Akunin (Villain)

Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: Villain
Država: Japonska
Leto: 2010
Žanri: Drama
Dolžina: 139' , Imdb
Režija: Sang-il Lee
Scenarij: Shuichi Yoshida, Sang-il Lee
Igrajo: Eri Fukatsu, Satoshi Tsumabuki, Akira Emoto, Kirin Kiki, Hikari Mitsushima, Masaki Okada 

Japonski režiser korejskih korenin Sang-il Lee je relativno neznano ime v mednarodnih filmskih krogih. Njegov najodmevnejši film doslej je prav Akunin, ki je na zadnji podelitvi japonskih filmskih nagrad prejel kar petnajst nominacij, ki so bile uspešne v petih kategorijah, poleg glasbe je japonska akademija nagradila igralske prispevke v najpomembnejših kategorijah. Sang-il Lee že ima nagrado japonske akademije za najboljši film, ki jo je prejel za komično dramo Hura garu (Hula Girls, 2006).  Japonski pisatelj Shuichi Yoshida je iz svojega romana z enakim naslovom adaptiral scenarij, po katerem je Lee posnel svoj šesti celovečerec. 

Yuichi (Tsumabuki Satoshi) je odrasel pri babici, saj ga je že zelo zgodaj zapustila mati, ki se ni želela spuščati v čari starševstva. Yunichija je pustil pri materi na vasi in enostavno pozabila nanj. Mladenič opravlja fizična dela v sorodnikovem gradbenem podjetju, v  vasi  je priljubljen zaradi svoje nesebične pomoči starim staršem in sosedom. Yuichi je sramežljiv, vase zaprt fant, ki mu največ zadovoljstva ponuja vožnja z njegovim športnim avtom, s katerim se v večernih urah odpelje v bližnji Nagasaki. Tudi v družbi deklet se ne znajde najbolje, a mu je s pomočjo spletnega portala za zmenke uspelo spoznati mlado zavarovalno agentko Yoshino, ki se z njim občasno dobiva. Yushino v Yuichiju vidi le rezervno možnost, nekoga s katerim lahko manipulira in ga vrti okoli malega prsta. Čeprav punca ni prostitutka, za svoje družbo od Yuichija zahteva denarno nadomestilo. A tudi denar ni dovolj, ko Yushino po naključju sreča Masua, izredno popularnega in bogatega študenta.  Čeprav  Yuichi sedi v avtu čez cesto, jo čaka in opazuje njeno flirtanje z Masujem , to za dekle ni nobene ovira. Ko si zagotovi sedež v  Masujevem prestižnem terencu, se odpravi čez cesto in obvesti Yuichija, da je zastonj čakal, njun zmenek je odpovedan za kasnejši čas. Če jo želi še kdaj srečati, bo moral vnaprej nakazati denar na njen bančni račun. Yuichi lahko le frustrirano opazuje, ko se Yushino odpelje z svojim novim prijateljem. Naslednje jutro ob cesti izven mesta odkrijejo Yoshinino truplo. 

O Leejevem filmu pred ogledom nisem vedel veliko. Po uvodnih minutah je kazalo, da me čaka triler o iskanju storilca, psihopatskega morilca, ki bo spotoma pokončal več mladih deklet. Narobe, kajti umor mlade zavarovalne agentke, je edini zločin v filmu. Sklepal sem tudi, da se bomo gledali ugankarsko iskanjem morilca, saj nam je Lee v zapletu ponudil najverjetnejša storilca. Toda tudi teh dvomov je konec nekje na polovici filma, ko postane jasno, kdo je dejanski storilec.  Okoli smrti mlade ženske Lee spretno gradi zgodbe tistih, ki so z Yushino in njeno nesrečno usodo neposredno povezani. Poleg zgodb dveh moških osumljencev, režiser pozornost namenja staršem umorjenega dekleta, s prepletanjem več narativnih tokov nam nudi vpogled v življenja teh ljudi  po tragičnem dogodku. Lee se osredotoča na človeško dramo in obenem zelo kritično secira mlajše generacije, analizira stanje duha današnje japonske mladine. To počne tako, da je na koncu celo uradni naslov filma (eng.Villain) ima želeno dvomljiv prizvok. Režiser opravi odlično karakterno študijo svojih likov, nam ponudi večplastnost , igralci pa z odličnimi kreacijami pristnost in prepričljivost. Zelo zanimiva se mi zdita predvsem dva aspekta zgodbe in sicer, socialni komentar, ki ga Lee podaja s strukturo njegovih likov, ter njegovo zelo studiozno poglabljanje v človeške značaje. Največ prostora sicer dobi zaljubljeni par obsojen na propad, a se režiser zelo konkretno posveča tudi družinam žrtve in storilca, vpletanje družin v zgodbo pa s seboj prinaša tudi medgeneracijski prepad , trk tradicionalnih vrednot z novodobno miselnostjo. Akunin je film, ki odlično združuje triler, dramo in romanco, pripoved, ki nas navkljub izdatni minutaži nikoli ne dolgočasi. Zadovoljni bodo tisti, ki uživajo v večdimenzionalnosti in ne želijo gledati klišejskih, enoličnih likov. V to kategorijo padem tudi sam, zato ogled Leejevega umotvora toplo priporočam. 

Ocena: