Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: A Touch of Sin
Država: Kitajska
Leto: 2013
Žanri: Drama
Dolžina: 133' , Imdb
Režija: Jia Zhangke
Scenarij: Jia Zhangke
Igrajo: Wu Jiang, Tao Zhao, Baoqiang Wang, Lanshan Luo, Vivien Li, Jia-yi Zhang
Ena izmed pozitivnih lastnosti kitajskega odpiranja svetu je liberalizacija kinematografije, ki se sicer še vedno ubada s sistemsko cenzuro, toda cenzorji danes veliko bolj prizanesljivo obravnavajo dela kitajskih avtorjev in skozi cenzorsko sito spuščajo filme, ki bi deset let nazaj težko neokrnjeni prestali cenzorsko preverjanje, ali bi jih celo prepovedali. Nekateri filmi so denimo uspeli pridobiti dovoljenje za prikazovanje na tujih festivalih, a se je potem zataknilo pri dovoljenju za predvajanje v domačih kinematografih. Eden takšnih primerov je Mirno življenje (Still Life, 2006), ki je v Benetkah prejel zlatega leva, medtem ko v domovini zaradi cenzure ni nikoli prišel na velika platna. Prav na tem primeru je najbolj očitna sprememba, saj Mirno življenje podpisuje prav avtor naslovne stvaritve, ki je, mimogrede, iz perspektive partijskih cenzorjev vsebinsko in vizualno veliko bolj sporna od Mirnega življenja. Tudi Dotik greha je šel skozi podoben proces — najprej je odobreno sodelovanje na festivalu v Cannesu, kjer je film prejel nagrado za scenarij, potem pa je prišla odobritev predvajanja v kitajskih kinodvoranah v neokrnjeni režiserjevi različici, kar je za mnoge bilo veliko presenečenje.
Jia Zhangke je svojo umetniško svobodo pred cenzorji branil z dejstvom, da je za izhodišče filma uporabil resnične, širši javnosti dobro znane zgodbe, o katerih so poročale državne televizijske in časopisne hiše. Torej, Dotik greha je baziran na novicah iz črne kronike, ki so strnjene v nekakšen omnibus štirih ohlapno povezanih zgodb, katerih rdeča nit je opazovanje družbenih sprememb, ki jih je na Kitajsko prinesla uveljavitev hibridnega komunistično-kapitalističnega modela, ki je v svoji kapitalistični komponenti kitajskem ljudstvu resda prinesel nekatere svoboščine, a v istem paketu dostavil nekaj tipičnih bolezni zahodnih demokracij.
Prva zgodba v precep vzame življenje ljudi na podeželju, ki preživljajo tipično tranzicijsko zgodbo — najvrednejši regionalni gospodarski subjekt je v sumljivi privatizaciji končal v rokah lokalnega veljaka, ki je med tranzicijo obljubljal pravično delitev izkupička od prodaje. Izteklo se je seveda drugače; z zasebnim letalom v njegovem hangarju in Maseratijem na dvorišču. Večina se ne želi zameriti novim veljakom, zato raje molči in se poskuša prilagoditi na nove okoliščine. Izjema je le Dahai, neporočen moški srednjih let, ki sklene o nepravilnostih obvestiti partijsko centralo, a zdi se, da je v zaroto, s katero želijo preprečiti njegovo pritožbo, vpletena tudi uslužbenka lokalne pošte, ki ne želi odposlati njegovega pisma.
V drugi epizodi spoznamo nomadskega delavca, ki smo ga srečali že v prologu, v katerem je za seboj pusti tri trupla. Ta se po daljši odsotnosti vrne domov, k ženi in otroku, a odnosi znotraj družine so hladni. Ko mu žena odrezavo pove: Ne potrebujem tvojega denarja! sklepamo, da za to izjavo stoji njeno nestrinjanje z načinom, s katerim služi denar. Sklepamo, da je mož plačani morilec in ko ta po postanku v domačem kraju nadaljuje svojo pot se izkaže, da je domneva bila vsaj delno pravilna.
Tretji segment zgodbe se vrti okoli ženske, ki kot receptorka dela v wellness centru, ki svojim strankam poleg sproščanja v savnah ponuja sprostitev ob mladih dekletih. Receptorka je že (pre)dolgo v zvezi s poročenim moškim, zato se nekega dne odloči, da tako več ne gre in ljubimcu pove: Če ne zapustiš žene, je med nama konec. Stvari se ne razpletejo po njenih željah in ko jo v službi nekaj dni kasneje napade brezobzirna stranka, ki iz nje želi narediti prostitutko, je to kaplja, ki jo pahne čez rob.
V finalnem četrtem poglavju spremljamo mladega fanta s podeželja, ki naredi napako, zaradi katere mora zapustiti svoje delovno mesto v tekstilni tovarni. Preko znanca dobi delo v ekskluzivnem nočnem klubu, kamor zahaja sila ugledna klientela: novopečeni bogataši, partijski funkcionarji in ostali ugledniki, ki se v nočnih urah radi zabavajo z mladimi dekleti. Fant se zaljubi v mlado prostitutko, a ko začne sanjariti o resnejšem razmerju ga punca postavi na realna tla.
Kreativno svobodo kitajskih filmarjev je dolgo časa omejevala ostra cenzura, zavoljo katere so umetniki bili prisiljeni snemati filme o preteklosti in pripovedovati zgodbe, ki niso imele veliko skupnega z aktualnim stanjem. Snemanje filma pri katerem se moraš vnaprej odpovedati vsakršni obliki družbene kritičnosti je zato za večino resnih avtorjev bržčas bilo nesmiselno, a Dotik greha in nekateri drugi filmi novejšega datuma so dokaz, da se na tem področju stvari spreminjajo na bolje. Z liberalizacijo smo tako (mednarodni) filmski navdušenci dobili priložnost spoznati nove obraze sodobne Kitajske. Jia Zhangke nas s svojim štiridelnim omnibusom pelje skozi različne dele svoje dežele, od revnih, slabo razvitih območij, do gospodarsko cvetočih južnih pokrajin, v katerih na račun prijazne davčne politike raste nova, moderna, kapitalističnemu svetu na las podobna Kitajska. Za povprečnega evropskega gledalca bo takšen vpogled v dinamiko razvoja najmnogoljudnjše države na svetu zagotovo zelo informativen.
V filmu vidimo hitrorastoča mesta, obdana z avtocestnimi obroči, številne nebotičnike in z žerjavi posejana območja, moderne tovarne v katerih s tekočih trakovih prihajajo najnovejši tablični računalniki… Vidimo prenatrpane delavske domove, v katerih migrantski delavci iz revnih provincij začenjajo nova življenja in ekskluzivna letovišča, v katerih elito zabavajo mlade prostitutke v uniformah z ne tako davno odvrženimi komunističnimi simboli. Vidimo panoramske posnetke kitajskih širjav, ki jih s kamero mojstrsko zajema režiserjev stalni sodelavec, direktor fotografije Yu Likwai [med drugim odgovoren za vizualno podobo Preprostega življenja (Tao jie, Ann Hui, 2011)]. V to živopisno koreografijo je Jia Zhangke subtilno vtkal idejo o nevidnih vezeh, ki povezujejo ljudi, na tistem primarnem nivoju pa spregovori o negativnih posledicah modernizacije, ki posameznika silijo v neusmiljen boj za življenjski prostor in golo preživetje. V tem modernem svetu zmagujejo tisti ki so najbolj iznajdljivi, kruti in neusmiljeni. Ali drugače, usodo večine kroji peščica privilegirancev, ki brezčutno izkorišča armado depriviligirancev, ki na vztrajno teptanje njihovih pravic lahko odgovorijo na edini možni način — z nasiljem. S filmom ne morem biti nezadovoljen, apak je vseeno potrebno priznati, da vsi segmenti tega omnibusa niso enako kakovostni. Najmočnejša je brez dvoma uvodna, najslabša pa dokaj nedorečena zadnja epizoda. Kljub temu je Dotik greha ena izmed najboljših azijskih stvaritev preteklega leta, odličen observacijski film, ki nam ob prepričljivi igri celotnega igralskega ansambla ponuja brezkompromisen komentar stranpoti sodobne kitajske družbe, ki ga brez težav lahko umestimo v širši, globalni kontekst.
Ocena:
Ni komentarjev:
Objavite komentar