Moonrise Kingdom (2012)

Slovenski naslov: Kraljestvo vzhajajoče lune
Država: ZDA
Leto: 2012
Žanri: Komedija, Drama, Romantični
Dolžina: 94' ,  Imdb
Režija: Wes Anderson
Scenarij: Wes Anderson, Roman Coppola
Igrajo: Jared Gilman, Kara Hayward, Bruce Willis, Edward Norton, Bill Murray, Frances McDormand, Tilda Swinton, Jason Schwartzman

Sprehod skozi imaginarije Wesa Andersona je vedno zelo posebno doživetje. Že od njegovega debitantskega filma Bottle Rocket (1996),  ki je sorazmerno s preteklim časom dobival na veljavi in vztrajno rekrutiral vedno nove spoštovalce njegovega stila in danes, po malem, že kultnega Rushmora (1998), je bilo očitno, da Anderson postaja eden zanimivejših sodobnih avtorjev. Zgolj sedem celovečercev je bilo dovolj, da se Anderson promovira v enega najizvirnejših ameriških režiserjev današnjice. Veličastni Tenenbaumi (The Royal Tenenbaums, 2001)  in animacija Čudoviti lisjak (Fantastic Mr. Fox, 2009) sta poleg naslovnega, njegova komercialno najuspešnejša filma.  Nekoliko manj uspešno je bilo potepanje njegovih junakov po Indiji v The Darjeeling Limited (2007), med tem ko Življenje pod vodo (The Life Aquatic with Steve Zissou, 2004)  velja za njegov največji finančni flop, četudi ga nekateri kritiki uvrščajo med najboljše filme tistega leta. Sam menim, da Anderson še ni posnel slabega filma in tudi Življenje pod vodo je definitivno zanimiv kos celuloida, z opombo, da je njegova nekonvencionalnost za marsikoga lahko moteča. Pri pisanju scenarija za Kraljestvo vzhajajoče lune se je Andersonu pridružil Roman Coppola (ja, Roman je Francisov sin), s katerim sta že sodelovala pri The Darjeeling Limited.

Ob tej priložnosti je Andersonova zgodba inštalirana v leto 1965, na manjši, redko poseljeni otok v Novi Angliji. V tamkajšnjem otoškem svetilniku domuje družina Bishop. Odtujenima staršema, očetu Waltu (Murray) in materi Lauri (McDormand), največ preglavic povzroča Suzy, njuna najstarejša potomka, ki s težavo shaja s svojimi sovrstniki in okolico nasploh. Na drugem koncu otoka, v skavtskem kampu, ki mu poveljuje zavzeti vodja kampa (Norton), najdemo 12-letnega Sama. Sam je generalno gledano nesrečen fant, sirota, ki ga njegova rejniška družina ne želi vzeti nazaj. Njegov položaj ni nič boljši niti v njegovi drugi nadomestni družini – Sam je z naskokom najbolj nepriljubljen član skavtske družine. Tisto, kar ne ve nihče je dejstvo, da sta Sam in Suzy že nekaj časa več kot le prijatelja. Pred časom sta se srečala na gledališki predstavi, v kateri je nastopala Suzy. Sam je bil preveč radoveden gledalec, ki si je dovolil vstop v garderobo nastopajočih. Iskrica je preskočila in nekaj mesecev kasneje, po izmenjavi številnih pisem, se mlada zaljubljenca odločita, da bosta skupaj pobegnila. Izginotje enega izmed skavtov je ob jutranjem štetju ugotovil pedantni vodja skavtov, nekaj ur kasneje pa je lokalni šerif in edini policist na otoku (Willis), na seznam pogrešanih dodal še Suzy. Njena starša menita, da je Suzy bila ugrabljena in na otoku je sprožena obsežna iskalna akcija, ki se je udeleži večina prebivalcev otoka. Dodatne skrbi iskalcem povzroča napovedana "nevihta stoletja," ki bo kmalu dosegla otok.  

Že od canske premiere dalje je najnovejši izdelek iz delavnice Wesa Andersona deležen številnih pohval. Kritiki se po večini strinjajo, da je Kraljestvo vzhajajoče lune eden izmed vrhuncev letošnje filmske sezone in tudi sam sem podobnega mnenja. Andreson je znova postavil svoj prepoznaven univerzum, v katerem prevladujejo nenavaden humor in melanholija, čudovite barvne sheme in zanimivi liki, v epicentru pa stojijo motivi nedolžno iskrene prve ljubezni. Zgodbo spremljamo iz otroške perspektive, a to še ne pomeni, da govorimo o filmu, ki je narejen izključno za otroške oči in ušesa. Boljša formulacija bi bila film za odrasle, v katerem lahko uživajo tudi otroci. Prav to prepletanje dveh svetov, otroškega in odraslega je tisto polje, na katerem zgodna funkcionira najbolje. Anderson je nekoč, v eni izmed svojih izjav poudaril, da je ločitev staršev eden izmed dogodkov, ki je najbolj zaznamoval njegovo odraščanje in ravno k motivom disfunkcionalne družine se režiser v svojih delih najpogosteje vrača. Suzyjino družinsko okolje je tipičen primer disfunkcionalnosti, medtem ko Sam niti nima prave družine. Iz perspektive odraslega gledalca je film nostalgična oda preteklem, davno pozabljenem času nedolžnosti, po katerem sledi odraščanje, sprejemanje odgovornosti in opustitev otroških sanj. Kot bi nam avtor želel dopovedati, da je čas otroštva nedvomno najlepše in najpristnejše obdobje v naših življenjih, čas, ko človek življenje dojema brez popačenj, ki jih s seboj prinaša zrelost. »Kraljestvo« je čisto cinefilsko razvajanje, vizualno razkošna poslastica, podložena z vrhunsko glasbeno podlago in začinjena z odličnimi igralskimi nastopi. Ali drugače - visoko stilizirana celota s substanco, ki pogreje srce.  (-5)

Iz prve roke (Vir: Kinodvor)

»Svoje filme skušam umestiti v okolja, kjer gledalci še niso bili; v nekakšen magični svet. Na neki točki sem začel premišljevati, da bi bilo fino, če bi bil film lahko ena izmed knjig, ki jih deklica v kovčku prenaša naokoli. Kraljestvo vzhajajoče lune se mi je zdel primeren naslov. /…/ To je spomin na fantazijo, avtobiografija nečesa, kar se ni zgodilo. /…/ Namesto da bi se osredotočal na like ali prizorišče, je bila moja izhodiščna točka spomin na občutke. /…/ Želel sem posneti film o čustvih, ki te prevzemajo, ko se pri dvanajstih zaljubiš, in o tem, kako silovita so lahko ta čustva. V tej starosti – vsaj pri meni je bilo tako – je želja, da bi domišljija postala resničnost, zelo močna. In če se ti le zdi, da si se zaljubil, se nenadoma znajdeš v čisto drugem vesolju. /…/ Navdih za Kraljestvo vzhajajoče lune sta bila dva filma, ki sta mi res ljuba: Loachev Black Jack in še en britanski film, scenaristični debi Alana Parkerja Melody. /…/ Potem pa je tu še Truffautova Žepnina, ki me je sploh pripravila do tega, da sem začel razmišljati o takšni zgodbi. To je nenavaden film, ki je v celoti postavljen v otroški svet, posnet z njihovega zornega kota, a pravzaprav ni namenjen otrokom. /…/ Večino glasbe sem si zamislil, še preden smo končali scenarij. /…/ Glasba daje filmu značaj in ga usmerja. Vodila me je pri pisanju scenarija. /…/ Ko sem bil star deset, enajst let, sva z bratom igrala v predstavi Noetova poplava in glasba je takrat naredila name močan vtis. Sem velik Brittenov oboževalec. Njegova glasba je imela ogromen vpliv na ves film; film je tako rekoč zgrajen na njej. Na neki način je barva filma.«

- Wes Anderson, režiser in koscenarist

Ocena: