Neds

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: VB, Francija, Italija
Leto: 2010
Žanri: Drama
Dolžina: 124', Imdb
Režija: Peter Mullan
Scenarij: Peter Mullan
Igrajo: Conor McCarron, Louise Goodall, Martin Bell, Linda Cuthbert, Peter Mullan, Joe Szula, Gary Lewis, Gregg Forrest, Gary Milligan, Richard Mack, Marianna Palka

Peter Mullan, tretjič! V vlogi režiserja kakega celovečernega namreč, kajti tisti ki ste nekoliko bolj seznanjeni z njegovim filmskim ustvarjanjem veste, da je Mullan zelo uspešen igralec. Znan obraz, ki ga vsak filmoljub zlahka prepozna v številnih, predvsem britanskih filmih, je svoje zvezdniške trenutke doživel v Cannesu, ko je za svojo vlogo v  Loachovem Ime mi je Joe (My Name is Joe, 1998), prejel nagrado za najboljšega igralca. Mullan - režiser je istega leta nase opozoril s komično dramo Orphans,  za katero je na beneškem filmskem festivalu prejel kar štiri nagrade. Njegov naslednji film, Sestre magdalenke (The Magdalene Sisters, 2002), za katerega je prejel zlatega leva v Benetkah, ga je dokončno afirmiral kot režiserja, številni ljubitelji njegovega dela so nestrpno pričakovali njegov naslednji projekt. Toda novega filma ni in ni bilo. Mullan je po prvem filmu naredil štiri leta dolgo režisersko pavzo, časovni razmak med drugim in tretjim filmom je nato podvojil in šele lani, po osmih letih je predstavil Neds.

Mullan nas tako kot v svojem prvencu Orphans, popelje na Škotsko, natančneje v Glasgow, na začetek 70-ih let prejšnjega stoletja. Film se začne z šolsko slovesnostjo, na kateri podeljujejo zaključna spričevala učencem nižjih letnikov osnovne šole. Med najuspešnejšimi je tudi John McGill, ki se že veseli novega šolskega leta, v katerem bo uvrščen v najuspešnejši razred. V nadaljevanju šolanja namreč prakticirajo nivojski pouk, takšna je tudi sestava posameznih razredov, od najboljšega, do najslabšega. John na začetku novega šolskega leta presenečeno ugotovi, da kljub izjemnemu učnemu uspehu, njegovega imena ni med najboljšimi. Razporedili so ga v drugo, recimo temu, kakovostno skupino. Toda fant se ne da in zahteva pojasnilo. Kmalu ga tudi dobi, ko mu v pisarni ravnatelja razložijo, da je degradiran zaradi priimka. Starejši brat Benny je med svojim šolanjem povzročal nemalo preglavic učiteljem in šolskem vodstvu. Zato je tudi John zaznamovan in na račun Bennyjevih »zaslug« razvrščen v slabši razred. In če je v šoli zaradi tega na slabšem, biti brat Bennyja McGilla je olajševalna okoliščina na ulici. Tega se ni zavedal maloumen mladenič, ko se je spravil na Johna, ki je s svojim videzom in nastopom dajal vtis lahke tarče.  Že naslednji dan je svojo nevednost močno obžaloval. Johnu je občutek moči, ki mu ga ponuja omemba bratovega imena všeč, zato se kmalu tudi sam znajde v družbi lokalnih nasilnežev, ki kontrolirajo njegovo sosesko.

Naslov filma je okrajšava za non-educated delinquents. V tej mladostniški skupini je Mullan našel glavne junake svojega tretjega celovečerca, za katerega je konec lanskega leta, na filmskem festivalu v San Sebastianu prejel zlato školjko, nagrado namenjeno najboljšemu filmu. Mullan je zgodbo postavil na socialni rob, med otroke škotskega delavskega razreda, v nižji družbeni sloj. S svojo filmsko poslikavo 70-ih je izjemno ujel duh časa in značilnosti glasgowskih pripadnikov delavskega razreda, s svojo pripovedjo izpostavil tiste najbolj značilne probleme povprečne delavske družine. In seznam je kar dolg, saj v filmu najdemo marsikaj. Od nasilja v družini do alkoholizma, kritike šolskega sistema in v nekoliko širšem kontekstu tudi močno kritiko same družbe in družbenega ustroja. Vse to nam režiser predstavi skozi zgodbo o odraščanju Johna McGilla, od njegovih začetkov v osnovni šoli, do trenutka ko se John nahaja na pragu polnoletnosti. In če je John na začetku zgodbe ambiciozen in nedolžen fant, ki se zelo zgodaj zave razrednih omejitev, ki jih nato poskuša rešiti z marljivim učenjem, je John na koncu filma nekaj povsem drugega. Potem ko gre skozi vse ovire, ki mu jih nastavlja življenje, se njegov moralni kompas vedno bolj nagiba na napačno stran, zunanji vplivi pa takšen razvoj le dodatno spodbujajo. V interpretaciji Johnove transformacije, od nedolžnega najstnika, do mladega človeka z resnimi psihično - emocionalnimi težavami, človeka, ki bi zlahka bil tudi morilec, blesti debitant Conor McCarron. Tudi spremljajoča ekipa je avtentična in zelo prepričljiva, sam Mullan pa ponudi vrhunsko sliko alkoholika, ki se tudi sam zaveda svoje ničvrednosti. Prav Mullan in McCarron sta odgovorna za nekaj zelo močnih prizorov in tisti najpomembnejši, ultimativni prizor, ki nekako definira odnos oče-sin (zlahka ga boste prepoznali med ogledom). Njun odnos je v marsičem prototip družinskih odnosov v tistih časih, ko je Mullan-režiser odraščal in niti malo ne dvomim, da je v film vključeno kar nekaj avtobiografskih  elementov. Ko kakšen film zadovolji tako popolno, kot to naredi Neds, potem o njem ni težko pisati. Surova in na trenutke zelo temačna resničnost, ki nam jo servira naslovna mojstrovina namreč ponuja veliko gradiva za analizo in premišljevanje. Mullanov umotvor si po moji oceni zasluži mesto med najboljšimi filmi z letnico 2010, vse kvalitete te izjemno močne drame lahko odkrijete tudi sami, če ji posvetite dve uri prostega časa.

Ocena: