Safe House

Slovenski naslov: Varna hiša 
Država: ZDA
Leto: 2012
Žanri: Akcija, Krimi, Misterij
Dolžina: 115' , Imdb
Režija: Daniel Espinosa
Scenarij: David Guggenheim
Igrajo: Denzel Washington, Ryan Reynolds, Vera Farmiga, Sam Shepard, Brenden Gleeson

Bivši agent Cie, Tobin Frost (Washington), od odpadniškega agenta britanske MI6, prevzame zelo  zaupne informacije, ki predstavljajo resno grožnjo številnim vladam (najbolj ameriški, seveda) in njihovim kontraobveščevalnim agencijam. Frost je dolgo nazaj zapustil Cio in se prelevil v vohunskega samostojnega podjetnika, ki prodaja zaupne informacije vsem, ki so pripravljeni mastno plačati. Toda, informacije, ki jih je prejel od britanskega agenta poleg visoke tržne vrednosti, prinašajo tudi visoko tveganje. Nekaj minut po prejemu podatkov, Frosta napade ekipa izurjenih plačancev, ki so očitno bili seznanjeni z vsebino in vrednostjo samega paketa. Njegov »dobavitelj« je kmalu ubit, Frost pa se spretno in srečno izogne smrti in se poda v beg. Z izurjeno skupino plačancev za hrbtom, se obroč okoli njega vedno bolj stiska in bivšemu agentu Cie je kmalu jasno, da je ameriško konzularno predstavništvo v Cape Townu, kljub sankcijam, ki ga čakajo, njegova najboljša opcija.  Vodstvu Cie tako nepričakovano v roke pade izdajalski agent, od katerega lahko izvlečejo marsikakšno zanimivo informacijo. Zato se odločijo, da ga predstavijo v varno hišo, nekje na območju Cape Towna.  Varno hišo nadzoruje mladi in neizkušeni agent Matt Weston (Reynolds), ki pritiska na šefe, naj mu po letu dni dela v varni hiši, namenijo kakšno pomembnejšo in dinamičnejšo nalogo. Ko v varno hišo pripeljejo Frosta in ga začnejo zasliševati, je Weston poznavajoč Frostovo reputacijo, vesel, da je končno del nečesa pomembnega. Nato hišo napade ekipa plačancev, ki je Frosta že lovila po ulicah Cape Towna.

Lanskega aprila sem tukaj pisal o zanimivi švedski kriminalki Snabba Cash, ki jo je podpisal prav  režiser Varne hiše, Daniel Espinosa. Z omenjenim filmom je Espinosa nase opozoril Hollywood in povabilo iz tovarne sanj je kmalu postalo preveč mično, da bi ga mladi Šved lahko ignoriral. Zato je odšel čez Atlantik in sprašujem se, kakšna je bila njegova prva reakcija, ko so mu v roke porinili scenarij Davida Guggenheima(?). Najbrž je mladi režiser bil preveč vzhičen, ker bo delal z Washingtonom, Reynoldsom, Shepardom, Gleesonom in Farmigo, da mu kvaliteta scenarija ni bila ravno prva prioriteta. In če k temu dodamo proračunsko vrednost (cca 85 mio $), je verjetno jasno, da gre za priložnost, ki bi jo malokdo spustil. Hollywood je pač Hollywood in če poznaš prave ljudi in imaš dovolj vpliva, lahko dosežeš, da posnamejo film po izrazito neizvirnem scenariju. Guggenheim (zraven dodajmo še imena producentov), v svojo zgodbo uvrsti cel arzenal neštetokrat videnih in uporabljenih rešitev: v kontrolno sobo z velikim informacijskimi zasloni potisne kar tri (!) odlične igralce, vohunsko zmešnjavo povečuje z idejo izdajalca v lastnih vrstah, v vlogo pravičnika in rešitelja, pa porine neizkušenega idealističnega agenta. Ne smemo pozabiti niti nemoralnega agenta, ki to pravzaprav ni, kajti Frost je moralen in pošten človek, ki so ga v nemoralnost in koristoljubje prisilila pokvarjenost in korupcija tistih, za katere je nekoč delal. Frost je pravzaprav projekcija Matta Westona v prihodnosti. Človek bi pri uporabi tako prežvečene formule pričakoval vsaj nekaj več domiselnosti pri snovanju akcijskih prizorov. A tudi v akcijskih sekvencah nisem videl nič, kar bi film dvignilo nad povprečje. Še več, ustvarjalci Frostu v začetku pomagajo pobegniti s protestnim shodom/parado, kasneje , ko ga zaslišujejo, je na sporedu staro, dobro mučenje s simulacijo utapljanja, ki je očitno še vedno veliki hit pri filmarjih. Varna hiša ni nič drugega, kot recikliranje niza dogodkov, ki smo jih preigravali že številni pred njim. Obrazi so drugačni, ampak formula ostaja ista. Vseeno, film premore en detajl, ki se mi zdi zelo zanimiv. Frosta v varno hišo pripeljejo pogodbeniki, plačanci, ki jih je najela ameriška vlada. Ti ga tudi zaslišujejo, ko hišo napade druga skupina plačancev. Po privatizaciji vojne, je očitno na vrsti privatizacija obveščevalnih služb. Evo, tukaj so ustvarjalci imeli otvoritev, ki bi filmu lahko dala novo dimenzijo. Ampak, Varna hiša ni tiste vrste film. Plane & Simple, bi rekli Američani. Plane and simple, indeed. (2+)

Ocena: 

Pasuggun (Bleak Night)

Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: Bleak Night
Država: J. Koreja
Leto: 2010
Žanri: Drama
Dolžina: 116' ,  Imdb
Režija: Sung-Hyun Yoon
Scenarij: Sung-Hyun Yoon
Igrajo: Je-hoon Lee, Jung-Min Park, Jun-Young Seo, Jung-woo Ha, Je-Ki Bae

Že angleški naslov (Bleak Night) nam da slutiti, da materija, ki nas čaka, najbrž ne bo pretirano razvedrilne narave. V poplavi različnih akcijsko-komično-romantičnih mainstream izdelkov v novejši eri južnokorejske kinematografije, so podobni filmi, skoraj praviloma, produkt neodvisne produkcije. Pasuggun je v resnici akademijski diplomski film 30-letnega Sung-Hyun Yoona (ob izidu filma je štel 29 let), ki je na festivalu v Pusanu prejel nagrado New Currents, veliko dobrega je bilo slišati tudi po mednarodni premieri, na 40. Rotterdamskem filmskem festivalu. Brez skrbi, Bleak Night produkcijsko ne deluje ničkaj študentsko-eksperimentalno, temveč povsem zrelo, produkcijsko dodelano in dejansko se mu niti malo ne pozna tehnična, ali kakršnakoli druga podhranjenost. Sung-Hyun Yoon je ime, ki ga že po prvem druženju dvojno podčrtavam v moji beležnici in verjamem, da gre za ustvarjalca, ki nam bo v prihodnosti ponudil še veliko več. Zelo mi je všeč, ko me režiser spelje na napačno sled. Sploh ko po nekaj minutah že ves pameten in ugotavljam, v kateri smeri bo šla zgodba, a nato spoznam, da ugibanje vendarle ne bo tako preprosto. Kajti, po nekaj uvodnih minutah sem bil prepričan, da bom gledal preiskavo, v kateri bo nosilno vlogo igral uveljavljeni Jung-woo Ha (The Chaser, The Yellow Sea, Time). Gi-Tae je srednješolec, ki stori samomor. Ha igra očeta, ki ga občutki krivde in nerazumevanja takšnega ekstremnega dejanja, silijo v raziskavo ozadja sinove prezgodnje smrti. Sled ga kmalu pripelje do dveh študentov, ki sta, po trditvah nekaterih sošolcev, bila najtesnejša prijatelja njegovega pokojnega sina. Prvega fanta, Baek Hee-Joona, je oče relativno enostavno izsledil in se z njim tudi pogovoril, toda iskanje Dong-Yoona, zadnjega člana prijateljskega tria, je bilo veliko bolj zahtevno. Fant je pustil šolo, izklopil mobitel, pretrgal stike z vsemi znanci in prijatelji, in kar je še najbolj čudno - niti na pogreb ga ni bilo. Veliko več nebi razkrival, povedal bom le, da se dogajanje v nadaljevanju osredotoča na odnos med srednješolskimi prijatelji, medtem ko iz minute v minuto postaja bolj jasno, da očetova detektivska misija vendarle ne tvori bistva pripovedi. 

Filmov za najstnike, o najstnikih, nikoli ni primanjkovalo. Na drugi strani, inteligentne drame, ki v obravnavo jemljejo mlade ljudi, na prehodu iz otroštva v odraslost in utegnejo sprožiti zanimanje širšega kroga gledalcev, so prej izjema, kot pravilo. Yoon svojo pripoved inštalira v srednjo šolo, ki jo obiskujejo izključno moški učenci, zato kakšne medspolne napetosti, ki navadno zaznamuje podobne filme, ni čutiti. Sicer v filmu, v stranski vlogi, nastopi tudi dekle, ki igra punco enega od fantov, a je njena vloga bolj obrobne narave. V osrčju zgodbe stoji prijateljska vez treh najboljših prijateljev in študija medsebojnih relacij, ki so pripeljale do smrti enega izmed njiju. Yoon v svojo enačbo uvršča posameznikovo iskanje identitete in mesta v družbi, najstniško nasilništvo, obup in depresijo, ki obdaja izločence, a obenem pri karakterizaciji likov vztraja na večplastnosti in kompleksnosti vseh. Kolikokrat sem gledal filme, v katerih je v samomor pahnjen izobčenec, tisti, ki je tako ali drugače izoliran in osamljen, ter tako potisnjen čez rob. Yoon stvar zastavi drugače, saj je tisti, ki si vzame življenje pravi alfa samec, tisti, ki stoji na vrhu prehranjevalne verige, tisti, ki izvaja nasilje in ustrahuje, tisti, ki okoli sebe zlahka zbere sovrstnike, jim poveljuje in jih usmerja. Čeprav je oče umrlega uporabljen kot svojevrsten sprožilec, je njegova vloga v drugem delu filma povsem marginalizirana, flashbacki so vedno daljši, seciranje odnosa med prijatelji, pa poglavitni pripovedni motiv. 

Moram priznati, da sem v prve pol ure imel nekaj težav s povezovanjem vseh koncev in likov, saj je v tem delu zgodba tudi najbolj fragmentirana, a potem ko sem se prebil skozi uvod, so je vse lepo usedlo na svoje mesto. Mladi režiser izjemno suvereno pelje zgodbo od začetka do konca, pozna tehnike, ki gledalca konstantno izzivajo in ga spodbujajo k razmišljanju in premlevanju doslej videnega. V prizorih nasilništva, čutimo, da je v ozadju nekaj več, kot pusta zloba, saj po vsakem takšnem izpadu, nasilnež pri žrtvi ponižno išče razumevanje in odpust. Čeprav pripoved teče nelinearno in večkrat skače po časovni premici, so vsi izseki izjemno lepo vkomponirani v trdno celoto. Tisto , kar utegne zmotiti nekatere, je absenca jasnih in konkretnih odgovorov, na najpomembnejša vprašanja. Bleak Night je film, ki tudi po odjavni špici, še vedno aktivno spodbuja možgančkanje, ter nam pušča proste roke, pri sprejemanju zaključkov. Za konec bi še izpostavil odlične igralske kreacije celotne zasedbe, še posebej mladega Lee Je-Hoona, ki je fantastično upodobil nasilnega samomorilca. Potem, ko sem nekoliko razočarano ugotavljal, da korejski film počasi kaže resna znamenja ustvarjale krize, se  je znova pojavil naslov, ki me je prepričal v nasprotno. 

Ocena:

Cannes 2012 - Zlata palma za Ljubezen

Sinoči so s podelitvijo nagrad zaprli 65. canski filmski festival. Zlato palmo je prejel Amour (Ljubezen) Michaela Hanekeja, ki je tako še drugič prejel najžlahtnejšo cansko nagrado. Prvič so mu jo podelili   leta 2009, takrat je zmagal z dramo Das weisse Band (Beli trak). Haneke v svojih vitrinah tako ima že devet canskih nagrad. Veliko nagrado je prejel  film Reality (Resničnost) Mattea Garroneja, človeka, ki je pred štirimi leti prejel nagrado za najboljšo režijo (Gomorra). Nagrada žirije je šla v roke britanskega socialrealista Kena Loacha, za njegovo komično dramo The Angels’ Share. Nagrada za najboljšo režijo je podeljena še enem starem canskem znancu, Mehičanu Carlosu Reygadasu, za Post Tenebras Lux, nagrada za najboljši scenarij je romala v roke Cristiana Mungiuja, za njegovo dramo Dupa dealuri (Za hribi), v kateri je nastopila tudi najboljša igralka Cosmina Stratan. Nagrado namenjeno najboljšem igralcu je prejel Mads Mikkelsen, za svoj nastop v Vinterbergerjevi drami  Jagten (Lov). Zlato kamero, namenjeno najboljši debitantski stvaritvi, je prejel Sundance zmagovalec Benh Zeitlin in njegov Beasts of the Southern Wild.

V sekciji poseben pogled je zmagal mehiški Después de Lucía, v režiji Michela Franca, posebne nagrade žirije je bil deležen francoski film Le Grand Soir, ki ga podpisuje režiserski dvojec, Benoît Delépine in Gustave Kervern. Posebne omembe žirije se je veselila bosanska režiserka Aida Begić, za njen drugi celovečerec Djeca (Otroci).

-Zlata palma-

Amour

(Režija: Michael Haneke)

-Velika nagrada-

Reality

(Režija: Matteo Garrone)

-Nagrada žirije-

The Angels’ Share

(Režija: Ken Loach)

-Nagrada za režijo-

Post Tenebras Lux

(Režija: Carlos Reygadas)

-Nagrada za scenarij-

Dupa dealuri 

(Režija: Cristian Mungiu)

-Najboljša igralka-

Cosmina Stratan

(Dupa dealuri) 

-Najboljši igralec-

Mads Mikkelsen

(Jagten)

-Un Certain Regard-

Después de Lucía

(Režija: Michel Franco)

-Nagrada žirije-

Le Grand Soir

(Režija: Benoît Delépine,Gustave Kervern)

-Posebna omemba-

Djeca

(Režija: Aida Begić)

Corman's World: Exploits of a Hollywood Rebel, Tiny Furniture, Mennesker i Solen

Corman's World: Exploits of a Hollywood Rebel

Režija: Alex Stapleton

Scenarij: Alex Stapleton

Nastopajo:  Roger Corman, Martin Scorsese, Peter Bogdanovich, David Carradine

Leto: 2011

Trajanje: 95 minut

Žanr: Dokumentarec

Država: ZDA

Še ne veste kdo je Roger Corman? Potem je skrajnji čas, da povečate svojo filmsko razgledanost in si ogledate zelo zanimiv dokumentarec o človeku, ki mu je ameriška »Akademija« leta 2009 podelila častnega oskarja za življenjsko delo. Corman, ki ga mnogi razglašajo za najpomembnejše  ime neodvisnega filma, je leta 2008 bil posebni gost Grossmannovega festivala, kjer so mu podelili nagrado "Stari hudi maček." V njegovi izjemno bogati karieri je produciral več kot 400 filmov, podpisal režijo pri 56 naslovih, občasno je, v kakšni manjši vlogi, stal tudi pred kamero (Kum 2, Ko jagenjčki obmolknejo, Philadelphia). Cenjeni gospod je najverjetneje prvo ime nizkobudžetne B-produkcije, seznam  režiserjev, ki so v njem našli mentorja, je dolg in izjemno respektabilen (Francis Ford Coppola, Martin Scorsese, Ron Howard, Peter Bogdanovich, Jonathan Demme, James Cameron, Curtis Hanson). Corman je istočasno igral pomembno vlogo pri vzponu mladih in neafirmiranih igralcev, kot so: Jack Nicholson, William Shatner, Peter Fonda, Dennis Hopper in Robert De Niro. Velika večina omenjenih nastopa v dokumentarcu, ki je odličen poklon velikemu filmskemu zanesenjaku in človeku, ki je svoje življenje posvetil snemanju filmov. Zanimivi sogovorniki, nostalgični arhivski posnetki, pogled v zakulisje snemanja B-filmov nekoč in objokani Jack Nicholson, naredijo iz Cormanovega sveta obvezno gradivo za vse velike in male filmske navdušence.

Tiny Furniture 

Režija: Lena Dunham

Scenarij: Lena Dunham

Igrajo:  Lena Dunham, Laurie Simmons, Grace Dunham, Alex Karpovsky

Leto: 2010

Trajanje: 2010

Žanr: Komedija, Drama

Država: ZDA

Če sem že začel s kraljem neodvisne produkcije, bom tudi nadaljeval v istem slogu. Tiny Furniture je one-man-show mlade Lena Dunham, ki je v svojem dolgometražnem prvencu podpisala režijo in scenarij, ter odigrala glavno vlogo. Drobceno pohištvo je tiste vrste film, pri katerem so meje med avtobiografsko izpovedjo in fikcijo povsem zabrisane.  Zgodba se osredotoča na Auro, univerzitetno diplomantko, ki se po končanem študiju vrne domov in poskuša ugotoviti, kaj naj naredi s svojim življenjem. Njeno iskanje identitete, v najširšem pomenu besede (od poklicne do seksualne), spremljamo skozi interakcijo z družinskimi člani, druženje s starimi prijatelji in spoznavanje novih, pa tudi skozi nerodne poskuse graditve romantičnega razmerja. Dunhamova je ustvarila film, ki je tako zelo drugačen, tako osebno dokumentaristično-realističen, prepojen z zelo nekonvencionalnim humorjem, da tudi v tistih najbolj intimnih trenutkih forsira samoironijo. Tiny Furniture ni vrhunec filmske umetnosti. A mu zanimivosti, v njegovi prefinjeni kritiki generacije zasvojene z internetom, resničnostnimi šovi in slavoželjnostjo, ne gre oporekati.      

Mennesker i solen

Drugi naslovi: People in the Sun

Režija: Per-Olav Sørensen

Scenarij: Jonas Gardell

Igrajo:  Kjersti Holmen, Ingar Helge Gimle, Ane Dahl Torp, Jon Øigarden

Leto: 2011

Trajanje: 78'

Žanr: Komedija

Država: Norveška

Za konec gremo na Norveško, od koder prihaja značilno skandinavska črna komedija, Ljudi na soncu. Gre za nenavadno kombinacijo, ki jo ne vidimo prav pogosto, nekakšno apokaliptično komedijo, ki v središče postavlja dve družini, ki se odpravijo na zaslužen letni dopust ob morski obali. Glava prve družine je močno poraščeni, s seksom obsedeni oče in mož, ki vrhunec dopusta vidi v opazovanju mladih deklet in pripovedovanjem s seksom povezanih šal. Njegova zagrenjena žena še vedno ni sprijaznila s koncem umetniške kariere, ki je prišel zaradi neplanirane nosečnosti in rojstva tretjega člana družine, ki pri šestih letih, še vedno ne govori. Drugo družino tvori par brez otrok, ki jo, tako kot prvo, zaznamujejo številne disfunkcije. Ona je skrajnje nesamozavestna ženska, ki želi za vsako ceno ugoditi svojemu egoističnem partnerju, koleričnem profesorju psihologije. Protagonisti so tako zatopljeni v lastne frustracije in obsesije, da niti ne opazijo vse pogostejših znamenj kataklizme, ki se nezadržno približuje.  (+3)

Kriegerin (Combat Girls)

Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: Combat Girls
Država: Nemčija
Leto: 2011
Žanri: Drama
Dolžina: 100' ,  Imdb
Režija: David Wnendt
Scenarij: David Wnendt
Igrajo: Alina Levshin, Jella Haase, Sayed Ahmad, Gerdy Zint, Lukas Steltner, Najebullah Ahmadi

Če ste videli ameriško Generacijo X (American History X, Tony Kaye, 1998), ali podobno britansko variacijo z naslovom, To je Anglija (This Is England, Shane Meadows, 2006), in oba uvrščate med zelo pozitivne filmske izkušnje, potem obstaja velika verjetnost, da se vam prikupi tudi nemška obravnava enakih motivov. Kriegerin (Bojevnica) je debitantska dolgometražna stvaritev nemškega režiserja in scenarista Davida Wnendta. Film je prejel številne nagrade na različnih festivalih v domovini, a mu kljub temu ni uspelo pretirano zaintrigirati mednarodne filmske javnosti. Tako na portalu IMDB najdemo izključno kritiške odzive iz Nemčije in nič odzivov v angleščini, ali kakem drugem jeziku. Bojevnica si vsekakor zasluži nekaj več pozornosti, najprej zavoljo kakovosti in nato tudi zaradi obravnavane teme. Upoštevajoč nemško preteklost ne preseneča, da je nacizem, bolj ko ne, filmsko marginalizirana tema, ki se ji večina najraje izogne. Zato je toliko pomembnejše izreči pohvale na račun mladega filmarja, ker se je lotil teme, ki med njegovimi sodržavljani še vedno sproža precejšnje nelagodje. V središču zgodbe je 20-letna Marisa, mlada Nemka, ki sovraži Žide, črnce in ostale priseljence. Pravzaprav jo iritira vsakršna drugačnost, pa tudi vsi, ki želijo braniti drugačnost in etnično raznovrstnost. Torej, najprej državniški aparat, oz. policija in nato vsi ostali »neozaveščeni« Nemci, ki ne želijo videti poglavitnega razloga, za propadanje nemške države. Svojo jezo je pripravljena kaj hitro stresti na nedolžnem Azijcu, čigar edina napaka je dejstvo, da se je našel na poti divji neonacistični skupini, ki jo vodi Marisin ljubimec Sandro. Po eni takih razbijaških akcij, policija Sandra za nekaj časa spravi na hladno, kar še bolj poglobi Marisino sovražno držo. Skupaj s pajdaši se spravi na mlada afganistanska azilanta, ki po njeni zaslugi, skupaj z mopedom, pri polni hitrosti, končata v obcestnem jarku. Šele kasneje, ko se umiri, mladenka dojame, kaj je storila. In začne prevpraševati lastno početje. Vzporedno z njeno zgodbo spremljamo »infekcijo« 15-letne Svenje, ki jo vedno bolj privabljajo nacistične ideje. Punca za vsako ceno želi postati prava nacistka, njena zgodba pa Mariso v marsičem spominja na pot, ki jo je sama že prevalila.     

Pri ustvarjanju filma o nacističnih zablodah mladih ljudi, se morajo avtorji že vnaprej sprijazniti z določeno dozo predvidljivosti, ki jo takšne teme povlečejo s seboj. Antijunak v začetku še ne dojema svojih zablod, a se njegova percepcija sorazmerno s preteklim časom  spreminja. Ta nato uvideva zgrešenost lastnih načel in počasi prisvaja novo logiko. Transformacija je povezana z dogodki, ki na novo vrednotijo njegovo (njeno) realnost in nezadržno kristalizirajo resnične vrednosti. Oba filma, omenjena v uvodu, tako kot Bojevnica, koristijo enak obrazec - mladega človeka, ki že v najstniških letih posvoji radikalno ideologijo. Vzporednic je veliko, toda vsi trije s seboj prinašajo nekaj geografsko pogojevanih razlik in kar je še pomembneje, delujejo povsem avtentično v svojem okolju. Tako je Bojevnica inštalirana v vzhodni del danes združene Nemčije, ki se ji še kako poznajo desetletja življenja za železno zaveso. Bivši DDR se je na povsem drugačen način spopadal z nacistično preteklostjo, zato je pri »vzhodnjakih« občutek krivde za nacistične zločine med drugo svetovno vojno, pošteno omehčan s komunistično terapijo. Po združitvi je gospodarska superiornost zahodnih kapitalističnih bratov poskrbela za občutek manjvrednosti pri vzhodnjakih, ki so po začetni evforiji, v zadnjem desetletju najbolje občutili pomen besede recesija. Takšna klima je kakopak idealen inkubator za ekspanzijo nacistične ideologije, sploh če upoštevamo dejstvo, da se vzhodnjaki v komunizmu niso ravno pogosto srečevali z emigranti. Radikali vedno iščejo krivce v drugih in drugačnih, zato so priseljenci samoumevna tarča. Glavna (anti)junakinja je od malih nog podvržena ustrezni »terapiji,« kar pojasni njeno predanost nacističnim idejam, ki je neomajana vse do trenutka, ko njena žrtev dobi ime in obraz. Nekako istočasno jo dohitevajo zrelejša leta in dekle naenkrat vidi svet in vse kar se dogaja okoli nje, iz povsem drugačne perspektive. Mlada Alina Levshin je izjemno prepričljiva in pogumna v naslovni vlogi, dobre ocene si zaslužijo tudi ostali nastopajoči. Wnendt vseskozi ohranja dober ritem in kompaktnost naracije, zato gledalec enostavno nima prostora, za padec koncentracije. Mladi režiser predstavi zgodbo, ki je glede na poročila, ki v zadnjih letih prihajajo iz Nemčije, še kako pomembna. In tudi to je tehten razlog, zaradi katerega je potrebno o podobnih filmih govoriti in jih tudi ustrezno promovirati. (+3)

Ocena:

Un cuento chino (Chinese Take-Away)

Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: Chinese Take-Away
Država: Argentina, Španija
Leto: 2011
Žanri: Drama
Dolžina: 93' ,  Imdb
Režija: Sebastián Borensztein
Scenarij: Sebastián Borensztein
Igrajo: Ricardo Darín, Ignacio Huang, Muriel Santa Ana, Iván Romanelli

Argentinski režiser, scenarist in igralec Sebastián Borensztein je za svoj tretji celovečerec, Un cuento chino (Kitajska zgodba), prejel nagrado za najboljši argentinski film v letu 2011. Na podelitvi argentinskih oskarjev so nagradili še člane igralske zasedbe, letos pa so se ustvarjalci veselili še nagrade na španskih goyah, namenjene najboljšem tujem španskogovorečem filmu. Omenjena priznanja in resnobni obraz Ricarda Darina, zaščitnega znaka argentinske kinematografije, ki nas v družbi krave pozdravlja s promocijskega plakata, so zame vsekakor dovolj tehtni razlogi za ogled. In če ste na podlagi plakata pomislili, da senor Darin tokrat igra veterinarja, ali živinorejca, ste na napačni sledi. Krava na plakatu je zraven iz povsem drugačnih razlogov. Borensztein film odpre na drugem koncu sveta, natančneje na Kitajskem. Mladi Kitajec Jun odpelje dekle na vožnjo s čolnom. Ko se ustavijo sredi jezera, iz predala potegne prstan in se pripravlja na romantično snubitev. Toda, načrte mu prekriža bizarna nesreča, ki njegovo ljubezen za vedno pošlje na dno jezera. Od tukaj naprej nam je jasna vloga krave na promocijskem posterju. V naslednjem prizoru smo v Argentini, v družbi nejevoljnega, do ostanka sveta sovražno nastrojenega Roberta, ki že vrsto let vodi trgovinico z vijaki, žeblji, barvami in laki, ter ostalimi drobnimi artikli, za manjša hišna popravila. Roberto ne mara družbe, zavrača interakcijo z okolico in iz dneva v dan neutrudno prešteva zalogo in ureja evidence. Včasih svojo jezo strese na dobavitelju, zaradi  nespoštovanja količin zapisanih na embalaži, včasih se spravi na stranko, ki po njegovem mnenju, precenjuje svojo potrošniško vlogo. Njegove odbojnosti ne omehča niti prijetna Mari, ki mu je že večkrat izkazala svojo naklonjenost. Pravzaprav je njegova edina strast zbiranje časopisnih člankov o nenavadnih, čudaških in bizarnih prigodah in nesrečah. Zato prebira različne časopise in vneto išče saj-ni-res prispevke. Nekega dne ga pri opazovanju letal na lokalnem letališču zmoti nenavaden prizor. Jezni taksist iz avta grobo vrže nekega Azijca in Roberto mu instinktivno pomaga vstati. Ubogi emigrant brezuspešno poskuša nekaj razložiti in mu par minut kasneje kaže roko, z vtetovirano adreso. Roberto sklene, da se bo Azijca najhitreje znebil, če ga odpelje na omenjeni naslov. Na tej točki se dve zgodbi združita v eno, saj je moški, ki se pelje na sovoznikovem sedežu, nesrečnik iz začetka zgodbe, ki je na tako bizaren način izgubil nesojeno ženo.

Ricardo Darin je vedno odličen. Tudi ko igra mizantropa, ga enostavno moramo ljubiti. Verjamem, da je dolg seznam tistih, ki so ga poskušali in še vedno poskušajo poriniti v kakšen hollywoodski megaspektakel, v katerem bi Ricardo, za desetkratnik njegovega običajnega plačila, odigral kakšno butasto stransko vlogo. Na našo in njegovo srečo, je Darin takšne ponudbe brez pomisleka zavračal in si raje vzel čas za vse odlične filme, ki nam jih je podaril v svoji, več kot štiri desetletja trajajoči karieri. Un cuento chino po pripovedni plati ne prinaša nič revolucionarnega, saj preigrava motive, ki so jih pred njim obravnavali mnogi. Denimo, romunski Morgen (Marian Crisan, 2010), v katerem se v podobni situaciji najdeta domačin v podobi romunskega varnostnika in turški imigrant, ki je na svoji poti proti zahodu, nekoliko izgubil orientacijo. Čeprav žanrska značka pravi drama, lahko pričakujete kar pošteno dozo humorja. Sicer ne takega, da bi vas po ogledu bolele trebušne mišice, ampak takšnega, ki gledalca konstantno ohranja v dobrem razpoloženju. Nekajkrat film nadene povsem resen obraz in konkretno okrca birokratko-državotvorno mašinerijo obeh vpletenih držav, toda pripoved vseeno bolje funkcionira, ko se osredotoča na psihološko seciranje glavnih likov, torej na človeka. Upoštevajoč  osnovni zaplet, Borensztein komične elemente pričakovano gradi na jezikovni  barieri in kulturno-rasnih razlikah. Presenečenj ni. Zgodba se odvija v smeri, ki jo lahko hitro predvidimo, a to vseeno ne pomeni, da v njej ne uživamo. Nekaj takega, kot potovanje, pri katerem je najpomembnejši del samo potovanje, končni cilj, pa zgolj razlog za odhod. Verjamem, da se boste odlično zabavljali ob Robertovi interpretaciji bizarnih novičk in Junovih gestikulacijah med komunikacijo s svojim gostiteljem. Borensztein režira konkretno, z lepim in natančnim kadriranjem, med ogledom ni čutiti nobenega praznega teka, ali prizorov, ki bi ji označil za odvečne. Kitajska zgodba je eden tistih filmov za dobro voljo, izdelek, ki iz svojih likov in gledalcev pred malimi ekrani izvabi tisto najboljše. (-4)

Ocena:

Re-encounter

Slovenski naslov: Ni naslova 
Država: J. Koreja
Leto: 2010
Žanri: Drama
Dolžina: 108' , Imdb
Režija: Min Yong-geun
Scenarij: Min Yong-geun 
Igrajo: Yoo Da-in, Yoo Yeon-seok, Park Hyeok-kwon, Kim Joo-ryeong, Choi Hee-won

Najpomembnejše odločitve v življenju so vedno težavne. In če jih moramo sprejeti, še preden prestopimo prag polnoletnosti, je možnost napačnih odločitev toliko večja. V takšnemu položaju se je pred leti znašla tudi Hye-Hwa. Mlada veterinarska pomočnica, ki je svoje življenje posvetila reševanju potepuških psov in zapuščenih kužkov. Hye-Hwa živi sama, njena edina tesnejša vez z ljudmi je njen ovdoveli šef in njegov predšolski otrok. Fantič bi najraje videl, če bi Hye-Hwa prevzela vlogo njegove mame, zato ji  to z vso otroško iskrenostjo tudi pove. Tudi ona se je močno navezala na nanj, a če ste pomislili, da se bo zgodba nadaljevala v tej predvidljivi smeri, brez skrbi. Med iskanjem nekega psa v zapuščenem, napol porušenem naselju, se od nikoder prikaže Han-Soo, Hye-Hwajina srednješolska ljubezen. Že po njeni burni reakciji lahko sklepamo, da se zaljubljenca v preteklosti nista razšla na najlepši način. S skoki v preteklost nas režiser Yong-geun Min seznani s preteklostjo in nas  počasi pelje proti vzrokom, ki so pripeljali do konca romance. Han-Soo je dekle zapustil tik pred porodom in odšel neznano kam. Zadnje leto in pol je preživel v južnokorejskih oboroženih silah. Po vrnitvi je nekoliko kopal po preteklosti in prišel do odkritja, ki ga je enostavno moral podeliti z bivšo. Njun otrok ni umrl kmalu po porodu, kot je to navedeno v uradnem poročilu. Družine obeh so na skrivaj poskrbele za drugačen scenarij. 

Re-encounter je, tako kot se za predstavnika korejske neodvisne produkcije spodobi, zanimiv odmik od korejskega mainstreama, ki že nekaj časa kaže znamenja pretirane komercializacije. Nič čudnega, snemanje filmov je v Koreji resen biznis, v katerem številni vidijo priložnost za dober zaslužek.  Srčno upam, da takšno stanje južnokorejsko kinematografijo ne bo postopoma spremenilo v bledo hollywoodsko kopijo. A pustimo to in se raje vrnimo k naslovni stvaritvi, ki v omejeni kino distribuciji ni pritegnila širokih množic. Kljub temu se je večina tistih, ki so film videli, odzvala pozitivno in tudi sam se priklanjam tej skupini.  Yong-geun Min je snemal po lastnem scenariju, naslovno vlogo je zaupal Da-in Yoo, talentirani mladi igralki, za katero je to bila prva glavna vloga. Ta se mu je oddolžila z izjemno prepričljivim nastopom, ki je, ob takšnem scenariju, moral biti na visokem nivoju. Hye-Hwa je ženska, ki jo v najstniških letih občutila vso grenkobo izgube otroka in nesrečne ljubezni. Po travmatičnem dogodku se je, sicer vesela punca, zaprla vase in se posvetila reševanju zapuščenih štirinožnih ljubljenčkov. Ko jo po petletni odsotnosti v njeno življenje vrne človek, ki jo je zapustil, ko ji je bilo najtežje, Hye-Hwo znova dohitijo sence preteklosti. Najzanimivejši aspekt filma je prav gotovo vpogled v človeško naravo, njegova občutja in ravnanje v trenutkih, ko je prisiljen sprejeti bolečo resnico in se dokončno sprijazniti z dogodki, ki so neločljivi del njegovega življenja. In prav v teh momentih, ko je Hye-Hwa sama s svojimi čustvi, ko se ponuja kameri, režiser  pokaže izjemen čut za vodenje zgode in same igralke. Skupaj ustvarita izjemno čustven portret ženske, ki želi za vsako ceno pustiti preteklost za seboj, a na koncu vendarle spozna, da preteklost moraš najprej sprejeti, če želiš kreniti naprej. Tako kot je to v navadi v art-produkciji, režiser film zapolni s simboliko in pogosto kaže prizore, v katerih zrcali usodo glavne igralke. Teh prizorov je za moj okus nekoliko preveč, celostni podobi nebi škodila niti nekoliko temeljitejša predstavitev glavnega moškega igralca. Minovo stvaritev bodo znali ceniti predvsem tisti, ki so jim blizu realistične človeške zgodbe, brez enostavnih odgovorov in črno – belih  pogledov na svet. (+3)

Ocena: 

21 Jump Street

Slovenski naslov: 21 Jump Street: Mladenič v modrem
Država: ZDA
Leto: 2012
Žanri: Akcija, Komedija, Krimi
Dolžina 109' ,  Imdb
Režija: Phil Lord, Chris Miller
Scenarij: Michael Bacall, Jonah Hill
Igrajo: Jonah Hill, Channing Tatum, Ice Cube, Dave Franco, Rob Riggle, Brie Larson

Najprej je bila tv serija, ki se je odvrtela med leti 1987-1991. Pogled s časovne distance je še najbolj zanimiv zaradi sodelovanja Johnnyja Deppa, ki je v tistem času za sabo imel že nekaj zanimivih nastopov (A Nightmare on Elm Street, Platoon, Cry-Baby). Johnny menda ni bil pretirano navdušen nad serijo in je nekoč celo izjavil, da je pogodbo za več sezon podpisal zgolj zato, ker je menil, da bo serija, po prvi sezoni, zagotovo ukinjena. Toda to se ni zgodilo, serija je živela celih pet sezon, od 103 predvajana dela, je Depp zabeležil nastope v osemdesetih epizodah. Skoraj dve desetletji kasneje je Stephen J. Cannell, eden od avtorjev serije, iniciral nastanek celovečerca, v katerem bi znova uporabili isto idejo. Depp je privolil v cameo nastop, prvotni scenarij sta prepisala in predelala Jonah Hill in Michael Bacall (Scott Pilgrim vs. the World). Po prvotnih načrtih so želeli posneti akcijsko kriminalko, toda Hillova prisotnost je kar klicala po spremembi. Akcijska kriminalka je prekvalificirana v akcijsko komedijo in snemanje se je lahko začelo. V zgodbo vstopimo v letu 2005, ko je bil Slim Shady styling pri mladostnikih izjemno popularen. V trendu je bil tudi Morton Schmidt (močno shujšani Hill), toda to sramežljivem piflarju, kakršen je bil Morton, ni pomagalo do popularnosti. Na drugi strani Greg Jenko (Tatum) ni imel takšnih težav. Atletska postava in športni uspehi so mu prinesli popularnost in obenem zameglili njegove precej skromne učne sposobnosti. Nekaj let kasneje se Jenko in Schmidt srečata na policijski akademiji in nepričakovano postaneta prijatelja. Drug drugemu pomagata, na koncu diplomirata in postaneta policijska partnerja. Toda, pot do uspeha v policijskih vrstah je trnova in novopečena policista se zavedata, da za napredovanje nujno potrebujeta kakšno aretacijo. Kmalu tudi dobita prvo priložnost, a jo zaradi neizkušenosti zapravita. Z akcijo v resnici povzročita veliko več škode, kakor koristi, zato sta kazensko dodeljena tajni policijski enoti, ki se ukvarja s kriminalom med mladostniki.  Njuna naloga – infiltracija v srednjo šolo, na kateri se je pojavila nova, izjemno nevarna sintetična droga.

21 Jump Street: Mladenič v modrem, je povsem solidna filmska stvaritev, ki bo ugajala večini. Še več, če bi se pri ocenjevanju omejeval na učinek, ki ga film doseže pri ciljni (beri: mlajši) publiki, bi ta vtis lahko bil še nekoliko boljši. Hill, ki je pri filmu prevzel tudi scenaristično in producentsko vlogo, je baje želel na režiserski stolček inštalirati  Roba Zombija, a so se stvari na koncu obrnile drugače in priložnost je dobil tandem Phil Lord - Chris Miller, ki je leta 2009 podpisal razmeroma  uspešno animacijo, Oblačno z mesnimi kroglicami (Cloudy with a Chance of Meatballs). Ta podatek se mi zdi zanimiv predvsem zaradi kontrasta, ki ga sproža omemba teh imen v istem kontekstu. Kakorkoli, Lord in Miller sta svoje delo opravila solidno in tako nadaljevala trend angažiranja režiserjev, ki so si ime ustvarili z režijo animiranih filmov in se nato presedlali na neanimirane filme. Brad Bird - Neverjetni, Ratatouille, se je tako lotil nove Misije: Nemogoče, Andrew Stanton - Finding Nemo, Wall-E, pa je podpisal blockbuster John Carter. Vloga režiserja je vedno pomembna, a je najbrž jasno, da pri podobnih filmih vseeno več štejejo drugi momenti (scenaristične rešitve, igralci, producenti …). Kakorkoli, 21 Jump Street resda ne izstopa po kakšnih posebej izvirnih scenarističnih rešitvah, nalezljivi atmosferi, nadpovprečni komičnosti in igri. Njegova prepričljivost temelji predvsem na dejstvu, da se ustvarjalci ves čas zelo dobro zavedajo teh resnic in jih nato spretno obračajo v lastno korist. Ko snemajo napet akcijski pregon, se duhovito ponorčujejo iz prenapihnjenih akcijskih sekvenc, a jih nato vseeno posnamejo. Ko vpeljujejo stranske like, iz ust glavnih protagonistov slišimo celo pripombe na račun stereotipnega, klišejskega seciranja šolskega okolja, a nato vseeno gledamo prav to – stereotipno zastavljene like, ki se znajdejo v klišejskih vlogah. Torej, poštena doza samoparodiranja, dobra kemija tandema Hill - Tatum in všečni stranski liki, vključujoč negativce, plus zelo zanimiv cameo Johnnyja Deppa, so poglavitne točke, s pomočjo katerih se film dvigne nad sivo žanrsko povprečje.  (+3)    

Ocena:

Bellflower

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2011
Žanri: Akcija, Drama, Romantični
Dolžina: 106 ' ,  Imdb
Režija: Evan Glodell
Scenarij: Evan Glodell
Igrajo: Evan Glodell, Tyler Dawson, Jessie Wiseman, Rebekah Brandes, Vincent Grashaw

Woodrow in Aiden sta najboljša prijatelja. Pred časom sta prišla v Los Angeles in najela stanovanja v neuglednem predmestju. Fanta sta že od otroštva fascinirana s Pobesnelim Maxom (Mad Max, George Miller, 1979) in vsem, kar je tako ali drugače povezano z apokalipso.  Svoj čas porabljata za izdelavo metalca ognja in podobnih orožij za masovno uničenje, medtem ko fantazirata o postapokaliptičnem svetu, v katerem vodita tolpo Mother Medusa. V načrtu je tudi predelava avtomobila, ki bo v svoji končni podobi repliciral Meduso Maxa Rockatanskyja. V večernih urah je na sporedu popivanje in podenje za dekleti. Njuna vsakdanja rutina je prekinjena, ko Woodrow na tekmovanju v žrtju (uganite česa), spozna Milly, prikupno blondinko, ki ga premaga v tej nenavadni disciplini. Woodrow in Aiden se priključita Milly in njeni družbi, že naslednji dan je na sporedu prvi zmenek. Za običajni par bi idealen začetek bila večerja v kaki prijetni restavraciji. Toda Woodrow in Milly sta samosvoja, impulzivno svobodna. Milly predlaga: »Pelji me v najogabnejšo luknjo, v kateri si kdajkoli zaužil hrano!« »Prav. Ampak ta restavracija je v Teksasu!« ji pove on. »In kaj potem?« mu odvrne ona. In nekaj minut kasneje, se že veselo peljeta proti Teksasu. Nekaj   dni ju ni nazaj, Aiden že postaja zaskrbljen, medtem ko njegov najboljši prijatelj preživlja najlepše dni svojega življenja. Ko se naposled vrneta v mesto angelov, ju čaka vrnitev v stare tirnice. In to v Millyjinem primeru ne pomeni nič dobrega, za do ušes zaljubljenega Woodrowa. 

Bellflower je stal manj kot 500.000 zelencev. Nastajal je dolgih pet let, režiser, scenarist in glavni igralec Evan Glodell in njegovi sodelavci so v film vložil ogromno truda na vseh področjih filmskega ustvarjanja. Večino uporabljenih rekvizitov, od metalca ognja, do predelav na vozilih, so sodelujoči  naredili sami, brez ekipe v ozadju. Saj veste, najcenejše je, če znaš kaj narediti z lastnimi rokami. Evan Glodell je celo konstruiral unikatno kamero, ki združuje moderno tehnologijo in nekatere starinske dele, z njegovim produktom je potem snemalec Joel Hodge, posnel večino prizorov. Zato ne čudi, da je vizualna podoba, ki nam jo nudi Bellflower drugačna, nenavadna, nekonvencionalna. Pogosto brez fokusa in ostrine, taka, ki nas spominja na sanje. Pozorni opazovalec v nekaterih prizorih lahko celo opazi umazanijo na robovih zaslona. S fragmentirano naracijo, surovimi montažnimi prejemi, ter kombinacijo resničnega in surrealističnega je Glodell dosegel zelo zanimivo učinek. Sploh v sklepnem delu, kjer  ustvari zelo prepričljive vzporedne imaginarije, v katerih je usoda glavnega junaka odvisna od njegovih reakcij. Bellflower je film, v katerem dobimo divji avto, ogenj, eksplozije, ekspliciten prizor seksa, prekomerno uživanje alkohola in še nekaj stvari, ki jih generalno lahko označim za grde, ali vsaj neprijetne. Pri odzivih na Glodellov prvenec med navadno rajo so skupni imenovalci razočaranje, kritiziranje, nerazumevanje. Nič čudnega, saj je za številne glavno vodilo pri odločanju za ogled napovednik. In Bellflower je dejansko predstavljen z nekoliko »zavajajočim« napovednikom. Raja je pričakovala, akcijo, eksplozije, seks in kri. In to je tudi dobila, a je večino zmotila embalaža, v kateri Glodell  servira obljubljeno vsebino. Za še večji »nateg« pa poskrbi dejstvo, da v osrčju zgodbe pravzaprav najdemo ljubezensko zgodbo, pomešano z zgodbo o prijateljstvu, ki v času cvetenja ljubezni skoraj praviloma zdrsne v drugi plan. In zato je film negledljiv  tudi za tiste romantične dušice, ki so vajene bolj konvencionalnega podajanja romantičnih zgodb. In ravno pravšnji zame. Drzen, vznemirljiv in drugačen umotvor, pri katerem sem bil ves čas povsem pri stvari. Koncentriran in zadovoljen, da lahko gledam nekaj svežega in angažirajočega obenem.  

Ocena:

V pripravi - Gangster Squad

Upoštevajoč minulo delo Rubena Fleischera (Zombieland, 30 Minutes or Less), sem bil nekoliko presenečen z žanrsko-časovno umestitvijo njegovega tretjega celovečerca. Fleischer se je tokrat odločil za kriminalno dramo, ki že z naslovom napoveduje žandarje in ravbarje na nasprotnih bregovih. Zgodba se odvija v Los Angelesu iz 40-ih in 50-ih letih prejšnjega stoletja. John O'Mara (Brolin) se po nekajletnem bojevanju proti nacistom vrne domov in hitro ugotovi, da se situacija ni prav nič rožnata. Gangsterji kontrolirajo več ali manj vse, povzpetniški Mickey Cohen (Penn) je mesto angelov spremenil, v pravo vojno območje. Zato O'Mara ustanovi posebno enoto, t.i. Gangsterski odred, ki se bo izključno ukvarjal z organiziranim kriminalom in neusmiljenim preganjanjem mafijcev. Njegova enota začne ogorčen boj, s katerim želi gangsterje enkrat za vselej pregnati iz mesta in ponovno vzpostaviti pravni red in mir. Film je trenutno v post-produkciji, prihod v kino dvorane je načrtovan za letošnji oktober. Te dni je izšel tudi prvi napovednik, iz katerega se da naslutiti,  še ena vrhunska rola Seana Penna. Tudi sicer je Fleischer zbral impresivno igralsko zasedbo, zadeva deluje zelo, zelo obetavno in upam, da nam bo film ponudil več, kot nam je pred leti ponudil Michael Mann in njegovi Državni sovražniki.

Imdb

Režija: Ruben Fleischer

Scenarij: Will Beall, Paul Lieberman (knjiga)

Žanr: Krimi, Drama

Igrajo: Sean Penn, Ryan Gosling, Emma Stone, Josh Brolin, Giovanni Ribisi, Nick Nolte, Michael Peña, Anthony Mackie, Robert Patrick

Play

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: Švedska, Danska, Finska
Leto: 2011
Žanri: Drama, Krimi
Dolžina: 118' ,  Imdb
Režija: Ruben Östlund
Scenarij: Ruben Östlund, Erik Hemmendorff
Igrajo: Kevin Vaz, Yannick Diakité, Anas Abdirahman, Nana Manu, John Ortiz, Sebastian Blyckert, Abdiaziz Hilowle, Sebastian Hegmar

Ustrahovanje, psihično in fizično nasilje, razredne delitve, rasne razlike, migracije... To so tisti najbolj izpostavljeni aspekti tretjega dolgometražnega filma švedskega režiserja Rubena Östlunda. Ime spoštovanega gospoda je končalo v moji beležnici že pred leti, ko sem videl njegov odlični drugi celovečerec, nekakšen omnibus petih zgodb, naslovljen z De ofrivilliga (Involuntary, 2008). Že takrat je Östlund s svojimi snemalnimi prijemi v gledalcu zbujal voajerja, vztrajal na statičnih kadrih in oddaljenih posnetkih. Tokrat je Šved to tehniko še nadgradil in izpopolnil, a o tem nekaj več v nadaljevanju. In če sem že naštel dva od tri Östlundova celovečerca, potem je prav, da omenim še prvenec Gitarrmongot (The Guitar Mongoloid, 2004) in njegov kratki film Händelse vid bank (Incident by a Bank, 2009), ki je v Berlinu nagrajen z zlatim medvedom za najboljši kratki film. Zgodbo začnemo v nakupovalnem središču, kjer se tri mlada fanta potepajo po trgovinah in iščejo nove čevlje. Dva belopolta fanta in njun azijski prijatelj so že na poti domov, ko jim pristopita mlajša temnopolta najstnika in vprašata po točnem času. Sredi nakupovalnega središča, z urami na vsakem vogalu. Ko eden izmed prijateljev iz žepa potegne mobitel in pokuka na uro, se igra lahko začne. Temnopoltemu neznancu se mobitel zdi znan. Prav takšnega so nekaj dni nazaj ukradli njegovemu bratu. Telefon je sumljiv, saj ima iste praske, kot tisti, ki je bil ukraden. Kmalu prestrašene dečke obkroži peterica starejših fantov in zahtevajo, naj pojdejo z njimi. K tistemu, ki so mu ukradli telefon. Ta bo povedal, ali je telefon, ki ga prestrašeni fantič stiska v roki, njegov. Govorica telesa in grozeči pogledi so dovolj. Mladci hitro dojamejo, da v resnici nimajo izbire. Toda njihov najhujši sovražnik niso fantje, ki jih imajo za talce, temveč strah, ki jim megli razum in paralizira noge ob pomisli na pobeg. Tako se vsi skupaj odpravijo proti naselju, v katerem naj bi živel »oškodovanec.« 

Kako izkoristiti klasične stereotipe, splošno razširjene domneve in jih prepričljivo uporabiti v želenem kontekstu?  Östlund očitno zna kako, ko nad tri urejena fantiča, tipična predstavnika švedskega srednjega razreda, pošlje skupino temnopoltih mladcev, v katerih vidimo tipične predstavnike göteborškega geta. Film, ki scenaristični navdih črpa iz serija resničnih incidentov, načenja številna kočljiva vprašanja. O teh vprašanjih ne podaja mnenja, temveč jih zgolj dokumentira in nato pušča gledalcu v presojo. Nekateri bodo ugovarjali, da je že izbira določene teme, v resnici, komentar. Drži, a to vseeno ne pomeni, da je o teh stvareh ne smemo govoriti, oziroma jih zamolčati.  Nekateri bodo filmu prišili rasistično etiketo. Pri nekaterih bo prebudil rasistična nagnjenja. A ne glede na širok spekter občutij, ki jih ta kos celuloida sproža, gre za vsebino, ki jo odlikuje izjemno avtentičen prikaz realnosti. Obrazec, ki se zlahka preslika v vsa okolja. Ustrahovanja in izsiljevanja so del človeške nravi, nekaj, kar se dogaja tudi tam, kjer etnična slika ni zaznamovana z masovnimi migracijami. Zato v oči bode človeška indiferentnost in egoizem. Namreč, so situacije, v katerih odrasli opazijo otroke v stiski, a raje obrnejo glavo stran in se ne vmešavajo. 

S statično kamero, opazovanjem z distance in dolgimi kadri se režiser izogiba kakšni bolj globinski karakterizaciji, ali opredelitvi za to, ali ono stran. V številnih situacijah se dogajanja odvija izven kadra, liki hodijo v kader in ven, toda kamera ostaja nepremična. Takšni prejemi pri gledalcu zbujajo občutek ujetosti v kadru/situaciji in nanj prenašajo počutje fantov, ki postanejo talci mladostniške tolpe. Režiser se načrtno izogne bolj osebni karakterizaciji in se raje odloči za nekakšno psihologije skupine. Prvo skupino predstavljajo žrtve, druga je sestavljena iz članov mladostniške tolpe. V tretjo skupino lahko uvrstimo naključne priče, oziroma, v širšem pomenu, družbo. Pri prvi skupini je zadeva bolj ali manj jasna. Torej, fantje upajo, da se bo največja nočna mora v njihovih mladih življenjih čimprej končala. Odzive okolice najbolj opišeta besedi pasivno in ravnodušno in na to temo bi se dalo zelo na široko debatirati. Toda, v resnici se mi še najbolj zanimiva zdi psihologija skupine malopridnežev, ki kljub vsej moralni izkrivljenosti njihovega početja, vseeno želijo zadovoljiti nekakšne lastne zamaknjene občutke za moralno in pravično. Kako drugače razložiti, zakaj niso mladiče že prej oklofutali in pobrali dragocenosti? Priložnosti je bilo kar nekaj. Čemu vso pretvarjanje, čemu uprizarjati tek, v katerem zmagovalec za nagrado pobere vse dragocenosti obeh skupin?  Mislim, da nam Östlund želi povedati, da za te fante še ni prepozno in obenem pokaže, da so mehanizmi sodobne družbe povsem zatajili. Nenazadnje lahko povlečemo zelo zanimivo vzporednico z »edukativnim« nastopom enega izmed staršev v zaključku in podobno »edukativnim« nastopom kontrolorja vozovnic, nekaj minut prej. Play je zelo zanimiva stvaritev, ki nam nudi veliko kosti za glodanje in ena najzanimivejših skandinavskih filmskih razglednic v zadnjem času. Za konec bi še pohvalil celotno igralsko ekipo, sestavljeno iz samih naturščkov, ki se je odlično vklopila v režiserjevo realistično vizijo. 

Ocena:

Man on a Ledge

Slovenski naslov: Samomorilec 
Država: ZDA
Leto: 2012
Žanri: Krimi, Triler
Dolžina: 102', Imdb
Režija: Asger Leth
Scenarij: Pablo F. Fenjves
Igrajo: Sam Worthington, Jamie Bell, Elizabeth Banks, Ed Harris, Genesis Rodriguez

»Tisto kar pritegne je naslov Man on a Ledge. Že sam naslov je zelo dramatičen.« Tako razlagajo producenti, ki nas želijo zvabiti v kino dvorano. V našem prevodu (Samomorilec), se je izgubil ves suspenz naslova, kar gre na dušo lokalnega distributerja, toda to ni največja napaka podjetja, ki je prevzelo trženje filma pri nas. Če sem nekoliko zloben, je še večja napaka prevzem distribucije tako slabega filma. Oh, se opravičujem, ker spet bluzim in kritiziram naše distributerje, čeprav dobro vem, da se utrujam s stvarmi, ki se nikoli ne bodo spremenile. Nenazadnje gre za posel, pri katerem je vse kar šteje, znesek pod črto. Posvetimo se raje Samu Worthingtonu (Nick Cassidy) , ki se odpravi na okensko polico newyorškega hotela. Pomislimo - skočil bo! Nato se s flashbackom vrnemo v preteklost in opazujemo našega skakalca v zaporniškem pretepu in kasneje v razgovoru z zaporniško psihologinjo. »Imam samomorilska nagnjenja!« ji prizna. Toda to ni dovolj dober razlog za odhod iz zapora. Po intenzivnem tuhtanju Nick spozna, da se v vsaki nesreči, skriva tudi kanček sreče. Njegova nesreča je očetova smrt, tisti kanček sreče pa predstavlja možnost odhoda na pogreb. Kajti pogrebna slovesnost je idealna priložnost za pobeg. Zato v sodelovanju z mlajšim bratom (Jamie Bell) zrežira pretep, ki se nato sprevrže v spektakularen pregon in pobeg. Rez. Vračamo se na okensko polico, kjer Nick pod lažnim imenom čaka prihod policijskega pogajalca/psihologa, pravzaprav pogajalke (Elizabeth Banks), zadolžene za podobne krizne situacije.  Skakalec je zahteval prav njo in zdaj vsi skupaj čakajo na prihod prijetne blondinke - skakalec, številni policisti in trume radovednežev, zbranih v okolici hotela. Kaj je razlog za Nickovo dejanje iz obupa? Mogoče je njegova grožnja s samomorom le predstava za javnost, s katero želi odvrniti pozornost. Zadeve postanejo jasnejše, ko na strehi sosednje stavbe zagledamo Nickovega brata in njegovo hudo vročo partnerko (Genesis Rodriguez). V tej stavbi se nahaja draguljarna mestnega pomembneža Davida Englanderja (Ed Harris). In razlog Nickovega bivanja za zapahi? Kraja največjega diamanta iz Englanderjeve kolekcije.  

Ideja o realizaciji projekta Man on a Ledge, je zrasla na zeljniku predsednika produkcije pri vsemogočnem Warner Brosu. Gospod Lorenzo di Bonaventura je baje od prvega dneva svojega službovanja pri WB upal, da je Samomorilec koka, ki bo nesla zlata jajca. Zato je najel no-name scenarista Pabla F. Fenjvesa in neuveljavljenega režiserja Asgerja Letha, naj uresničijo njegove sanje. Takšna izbiri je zagotovo botroval cenovni razred, v kateri sodita omenjena gospoda. Manj osebju za kamero in več za tiste pred kamero, je verjetno bila osnovna ideja. Nočem biti nepravičen, režija ni slaba, tudi akcijski prizori so lepo posneti, a kaj, ko je vse skupaj izdelano po scenariju, ki večino časa izziva logiko, reciklira pošteno obrabljene zaplete in razplete, v zgodbo po nepotrebnem vpleta like, ki nimajo nobene funkcije in vse skupaj pelje proti koncu, ki ga lahko predvidimo že po prvem kadru. Že takrat nam je jasno, da je človek na robu nedolžen, da so ga tja spravili zlikovci iz sence, tisti, ki so mu vse skupaj podtaknili. Prav tako je jasno, da bodo krivci počasi odvrgli svoje maske. Od najmanj pomembnega, do tistega, ki čepi na vrhu piramide. In ja, jasno je bilo, da bo skakalec na koncu vendarle skočil. A ne zato da bi se ubil, temveč zato, da bi dvignil raven akcije in spektakularnosti. Tlačenje znanih igralcev v nepomembne vloge, ki naj bi zbujale vtis kompleksnosti  je najočitnejše v primeru Edwarda Burnsa in Titusa Welliverja. Tudi če bi njuna prispevka povsem izrezali, se zgodba nebi nič spremenila, edini otipljiv učinek bi bil nekaj minut krajši film. Tako je vsaj zame edino pravo odkritje, ki ga ponudi Samomorilec, magnet za kamero, v podobi mične Genesis Rodriguez.

Ocena: 

Columbus Circle

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2012
Žanri: Krimi, Drama, Misterij
Dolžina: 82' ,  Imdb
Režija: George Gallo
Scenarij: George Gallo, Kevin Pollak
Igrajo: Selma Blair, Amy Smart, Jason Lee, Giovanni Ribisi, Kevin Pollak, Beau Bridges 

Scenarist in režiser George Gallo, je leta 1988 podpisal scenarij za uspešnico Polnočni skok (Midnight Run, Martin Brest), z Robertom de Nirom in Charlesom Grodinom. To je bila njegova vstopna točka v filmsko industrijo in tri leta kasneje je Gallo tudi prvič režiral. Njegov prvenec, 29th Street, je prejel večinoma pozitivne kritike, nekateri ste mogoče ujeli njegovo hit komedijo Ujeti v Paradižu (Trapped in Paradise, 1994), ki je postala stalnica na številnih tv programih, v prazničnem obdobju. Sicer je moje zadnje druženje z Gallom, bila razmeroma zabavna krimi komedija Posredniki (Middle Men, 2009). Torej, Gallo ni nikoli zares posegel po zvezdah, a je v svoji karieri posnel nekaj zanimivih filmov in tudi naslovna stvaritev je z zanimivo igralsko zasedbo in misterij-triler premiso obljubljala solidno zabavo. Eden od poglavitnih magnetov je bila Selma Blair, ki sem jo že malo pogrešal, v  kakšni zanimivi vlogi. Gallo jo postavi v čevlje bogate dedinje Abigail Clayton, ki že celo večnost ni zapustila svojega luksuznega apartmaja, v ekskluzivni četrti Columbus Circle. Njena edina vez z zunanjim svetom sta (poleg modernih tehnologij), portir Klandermann (Pollak) in dr. Fontaine (Bridges), dolgoletni družinski prijatelj in Abigailin zaupnik, ki skrbi za njeno premoženje. Nato v nepojasnjenih okoliščinah umre starejša gospa v sosednjem stanovanju. Detektiv, ki preiskuje primer, ni povsem prepričan, da je smrt  posledica nesrečnega naključja, zato se odloči, da bo nekoliko podrobneje preiskal okoliščine smrti in raziskal vsa dejstva. Njegova preiskava vključuje pogovor s sosedi pokojne in na njegovem seznamu je tudi Abigail. Že nekaj tednov po smrti, se v sosednje stanovanje vseli mlad par. Abigail upa, da novi sosedje ne bodo ogrozili njenega miru in anonimnosti, a se zelo hitro izkaže, da je njena zaskrbljenost bila povsem upravičena. Namreč, nekaj dni kasneje jo zmoti glasen prepir, ki preraste v fizični napad pijanega moža na njegovo boljšo polovico. Ta pretepena obleži na hodniku in Abigail se odloči, da ji bo pomagala. Tudi sama je nekoč bila žrtev, njeno odraščanje je močno zaznamovala očetova nasilna narava in prav v teh dogodkih iz preteklosti tičijo razlogi, za Abigailino samotarsko življenje. 

Že prej sem vedel, da Gallo ni ravno scenaristični genij. Ob tej priložnosti mu je pomagal Kevin Pollak (tisti najmanj opazni član Singerjevih Osumljenih pet) in čeprav ne poznam obsega Pollakovega prispevka, vseeno po videnem ugotavljam, da je tudi  zanj mogoče bolje, če opusti snovanje filmskih zapletov in zgodb. Columbus Circle je še eden projekt  v nizu, ki se mu ni uspelo prebiti na velika platna in največkrat je razlog za takšno potezo pomanjkanje kvalitete. Včasih se tisti ki odločajo vštejejo in spustijo rampo kakšnemu spodobnemu izdelku, toda oznaka STV (straight-to-video), je najpogosteje podeljena povsem upravičeno. Pred ogledom sem upal, da je to ena izmed izjem, pri kateri so distributerji storili napako, a na žalost so v tem primeru  imeli povsem prav. Edina kakovost, ki jo premore naslovno skrpucalo so uveljavljeni igralci, oziroma naše podzavestna naklonjenost, ki je rezultat minulega dela le-teh. Vse ostalo resno izziva našo potrpežljivost in nas sorazmerno s preteklim časom vedno močneje izziva, naj pritisnemo tipko stop in svoj prosti čas porabimo kako drugače. A kaj, ko si ne morem pomagati in tudi v najbolj očitnem primeru slabega filma upam, da se zadeve v nadaljevanju lahko izboljšajo. In potem, ko sem že 15-20 minut pred koncem jezno ugotavljam, da sem znova stran vrgel uro in pol življenja. In potem spet zadevo pogledam do konca, kajti če sem trpel sedemdeset minut, potem lahko zdržim tudi sklepnih dvajset. In prav je, da sem trpel. Kajti, če bi bil pameten, bi zadevo že prej ugasnil. Ali bi prebral nekaj poraznih kritik in jim verjel. Če filme, ki nimajo zadostne kakovosti za prikazovanje na velikih platnih označujejo s STV, mogoče bi bilo smiselno za filme, ki nastanejo po obupno slabih scenarijih, ustvariti novo značko. STG (straight-to-garbage) recimo, s katero bi označevali filmske scenarije, ki bi morali končati v smeteh. 

Ocena: