Slovenski naslov: Resničnost
Država: Italija, Francija
Leto: 2012
Žanri: Drama, Komedija
Dolžina: 116' , Imdb
Režija: Matteo Garrone
Scenarij: Matteo Garrone, Ugo Chiti, Massimo Gaudioso
Igrajo: Aniello Arena, Loredana Simioli, Nando Paone, Graziella Marina, Nello Iorio, Nunzia Schiano, Rosaria D’Urso, Giuseppina Cervizzi, Claudia Gerini, Raffaele Ferrante
Še iz časov, ko sem malo več gledal televizijo (kakih 15-20 let nazaj), imam v spominu šove na italijanskih televizijah. Med sprehodom skozi programsko shemo si na kakšnemu izmed italijanskih programov lahko vedno zasledil nekakšen lepotni izbor, stalnica skoraj vsake oddaje pa so bile atraktivne hostese in stari, ničkaj atraktivni voditelji, ki so s svojo prezenco še bolj poudarjali prelestnost številnih anonimnih mladenk. Podobne oddaje s(m)o imeli tudi v drugih državah, a vseeno imam občutek, da so Italijani v tistih časih imeli največ brezhibnih teles na kvadratni meter televizijskega studia. Podaljšek te zasvojenosti s televizijo in televizijskimi obrazi je leta kasneje, z rojstvom resničnostnih šovov dobil novo obliko in novi koncept. Koncept prodajanja iluzije, da lahko prav vsak postane zvezda in si prisvoji košček bogastva in slave. To so motivi, ki jih v svojem najnovejšem filmu (Velika nagrada canske režije) tematizira Matteo Garrone, eden najzanimivejši italijanskih režiserjev zadnjih let. Njegov glavni junak Luciano (Aniello Arena) je simpatičen neapeljski prodajalec rib, oče treh otrok, ki s svojim pomočnikom prodaja morske sadeže na lokalni tržnici. Popoldan je rezerviran za majhno postransko dejavnostjo z gospodinjskimi aparati, ki mu navrže ravno dovolj denarja, da si je z ženo Marijo (Loredana Simioli) uredil prijetno domovanje v neapeljski proletarski četrti. Zaradi zabavljaškega značaja je Luciano priljubljena figura lokalne skupnosti in ko v mesto pride ekipa resničnostnega šova, so prijatelji in sorodniki prepričani, da je prav on tisti, ki lahko očara žirijo in se prebije v hišo velikega brata. Zato ga prepričajo, naj se prijavi na avdicijo in ko mu uspe premagati prvo preliminarno oviro, tudi Luciano začne verjeti, da je prišel čas za njegovih pet minut slave.
S svojim sedmim igranim celovečercem se Garrone vrača v Neapelj, prizorišče svojega prejšnjega filma, vendar ga tokrat ne zanimata ustroj in funkcioniranje mafijske organizacije, temveč življenja malih ljudi, tipičnih predstavnikov proletarskega razreda in fascinacija malega, nepomembnega človeka, z glamurjem, bogastvom in slavo. Uvod v Resničnost je desetminutna kičasta pravljica, v kateri lokalni reveži v kričečih kostumih kot statisti sodelujejo v režirani pravljični poroki. Malce kasneje ti isti statisti v svojih bednih stanovanjih slačijo svoje kostume in se iz bleščeče navidezne resničnosti vračajo v realnost. Za nekatere je preklop iz sanjskega v resnični svet enostaven, drugi bi pa najraje nadaljevali z igranjem svoje pravljične vloge. Podobno se počuti tudi glavni junak, ki kot statist vstopi v sanjsko deželo, v kateri bi rad za vedno ostal, zato podzavestno zapusti realnost in se z dušo (če že ne more s telesom) preseli v izmišljeni svet. Luciano je kot sodobni Ostržek, poln otroške nedolžnosti, njegov bujna domišljija pa skrbi za graditev imaginarne resničnosti, v kateri vsak detajl lahko prevzeme svojo namišljeno funkcijo, vsaka figura pa postaja nekaj drugega in se prilagaja njegovi viziji. Kreacija prepričljivega namišljenega sveta v resničnem okolju ni enostavna naloga, toda Garrone pozna prejeme, s katerimi Lucianovo subjektivno doživljanje sveta učinkovito prenaša na gledalca. S kamero, ki ves čas tesno sledi protagonistom in v obrazih lovi njihova čustvena stanja, se Garrone približa človeku in ga portretira z naklonjenostjo in razumevanjem, brez prikritega posmeha in pokroviteljstva. Na ta način je ustvarjena trdna vez med gledalcem in liki, s katerimi simpatiziramo in jih razumemo. Za našo povezanost z liki je poleg tehničnih prejemov zaslužna odlična selekcija igralskega kadra in prepričljivi igralski nastopi. V spomin se najbolj vtisneta glavni igralec Aniello Arena, ki se je z igro začel ukvarjati v zaporu, kjer še vedno prestaja 20-letno zaporno kazen in njegova filmska žena Loredana Simioli. Garrone je Resničnost inštaliral v pristno neapeljsko okolje, toda njegova sporočilna vrednost je univerzalna in se jo zlahka aplicira na celotno zahodno civilizacijo. Skozi idealno izbalansirano mešanico komedije in drame je prikazana uničujoča moč televizije, tega močnega pripomočka za obvladovanje sodobne potrošniške družbe. Italija, kot država ki jo vodi medijski mogotec, je vsekakor zelo primerno okolje za nastanek takšne zgodbe. Cigarete in alkohol lahko škodujejo zdravju. To je jasno. Kaj pa televizija, oziroma resničnostni šovi? Pesnik pravi nekako takole: Ni vse sivo, imamo zabavljače, novo elito, nove talente, pevce, rastejo kot gobe po dežju, evforičen je prizor, plujem skozi oblake dima in ne prižigam televizor.
Ocena:
Ljudje, ki berejo Gartnerja ne, ostale vsaj zanimajo.
OdgovoriIzbriši