Poongsan

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: J. Koreja
Leto: 2011
Žanri: Akcija, Drama, Romatični
Dolžina: 121',  Imdb
Režija: Juhn Jaihong
Scenarij: Kim Ki-Duk
Igrajo: Yoon Kye-sang, Kim Gyu-ri, Kim Jong-soo, Han Gi-Joong, Choi Moo-Seong

Poongsan je dosegel odlične rezultate na korejskih kino blagajnah, zadovoljstvo publike so s pozitivnimi odzivi pospremili tudi kritiki in ko sem registriral še ime Kim Ki-Duka v dvojni vlogi, scenaristični in producentski, sem takoj zvišal pričakovanja in film postavil na prednostno listo. Režije  se je lotil nekdanji Ki-Dukov asistent Juhn Jai-hong , ki je tako tudi svoj drugi film posnel po Kim Ki-Dukovem scenariju , pred tem sta enaki vlogi imela pri Juhnovem prvencu  A-leum-dab-da (Beautiful,2008).  Mlademu korejskemu režiserju je uspelo doseči zelo veliko, z zelo omejenim proračunom. Film naj bi stal skromnih 185.000 ameriških dolarjev, kar je neverjetno majhen znesek, za doseženo produkcijsko vrednost. Poogsan se s takšno lahkoto kosa z multimilijonskimi hollywoodskimi produkcijami, da se sprašujem, če je kaj takega sploh mogoče doseči, s takšno vsoto denarja. Zato sem tudi nekoliko skeptičen, ko gre za podatke o porabljenih sredstvih. Kakorkoli, dovolj o financah. Raje poglejmo, o čem pravzaprav govori naslovni umotvor.

V globalnih okvirih je meja med Južno in Severno Korejo je vedno bila ena najbolj »neprepustnih« razmejitvenih črt. Po korejski vojni so številne družine ostale na nasprotnih straneh, po vzpostavitvi strogega mejnega nadzora in nastanku demilitarizirane cone (DMC), so nekatere družine ostale za vedno ločene. Poongsan (Yoon Kye-sang) je vzdevek izjemno spretnega obmejnega tihotapca, ki  za družine na obeh straneh meje tihotapi vse od dragocenih videoposnetkov, predmetov s posebno sentimentalno vrednostjo, do družinskih članov premožnih Južnokorejcev. V Južno Korejo je pred časom prestopil opazen severnokorejski funkcionar. V zameno za uporabne informacije o severni sosedi, mu južnokorejska vlada ponuja razkošne življenjske pogoje in 24 urno varovanje pred severnokorejskimi agenti. Vse lepo in prav, toda prebežnik pogreša prikupno In-Ok (Kim Gyu-Ri), zato s pomočjo tajne službe najame Poongsana, naj iz Severne Koreje pripelje njegovo severnokorejsko ljubljenko. Poongsan ponudbo sprejme in nekaj ur kasneje že stoji v hiši onstran meje nad In-Okino posteljo. Toda In-Ok je zahteven »paket,« ki Poongsanu povzroči nemalo preglavic med »transportom,« ko z nepremišljeno potezo spravi oba v nevarnost. A tudi ko zadeve postanejo smrtno nevarne Poongsan ženske ne zapusti in jo reši iz rok severnokorejske vojske. Po nekajurnih igrah brez meja in prihodu v Južno Korejo, In-Ok začuti nenavadno povezanost z molčečim tihotapcem.  

Po uvodnih minutah je kazalo, da bom gledal dramo, ki analizira nesrečne usode s krvavo vojno razdeljenega naroda. Molčeči tihotapec, s sposobnostmi ki se ji nebi branili niti pripadniki najelitnejših specialnih enot, z neverjetno lahkoto premaguje vse ovire na močno zastraženi meji, njegovo početje je že ogrelo marsikatero srce na obeh straneh meje. O glavnem junaku ne izvemo nič, Poongsan je nekakšen fantomski lik brez ozadja,  družine in prijateljev. Vse kar imamo so njegova molčečnost in njegova dejanja. Skrivnostnež nato pristane pripeljati ljubico severnokorejskega političnega prebežnika in v zgodbo se umešajo politika, tajne službe obeh držav in seveda, ženska. Dotlej zelo zanimiva pripoved dobi novo dimenzijo, nadaljevanje je nekakšna mešanica romance in politično-vohunskega trilerja, v katerem nisem našel preveč razlogov za zadovoljstvo. Moteči elementi okoli glavnega junaka so njegova prevelika odpornost na krogle in nedoslednost pri orisu njegovih sposobnosti. Ta se v eni situaciji suvereno sooča z zelo nevarnimi nasprotniki, v drugi je spet tako nepreviden, da ga lahko premaga skorajda amater. S svojimi političnimi stališči se film nagiba k ideji združene Koreje in pri tem kritično obravnava obe strani, z enakomerno  porazdelitvijo krivice v ospredje potiska posameznika, usodo in interese malega človeka, ki se odkrito kosajo z državnimi (v širšem kontekstu tudi z mednarodnimi) interesi. Žal je prikaz vpliva višjih ciljev na usodo posameznika speljan neprepričljivo, zaključek, v katerem Poongsan na istem kraju zbere severnokorejske in južnokorejske agente in jih pusti naj se »dogovorijo,« je nesmiseln, z maščevanjem začinjen kompromis, v katerem bodo nekaj zadoščanja eventualno našli le korejski gledalci. Nekoliko prepričljivejši je romantični element, Poongsan in In-Ok ustvarita najmočnejši prizor v filmu, ki učinkovito sklene solidno speljan romantični sklop. Največja kvaliteta filma je njegova vizualna dovršenost in že v uvodu omenjena produkcijska vrednost, ki ob danem proračunu presega vsa pričakovanja. Na koncu največ očitkov leti na Kim Ki-Dukov scenarij, ki se prevečkrat zateka k kompliciranim rešitvam in v želji da bi zaobjel čimveč, s težavo ohranja kakovost na vseh frontah.

Ocena: