Slovenski naslov: Naš dan bo prišel
Drugi naslovi: Our Day Will Come
Država: Francija
Leto: 2010
Žanri: Drama
Dolžina: 90', Imdb
Režija: Romain Gavras
Scenarij: Romain Gavras, Karim Boukercha
Igrajo: Vincent Cassel, Olivier Barthelemy, Justine Lerooy, Vanessa Decat, Boris Gamthety
Sprva nisem imel namena pisati o naslovnem umotvoru. Sicer mi je prvenec Romaina Gavrasa (sina slavnega starejšega Gavrasa), bil kar všeč, toda ko sem razmišljal o filmu, nisem vedel, kako naj se ga lotim, kaj je ozadje videnega, kaj nam režiaser pravzaprav želi sporočiti. Dejstvo, da vseeno pišem o filmu ne pomeni, da sem razvozlal Gavrasove motive. Pišem zato, ker mi je film bil zelo zanimiv in si kot tak vsekakor zasluži omembo. Korenine Gavrasovega prvenca najdemo v devetominutnem videospotu za pesem Born Free, [M.I.A. (mimogrede, izvajalka je alternativna dance glasbenica)], v katerem specialne policijske enote izvajajo deportacije in likvidacije rdečelascev!? Film je premierno predvajan na lanskem TIFFu (Toronto), nekakšen skupni imenovalec pri vseh odzivih na film lahko povzamem v besedah: nenavadno, nekonvencionalno, izvirno, nerazumljivo, drugačno.
Sramežljivi rdečelasi najstnik Remy živi nespokojno življenje. Nadlegujejo ga njegovi nogometni soigralci, neprijazno okolje ga čaka tudi doma, kjer z mamo in sestro ne najde skupnega jezika. Njegovo edino zatočišče je priljubljena spletna igra, edina zaveznica dekle, ki jo je spoznal v večigralskem načinu. Prav zaradi dostopa do edinega računalnika v hiši pride do prepira, ki kmalu preraste v fizično nasilje. Potem ko mati pokliče policijo, Remy jezno zapusti stanovanje in se brezciljno poda v noč. Nekaj trenutkov kasneje se mimo pripelje Patrick, frustrirani psihiater,prav tako rdečelasec, utrujen od vsakodnevnega poslušanja tujih težav. Patrik hitro dojame Remyjev položaj in mu ponudi prevoz. Njegovo izkušeno psihoanalitično oko registrira mladega moža z resnimi težavami. Odloči se, da mu bo poskušal pomagati pri njegovih težavah s samozavestjo in identiteto. Njegov odnos do Remyja je nekakšna mešanica simpatije, sočutja in prezira. Patrik želi sprovocirati značajsko preobrazbo, zato začne mladeniča premišljeno usmerjati v provokativne situacije, ki bi mu po njegovem mnenju morale pomagati pri sprejemanju lastne identitete. Od tukaj naprej spremljamo nekoliko surrealističen film ceste, v katerem mentor počasi prevzema vlogo sopotnika in prijatelja, sotrpina, ki spodbuja Remyjevo čustveno samodefiniranje, medtem pa pripoved iz minute v minuto postaja bolj nepredvidljiva, uničujoča in sanjsko surrealistična.
Notre jour viendra je film, ki sem mu se v mislih vračal večkrat, kot sem pričakoval. V uvodu sem zapisal, da v resnici nisem povsem razumel Gavrasovih motivov. Potem sem videl videospot za Born Free in ga vzel kot izhodišče, kot grobo osnovo, iz katere je Francoz kasneje skoval svoj prvenec. Mislim, da je odgovor na vprašanje, zakaj rdečelasci, povsem enostaven. Rdečelasci so po moje vizualna prispodoba za manjšino ali družbene izobčence, ki se iz različnih razlogov znajdejo v inferiornem položaju. In nekem širšem smislu je lahko vsak človek obrobnež, zaradi tega ali onega razloga. Če razmišljam v tej smeri, sklepam, da Gavras izpostavlja temeljni civilizacijski problem, človekovo nestrpnost in nasilje, ki se vedno korenini v takšni in drugačni različnosti, ki nato v medčloveški interakciji navadno generira konflikt. V mojih razmišljanjih se prav iz teh razlogov naša rdečelasca napotita v utopično deželo rdečelascev - Irsko, kraj kjer bosta končno enakopravna. In tukaj do izraza pride ves Gavrasov sarkazem, skrajno črn humor, načrtno skonstruirana filmska provokacija, v kateri vsak detajl ima več pomenov. Če začnem pri naslovu, Naš dan bo prišel, ki je v resnici slogan ekstremnih irskih militantov, ki že v osnovi nasprotuje definiciji pravljične dežele. Dejstvo, da je Casselovem karakterju ime Patrick, je še eno »irsko« naključje. Skozi ta večji, osrednji motiv, Gavras v pripoved vpleta vprašanje iskanja lastne identitete, ter nas obenem usmerja proti naslednjemu vprašanju, na katerega nikoli ne dobimo pravega odgovora. Namreč, že med filmom sem se spraševal, če sta na poti resnično dva človeka in začel razmišljati o podvojenih osebnostih, nekaj časa sem celo razmišljal o isti osebi, v različnih časovnih obdobjih. Sorazmerno s preteklim časom postaja Gavrasov film vedno bolj nasilen, mizanscena vizualno depresivnejša, kot svojevrstna refleksija subjektivnega odnosa glavnih junakov do okolice. Utopičnost njune misije je vedno očitnejša, saj namišljena obljubljena dežela živi le v njunih glavah. Gavras nas simbolično pelje v deželo Nije, nam ponuja svojo pesimistično vizijo sveta in nas obenem opominja, da nepravičnost in hudobija, poleg moralne oporečnosti, s seboj prinašata le nove ekstreme.
Ocena:
Ni komentarjev:
Objavite komentar