Bal (2010)

Slovenski naslov: Med
Drugi naslovi. Honey
Država: Turčija
Leto: 2010
Žanri: Drama
Dolžina:  103',  Imdb 
Režija: Semih Kaplanoglu
Scenarij: Semih Kaplanoglu, Orçun Köksal
Igrajo: Bora Altas, Erdal Besikçioglu, Tülin Özen

Med je tretji, zaključni del filmske trilogije, v kateri osrednjo vlogo igra isti čolvek (Yusuf) v različnih življenjskih obdobjih, ki ga podpisuje turški režiser in scenarist Semih Kaplanoglu.Prvi film iz trilogije nosi naslov Jajce (Egg, 2007), v njem je Yusuf  že zrela oseba, pesnik, ki se vrne v rojstno mesto zaradi materine smrti. Drugi film nosi naslov Mleko (Milk, 2008) in spremlja Yusufovo mladost in njegova študentska leta. Med govori o Yusufovem otroštvu. Film je nagrajen z zlatim medvedom na zadnjem berlinskem filmskem festivalu, svoje mesto je našel tudi na sporedu letošnjega LIFFa.

Yusuf hodi v prvi razred osnovne šole in vsakodnevno prepešači pot od doma do šole v bližnji vasi. Z mamo Zehro in očetom Yakubom, ki družino preživlja s čebelarstvom, živi na goratem turškem podeželju. Yusuf je zelo navezan na očeta, z veseljem mu pomaga pri obešanju panjev na visoka drevesa ali pri pobiranju medu iz čebeljih panjev nameščenih v bližnjem gozdu. Deček ima težave z javnim nastopanjem, šola zanj ni srečen kraj, saj ga jecljanje močno ovira v komunikaciji in učenju. Zaradi svoje hibe je Yusuf vase zaprt fant, ki redkokdaj spregovori. Občasno izmenja nekaj besed z očetom in to je vse. Ker je v bližnjem gozdu vedno manj čebel, je oče prisiljen oditi globoko v gozd in tam postaviti nove panje. Po nekaj dnevih Yakuba še ni nazaj, zaskrbljenost fanta in njegove matere je vedno večja, slutnja, da se je zgodilo nekaj slabega je iz ure v uro močnejša.

Že po uvodnih kadrih nam je jasno, da je pred nami art film. Umirjena statična kamera čaka na igralca, ki iz gozda počasi prihaja v bližnji plan. Prvi kader v filmu je dolg skoraj štiri minute, brez glasbe (tako kot celoten film), brez dialoga, poslušamo le zvoke narave. Med je čisto nasprotje vsega kar imamo v mislih, ko rečemo mainstream.Kaplanoglujeva vizija Yusufovega odraščanja se vrti okoli dogodka, ki je najmočnejše zaznamoval dečkovo odraščanje. Njegova filmska govorica je dialoško pusta, a zato toliko bolj vizualno bogata. Vsak kader je skrbno načrtovan, Kaplanoglujevi prizori so nabiti s poetičnostjo in neverjetno lepoto. Film bi z lahkoto spremljali tudi brez dialoga, vse kar moramo vedeti nam režiser pove s svojo kamero (nekoliko me spominja na odličnega  Kim Ki-duka). Dejstvo je, da Med ni film za vsakogar. Nekaterim bo deloval dolgočasno, počasno in vsebinsko siromašno. Drugi spet  bodo v filmu našli veliko dobrega. Ne vem kdo je opravljal casting, toda kdorkoli je našel fanta, ki je odigral Yusufa, si zasluži vse čestitke. Fantova igra in drža pred kamero je naravnost fantastična. Prizor v katerem sedi ob materi za mizo in nato spije kozarec mleka (ki ga mimogrede, ne mara preveč) le zato, da bi nekoliko omilil materino zaskrbljenost za očeta, je verjetno najmočnejši prizor v filmu. Sanje igrajo pomembno vlogo v filmu in so (kot je razložil sam režiser v nekem pogovoru) v direktni povezavi s starostjo glavnega junaka, saj ta poskuša razumeti razliko med resničnim in sanjskim svetom. Zaključek v katerem Yusuf v objemu korenin velikega drevesa efektno zaključi celotno trilogijo, od Yusofovih zrelih let, do zgodnjega otroštva.

Ocena: 8.0/10