Jigoku de naze warui [Why Don't You Play in Hell?] (2013)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: Japonska
Leto: 2013
Žanri: Akcija, Drama, Komedija
Dolžina: 129' ,  Imdb
Režija: Sion Sono
Scenarij: Sion Sono
Igrajo: Jun Kunimura, Shinichi Tsutsumi, Hiroki Hasegawa, Gen Hoshino, Fumi Nikaido, Tomochika

Potem ko se je Takashi Miike nekoliko naveličal filmov s katerimi je zgradil svoj kultni status in začel snemati  prazne komedije, muzikle za najstniško občinstvo in krimi trilerje prilagojene okusu mainstream občinstva, je za vse ljubitelje azijske, oziroma japonske filmske norosti  bilo toliko bolj pomembno, da je v pravo formo za potešitev tovrstne lakote prišel Sion Sono, človek, ki je nekako zapolnil praznino, ki je nastala z Miikovo usmeritvijo v bolj konvencionalne vode. Miike se je sicer potem vrnil z Lesson of the Evil (Aku no kyoten, 2012), pokazal, da še vedno zna snemati filme po starem receptu in nas opozoril, da še ni rekel zadnje besede. Sono, ki je skozi celotno kariero pokazal precejšnja nihanja v formi,  se je lani po nekaj slabših filmih znova vrnil na veliko sceno. Japonec je scenarij za film, ki je premierno prikazan v beneški sekciji Horizonti spisal pred sedemnajstimi leti, vendar so prvi kadri posneti šele 15 let kasneje, ko je Sono dokončno postal režiser, ki lahko producentom proda tudi svoje starejše ideje. Scenarij za  Why Don't You Play in Hell? na zadovoljstvo avtorja teh vrstic in ne tako maloštevilnih spoštovalcev Sonovega ustvarjalnega opusa ni ostal za vedno pozabljen v nekem prašnem predalu, rezultat takšnega razpleta je izjemno zabavna štorija, v kateri smo dobili tisto, kar od avtorja njegovega kova tudi pričakujemo: zabaven akcijski tobogan, v katerem kri šprica vse strani, varen pred ostrim rezilom katane pa ni nihče od vpletenih. V ta živahni krvavi kaos so vpleteni številni liki, a krenimo lepo od začetka.

Od tv oglasa za zobno pasto, v katerem je svoje prve korake v svet šovbiznisa naredila 10-letna Michiko, hčerka mafijskega šefa Muta, ki vodi eden izmed najnevarnejših yakuza klanov. Njen oče se je v tem obdobju znašel sredi spora z rivalskim klanom, ki je nekega popoldneva vdrl v družinsko hišo. Doma je v tem trenutku bila samo njegova žena Shizue, ki so jo vsiljivci presenetili med pripravo kosila. Napadalci na njihovo žalost niso računali s tem, da gospodinja precej dobro vihti kuhinjske nože… Nekaj ulic stran zagnana mladostniška ekipa filmarjev, ki deluje pod umetniškim imenom Fuck Bombers, s super osmico snema še enega izmed svojih kratkih filmov, s katerimi si tlakujejo pot proti zvezdam. In sreča je tistega dne pobožala Fuck Bomberse. Najprej so srečali novega igralca, ki ima vse predispozicije, da postane novi Bruce Lee, malce kasneje pa je objektiv njihove kamere ujel okrvavljenega moškega; edinega mafijca, ki se mu je uspelo rešiti pred razjarjeno Shizue. 

Sledi desetletni skok v prihodnost. Muto še vedno vodi svoj klan, njegova žena bo po desetih letih za rešetkami,  ki jih je dobila za masakriranje vsiljivcev, prišla na prostost. Krvavi yakuza Ikegami, ki smo ga srečali v uvodu, zdaj vodi rivalski klan iz začetka zgodbe, Fuck Bomberjem pa še vedno ni uspel preboj na veliko sceno. Odrasli Michiko se ni uspelo uveljaviti v svetu filma, saj so njeno tv-reklamo po materinem krvavem pohodu, o katerem so poročale vse televizije, nemudoma umaknili s tv zaslonov. Torej, vsi imajo svoje razloge za nezadovoljstvo,  a usoda bo kmalu povezala vse te nezadovoljneže in sprožilo se bo sosledje dogodkov, v katerih bojo vsi na nek način dobili to kar želijo in nekje v tem procesu izgubili še veliko več. Gruntal sem, kako opisati izkušnjo gledanja in prišel do naslednje primerjave:  če zamislimo, da je film kot celota nekakšna plastična posoda, recimo večja posoda za sekljalnik, nastopajoči liki pa različni kosi sadja, ki ga vržemo v ta sekljalnik, potem je to kar nam tukaj nudi Sono podobno pogledu na dogajanje v tej posodi, ko stisnemo gumb, ki sproži sekljanje. Japoncu v tem kaosu uspe dobro povezati številne pripovedne linije in like na takšen način, da ob hitrem tempu nimamo časa opaziti eventualne scenaristične luknje.  Če bi iskal sorodne filmske primerke, potem bi Why Don't You Play in Hell? opisal kot bolj krvavo različico Tarantinovega Ubila bom Billa, posneto v ritmu zgodnjih filmov Guyja Ritchieja. Sonov film je istočasno parodija yakuza-eiga filmov, iskren poklon procesu filmanja na 35mm trak in samokritično posmehovanje narcisizmu filmskih ustvarjalcev. (-4)

Ocena: