torek, 8. februar 2011

Die Fremde (2010)


Slovenski naslov: Tujka 
Drugi naslovi: When We Leave
Država: Nemčija
Leto: 2010
Žanri: Drama
Dolžina: 119',  Imdb
Režija: Feo Aladag
Scenarij: Feo Aladag
Igrajo: Sibel Kekilli, Nizam Schiller, Derya Alabora, Settar Tanriogen, Tamer Yigit, Serhad Can, Almila Bagriacik, Florian Lukas

Feo Aladag? Za tem imenom se skriva avstrijska igralka, scenaristka in na zadnje tudi režiserka. Die Fremde je njen režiserski debi, sama je spisala tudi scenarij in se takoj znašla v ožjem krogu kandidatov za tujejezičnega oskarja. Zdaj že vemo, da film ni bil uvrščen med pet nominirancev, a se je prebil v t.i. polfinale, ko je v igri bilo še devet filmov. Za režiserski debi je to lep uspeh, če k temu dodamo številne festivalske nagrade iz različnih koncev sveta,  vse deluje skoraj impresivno. Na ta film sem (pre)dolgo pozabljal, nekaj mesecev sem potreboval, da sem se spravil k ogledu, a tisti, ki gledate veliko filmov, verjetno poznate zgodbo. Ob vseh teh filmih,  se vedno kaj prerine v ospredje. A to itak ni pomembno, dober film vedno ima svojo vrednost in naslovni bo zagotovo gledljivo gradivo, tudi po veliko daljši časovni distanci.

Istanbul, Turčija. Umay (Sibel Kekilli) je 26-letna ženska, ki živi z možem in njegovo družino.  Petletni sinček Cem je njeno največje veselje,  saj ji soprog Kemal ne ponuja veliko srečnih trenutkov. Vzkipljiv in netoleranten, sorazmerno s preteklim časom v zakonu, vedno bolj grob in brezčuten.  Fizično nasilje je vse pogostejši način reševanja nesoglasij, krajši konec seveda vedno potegneta Umay in Cem. Nekega dne Umay ima vsega dovolj. Ko jo opazujemo preštevati denar, ki ga ji je uspelo skriti od moža, nam je jasno, da bo odšla. Umay in Cem imata nemški potni list, njena družina še vedno živi v Nemčiji. Njen prihod v Nemčijo je za družino veliko presenečenje. Ko domači spoznajo, da je Umay pobegnila, se nihče ne postavi na njeno stran. Še več, vrnitev v Turčijo je edina možna rešitev v razmišljanjih njenega očeta. To kar je storila Umay meče slabo luč na celotno družino, ki dosledno upošteva nepisane zakonitosti  in sledi konservativnim nazorom, ki jih slepo upošteva turška priseljenska skupnost. Umay je trdno odločena, da se no bo vrnila v Turčijo, toda počasi spoznava, da očetovega dojemanja nastale situacije ne bo spremenila. Še več, oče in starejši brat že v tajnosti dogovarjata Cemovo vrnitev  v Turčijo. Zato pobere stvari in Z Cemom odide v nekakšen prehodni dom za ženske in otroke, kjer bo poskušala začeti znova.
Promocijski poster s Sibel Kekilli je pritegnil mojo pozornost, kajti še vedno imam v spominu njeno vlogo v Akinovem  Gegen die Wand. V osrčje zgodbe je postavljena družina turških priseljencev v Nemčiji in situacija, ki v vseh drugih primerih nebi imela takšno težo in pomen, kot jo ima tukaj.  Tradicionalistično, konservativno, nazadnjaško so atributi, ki dodobra opredelijo meddružinske odnose, ki jih tako natančno secirala Feo Aladag. Režiserki je odlično uspelo poustvariti sliko zaprte skupnosti, ki ravna po svojih pravilih in se ne ozira na vrednote, ki veljajo v državi v kateri delajo in živijo in nenazadnje, tudi umirajo.  V kontekstu osebnega boja matere samohranilke za neodvisnost in srečnejše življenje se skriva veliko širši motiv trka civilizacij in vrednot, ki so tako različne, tako nekompatibilne, da je sobivanje skoraj nemogoče. Tujka (domači naslov) je čustveno zahteven film,  ob katerem nihče ne bo ostal hladen. Kljub zavračanju, obsojanju in vsesplošnem nerazumevanju Umay ne more izriniti ljubezni, ki jo čuti do domačih in oditi daleč stran. Skozi oči nevtralnega opazovalca seveda dela napako, morala bi oditi takoj,toda njeni postopki so tako razumljivi, tako človeški. Na drugi strani so potezi družinskih članov pravo nasprotje, a če malo pomislimo, nekaj razlogov za optimizem vendarle obstaja. Če je starejši brat že izgubljen, za mlajšega je še vedno upanje, saj ta v svojih postopkih kaže znake uporništva in ozaveščenosti . Filmska glasba mi je bila zelo všeč,  selekcioniranje igralcev je odlično, saj so liki izjemno prepričljivi, njihova umestitev in vloga v pripovedi pa zelo dobro zastavljena. Zame osebno najbolj moteč element je konec, kajti menim, da je režiserka-scenaristka v želji po šokantnem zaključku uporabila  preveč ekstremno rešitev. Bistvo nebi bilo okrnjeno tudi, če bi izbrala kakšno manj radikalno rešitev.

Ocena:


2 komentarja:

  1. Ne vem, kaj meniš z bolj ali manj "ekstremnim" koncem. V takšnih filmih so itak simbolični in so lahko samo ustrezni ali ne in ta čisto lepo povzame idejo, da se starejše generacije ne modernizirajo, ampak vsiljujejo svoja prepričanja naprej in ranijo najmlajše.

    OdgovoriIzbriši
  2. Ja, bo že držalo, toda vse kar smo videli do takrat je čisto dovolj, da razumemo bistvo. Pravzaprav, ne želim verjeti, da je takšen zaključek sploh realna možnost. Po moje je takšen konec nepotrebno pretiravanje, mlajše generacije itak trpijo od začetka do konca filma, zato imam občutek, da je zadnje dejanje enostavno preveč 'nečloveško' za kogarkoli (brata). Starejši brat mi je v resnici še najbolj ponesrečen karakter, nekakšen fanatik, brez stika z realnostjo, brez lastnega življenja. Jaz bi mu raje nadel nekoliko bolj človeški obraz, ga soočil z njegovimi zablodami. Jaz zadevo vidim tako, lahko da se motim ...

    OdgovoriIzbriši