Bridesmaids

Slovenski naslov: Dekliščina
Država: ZDA
Leto: 2011
Žanri: Komedija
Dolžina: 125',  Imdb
Režija: Paul Feig
Scenarij: Kristen Wiig, Annie Mumolo
Igrajo: Kristen Wiig, Maya Rudolph, Rose Byrne, Melissa McCarthy, Chris O'Dowd, Ellie Kemper, Wendi McLendon-Covey

Kolikokrat sem slišal, da je Dekliščina ženska verzija Prekrokane noči? Očitno prevečkrat, saj je primerjava že dolgo časa bila moja prva asociacija, ob omembi naslovnega umotvora. Zdaj, ko sem film končno videl, mi je jasno, da je takšna primerjava imela več ali manj propagandno ozadje. Drži, tam imamo skupino moških prijateljev, tukaj pa skupino ženskih prijateljic, toda  filma se vsebinsko kar pošteno razlikujeta. Skupna točka jo prihajajoča poroka, oba filma obravnavata dogodke pred poročno slovesnostjo, a se tega obdobja lotita na različne načine. Pri Prekrokani noči je v ospredju »timsko delo« skupine prijateljev, ki norijo v Vegasu, pri Dekliščini pa je zgodba nekoliko bolj kompleksna, saj skozi komično pripoved ustvarjalci izpostavijo nekaj resnih vprašanj, kot so denimo, trdnost prijateljstev, ter  vpliv družbenega položaja in finančne stabilnosti na posameznikovo srečo.

Annie (Kristen Wiig) in Lillian (Maya Rudolph) že od otroških druži iskreno prijateljstvo. Annie je skupaj z bivšim fantom nekaj časa vodila manjšo slaščičarno, a je zaradi slabega poslovanja bila prisiljena zapreti svojo majhno obrt. Skupaj s pekarno je Annie ostala tudi brez dolgoletnega fanta,  od takrat je njeno ljubezensko življenje omejeno na občasna srečanja z izkoriščevalskim priložnostnim ljubimcem. Zdaj, ko se približuje štiridesetim in je še vedno brez družine, hodi v službo, ki jo je dobila po mamini zaslugi, vozi ničvreden avto, njena sostanovalca sta čudaška brat in sestra, se tudi sama počasi sprašuje, kakšni so njeni življenjski cilji. Nato ji Lillian pove, da se bo poročila in jo vpraša, če želi biti njena poročna priča. Annie nejevoljno pristane, saj veselo novico razume kot dokončen dokaz lastnega vsesplošnega neuspeha. Zdaj, ko se bo poročila še Lillian, bo izgubila še zadnjega sotrpina, še zadnjo osebo, s katero je vsaj približno delila usodo. Vloga poročne priče poleg nepričakovanih  finančnih obveznosti pripelje tudi Helen, kot eno izmed nevestinih družic. Helen ima vse, kar si je od nekdaj želela  Annie, je poročena, lepa in bogata.  In kot se izkaže nekoliko kasneje, se veliko bolj znajde pri organizacijsko - logističnih poslih. Helen se počasi samoprofilira v nevestino najtesnejšo prijateljico, kar pripelje do odkritega spopada, v katerem se Annie skrega z vsemi in užaljeno zapusti predporočno zabavo.

Dekliščina je doslej zaslužil skoraj 300 milijonov $ (proračun 32,5 mio $), kar film postavlja na prvo mesto »ženskih« komedij, ki so se v boj za gledalce podale s cenzorsko oznako R (po MPAA klasifikaciji). Ob vseh neumnostih, ki služijo mastne denarce z humorjem vprašljive kakovosti me  veseli,  da je Dekliščina na koncu postal tudi finančna uspešnica. Film nosi močan  pečat ko-scenaristke in glavne igralke Kristen Wiig, ki nam pokaže in dokaže, de se tudi ženske komedijantke povsem sposobne pritegniti širše občinstvo in ob tem zabavati tako žensko, kot moško publiko. In zakaj je Dekliščina tako zanimiva? Zato, ker se odpove ustaljenimi stereotipi o vlogi ženske v komediji, zato ker je Kirsten Wiig pripravljena teptati žensko dostojanstvo, se izražati vulgarno, se postaviti v ponižujoč ali nelagoden položaj in delati vse, kar nasprotuje utečeni praksi, ko govorimo o ženskih nastopih v komičnih filmskih stvaritvah. In seveda, kar je najpomembneje, zato ker je  smešna. Ob nepričakovano dolgi minutaži se nikoli nisem dolgočasil, saj film krasi zelo soliden tempo in dobro tempirani komični vrhunci, ki so obenem dovolj sveži in zabavni. Nekateri stranski liki so  odlični. Izpostavil bi Melisso McCarthy kot ena izmed družic in Chrisa O'Dowda, irskega policista, ki je v navezi s Kirsten Wiig zadolžen za romantično komponento Dekliščine. Tisto kar bi najraje črtal iz končne različice filma, sta čudaška britanska sostanovalca in glasbeni vložek skupine Wilson Phillips v zaključku. Že večkrat sem poudaril, da je komedija zahteven žanr. Na misel mi ne pride nobena komedija s pretežno ženskim kadrom, ki bi tako kakovostno zadovoljila mojo potrebo po komediji.  Na podobnem kurzu so bili ženski liki v odlični britanski tv seriji Parčakanje (Coupling, 2000-2004),  ki mimogrede zares navduši le s prvo sezono, toda tam je minutaža bila približno enako razdeljena med ženske in moške like. No zdaj imamo še Dekliščino, ki postavlja nove standarde pri komedijah z oznako R in žensko zasedbo v ospredju, ki bo zagotovo sprovocirala nastanek lepega števila podobnih filmov, ki bodo poskušali kopirati uspešno formulo Dekliščine.

Ocena: