuraja in potrdi domneve, da se za neobičajno prošnjo skriva nekaj več. 
Hara-Kiri: Death of a Samurai je eden izmed tistih filmov, pri katerem je doživljanje videnega še kako odvisno od gledalčevega predznanja. Niti malo ne dvomim, da bi moja končna ocena filma bila višja, če bi se ga lotil brez poznavanja izvirnika. A ko enkrat poznaš zamolčane dele, potem te tisto kar gledaš vseeno ne udari tako močno, kot če bi se filma lotil v popolni nevednosti. Razmišljal sem, kako se je tudi Miike odlično zavedal tega dejstva in se mogoče prav zato odločil, da gledalca ne bo predolgo držal v temi. Kobayashijev izvirnik je osrednjo skrivnost ohranjal dlje in prav skrivnost je bila eno izmed glavnih gonil suspenza, oziroma celotne pripovedi. Pri Miikovi različici (pre)hitro postane jasno, kam pas moli taco, saj sosledje dogodkov ne dopušča dolgega ohranjanja skrivnosti. Zato se Miike z veliko več detajli posveti samemu ozadju zgodbe in tistemu, kar je Hanshira pripeljalo pred fevdalnega lorda. V tem pojasnjevalnem delu Miike ponudi zelo natančno in podrobno analizo okoliščin, pri tem pa, v zanj povsem netipični maniri, vztraja na poudarjanju sentimenta. Načeloma nikoli nisem navdušen nad filmi, ki želijo upravljati z gledalčevimi čustvi in mu želijo sugerirati, kaj naj čuti. Kot bi Japonec želel dokazati, da tudi on zna posneti povsem klasično filmsko pripoved. To so, več ali manj, tiste pomembnejše pomanjkljivosti, ki so na srečo le moteči faktor, brez katerega bi verjetno dobili boljšo celoto. Režiser že z uvodnimi kadri pove, da ne želi skrivati rodovnika svojega izdelka in nam ponudi kar nekaj kadrov, ki jih najdemo tudi v izvirniku. Po izvirniku je tudi naslovni kos celuloida podedoval izjemno dodelano mizansceno. Veliko pozornosti je namenjeno kompoziciji kadrov, simetriji znotraj kadra, posebej v prizorih v katerih so v kadru izključno samuraji. Takšno strogo kadriranje je nekakšna prispodoba železne discipline, hierarhije in samega samurajskega kodeksa. 
Zgodbe samurajev, ki postanejo nekakšen tehnološki višek in so tako znajdejo pred resnimi eksistencialnimi vprašanji, zlahka preslikamo v današnji recesijski čas, ko se številni presežni delavci soočajo z identičnimi težavami, občutki manjvrednosti in obupa. Ali drugače, odprta kritika fevdalne družbene ureditve, ki se zlahka aplicira na našo recesijsko realnost. Miike je ustvaril pravo vizualno poslastico, film, ki bi ga z užitkom gledal tudi, če bi bil popolnoma brez zgodbe. Ciljna atmosfera je v številnih prizorih zahtevala temen film in tukaj do izraza pride mojsterska uporaba svetlobe in izjemna jasnost podobe v temnih prizorih. Relativno neznani Ebizo Ichikawa je odličen v glavni vlogi, dobre nastope pa zabeležijo tudi ostali člani igralskega ansambla, med katerimi velja izpostaviti legendo japonskega filma Kojija Yakusha. Nekateri pravijo, da je 3D film bil povsem nepotreben za zgodbo, ki jo pripoveduje Hara-Kiri. Mogoče se tudi sam v določeni meri strinjam s temi ugotovitvami in se obenem sprašujem (film se videl v klasični obliki), kako zelo dobro je na velikem platnu moralo delovati 3-D sneženje v velikem finalu? (+3)   


Ocena: 


petek, 14. september 2012

Napovedi - The Iceman




Ob pregledu sporeda nedavno končanega beneškega festivala sem med filmi izven tekmovalne konkurence zasledil kriminalko The Iceman. Zanimiva igralska ekipa in kratek povzetek vsebine sta delovala obetavno, film pa je pred kratkim dobil še uradni napovednik, ki vam ga danes ponujam v ogled. Pripoved se osredotoča na življenje Richarda Kuklinskega, ljubečega moža, predanega očeta in razvpitega plačanega morilca, ki naj bi v treh desetletjih umoril več kot 250 ljudi. Film je režiral relativno neznani Ariel Vromen, ki nam je nekaj let nazaj ponudil povprečno srhljivko Danika. The Iceman je njegov tretji celovečerec, pri katerem me najbolj mika g. Ledeni, v interpretaciji odličnega Michaela Shannona. 

Žanr: Krimi, Drama, Triler
Režija: Ariel Vromen
Igrajo: Michael Shannon, Winona Ryder, Chris Evans, Ray Liotta, James Franco




četrtek, 13. september 2012

Der Verdingbub (The Foster Boy) (2011)


Slovenski naslov: Ni naslova 
Drugi naslovi: The Foster Boy
Država: Švica 
Leto: 2011
Žanri: Drama
Dolžina: 108', Imdb
Režija: Markus Imboden
Scenarij: Jasmine Hoch, Plinio Bachmann
Igrajo: Max Hubacher, Lisa Brand, Katja Riemann, Stefan Kurt, Maximilian Simonischek

Danes predstavljam celovečerec, ki pripoveduje eno izmed neštetih zgodb o švicarskih sirotah, ki so bile, vse tja do leta 1960, mimo vsakega nadzora poslane v rejo, k zainteresiranim švicarskim družinam. Te otroke so najpogosteje uporabljali kot poceni delovno silo, nenadzorovano rejniško okolje pa je omogočalo najrazličnejše oblike zlorab. Ena izmed teh sirot je tudi 15-letni Max, ki ga pošljejo na kmetijo v švicarskih gorah, k njegovi novi rejniški družini. Nesrečni fant že od prvega dne   trdno dela in brezpogojno uboga večino časa pijanega gospodarja in njegovo zagrenjeno ženo. Ne pritožuje se in je celo vesel, ko pred spanjem dobi priložnost zaigrati na svojo dragoceno harmoniko, njegovo edino lastnino in darilo pokojne matere. Maxov bivanje na kmetiji bi kljub težaškemu delu in popolni odsotnosti vsakršne topline vseeno bilo znosno, če mu življenja ne bi grenil gospodarjev edinec, ki se je pravkar vrnil domov, po odsluženem vojaškem roku. Že nekaj skopih pohval na Maxov račun je pri prestolonasledniku zbudilo ljubosumje in občutke ogroženosti in ta je potem izkoristil vsako priložnost, za Maxovo poniževanje in trpinčenje. Čez nekaj časa je župnik na željo gospodarice pripeljal še enega otroka, 15-letno dekle Berteli. Max je do punce sprva hladen in zadržan, vendar siroti kmalu zbliža skupno trpljenje in nesrečna usoda.
Izkušeni švicarski filmar Markus Imboden je večji del kariere ustvarjal televizijske filme in serije in se občasno preizkušal v projektih, ki so namenjeni prikazovanju na velikem platnu. Eden izmed teh projektov je tudi The Foster Boy, film s katerim je Imboden dosegel največji uspeh v njegovi dosedanji karieri. Celovečerec je najverjetnejši švicarski kandidat za tujejezičnega oskarja in obenem najbolj gledan švicarski film v zadnjih petih letih, ki je na domačih kino blagajnah zasluži skoraj štiri milijone dolarjev. Ne glede na izjemen uspeh na domači sceni, se filmu, z izjemo Nemčije, ni uspelo prebiti v evropske kino dvorane. Švicarska kinematografija je enostavno premajhna, da bi lahko resneje konkurirala velikim evropskim kinematografijam. Denimo francoski, ki vsako leto na evropski in ostale svetovne trge, pošlje lepo število filmov. Nekateri izmed teh celo postanejo velike komercialne uspešnice - na primer komična drama Prijatelja  (Intouchables,  Olivier Nakache in Eric Toledano, 2011), ki trenutno stoji na vrhu večne lestvice največjih zaslužkarjev, med tujejezičnimi filmi.
Vedno z veseljem promoviram filmske biserčke manjših evropskih kinematografij in Der Verdingbub zagotovo sodi med pozornosti vredne naslove. Markus Imboden nas pelje v petdeseta leta prejšnjega stoletja, nam razkrije napol-pozabljeno preteklost in se kritično ozire na enega izmed temnejših madežev v novejši švicarski zgodovini. V filmih, ki s časovne distance obravnavajo določeno zgodovinsko obdobje, avtorji skoraj praviloma posegajo po romantiziranju in olepševanju preteklosti in pogosto pozabijo na prepotrebno kritičnost. So stvari, o katerih mnogi najraje molčijo in zato je toliko bolj pomembno, da imamo avtorje, ki so o teh zadevah pripravljeni odkrito spregovoriti. Avtorje, ki nas bodo brez zadržkov spomnili na malodane barbarske okoliščine, v kakršnih smo živeli dobrega pol stoletja nazaj. Tako so v Švici skoraj celo stoletje uveljavljali prakso pogodbenega rejništva, zakon je celo dovoljeval ukrep, s katerim so revnim družinam odvzeli otroke in jih nato, po principu pogodbenega rejništva, ponujali zainteresiranim družinam. Ko človek danes dobi priložnost spoznati  odraščanje otrok v takih okoliščinah in ga zaradi surovosti videnega stisne okoli srca, je razmišljanje o preteklosti in prednikih, nekakšna samoumevna reakcija. Švicarski film tako lahko razumemo tudi kot nekakšno analizo evolucije človeške zavesti; drsenje v preteklost in postanek na točki, ki izpostavi vso moralno in duhovno bedo časa, v katerem so družinski temelji (pre)pogosto počivali na napačnih temeljih in vrednotah. Markus Imboden je zgradil kompaktno  celoto, ob kateri je praktično nemogoče ostati hladen. Med premlevanjem izrazito pozitivnih vtisov velja izpostaviti kakovostno produkcijo, prepričljivo časovno rekonstrukcijo zgodovinskega obdobja in zelo dobre igralske nastope, med katerimi še posebej izstopa mladi, v času snemanja komaj osemnajstletni Max Hubacher. Skratka, odličen evropski film, ki ga toplo priporočam.  

Ocena: 


sreda, 12. september 2012

Teddy Bear (2012)



Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: 10 Timer til Paradis
Država: Danska
Leto: 2012
Žanri: Drama
Dolžina: 92' ,  Imdb
Režija: Mads Matthiesen
Scenarij: Mads Matthiesen, Martin Zandvliet
Igrajo:  Kim Kold, David Winters, Elsebeth Steentoft, Lamaiporn Hougaard

Deset ur od raja je približek originalnega danskega naslova (10 Timer til Paradis), ki simbolizira čas, ki ga Evropejci potrebujemo, da se z letalom odpravimo v kakšno izmed eksotičnih azijskih dežel. Če se na Tajsko odpravljamo zaradi družinskih počitnic, ali denimo, romantičnih počitnic v dvoje, potem  smo zgolj navadni turisti, kakršne najdemo na vseh koncih sveta. Navadni, zato, ker danes poznamo tudi nekoliko drugačne turiste in drugačne turistične znamenitosti. Najbrž veste, da na Tajskem cveti prostitucija in da se tja dol vsako leto, zaradi seks - turizma, odpravlja veliko moških. In prostitucija je le manjše zlo, saj deželo številne človekoljubne organizacije označujejo za neuradni  pedofilski raj. In kakšno zvezo z vsem tem ima mišičnjak na promocijskem plakatu? 
Njegovo ime je Denis, star je 38-let. Denis ni nikoli bil poročen. Še več , Denis ni nikoli bil z dekletom. Živi z mamo, v majhnem mestu blizu Kobenhavna, že od najstniških let se njegovo življenje vrti okoli dvigovanja uteži in bodybuildinga.  Ko je bil mlajši, je Denis zmagoval na pomembnih tekmovanjih,  a tudi njemu počasi postaja jasno, da so ti časi mimo. V telovadnici sicer še vedno preživi veliko časa, toda zdaj, ko se bodybuildingom ukvarja bolj ljubiteljsko, Denis začne razmišljati o lastni družini. In za nekoga, ki je tako zelo sramežljiv in tako neizmerno prijazen, ki živi s posesivno materjo, ki želi kontrolirati vsak gib svojega »malčka,« je to sila zahtevna naloga. Denis je že poskušal z zmenkom na slepo, a se ni izšlo. Nato je povabljen na manjšo poročno slovesnost. Njegov stric se je poročil z žensko, ki jo je srečal na svojih tajskih počitnicah. »Ljubezen« je vzcvetela in stric je dekle pripeljal na Dansko. Večina sorodnikov je novinko sprejela z odprtimi rokami, le Denisova mati je takoj jasno pokazala svoje nestrinjanje z rasno - kulturološkim mešanjem in združevanjem. Krhka starka bi verjetno doživela živčni zlom, če bi poznala načrte svojega »sinčka.« 
Teddy Bear je celovečerni prvenec danskega režiserja in scenarista Madsa Matthiesena. Film je  nekakšna nadgradnja njegovega nagrajevanega kratkega filma Denis (2007), v katerem je Danec pred kamere prvič postavil profesionalnega bodybuilderja Kima Kolda in mu zaupal glavno vlogo. Dokumentarec Bigger, stronger, faster (Chris Bell, 2008) je edini film, ki mi pade na pamet, ko iz spomina poskušam priklicati filme, ki so tako ali drugače povezani z bodybulidingom. Pred nami je torej film z dokaj redko tematiko, zapakiran v karakterno dramo, ki v epicenter postavlja Hulku podobnega orjaka in njegove zagate pri iskanju ljubezni.  Na nek način pripoved lahko razumemo kot zgodbo o zapoznelem odraščanju 38-letnika, ki nikakor ne najde dovolj poguma, da bi se postavil po robu posesivni materi in zaživel samostojno življenje. Teddy Bear je tudi film o nasprotjih, fizičnih in značajskih razlikah, ki so pogosto pravo nasprotje tistega, kar nam sugerira sama vizualizacija. Film o človeških predsodkih in zablodah, ki na zelo zanimiv način opominja, da knjige nikoli ne gre soditi zgolj po platnicah. Matthiesen v številnih točkah vleče zanimive vzporednice med pričakovanim in dejanskim, oziroma predstavlja stvari iz alternativnega zornega kota, ki je povprečnemu Zemljanu pogostokrat povsem tuj. Tako je 150-kilski mišičnjak s tatuji zgolj dobrodušen medvedek, ki potrebuje razumevanje in ljubezen, krhka starka pa manipulativna egositka, povsem nedovzetna za potrebe in čustva ljudi v njeni bližini. Samskega moškega na sprehodu skozi tajsko rdečo četrt v resnici ne zanima poceni spolni odnos, temveč resnična ljubezen. Prizori na Tajskem so posneti na pristnih lokacijah  in z resničnimi prostitutkami (in strankami), kar filmu daje nekaj dokumentarističnega pridiha. Kim Kold je naravnost fantastičen v glavni vlogi  in človek med ogledom dejansko ima občutek, da gleda moškega, ki igra samega sebe. Dobro se odreže tudi Elsebeth Steentoft, znana danska igralka, ki je upodobila Denisovo filmsko mater. Matthiesenova debitantska dolgometraža  ponudi veliko dobrega in obenem pusti nekaj segmentov, v katerih se je dalo storiti več. Imam občutek, da bi avtor moral nekatere pomembne odločitve bolj konkretno utemeljiti. Nerodnost, ki jih glavni protagonist kaže v ženski družbi pa bi lahko bila preciznejše analizirana. Upoštevajoč starost glavnega protagonista, se njegova neizkušenost vseeno zdi nekoliko vprašljiva. Kakorkoli, danska kinematografija je v Madsu Matthiesenu dobila še enega obetavnega režiserja in zanimivo bo videti, kako se bo njegova kariera razvijala v prihodnje.  (+3)

Ocena:


ponedeljek, 10. september 2012

The Five-Year Engagement (2012)



Slovenski naslov: Petletna zaroka
Država: ZDA
Leto: 2012
Žanri: Komedija, Romantični 
Dolžina: 124' , Imdb
Režija: Nicholas Stoller
Scenarij: Jason Segel, Nicholas Stoller 
Igrajo: Jason Segel, Emily Blunt, Chris Pratt, Alison Brie, Mimi Kennedy, Lauren Weedman

Romantična komedija je verjetno najbolj dolgočasen in predvidljiv žanr, ki vedno znova preigrava isto idejo o najdeni ljubezni, izgubljeni ljubezni in ponovno najdeni ljubezni, nakar se pripoved sklene s srečnim koncem. Ali enostavneje: fant dobi dekle  –  fant izgubi dekle – fant osvoji dekle nazaj. Ja, Petletna zaroka je eden izmed teh filmov. A to smo že vzeli v zakup, ko smo mu ponudili priložnost. Pri romantičnih komedijah je vedno tako - najpomembnejše stvari se zgodijo vmes, med zapletom in razpletom, in ker je končni izid vnaprej določen, je osrednji del pripovedi tisti segment, v katerem iščemo presežek. 
Kraj dogajanja – San Francisco. Naše dekle - psihologinja Violet (Emily Blunt), načrtuje postdiplomski študij na bližnji  univerzi. Naš fant - kuharski mojster Tom (Jason Segel), ki mu šefinja ponuja vlogo glavnega kuharja v novi prestižni restavraciji. Skupaj sta že eno leto, sta zaljubljena in Tom želi Violet na prvo obletnico presenetiti z zaročnim prstanom. Ko Violet reče: »Ja,« se zdi, da nič ne more pokvariti njune sreče. Nato Violet zavrnejo na Brakeleyju in prve težave so že na obzorju. Univerz je veliko in nekje se bo že našlo mesto za mlado psihologinjo. V Michiganu denimo. Na drugem koncu Amerike. Ponudba z mrzlega severa je kakopak izjemna karierna priložnost. Odločitev pade – preselila se bosta, Tomu verjetno ne bo pretežko dobiti novo službo. Tom je tisti, ki v imenu ljubezni žrtvuje svoje ambicije. Zaradi selitve sta prisiljena poroko prestaviti na kasnejši čas. In preložitev pri takih zadevah, ni nikoli dobro znamenje. 
Nicholas Stoller je človek, ki je podpisal Pozabi Saro (Forgetting Sarah Marshall),  eno izmed večjih  komičnih uspešnic leta 2008. Takrat je prvič sodeloval z Jasonom Segelom, ki je pri »Zaroki,« poleg glavne moške vloge, prevzel še vlogo ko-scenarista. Stoller je vmes posnel konkretno slabši Superžur (Get Him to the Greek, 2010),  vsi njegovi filmi pa so nastali pod producentsko marelo Judda Apatowa. Tako tudi naslovni sledi preizkušenem »Apatow« receptu rahlo prostaških komedij, v katerih lahko pričakujemo tudi nekaj golote. Na žalost, golo zadnjico znova kaže le Segel, ki je že v Stollerjevem debiju pokazal, da z goloto nima težav, in ne prikupna Emily Blunt. Saj vem, razumem razliko. Segelova gola rit je smešna, ob Emilyjini zadnjici pa bi učinek lahko bil povsem drugačen (pri moški publiki, seveda). In zakaj sploh pišem o zadnjicah? Zato, ker se v teh prizorih naveza Stoller-Apatow-Segel najbolj približa komediji. Nekaj komičnih točk prispevata Tomov najboljši prijatelj (Chris Pratt) in njegova izbranka Suzie (Alison Brie), medtem ko je večina ostalih poskusov preveč medlih in izumetničnih, da bi lahko zabavali. A tudi to ni glavna težava Petletne zaroke. Veliko bolj moteča je razvlečenost, saj je film celih 35 minut predolg. V teh 35-ih minutah Stoller poskuša stlačiti nekaj življenjskih spoznanj, kombinirati patos in humor, ter se nekoliko resneje lotiti tistih manj prijetnih aspektov skupnega življenja. Ta občutno predolg poskus povsem »zaduši« pripoved, že tako slaba kemija na relaciji Segel - Blunt, pa se povsem razvodeni in mogoče prav zato na silo sprožen happyend deluje sila neposrečeno. Mogoče so ustvarjalci računali, da bo gledalce dovolj zabaval že pogled na poraščenega, zanemarjenega in razočaranega Toma. Segel je simpatičen igralec, ki s svojo pojavo lahko zasenči marsikakšno slabost. Žal je tokrat minusov odločno preveč in simpatičen parček pred kamerami je enostavno preskromna kompenzacija, za izkazane pomanjkljivosti.  

Ocena: 


nedelja, 09. september 2012

Zlati lev gre v Južno Korejo




Sinoči je s podelitvijo nagrad sklenjena 69. izdaja beneškega filmskega festivala. Presenečenj (pričakovano) ni bilo in vsi nagrajeni filmi so že pred začetkom festivala sodili v krog najožjih favoritov. Zlatega leva je prejela drama Pieta, ki jo podpisuje južnokorejski mojster Kim Ki-duk, ki je tako v svojo »beneško« kolekcijo dodal  že šesto različno in obenem najprestižnejšo nagrado. Pripoved se osredotoča na samotarskega moškega brez družine, neusmiljenega izterjevalca dolgov, ki po srečanju z žensko, ki trdi, da je njegova mati, začne prevpraševati svojo poklicno pot. Veliko razlogov za zadovoljstvo ima tudi  Paul Thomas Anderson, ki mu je žirija podelila srebrnega leva za režijo drame The Master in obenem nagradila tudi nastopa Philipa Seymourja Hoffmana in Joaquina Phoenixa, ki sta prejela nagradi namenjeni najboljšem igralcu. Najboljša igralka je postala Hadas Yaron v izraelskem Fill The Void (Lemale et ha'halal), nagrado za najboljši scenarij pa je prejel francoski režiser in scenarist Olivier Assayas za celovečerec Something in the Air (Après mai). Posebno nagrado žirije je prejel avstrijski Paradise: Faith (Paradies: Glaube), še en celovečerec iz delavnice legendarnega Ulricha Seidla.



Zlati lev za najboljši film:  Pieta (Kim Ki-duk, J. Koreja)
Srebrni lev za režijo: The Master (Paul Thomas Anderson)
Najboljši scenarij: Something in the Air / Après mai (Olivier Assayas, Francija)
Najboljši igralec: Philip Seymour Hoffman in Joaquin Phoenix (The Master)
Najboljša igralka: Hadas Yaron  (Fill The Void / Lemale et ha'halal)
Najboljša kinematografija:  E Stato il Figlio (Italija)
Posebna nagrada: Frédéric Fonteyne (Tango Libre)
Najboljši mladi igralec ali igralka: Fabrizio Falco (Bella Addormentata in E Stato il Figlio)

petek, 07. september 2012

Moonrise Kingdom (2012)


Slovenski naslov: Kraljestvo vzhajajoče lune
Država: ZDA
Leto: 2012
Žanri: Komedija, Drama, Romantični
Dolžina: 94' ,  Imdb
Režija: Wes Anderson
Scenarij: Wes Anderson, Roman Coppola
Igrajo: Jared Gilman, Kara Hayward, Bruce Willis, Edward Norton, Bill Murray, Frances McDormand, Tilda Swinton, Jason Schwartzman

Sprehod skozi imaginarije Wesa Andersona je vedno zelo posebno doživetje. Že od njegovega debitantskega filma Bottle Rocket (1996),  ki je sorazmerno s preteklim časom dobival na veljavi in vztrajno rekrutiral vedno nove spoštovalce njegovega stila in danes, po malem, že kultnega Rushmora (1998), je bilo očitno, da Anderson postaja eden zanimivejših sodobnih avtorjev. Zgolj sedem celovečercev je bilo dovolj, da se Anderson promovira v enega najizvirnejših ameriških režiserjev današnjice. Veličastni Tenenbaumi (The Royal Tenenbaums, 2001)  in animacija Čudoviti lisjak (Fantastic Mr. Fox, 2009) sta poleg naslovnega, njegova komercialno najuspešnejša filma.  Nekoliko manj uspešno je bilo potepanje njegovih junakov po Indiji v The Darjeeling Limited (2007), med tem ko Življenje pod vodo (The Life Aquatic with Steve Zissou, 2004)  velja za njegov največji finančni flop, četudi ga nekateri kritiki uvrščajo med najboljše filme tistega leta. Sam menim, da Anderson še ni posnel slabega filma in tudi Življenje pod vodo je definitivno zanimiv kos celuloida, z opombo, da je njegova nekonvencionalnost za marsikoga lahko moteča. Pri pisanju scenarija za Kraljestvo vzhajajoče lune se je Andersonu pridružil Roman Coppola (ja, Roman je Francisov sin), s katerim sta že sodelovala pri The Darjeeling Limited.
Ob tej priložnosti je Andersonova zgodba inštalirana v leto 1965, na manjši, redko poseljeni otok v Novi Angliji. V tamkajšnjem otoškem svetilniku domuje družina Bishop. Odtujenima staršema, očetu Waltu (Murray) in materi Lauri (McDormand), največ preglavic povzroča Suzy, njuna najstarejša potomka, ki s težavo shaja s svojimi sovrstniki in okolico nasploh. Na drugem koncu otoka, v skavtskem kampu, ki mu poveljuje zavzeti vodja kampa (Norton), najdemo 12-letnega Sama. Sam je generalno gledano nesrečen fant, sirota, ki ga njegova rejniška družina ne želi vzeti nazaj. Njegov položaj ni nič boljši niti v njegovi drugi nadomestni družini – Sam je z naskokom najbolj nepriljubljen član skavtske družine. Tisto, kar ne ve nihče je dejstvo, da sta Sam in Suzy že nekaj časa več kot le prijatelja. Pred časom sta se srečala na gledališki predstavi, v kateri je nastopala Suzy. Sam je bil preveč radoveden gledalec, ki si je dovolil vstop v garderobo nastopajočih. Iskrica je preskočila in nekaj mesecev kasneje, po izmenjavi številnih pisem, se mlada zaljubljenca odločita, da bosta skupaj pobegnila. Izginotje enega izmed skavtov je ob jutranjem štetju ugotovil pedantni vodja skavtov, nekaj ur kasneje pa je lokalni šerif in edini policist na otoku (Willis), na seznam pogrešanih dodal še Suzy. Njena starša menita, da je Suzy bila ugrabljena in na otoku je sprožena obsežna iskalna akcija, ki se je udeleži večina prebivalcev otoka. Dodatne skrbi iskalcem povzroča napovedana "nevihta stoletja," ki bo kmalu dosegla otok.  
Že od canske premiere dalje je najnovejši izdelek iz delavnice Wesa Andersona deležen številnih pohval. Kritiki se po večini strinjajo, da je Kraljestvo vzhajajoče lune eden izmed vrhuncev letošnje filmske sezone in tudi sam sem podobnega mnenja. Andreson je znova postavil svoj prepoznaven univerzum, v katerem prevladujejo nenavaden humor in melanholija, čudovite barvne sheme in zanimivi liki, v epicentru pa stojijo motivi nedolžno iskrene prve ljubezni. Zgodbo spremljamo iz otroške perspektive, a to še ne pomeni, da govorimo o filmu, ki je narejen izključno za otroške oči in ušesa. Boljša formulacija bi bila film za odrasle, v katerem lahko uživajo tudi otroci. Prav to prepletanje dveh svetov, otroškega in odraslega je tisto polje, na katerem zgodna funkcionira najbolje. Anderson je nekoč, v eni izmed svojih izjav poudaril, da je ločitev staršev eden izmed dogodkov, ki je najbolj zaznamoval njegovo odraščanje in ravno k motivom disfunkcionalne družine se režiser v svojih delih najpogosteje vrača. Suzyjino družinsko okolje je tipičen primer disfunkcionalnosti, medtem ko Sam niti nima prave družine. Iz perspektive odraslega gledalca je film nostalgična oda preteklem, davno pozabljenem času nedolžnosti, po katerem sledi odraščanje, sprejemanje odgovornosti in opustitev otroških sanj. Kot bi nam avtor želel dopovedati, da je čas otroštva nedvomno najlepše in najpristnejše obdobje v naših življenjih, čas, ko človek življenje dojema brez popačenj, ki jih s seboj prinaša zrelost. »Kraljestvo« je čisto cinefilsko razvajanje, vizualno razkošna poslastica, podložena z vrhunsko glasbeno podlago in začinjena z odličnimi igralskimi nastopi. Ali drugače - visoko stilizirana celota s substanco, ki pogreje srce.  (-5)


Iz prve roke (Vir: Kinodvor)

»Svoje filme skušam umestiti v okolja, kjer gledalci še niso bili; v nekakšen magični svet. Na neki točki sem začel premišljevati, da bi bilo fino, če bi bil film lahko ena izmed knjig, ki jih deklica v kovčku prenaša naokoli. Kraljestvo vzhajajoče lune se mi je zdel primeren naslov. /…/ To je spomin na fantazijo, avtobiografija nečesa, kar se ni zgodilo. /…/ Namesto da bi se osredotočal na like ali prizorišče, je bila moja izhodiščna točka spomin na občutke. /…/ Želel sem posneti film o čustvih, ki te prevzemajo, ko se pri dvanajstih zaljubiš, in o tem, kako silovita so lahko ta čustva. V tej starosti – vsaj pri meni je bilo tako – je želja, da bi domišljija postala resničnost, zelo močna. In če se ti le zdi, da si se zaljubil, se nenadoma znajdeš v čisto drugem vesolju. /…/ Navdih za Kraljestvo vzhajajoče lune sta bila dva filma, ki sta mi res ljuba: Loachev Black Jack in še en britanski film, scenaristični debi Alana Parkerja Melody. /…/ Potem pa je tu še Truffautova Žepnina, ki me je sploh pripravila do tega, da sem začel razmišljati o takšni zgodbi. To je nenavaden film, ki je v celoti postavljen v otroški svet, posnet z njihovega zornega kota, a pravzaprav ni namenjen otrokom. /…/ Večino glasbe sem si zamislil, še preden smo končali scenarij. /…/ Glasba daje filmu značaj in ga usmerja. Vodila me je pri pisanju scenarija. /…/ Ko sem bil star deset, enajst let, sva z bratom igrala v predstavi Noetova poplava in glasba je takrat naredila name močan vtis. Sem velik Brittenov oboževalec. Njegova glasba je imela ogromen vpliv na ves film; film je tako rekoč zgrajen na njej. Na neki način je barva filma.«

- Wes Anderson, režiser in koscenarist

Ocena:


sreda, 05. september 2012

Paradise Lost 3: Purgatory (2011)



Slovenski naslov: Ni naslova 
Država: ZDA
Leto: 2011
Žanri: Dokumentarni
Dolžina: 122' ,  Imdb
Režija: Joe Berlinger, Bruce Sinofsky
Scenarij: Joe Berlinger, Bruce Sinofsky
Igrajo: Jason Baldwin, Damien Echols, Gary Gitchell, Jessie Misskelley, Terry Hobbs

Tretji dokumentarec iz serije Paradise Lost bi verjetno šel neopaženo mimo mene, če se ne bi znašel na seznamu oskarjevskih nominirancev. Že vemo, oskarja je odnesel Undefeated (Daniel Lindsay, T.J. Martin, 2011) in moram priznati, da mi prav zmagovalni film še najmanj diši (verjetno zaradi tematike - ameriški nogomet), med vsemi petimi nominiranci. Čeprav dokumentarec ameriškega tandema Joe Berlinger - Bruce Sinofsky ni prejel zlatega kipca govorimo o filmu, ki je zagotovo najbolj odmeval v ameriški javnosti. Zgodbo začnemo v Zahodnem Memphisu leta 1993, ko zaskrbljeni očim John Mark Byers prijavi izginotje svojega 8-letnega pastorka Christopherja Byersa. Skupaj z njim sta izginila še Stevie Edward Branch in Michael Moore, njegova sošolca in najboljša prijatelja. Še isti večer je bila sprožena iskalna akcija, ki ni obrodila sadov. Z iskanjem so nadaljevali naslednje jutro in še istih dan v  bližnjih hribih, ob strugi nekega potoka, odkrili trupla treh dečkov. Otroci so bili nagi, zvezani z vezicami njihovih čevljev, enemu izmed fantov je bilo odstranjeno spolovilo. V naslednjih urah se je grozljiva novica bliskovito razširila skozi medijski prostor in dobesedno vsi pripadniki lokalne policije so tako ali drugače bili vključeni v iskanje storilca (storilcev). Policija je nekaj dni kasneje z zbiranjem obvestil imela nekaj osumljencev, med ostalimi tudi t.i. Trojico iz Zahodnega Memphisa. 16-letnega Jasona Baldwina, 17-letnega Jessieja Misskelleyja in 18-letnega Damiena Echolsa. Po mukotrpnem 17-urnem zasliševanju je Jessie Misskelley Jr. priznal krivdo in imenoval Damiena Echolsa in Jasona Baldwina za sostorilca. Prav priznanje 17-letnega Misskelleyja je najmočnejši argument v rokah tožilca. Kljub dejstvu, da tistega usodnega dne nihče ni videl nikogar izmed žrtev v družbi osumljencev in odsotnosti fizičnih dokazov, so osumljenci spoznani za krive. Damien Echols je bil obsojen na smrt,  Jessie Misskelley Jr. je prejel doživljenjski zapor in dve dvajsetletni zaporni kazni, Jason Baldwin je bil obsojen na doživljenjsko zaporno kazen. To so gola dejstva, zato bi tukaj opozoril vse tiste, ki filma še niso videli, naj raje ne berejo naprej. Kakšnega večjega spojlerja v nadaljevanju sicer ni, a vseeno mislim, da bo učinek boljši, če se filma lotite z minimalnim predznanjem. 
Joe Berlinger in Bruce Sinofsky sta se odmevnega primera sprva lotila s povsem drugačnimi načrti. Želela sta zgolj posneti dokumentarec o treh mladoletnih zločincih, a je do spremembe načrta prišlo že med snemanjem prvega filma, saj je površna raziskava okoliščin grozljivega zločina razkrila številne nepravilnosti in nelogičnosti, ki so zahtevale drugačen pristop. Tri leta po umorih sta filmarja predstavila prvi dokumentarec Paradise Lost: The Child Murders at Robin Hood Hills  in potem, leta 2000, še Paradise Lost 2: Revelations. Moram povedati, da prvih dveh filmov nisem videl, čeprav je prvi film našel mesto v dokumentarnem delu programa festivala Sundance, istega leta se je znašel tudi v sekciji Panorama, berlinskega filmskega festivala. Kakorkoli, zadnji del trilogije je nekakšno sklepno dejanje, ki zaključi zgodbo t.i. Zahodnomemphiške trojice in obenem kronološko povzame vse pomembne detajle, s katerimi sta se ukvarjala prejšnja filma. Torej, za ogled zadnjega dela trilogije ne potrebujete »predznanje,« ogled prvega in drugega filma ni nujen, za jasno spremljanje pripovedi. Film pokriva 18-letno obdobje in prizadevanja obsojencev za novo sojenje z novimi dokazi. V tem času so najstniki postali zreli možje, Jessie Misskelley pa je povlekel svoje priznanje in pred kamerami pojasnil, kako so detektivi izkoristili njegovo zmedenost in »počasnost,« ter tako dobili tisto, kar so potrebovali. Avtorji gledalcu zelo prepričljivo približajo čas in okoliščine tragičnega dogodka in satanistično paranojo, ki je spremljala prvo sojenje in v njem igrala zelo pomembno vlogo. Številna poročila so omenjala satanistične obrede, ki so v tistih krajih nekakšna javna skrivnost in Damien Echols je s svojimi  darkerskim stilom, heavy metal glasbo in zvezki počečkanimi s pentagrami, bil idealen osumljenec, oseba, ki jo ni bilo težko demonizirati. Paradise Lost  se bere kot zelo napeta detektivka, v kateri avtorji namenoma zamolčijo nekatera  pomembna dejstvih in jih nato, v pravem trenutku, spretno in efektno vključijo v zgodbo. Paradise Lost obračunava s človeškim strahom pred neznanim, z našimi predsodki in zmotnimi prepričanji, ter pojasni, kako zelo enostavno je prirejati resnico. A saj vemo, resnica je lahko samo ena in tisti, ki so jo pripravljeni dovolj dolgo in vztrajno iskati, jo bojo tudi našli. (+4)

Ocena:



ponedeljek, 03. september 2012

The Dark Knight Rises (2012)



Slovenski naslov: Vzpon Viteza teme
Država: ZDA, VB
Leto: 2012
Žanri: Akcija, Krimi, Drama
Dolžina: 165 ', Imdb 
Režija: Christopher Nolan
Scenarij: Christopher Nolan, Jonathan Nolan
Igrajo: Christian Bale, Joseph Gordon-Levitt, Gary Oldman, Tom Hardy, Anne Hathaway, Marion Cotillard, Morgan Freeman, Michael Caine

Ko sem se prejšnji vikend odpravil v kino, je sklepni del trilogije o podvigih najznamenitejšega netopirja na zemeljski obli, že močno izgubljal sapo na kino blagajnah. Medijski pomp okoli filma se je polegel, tisti najbolj zagreti privrženci maskiranega junaka so že spisali milijone vrstic, polnih hvale in izlivov navdušenja nad Nolanovim zaključnim dejanjem. Predstavo ob devetih zvečer je, poleg mene in moje boljše polovice, prišlo pogledati 11 ljudi (ja, preštel sem), dvorana je bila prazna, temna in prijetno tiha. Če nič drugega, sem bil vesel, da bom končno videl kakšen blockbuster  brez frustracij, ki jih navadno povzročajo »multitalenti,« ki ob gledanju filma lahko klepetajo ali  telefonirajo in se na veliko platno zares osredotočajo le takrat, ko se začne pokanje. Všeč mi je bilo, kar je Nolan pred tem storil z Batmanom in moram priznati, da je letvica pred ogledom bila zastavljena kar visoko.  
Vzpon Viteza teme se začne osem let po dogodkih, ki smo jih videli v drugem filmu. Bruce Wayne je le še senca človeka, kakršen je nekoč bil. S svojo pojavo nas spominja na prebivalca kakšnega doma za upokojence, ki še vedno živi  v preteklosti in se ne more sprijazniti z bolečo izgubo. Potem ko je v prejšnji epizodi ostal brez ljubezni svojega življenja in prevzel krivdo za vse slabo, kar se je zgodilo v Gothamu, Batmana ne potrebuje nihče več. Kriminala v Gothamu skorajda ni, vsi »resni« kriminalci so že dolgo za rešetkami. Toda zgodovina nas uči, da je vsakega obdobja enkrat konec, tako dobrega, kot slabega in temni oblaki se počasi zbirajo nad Gothamom. Gothamska sodrga se predolgo skriva v mestnem podzemlju (dobesedno) in trenutek, ko bodo ulice znova preplavljene s kriminalci, je zelo blizu. Kritična masa je že formirana, vse kar ta masa zdaj potrebuje, je ustrezen voditelj. In v mesto bo kmalu prišel človek, ki je odlično kvalificiran za takšno rolo. Neusmiljeni terorist Bane je človek, ki bo našega netopirja zvabil na plano in ga prepričal, da ga prebivalci Gothama vendarle potrebujejo. Nekaj malega k Batmanovi vrnitvi med žive prispeva tudi tatica Seline Kyle, ki jo Bruce Wayne zaloti pri obdelovanju njegovega trezorja in z materino ogrlico okoli vratu. Brucu kmalu postane jasno, da je kraja ogrlice zgolj diverzija, s katero je neznani naročnik želel priti do njegovih prstnih odtisov. Če želi izvedeti zakaj, mora poiskati privlačno vlomilko.
Nemalo je takih, ki ves čas (ne)upravičeno opozarjajo na Nolanovo nagnjenost k pretiranem zapletanju njegovih zgodb in odvečno kompleksnost, s katero Britanec pogosto dosega kontra-učinek. Nekaj je na tem in tega sem se vedno zavedal, vendar menim, da je Nolan doslej znal vsako, četudi pretirano zapleteno sestavljanko, sestaviti v nadvse užitno celoto. Poudarjam znal, kajti tokrat mu, po mojem prepričanju ni uspelo. Še pred nastankom sklepnega dela trilogije je bilo jasno, da bomo dobili film, ki bo brez dvoma komercialno uspešen. Prav tako je bilo jasno, da gre za izjemno prepoznaven pop kulturni produkt, o kateri bodo polemizirali mnogi. Toda, zadnji Batman je soliden poletni blockbuster, ki mu žal ne morem podeliti visoke ocene. Film v končnici, ko seštejem vse videno, pravzaprav ne ponuja nobenega pravega presežka. Vzpon Viteza teme je brez dvoma narejen na produkcijsko izjemno visokem nivoju, tudi ko ga gledaš, se v resnici ne dolgočasiš, toda po odjavni špici si čustveno prazen. Nič od zaužitega materialna ne ostane s tabo in ne sproži pravega odziva. Že od uvodnih minut je jasno, da smo stopili na tobogan in da med vožnjo ki nas čaka, ne bo veliko časa za tehten razmislek. Kot bi se z bolidom formule ena peljali na ogled turističnih znamenitosti. Film enostavno želi zajeti (pre)ambiciozno odmerjeno vsebino, želi biti dober komentator aktualnega družbeno-političnega trenutka, želi uprizoriti, oziroma spojiti anarhijo in revolucijo, a se pri tem razvodeni v svoji pretirani širini. Motivacija glavnega antagonista je do samega konca skrivnost in ko pride čas za veliko razkritje, v katero Nolan integrira tudi zaključni twist (ki je, mimogrede, težko prebavljiv), je dokončno jasno, da scenaristično naprezanje bratov Nolan počiva na majavih nogah. Večino časa sem, ob poslušanju glasbene podlage oskarjevca Hansa Zimmerja, ki je glasbeno je opremil celotno trilogijo, pa tudi Izvor, doživljal deja vu in se spraševali, ali ne gledam kakšnega izmed omenjenih. Vseeno me je pri filmu o Batmanu, najbolj zmotila skromna minutaža odmerjena – Batmanu. Zato se v prvo violino orkestra promovira Bane (Tom Hardy), ki na nek način celo izpade nekakšen netopirjev alter-ego, Batmanova mračnejša različica, ki želi spreminjati svet na bolje, a na zgrešen način in z napačnimi sredstvi. Med močnejše like zagotovo sodi najboljša Catwoman doslej (Anne Hathaway), kar nebi mogel trditi za vlogo Marion Cotillard. Seveda, tudi tokrat je zraven cela plejada odličnih igralcev: Michael Caine, Gary Oldman, Morgan Freeman in Joseph Gordon-Levitt … Netopir zaenkrat gre na počitnice, a nobenega dvoma ni, da se bo, slej ko prej, vrnil. Mogoče veliko prej, kot bi pričakovali.  (+3)

Ocena: 


sobota, 01. september 2012

Himizu, Sunny, The Tall Man


Himizu



Režija: Shion Sono
Scenarij: Minoru Furuya (manga), Shion Sono
Igrajo:  Shôta Sometani, Megumi Kagurazaka, Fumi Nikaidô, Tetsu Watanabe
Leto: 2011
Trajanje: 129 minut 
Žanr:  Krimi, Drama
Država: Japonska

Shion Sono ni hiperaktiven, kot njegov rojak Takashi Mike, a je v šestih letih vseeno posnel kar šest filmov. Njegov aktualni izdelek, ki je bil premierno predvajan na lanski Mostri, predstavlja ekspresen odziv na post - cunamijevsko japonsko realnost, pri katerem posledice te velike naravne katastrofe, igrajo pomembno vlogo.  Glavna junaka pripovedi sta 14-letni Yuichi Sumida, fant s težavno družinsko zgodovino in brezupno sedanjostjo in njegova sošolka Keiko, ki prihaja iz na videz urejene družine. Pravim, na videz, zato, ker se tudi v Keikinem domu za zaprtimi vrati dogaja marsikaj. Sumida je vseeno veliko bolj vdan v usodo, saj vztrajno zavrača vsakršno pomoč in naklonjenost tistih, ki mu želijo pomagati. Sono se potopi v najstniški brezup in izgubljenost, vendar je njegov filmski imaginarij ob tej priložnosti enostavno preveč zmeden, nedorečen, občasno patetičen, pogosto zapolnjen z nesmiselnimi pretiravanji.  Kljub vsej naklonjenosti, ki jo čutim do Sona, mu tokrat ne morem podeliti pozitivne ocene.  




Sseo-ni  (Sunny)



Režija: Hyoung-chul Kang
Scenarij: Hyeong-Cheol Kang, Byung-heon Lee
Igrajo:  Ho-jeong Yu, Eun-kyeong Sim, Hee-kyung Jin, Su-hee Go
Leto: 2011
Trajanje: 124 minut 
Žanr: Drama
Država: J. Koreja

Korejska drama o obujanju starih prijateljstev in spominov na šolske dni, je v J. Koreji dosegla izjemno gledanost. Film je leto 2011 končal na drugem mestu v domači konkurenci in tretje, če v enačbo dodamo mednarodne uspešnice. Pripoved spremljamo skozi oči  trideset in nekaj letne Na-mi, ki na neki točki začne resno premišljevati o svojih življenjskih dosežkih in obujati spomine na dogodke iz preteklosti.  Z mislimi se vrne v 80-ta leta prejšnjega stoletja in se spominja  svojega prihoda iz podeželja v južnokorejsko prestolnico. Na-mijini šolski dnevi bi bili zelo stresni,  zaznamovani z nasiljem in ustrahovanjem, če jo pod svoje okrilje ne bi sprejela skupina deklet in ji ponudila prijateljstvo in zaščito. Čeprav s  to coming - of - age zgodbo dobimo tudi zajetno dozo klišejev in predvidljivosti, je končni rezultat presenetljivo užiten. Predvsem zaradi režiserjevega spretnega manipuliranja z osrednjo skrivnostjo, dobrih igralskih nastopov in prepričljive časovne rekonstrukcije J. Koreje, iz 80-ih let prejšnjega stoletja.  (+3) 




The Tall Man



Režija: Pascal Laugier
Scenarij: Pascal Laugier
Igrajo: Jessica Biel, Jodelle Ferland, William B. Davis, Eve Harlow
Leto: 2012
Trajanje: 106 minut
Žanr: Krimi, Drama, Misterij
Država: ZDA, Kanada, Francija

The Tall Man je prvi mednarodni projekt Pascala Laugierja (Martyrs, 2008), s katerim se je talentirani francoski režiser preizkusil v angleško govoreči produkciji. V glavni vlogi gledamo Jessico Biel, ki  igra  mlado zdravnico Julio Denning. Zdravnica je pred leti izgubila moža in se nato odločila ostati v njegovem rojstnem mestu. Že nekaj časa so v središču pozornosti prebivalcev tega majhnega mesteca, nepojasnjena izginotja otrok in med prebivalstvom že dolgo krožijo govorice o t.i. Visokem možu,  ki naj bi na tem območju ugrabljal otroke. Julia tem zgodbam ni verjela,  vse dokler se v njeni hiši ni prikazala grozljiva figura in pred njenimi očmi zgrabila njenega sina. Toda Julia ni stala križem rok in gledala, kako ji neznanec ugrablja otroka, ampak se je pogumno podla za ugrabiteljem in poskušala rešiti otroka. Sicer neuspešno, a je med reševanjem vseeno spoznala pomembno resnico. Na skrivnostnem ugrabitelju ni opazila nič nadnaravnega in prav to spoznanje ji vlije upanje, da je otrok še živ. Laugier je delal po lastnem scenariju in me večino časa držal zainteresiranega. Dve tretjini filma, ob dobrem tempu in vzdušju, funkcionirajo dobro, vse tja do samega zaključka, ki pojasni videno in razplete zgodbo. Takrat uvidimo, da so motivi glavnih protagonistov malo verjetni in neprepričljivi, da bi skupaj držali Laugierjevo sestavljanko. Zelo šibka trojka  (-3)