The Wolf of Wall Street (2013)

Slovenski naslov: Volk z Wall Streeta
Država: ZDA
Leto: 2013
Žanri: Biografija, Komedija, Krimi 
Dolžina: 180'  ,  Imdb
Režija: Martin Scorsese
Scenarij: Terence Winter, Jordan Belfort (knjiga)
Igrajo: Leonardo DiCaprio, Jonah Hill, Matthew McConaughey, Katarina Čas, Jon Bernthal, Cristin Milioti, Margot Robbie, Spike Jonze, Jean Dujardin, Ethan Suplee, Jon Favreau, Kyle Chandler

Hollywood se lahko pohvali z odlično razvitimi mehanizmi, s katerimi neutrudno analizira najnovejše knjižne naslove in med njimi išče zgodbe, ki imajo filmski potencial. Jordan Belfort je borzni posrednik, ki je zaradi malverzacij na trgu vrednostnih papirjev bil obsojen na triletno zaporno kazen, za rešetkami pa je na koncu preživel 22 mesecev. Svoje podvige je opisal v knjigi The Wolf of Wall Street, ki je takoj po izidu zbudila zanimanje filmskega sveta. Leta 2007 sta se v boj za avtorske pravice podala Brad Pitt in Leonardo DiCaprio, slednji pa je na koncu bil uspešnejši in še istega leta so stekle že prve pred-produkcijske aktivnosti. Z adaptacijo knjižne predloge se sprva ukvarjal sam Martin Scorsese, ki je to nalogo na koncu prepustil Terencu Winterju, s katerim že nekaj časa uspešno sodelujeta pri odličnem Imperiju pregrehe (Boardwalk Empire, 2010 -). The Wolf of Wall Street sicer ni prvi film, ki je ozko povezan z dosežki Jordana Belforta, saj smo pred trinajstimi leti dobili triler Vroča linija (Boiler Room, Ben Younger), ki tematizira iste dogodke.

Zgodba se odpre s prihodom mladega in ambicioznega Jordana Belforta (DiCaprio) na Wall Street, ki  ga pod svoje okrilje vzame izkušeni Mark Hanna (McConaughey). Po šestih mesecih pod Markovim mentorstvom Jordan že ima bistvo trgovanja z vrednostnimi papirji v malem prstu in pozna trike, s katerimi si lahko odreže svoj kos (finančne) pogače. Načrte mu prekriža znameniti Črni ponedeljek (največji enodnevni padec vrednosti delnic v zgodovini borz), ki na kant spravi njegovo borzno-posredniško hišo. Jordan je naenkrat na cesti, znova na začetku, a z dragocenimi izkušnjami, ki se kljub zlomu finančnih trgov še vedno lahko dobro unovčijo. Zaposli se v nepomembnem podjetju, ki svoje posle opravlja v borznem močvirju — njegova nova firma namreč posluje z malimi podjetji, ki svojo delnico potencialnim kupcem ponujajo za en cent. Prepričati potencialne kupce, naj svoje prihranke vložijo v no-name podjetja vsekakor ni lahka naloga, toda tu do izraza pride Jordanova spretnost pri sklepanju poslov. Najlepše pri vsej zadevi je dejstvo, da je provizija pri poceni delnicah kar 50 odstotna. Tako je mladi broker ekspresno postal največji krokodil v močvirju. Skupaj z Donnijem Azoffom (Jonah Hill) in nekaj znanci je nekaj mesecev kasneje odprl lastno borzno-posredniško hišo, ki se je začela bliskovito razvijati — kot bi po hribu pokritim z mokrim lepljivim snegom navzdol potisnil snežno kepo. Jordan Belfort je kasneje izjavil, da se je počutil besnega, ker je pri 26-ih zaslužil 49 milijonov $ in tako ob izteku koledarskega leta (52 tednov) ostal za 3 milijone prekratek. Prekratek za milijon na teden.

Martin Scorsese je eden največjih. Njegov novi film je vedno dogodek, čeprav moram priznati, da sem se počasi že najedel on-screen prijateljstva med Martyjem in Leom. Nič nimam proti DiCapriju. Še več, tudi tokrat Leo svoje delo opravi zelo dobro. Nič ne bi bilo narobe, če bi za svoj prispevek po nekem kumulativnem principu dobil oskarja. Ne bi  bilo prvič. Med dobitniki smo že videli tiste, ki ga ne prekašajo. Kvečjemu nasprotno. Kljub temu bi raje videl, če bi Marty zamenjal glavnega igralca in priložnost ponudil nekomu drugemu. Zavedam se relativnosti trditve, da je vsaka sprememba dobra, a kljub temu mislim, da je v tem primeru že skoraj nujna. No, to je po moji oceni le ena točka, zaradi katere Volk z Wall Streeta ne sodi v isto kakovostno raven s Scorsesejevimi najboljšimi stvaritvami. Ob okoliščinah, v katerih je nastal Volk… bi bilo iluzorno pričakovati, da naslovna vloga pripade komu drugemu in to v končni fazi niti nima odločilnega pomena, saj me je bolj kot selekcija igralskega kadra zmotil Scorsesejev ziheraški pristop. Volk… je po moji oceni ovca v volčji koži, če uporabim neko skregano logiko. Ali drugače, Volk… ni nič drugega, kakor Dobri Fantje in Casino v borzni preobleki. A tudi to ni tisti odločilni minus. Formula (princip) je lahko enak(a), če v miks dodamo inovativne, zanimive nianse. Nianse, ki jih denimo opazimo v McConaugheyjevem liku in preformansu, toda tega veselja je na žalost prehitro konec. Potem ko naš glavni (anti)junak doseže finančne višave, se zgodba začne odvijati v ponavljajočih se vzorcih, katerih osnovni gradniki so mamila, seks in ostali hedonistični elementi. Med ponavljanjem teh vzorcev, zapolnjenih z veliko gole kože, goro posnifanega kokaina in kdove koliko pogoltnjenih tabletk z najrazličnejšimi zanimivimi učinki, nekako zmanjka časa za resnejšo karakterizacijo likov. Kljub 180-im minutam na koncu nisem imel občutka, da sem zares spoznal koga izmed pomembnejših likov. Res je, da se v tem času na zabaven način seznanjamo z najrazličnejšimi oblikami in stopnjami zadetosti, vendar liki na račun takšnega pristopa izzvenijo preveč ploščato. Na koncu mi je bilo popolnoma vseeno za njihovo usodo in to nikoli ni dober znak. Film rešujejo zelo dobro spisani s humorjem nabiti dialogi, zabavne situacije, zelo dobri igralski nastopi in vrhunska obrtno-produkcijska komponenta. Prepričan sem, da ko se čez nekaj let ozrem nazaj, v spominu, razen nekaj zanimivih epizod, ne bo ostalo veliko več. Iz domače perspektive je posebno zanimiva postavka nastop Katarine Čas, ki iz tistih štirih prizorov, ki jih dobi, izvleče tisto, kar so ji dovoljevale okoliščine. Sodelovanje z Martinom Scorsesejem je brez dvoma velik korak v njeni karieri in upajmo, da bo lepa Katarina v prihodnje dobila še več prostora za dokazovanje svojih igralskih kvalitet. (+3)  

Ocena: