Lore (2012)

Slovenski naslov: Lore
Država: Avstralija, VB, Nemčija
Leto: 2012
Žanri: Drama, Triler, Vojni
Dolžina: 109' ,  Imdb
Režija: Cate Shortland
Scenarij:  Cate Shortland, Robin Mukherjee, Rachel Seiffert (knjiga)
Igrajo: Saskia Rosendahl, Nele Trebs, Mike Weidner, André Frid, Mika Seidel, Kai-Peter Malina, Nick Holaschke, Ursina Lardi, Hans-Jochen Wagner

Po kanadskem nominirancu za oskarja Rebelle, o katerem sem pred kratkim že pisal (tu), predstavljam še enega oskarjevskega kandidata, ki je inspiracijo našel v drugi deželi, na drugem kontinentu. Zgodba, ki jo pripoveduje kanadski nominiranec za oskarja se odvija v Afriki, medtem ko nas avstralski kandidat popelje v Evropo, natančneje v Nemčijo, ob koncu druge svetovne vojne. Čeprav govorimo o avstralskem filmu, ki so ga finančno najizdatneje podprli Britanci in Avstralci, nekaj malega pa so prispevali tudi Nemci, je film posnet v nemškem jeziku, kar ni ravno običajno za filme, ki, pogojno povedano, prihajajo iz angleškega govornega področja. Režijo podpisuje avstralska režiserka Cate Shortland, ki je nase opozorila s prvencem Popolni preobrat (Somersault, 2004), ki je bil premierno predvajan v canski sekciji Poseben pogled, po katerem je Shortlandova potrebovala celih osem let za dokončanje svojega naslednjega dolgometražnega filma. Vmes je sicer posnela tv-film The Silence (2006), ki je zaradi televizijskega predznaka imel izrazito omejen domet. Scenarij sta s skupnimi močmi priredila režiserka in scenarist Robin Mukherjee, knjižna predloga pa je bil roman The Dark Room, britanske pisateljice Rachel Seiffert, sicer potomke avstralsko-nemške družine. Film smo lahko videli na lanskem LIFFu, kjer je Lore postal ljubljenec občinstva, z Ljubljančani pa so se strinjali  tudi obiskovalci uglednega festivala v švicarskem Locarnu.

Pisalo se je leto 1945 in pomlad je tudi najbolj optimističnim nacistom prinesla bolečo resnico o bližajočem se porazu in izgubljeni vojni. Nekje na jugu Nemčije se s podobnimi spoznanji sreča tudi družina s petimi otroki. Lore je najstarejši otrok, oče je oficir zloglasnega SS-a, mati pa predana nacistka, ki brezpogojno verjame ideologiji tretjega rajha. Zavezniški topovi so iz dneva v dan bližje in ko se oče nekega dne ne vrne domov, se njegova soproga dobro zaveda, da jo vsak hip lahko odpeljejo v zapor. Oceni, da bo najbolje, če se sama prijavi novim oblastem, pred tem pa zbere družinske dragocenosti in jih izroči najstarejši potomki. Lore naroči, naj se z ostalimi otroci odpravi na devetsto kilometrov dolgo pot na sever Nemčije, proti vasi v bližini Hamburga, kjer živi dekličina babica. Tako se skupina petih zapuščenih otrok odpravi na izjemno zahtevno pot po povojni Nemčiji, ki je po koncu vojne razdeljena na več zavezniških sektorjev. Na tej poti se Lore in ostali otroci morajo spoprijeti s posledicami nacističnih dejanj in zgrešene vzgoje svojih staršev. A ko jim je najtežje, pomoč prispe iz najbolj nepričakovane smeri. Hrano in pomoč pri prehodu kontrolnih točk jim ponudi skrivnostni židovski begunec Thomas.         

Pravijo, da zgodovino pišejo zmagovalci. Podobni filozofiji sledijo tudi filmski ustvarjalci, ki pri podajanju zgodb veliko pogosteje uporabljajo perspektivo zmagovalce in ne poraženca. Velika večina filmov, ki tematizira drugo svetovno vojno, praviloma ignorira pogled poraženca na to zgodovinsko obdobje in sila redki so tisti, ki storijo nasprotno. Eden izmed vidnejših primerov  upoštevanja obeh perspektiv je Eastwoodov dvojček Pisma z Iwo Jime (Letters from Iwo Jima, 2006) in Zastave naših očetov (Flags of Our Fathers, 2006). Lore je v tem smislu še bolj nekonvencionalen, saj ne prikaže zgolj perspektive poraženca, ampak z izbiro glavnih protagonistov od gledalca zahteva sočutje do tistih, ki jih načeloma doživljamo kot antagoniste. Še pomembnejše mi se zdi, da Lore ne poskuša iskati izjeme v sovražnikovih vrstah - glavni junaki niso disidenti, tisti ki so vedno nasprotovali volji večine in pronicljivo prepoznali vse razsežnosti nacističnih zablod, ampak družina,  ki je aktivno uresničevala firerjeve načrte in goreče stiskala pesti zanj in njegove ideje. 

Mislim, da je tukaj pomembno izpostaviti dva ključna aspekta filma - prvi se nanaša na izgubo otroške nedolžnosti, oziroma motiv odraščanja mlade glavne protagonistke, ki nenadoma mora pomahati otroštvu v slovo in se v izjemno težavnih razmerah soočiti s svojo prebujeno seksualno identiteto. Shortlandova na mladenkina šibka pleča ne naloži le bremena seksualnega prebujanja, ampak ji naprti tudi vlogo materinske figure, ki v odsotnosti staršev mora prevzeti vlogo skrbnika in zaščitnika. Tako je Lore v izjemno kratkem času prisiljena absorbirati vse, kar ženska v normalnih okoliščinah absorbira v veliko daljšem časovnem obdobju. Drugi ključni aspekt filma je počasna (in prav zato izjemno prepričljiva) ideološka transformacija glavne osebe, ki počasi spoznava, da je odraščala v nekakšnem zaščitnem balonu, ki je izoblikoval njeno izkrivljeno percepcijo sveta, v katerem je živela. Njeno stanje duha in počasno soočanje z resnico, bi lahko simboliziralo stanje duha celotne nacije, ki se po koncu globoke in dolgotrajne hipnoze sooča z zelo močnimi občutki krivde. Na koncu te poti stoji izjemna zaključna sekvenca, v kateri Lore simbolično obračuna s preteklostjo in simbolično prereže popkovino, s katero je dotlej bila povezana z družino, materjo, nacijo… Za konec bi izpostavil izjemno prepričljiv nastop debitantke Saskie Rosendahl, ki se je vrhunsko odzvala na vse izzive, ki jih je s seboj prinesel nastop v glavni vlogi, ter izjemno estetiko in premišljeno vizualno dovršenost, ki jo Shortlandova doseže s pomočjo Adama Arkapawa, izjemno talentiranega direktorja fotografije, ki se je že izkazal pri dveh odmevnih avstralskih stvaritvah (Animal Kingdom, Snowtown). 

Ocena:

Mea Maxima Culpa: Silence in the House of God (2012)

Slovenski naslov: Mea maxima culpa: molk v božji hiši
Država: ZDA
Leto: 2012
Žanri: Dokumentarni
Dolžina: 106' ,  Imdb
Režija: Alex Gibney
Scenarij: Alex Gibney
Igrajo: Jamey Sheridan, Chris Cooper, Ethan Hawke, John Slattery (naratorji)

Pred nekaj dnevi sem v domačih medijih zasledil prispevek o odmevnem časopisnem članku, ki ga je objavil ugledni italijanski dnevnik La Repubblica. Podobne prispevke so potem objavile številne medijske hiše, ki so kot pravi razlog za odstop še vedno aktualnega papeža Benedikta XVI. navedle razkritje dejanskih razsežnosti spolnih zlorab, ki so jih dolga leta izvajali vidni predstavniki katoliške cerkve. Ta informacija se bila časovno sinhronizirana z mojim ogledom naslovnega dokumentarca, ki je tej informaciji dal prav posebno dimenzijo, upoštevajoč dokumentirano moč številnih obtožb, ki jih na račun Vatikana iznese Mea Maxima Culpa… Film podpisuje eden najvidnejših, če ne najvidnejši ameriški dokumentarist današnjice, oskarjevec Alex Gibney, ki sem ga prvič spoznal prav ob njegovem oskarjevskem  zmagoslavju, ki mu ga je prinesel Taxi to the Dark Side (2006). Poleg Taksija je Gibney režiral še veliko dobrih dokumentarcev, med katerimi še posebej velja izpostaviti: Enron: The Smartest Guys in the Room (2005), Gonzo: The Life and Work of Dr. Hunter S. Thompson (2008), Casino Jack and the United States of Money (2010) in Freakonomics (2010). Pred ogledom je njuno potrebno apostrofirati, da  film nikakor ni kritika katoliške vere, ampak ostra obsodba institucije, ki si je predolgo zatiskala oči pred zlorabami.

Gibney je za izhodišče uporabil časopisni članek, ki ga je marca 2010 objavil The New York Times. Članek je pod drobnogled vzel obtožbe proti vatikanskim uradnikom, ki so povsem ignorirali obtožbe izrečene na račun ameriškega duhovnika Lawrencea Murphyja, ki je deloval v neki milwaukeejski šoli za gluhe in naglušne otroke. Ta monstrum je v 60-ih in 70-ih letih prejšnjega stoletja zlorabil okoli 200 gluhih otrok, ki so obiskovali omenjeno šolo. Zgodba je zgrajena okoli pričevanja gluhonemih moških, ki so v 60-ih letih bili žrtve omenjenega duhovnika. Obtožbe zoper Murphyja, ki so bile izrečene pred skoraj štirimi desetletji, so sprožile prvi odmevnejši primer, ki je na nek način načel problematiko duhovniške pedofilije v ZDA. Več ameriških škofov je Vatikan opozorilo na Murphyjeva nečloveška dejanja, o čem obstajajo tudi pisni dokazi, vendar cerkev ni nikoli naredila nič, da bi kaznovala pošast v svojih vrstah. Še več, vso zadevo so želeli čim prej pomesti pod preprogo in edini pozitivni premik v vsej zadevi je bila premestitev pedofilskega duhovnika v drugo župnijo. Danes nam je na žalost jasno, da Murphyjev primer ni zgolj izoliran incident, podobnih primerov je po vsem svetu bilo še veliko in Gibney se v maniri pravega detektiva loti preiskave nekaj najodmevnejši primerov, ko se brezkompromisno premika po hierarhični lestvici navzgor. Ustavijo ga šele zaprta vrata vatikanskih uradov. 

Moram priznati, da sem o Mea Maxima Culpa… pred ogledom razmišljal rahlo podcenjevalno in se spraševal, kaj novega mi sploh lahko ponudi dokumentarec, ki obravnava stvari, o kateri čivkajo že ptiči na vejah. Kakšna nova dejstva lahko razkrije film, ki govori o stvareh, o katerih so prelite reke črnila in posnete ure in ure reportaž in različnih dokumentarnih oddaj? In vseeno ostal presenečen nad vso razsežnostjo problema, ki je tako močno stresel vatikanske temelje. Alex Gibney ni zgolj odličen dokumentarist, ampak tudi odličen preiskovalni novinar, ki se dobro zaveda, da je poleg naštevanja golih podatkov, za kredibilnost zgodbe potrebno storiti več in svoje trditve podkrepiti z nespornimi dejstvi in dokazi. In to tudi stori, ko pred kamere pripelje žrtve spolnega nasilja; resnične žrtve, ki z nami podelijo svoje travmatične izkušnje. Pred kamero stopijo tudi predstavniki cerkve, ki se ne bojijo priznati napak institucije, ki jo predstavljajo in na vso zadevo gledajo z zdravo dozo (samo)kritičnosti, besede sogovornikov pa so podkrepljene z ustreznimi dokumenti, pismi in ostalimi papirnatimi dokazi. Dober vhodni  material je najbrž dovolj za dober dokumentarec, za dodatno vrednost pa je potrebno pokazati nekaj več, kar Gibney doseže s preciznim pripovedovanjem, odličnim občutkom za ritem in rafiniranim vizualnim izražanjem. Mislim, da je največji dosežek filma dejstvo, da gledalca brez trohice dvoma prepriča v obstoj mehanizmov znotraj vatikanske hierarhije, ki so skrbeli za načrtno prikrivanje zločinov in to je tista najbolj žalostna resnica. Za razumevanje vseh razsežnosti problema močno priporočam ogled filma, za vse tiste, ki jih problematika zelo zanima, pa lahko priporočim še nekoliko starejši Deliver Us from Evil (Amy Berg, 2006).

Besede avtorja: (Vir: http://www.kinodvor.org)

Zgodba me je pritegnila zaradi dveh razlogov. Najprej zato, ker je bilo jasno, da nas bodo dokumenti o dogodkih iz Milwaukeeja pripeljali do zločinske zarote, ki bo segala do samega vrha, do Vatikana. In ne le do Vatikana, ampak do sedanjega papeža. Ta zgodba še ni bila povedana in zdelo se mi je, da bi bilo o tem vredno spregovoriti. Druga stvar, ki se mi je zdela pomembna, pa je bila, da je šlo za skupino gluhih, ki so bili odločeni, da spregovorijo. Bili so junaki – ne taki, kakršna sta Gandi ali Martin Luther King, ampak junaki vsakdanjega življenja. Ljudje, ki so kljub svoji anonimnosti in oviram uspeli nekaj doseči in spremeniti. Temu sem se želel pokloniti. /…/ Vzgojen sem bil kot katolik in nisem želel, da bi film deloval kot napad na vero. Hotel sem posneti film o zločinu; povedati tako katoličanom kot nekatoličanom, da je to zločin in da je treba nekaj ukreniti. /…/ Zgodba se mi je zdela dobra priložnost, da ustvarim nekakšno detektivko. Osredotočenje na konkretno zgodbo o zločinu mi je omogočilo, da sem lahko osvetlil zločin večje vrste. /…/ V tem smislu film nekoliko spominja na Kitajsko četrt. Začne se z očali v ribniku na vrtu in preden se zaveš, si sredi zarote, da bi ukradli vodo iz doline Owens. /…/ Ko sem začel delati na filmu, sem bil nekoliko skeptičen, da je šlo res za tako obsežno zločinsko zaroto. Ko smo končali snemanje, sem bil popolnoma prepričan. /…/ Eden izmed razlogov za naslov 'Molk v božji hiši' je bilo dejstvo, da se ni bil z nami pripravljen pogovarjati nihče od sedanjih vatikanskih uradnikov in višjih uslužbencev ameriške Cerkve.

Ocena:

Oskarji 2013 - Nagrajenci

Najuspešnejši so bili:

Life of Pi (2012) - 4 oskarja 

Argo (2012) - 3 oskarja

Les Misérables (2012) - 3 oskarja

Django Unchained (2012) - 2 oskarja

Lincoln (2012) - 2 oskarja...

Nagrajenci v pomembnejših kategorijah:

Najboljši film:

Misija Argo - Argo (2012)

Režija:

Ang Lee - Pijevo življenje / Life of Pi (2012)

Tujejezični film:

Ljubezen / Amour (2012) - Avstrija

Glavna moška vloga:

Daniel Day-Lewis - Lincoln (2012)

Glavna ženska vloga:

Jennifer Lawrence - Silver Linings Playbook (2012)

Stranska moška vloga:

Christoph Waltz - Django brez okovov / Django Unchained (2012)

Stranska ženska vloga:

Anne Hathaway - Nesrečniki / Les Misérables (2012)

Izvirni scenarij:

Quentin Tarantino - Django brez okovov / Django Unchained (2012)

Prirejeni scenarij:

Chris Terrio - Misija Argo / Argo (2012)

Animirani film:

Pogum - Brave (2012)

Scenografija:

Lincoln (2012)

Montaža:

Misija Argo / Argo (2012)

Dokumentarec:

Searching for the Sugar Man (2012)

Shadow Dancer (2012)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: VB, Irska
Leto: 2012
Žanri: Drama, Triler
Dolžina:101',  Imdb
Režija: James Marsh
Scenarij: Tom Bradby
Igrajo: Andrea Riseborough, Clive Owen, Gillian Anderson, Aidan Gillen, Domhnall Gleeson, Martin McCann

Clive Owen med nastopajočimi in James Marsh na režiserskem stolčku, sta bila dovolj tehtna razloga, da sem se odločil dobrih devetdeset minut preživeti v njuni družbi. Owena verjetno ni potrebno podrobneje predstavljati, priimek Marsh pa najbrž zveni znano tistim, ki jih bolj kot igrani, zanimajo dokumentarni filmi. Namreč, Anglež je v filmskem svetu znan kot uspešen avtor dokumentarnih filmov, med katerimi sta največ pozornosti pritegnila odlični, z oskarjem nagrajeni Človek na žici (Man on Wire,2008) in tri leta mlajši Project Nim. Scenarij za Shadow Dancer je prispeval angleški pisatelj Tom Bradby, ki je za to priložnost adaptiral svoj prvi roman z identičnim naslovom. 

Zgodbo začnemo v Belfastu, leta 1973, ko je naša glavna protagonistka še otrok. Colette McVeigh (Andrea Riseborough) je bila tista, ki jo je oče poslal v bližnjo štacuno po cigarete, a je deklica nalogo prenesla na mlajšega bratca. Fantič je ubogal in odvihral na ulico in to je bilo zadnje dejanje v njegovem prekratkem življenju, saj je na poti v trgovino postal naključna žrtev streljanja med pripadniki IRE in britanskimi vojaki. Dvajset let kasneje Colette srečamo na londonski podzemni železnici. V naročju nervozno stiska torbo z bombo in premišljuje, ali načrt sploh spelje do konca. Epilog - Colette je aretirana in odpeljana na zaslišanje, njen primer pa prevzame Mac (Clive Owen), operativec britanske obveščevalne službe MI-5. Colette, ki prihaja iz znane republikanske družine, je pričakovano ponujena izbira: vloga britanskega vohuna, ali obtožba in dolgotrajna zaporna kazen. Težka odločitev za vdovo in mlado mamico, ki bi jo nesodelovanje za zelo dolgo časa oddaljilo od njenega odraščajočega sina, ki bi potem na pobudo zaskrbljenih državnih služb, najbrž končal v kakšni izmed socialnih ustanov. Colette na koncu privoli, se vrne v Belfast, med svojo družino in prijatelje, ter začne igrati nevarno dvojno vlogo. 

Čeprav Marsh film odpre z dokaj predvidljivo uvodno tragedijo, s katero zasidra motivacijo družine McVeigh in jo potisne v objem Irske republikanske armade, na to slabost pozabimo že po naslednji sekvenci, posneti v tunelih londonske podzemne železnice. Vtis popravi nekaj več kot pet minut dolga in izjemno napeta epizoda, ki se pred našimi očmi izteče brez vsakršnega dialoga. Čeprav kratek povzetek vsebine pričakovanja usmeri proti vohunskemu trilerju in razburljivem teroristično -protiterorističnem boju, je težišče Marshovega filma v resnici skrito drugje. Shadow Dancer je v prvi vrsti karakterna študija ženske, pri kateri sta dnk zapis in okolje odigrala ključno vlogo v razvoju osebnosti in krojenju njene usode. Ta aspekt zgodbe mi se istočasno zdi najzanimivejši, zavoljo izjemno preciznega seciranja položaja glavne protagonistke, ki je razpeta med družino in otrokom, med terorizmom in svojo protiteroristično vlogo. Pri tem velja poudariti, da se Marsh ne trudi preveč s karakterno analizo glavne junakinje, saj ga bolj kot prikaz njenih notranjih bojev zanima analiziranje njenega položaja in okoliščin, ki usmerjajo njena dejanja, v trenutkih, ko obe strani stopnjujejo pritisk in zahtevajo določene rezultate. Njen ekvivalent na drugi strani je Clive Owen, ki malo zaradi poklicne etike, malo zaradi prirojene zaščitniške vloge in malo zaradi samozatrtega romantičnega interesa, ne deluje v skladu z interesi lastnega moštva. Shadow Dancer ni film, v katerem so meje jasno določene, vloga posameznika pa precizno opredeljena z izbiro strani. Pohvaliti velja dobro atmosfero in verno rekonstrukcijo izbranega časovnega obdobja, standardno dobrega Owena in odlično interpretacijo glavne igralke Andreje Riseborough. Težko razložim, zakaj film s toliko dobrimi lastnosti, vendarle ne naredi močnejšega vtisa. Edina dovolj tehtna razlaga  se po moji oceni skriva v dejstvu, da se Marsh v večini primerov odpove bolj čustvenem raziskovanju junakov in dogodkov, ampak se raje osredotoči na hladno mehaniko stvari, ki se jim dogajajo.  (+3)  

Ocena:

Searching for Sugar Man (2012)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: Švedska, VB
Leto: 2012
Žanri: Dokumentarni, Glasba, Biografija
Dolžina: 86' , Imdb
Režija:  Malik Bendjelloul
Scenarij:  Malik Bendjelloul, Craig Bartholomew, Stephen Segerman
Igrajo:  Rodriguez, Stephen 'Sugar' Segerman, Dennis Coffey, Craig Bartholomew Strydom, Mike Theodore

Searching for Sugar Man je bil otvoritveni film lanskega Sundancea, ki je v mednarodni sekciji odnesel posebno nagrado žirije in nagrado občinstva. Prvenec švedskega režiserja Malika Bendjelloula je potem nadaljeval zelo aktivno festivalsko življenje in pridno zbiral festivalske nagrade, na začetku januarja pa so ga (pričakovano) uvrstili med pet nominirancev, za najprestižnejšo filmsko nagrado oskar. Glasbeni dokumentarec posnet v švedsko-britanski ko-produkciji je rekonstrukcija življenjske zgodbe folk-rock glasbenika Rodrigueza (v glasbenem smislu bi najbližja primerjava bil Bob Dylan), za katerega so v Ameriki in celo v njegovem Detroitu, pred izidom naslovnega dokumentarca slišali le redki. Rodriguez je v mladih letih igral po detroitskih barih, kjer sta ga opazila glasbena producenta, ki sta sproducirala dva njegova albuma, ki sta izšla v 70-ih letih prejšnjega stoletja. Producenta sta menila, da sta odkrila glasbenika, ki ga čaka izjemna kariera, vendar se stvari niso iztekle po pričakovanjih. Število prodanih izvodov prvega albuma je bilo mizerno majhno, nič boljše pa se ni odrezal niti drugi album. Čeprav sta zaupala v njegovo kvaliteto, se albuma enostavno nista prodajala in Rodriguezova glasbena kariera je počasi ugasnila. Po neuspešnem izletu na estradno sceno je Rodriguez bil prisiljen odložiti kitaro in se preživljati z različnimi priložnostnimi deli. V tem času je na drugem koncu sveta, v Južni Afriki, če sem bolj natančen, poleg Stonesov in Beatlov, ena glavnih tujih zvezd bil prav Rodriguez, ki je s svojo glasbo močno vplival na tamkajšnjo glasbeno sceno. 

Južna Afrika je v tistem času zaradi apartheida bila odrezana od ostanka sveta v političnem, gospodarskem, športnem in tudi kulturnem pomenu. Oblasti so v državi izvajale zelo ostro cenzuro in prav tukaj velja iskati vzroke, zaradi katerih informacija o Rodriguezovi priljubljenosti ni prestopila meja Južne Afrike. Zaradi omenjenih okoliščin je Rodriguez za številne južnoafriške fane ostal velik misterij, o njegovi usodi pa so krožile različne zgodbice, vendar resnice ni poznal nihče. Leta 1996 sta Stephen 'Sugar' Segerman in Craig Bartholomew, Rodriguezova zagreta  južnoafriška oboževalca, odločila zadevi priti do dna. Odločila sta se, da bosta poskušala odkriti, kdo je pravzaprav njun idol in raziskati ali so govorice o njegovi smrti resnične. Deset let kasneje je v Južno Afriko prišel Malik Bendjelloul, ki je tam snemal kratke dokumentarne filme za švedsko televizijo. V Cape Townu je srečal Stephena Segermana, preko katerega se je seznanil z Rodriguezovo zgodbo, rezultat tega naključnega srečanja pa je film, ki mu posvečam te vrstice.

Searching for Sugar Man je zgodba o človeku, ki ne ve, da je velika zvezda. Tudi tako bi se lahko glasil zelo kratek povzetek zgodbe, ki je ena najzanimivejših z glasbo povezanih štorij, ki so kdajkoli ujete na filmsko trakovje. Bendjelloul film odpre s skladbo Sugar Man, ob kateri nas Stephen 'Sugar' Segerman popelje v rekonstrukcijo iskanja Rodrigueza, človeka, ki je v 70-ih zaznamoval južnoafriško glasbeno sceno.

Košček po košček, ob muziki človeka ki ga išče, Bendjelloul gre na sam začetek zgodbe in pred kamero postavi producenta, ki sta odkrila Rodrigueza. Avtorji s takšnim pristopom dosežejo dvoje: se na zelo zanimiv način lotijo reševanja uganke imenovane Rodriguez in obenem začnejo sestavljati koščke njegove biografske zgodbe. Menim, da so v prvem segmentu, torej reševanju uganke o glasbenikovi identiteti, ustvarjalci opravili odlično delo. Z uspešno rekonstrukcijo preiskovalnega dela dveh fanov smo tudi gledalci pred malimi zasloni lepo občutili razburljivost detektivskega dela, ki sta ga opravljala Segerman in Bartholomew. Njuni napori so podkrepljeni z Rodriguezovo čudovito glasbo, ki poleg užitka poslušanja ima tudi pomembno informativno vlogo, saj skozi pesmi spoznavamo njegovo osebnost, obenem pa je v teh skladbah zelo lepo ujet duh časa, v katerem so nastale. Bendjelloul je po mojem oceni manj uspešen v tistem biografskem delu filma, v katerem spoznavamo glasbenikovo osebnost. Ustvarjalci so že od samega začetka želeli mitizirati Rodriguezov lik, kar začutimo že v prvih pričevanjih tistih, ki so ga odkrili, pa tudi v uporabi nejasnih fotografij, na katerih ne dobimo jasnega posnetka glasbenikovega obraza. To lahko razumem in opravičim, vendar se ne morem znebiti občutka, da nam je predstavljena zgolj ena dimenzija Rodriguezovega lika. Tako nikoli ne izvemo, kdo je rodil njegove otroke, kdo so bili njegovi prijatelji in sorodniki, skoraj nič ni povedano o njegovih koreninah. V seštevanju plusov in minusov je film dodatne točke izgubil po ogledu, ko sem se lotil manjše raziskave in odkril, da so ustvarjalci povsem zamolčali dejstvo, da so Rodrigueza dobro poznali tudi na drugih koncih sveta in ne zgolj v Južni Afriki. Povsem je zamolčano dejstvo, da je Rodriguez bil dokaj popularen v Avstraliji in Novi Zelandiji, kjer so njegovi albumi dosegli petkratno platinasto naklado. Še več, Rodriguez je tam dol imel nekaj turnej, najprej ob koncu 70-ih, nato na začetku 80-ih in nazadnje, leta 2007. V mislih nimam gasilskih veselic, saj je Američan koncertiral z bendoma, kot sta  Midnight Oil in Mark Gillespie Band. Čeprav je Searching for Sugar Man zelo zanimiv, zabaven, dobrorazpoloženjski dokumentarec, vseeno ne morem spregledati takšnega ignoriranja pomembnih dejstev.  (-4)  

 

Ocena:

The Imposter (2012)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: VB
Leto: 2012
Žanri: Dokumentarni, Biografija
Dolžina: 99' ,  Imdb
Režija: Bart Layton
Scenarij: Bart Layton
Igrajo:  Adam O'Brian, Frédéric Bourdin, Carey Gibson, Anna Ruben, Beverly Dollarhide

Pisalo se je leto 1994. Kraj dogajanja - San Antonio, Texas. 13-letni deček Nicholas Barclay se odpravi na bližnje košarkarsko igrišče. Fantič se ne vrne pravočasno domov, po 48-ih urah je Nicholas uradno uvrščen na seznam pogrešanih oseb. Tri leta in štiri mesece po izginotju so na policijski postaji v španskem mestu Linares prejeli klic zaskrbljenega para, ki je naletel na prestrašenega petnajstletnika. Ta pri sebi ni imel nobenih dokumentov, bil je zmeden in dezorientiran, zato sta naključna mimoidoča poklicala policijo. Malce kasneje je patrulja španske policije našla redkobesednega, od strahu tresočega se fanta in ga odpeljala na bližnjo postajo. Mladenič se je izkazal za zelo nekomunikativnega, ves čas je ohranjal obrambno držo in le občasno zamomljal kakšen komajda razumljiv stavek. Naslednji dan so ga odpeljali v dom za nepreskrbljene otroke in mladostnike. Za predstavnike španske socialne službe, je naslednji korak v razpletu te nenavadne situacije bil poskus ugotovitve identitete mladostnika, ki je očitno prestal veliko gorja. Po prihodu v dom je fant postal bolj komunikativen in naposled povedal, da je Nicholas Barclay. Povedal je tudi, da ga je pred tremi leti ugrabila nekakšna vojaška organizacija in ga iz Teksasa pripeljala v Španijo, v skrivno poslopje, nekje v španskih gorah, kjer je bil skupaj z drugimi ugrabljenimi otroki in mladostniki ves čas spolno zlorabljan. Nekaj dni nazaj je izkoristil nepazljivost svojih čuvajev in pobegnil. Španske oblasti so obvestile ameriško ambasado, ti pa so kontaktirali ameriški urad  za pogrešane osebe in dobili potrditev, da se Nicholas Barclay nahaja na seznamu pogrešanih. Neverjetna novica je kmalu dosegla tudi člane Nicholasove družine in njegova starejša sestra Carey je čez nekaj dni odletela v Španijo, da bi bratca pripeljala domov.  

Anglež Bart Layton je najprej delal kot televizijski producent in režiser, The Imposter pa je njegov prvi dolgometražni film, namenjen prikazovanju na velikem platnu. Film je premierno predvajan na lanskem Sundanceu in čeprav mu v mednarodni dokumentarni sekciji ni uspelo zmagati, gre za en izmed tistih naslovov, o katerem se je po zaključku festivala največ govorilo. Čeprav so nam ustvarjalci že s samim naslovom razkrili, v kateri smeri se bo razvijala zgodba, je pri podobnih filmih najbolje, če pred ogledom poznamo čim manj podrobnosti. Iz enakega razloga je težko pisati o tovrstnih filmih, brez razkrivanja bistvenih informacij. V zadnjih letih vedno več filmskih ustvarjalcev v sferi igranega filma posega po dokumentarističnih prvinah in na ta način svojim stvaritvam dodaja bolj realistično, pristnejše vzdušje. Tovrstna »izmenjava« poteka v obeh smereh in Laytonov film je lep primer zelo učinkovitega mešanja igranih in dokumentarnih elementov. Režiser  se pri rekonstrukciji dogodka iz preteklosti odloči za kombinacijo intervjujev z resničnimi protagonisti, med njihovo pripovedovanje pa spretno vplete igrane prizore, ki tudi vizualno pojasnijo, o čem ti govorijo. Ob tej zelo zanimivi strukturi, s pomočjo katere Layton ves čas ohranja odličen ritem in suspenz, gledalec nima problemov s koncentracijo. The Imposter učinkuje kot prvovrstni triler, ki nas od uvodnih minut priklene na sedež, intenzivnost tistega kar smo videli pa na koncu ne zbledi, temveč ostane z nami še dolgo po odjavni špici. V zadnji tretjini so odlično izrabljena nekatera dotlej zamolčana dejstva, ki na celo zgodbo vržejo drugačno luč in jo zasučejo v novo, nepričakovano smer. Ta novi moment je odlično izrabljen v zaključnih minutah filma, v katerih Layton z všečnimi montažnimi prejemi zgodbo mojstersko pripelje do vrhunca. Tako. Poskušal sem povedati karseda manj in vam obenem ponuditi dovolj razlogov, da Imposterju ponudite priložnost in se sami prepričate v njegovo kakovost. Trdno verjamem, da po ogledu ne boste razočarani.

Ocena:

Dark Horse, The Paperboy, Compliance

Dark Horse

Režija in scenarij:  Todd Solondz

Igrajo: Jordan Gelber, Selma Blair, Christopher Walken, Mia Farrow

Leto: 2011

Trajanje: 86 minut

Žanr: Drama

Država: ZDA

Abe je nikoli zares odrasel moški, ujet v telesu 30-letnika. Zguba, ki zbira igrače in figurice superherojev se za udobno življenje lahko zahvali podjetnemu očetu, ki mu je dal vse. Abe je celo življenje dobival stvari servirane na pladnju in mogoče prav zato ni nikoli dojel pravega pomena besed kot so: trud, delo, obveznost… Oče počasi obupuje nad njegovim življenjem, a ker sinku ob strani stoji mati, ga vseeno ne more povsem prekrižati. Nato Abe spozna Mirando, psihično nestabilno žensko, ki se po brodolomu v zasebnem in profesionalnem življenju vrne v zavetje doma svojih staršev. Izkaže se, da je prav disfunkcija obeh tista skupna točka, ki ju lahko zbliža. In ker Abe in Miranda nista običajen par, je tudi razvoj njunega odnosa vse prej kakor običajen. Na tretjem zmenku Abe Mirando zaprosi za roko in ko ta privoli, se začnejo priprave na novo poglavje v njunih življenjih. Vedno sem se z veseljem podajal v svet Todda Solondza, ki je vedno imel unikaten in nadvse zanimiv pogled na stanje duha ameriške družbe. Čeprav mi se počasi dozdeva, da ne bo nikoli več dosegel kvalitete, ki nam jo je ponudil s Srečo (Happiness, 1998), bom še naprej zvest spremljevalec njegovega dela.

The Paperboy

Režija:  Lee Daniels

Scenarij: Lee Daniels, Peter Dexter

Igrajo: Matthew McConaughey, Nicole Kidman, John Cusack, Zac Efron

Leto: 2012

Trajanje: 107 minut

Žanr: Triler

Država: ZDA

Ob velikanskem uspehu, ki ga je Američan Lee Daniels dosegel z dramo Precious (2009), obetavnem filmarju zagotovo ni manjkalo ponudb za sodelovanje, zato ne preseneča moč igralske zasedbe, ki jo je Daniels zbral pri naslovnem projektu. Daniels nas tokrat pelje v južno Florido sredi 60-ih let prejšnjega stoletja. Preporojeni Matthew McConaughey igra raziskovalnega novinarja, ki se v družbi svojega temnopoltega partnerja vrne v rojstno mesto, da bi raziskal zgodbo na smrt obsojenega zločinca Hillaryja Van Wetterja (John Cusack). Razburljivo novinarsko delo pritegne njegovega mlajšega brata Jacka in ta postane del ekipe, ki raziskuje primer. Vemo, da je dol na jugu vedno zelo vroče, a za seksualno prebujajočega najstnika Jacka se ozračje segreje za kakšno stopinjo več, ko se jim v raziskovanju Van Wetterjeve (ne)dolžnosti priključi vroča Nicole Kidman, ženska, ki se ji dopisovanje z okorelimi kriminalci zdi sila razburljivo. Njena korespondenca s Hilaryjem je bila tako intenzivna in zanimiva, da golobčka celo načrtujeta poroko. A prej je treba opraviti še eno malenkost - dokazati obsojenčevo nedolžnost in preprečiti njegovo usmrtitev. Ob tem grobem povzetku mogoče ni odveč poudariti, da Daniels zgodbo podaja iz Jackove perspektive, za njegove najstniške oči pa ni razburljivejšega prizora, od opazovanje vročih stegen Nicole Kidman.     

Compliance

Režija in scenarij: Craig Zobel 

Igrajo: Ann Dowd, Dreama Walker, Pat Healy, Philip Ettinger

Leto: 2012

Trajanje: 90 minut

Žanr: Krimi, Drama, Triler

Država: ZDA

Kraj dogajanja – restavracija s hitro prehrano. Izkušena poslovodkinja, ki se ji nasmiha napredovanje, pripravlja zaposlene na še en naporen delovni dan. Nekaj ur po začetku obratovanja v njeno pisarno pokliče policijski detektiv in ji pove, da se je na policiji oglasila stranka, ki je bila okradena v njihovi restavraciji. Kraje je osumljeno svetlolaso dekle za prodajnim pultom in policist želi poslovodkinjo prepričati, naj zaposleno pridrži do prihoda prve patrulje. Glavni cilj je osumljenko odpeljati v kakšen izoliran prostor, kjer se ta ne bo mogla znebiti ukradenega denarja in ji preprečiti dostop do garderob. Zmedena šefinja privoli v sodelovanje in osumljenko odpelje v skladišče, kjer bosta skupaj počakale na prihod policistov. Compliance je tiste sorte film, pri katerem, v čudu, sami sebi dopovedujemo, da je tisto kar gledamo vendarle izmišljotina, da se kaj takega ni moglo zares zgoditi. Četudi smo v uvodu informirani, da je film posnet po resničnih dogodkih. Compliance je zelo iritanten film in če zdržite do konca, boste nagrajeni z dogovorom na vprašanje, kje so meje človeške neumnosti.   

Lincoln (2012)

Slovenski naslov: Lincoln
Država: ZDA 
Leto: 2012
Žanri: Biografija, Dama, Zgodovinski 
Dolžina: 150', Imdb
Režija: Steven Spielberg
Scenarij: Tony Kushner, Doris Kearns Goodwin (knjiga)
Igrajo: Daniel Day-Lewis, Sally Field, David Strathairn, Tommy Lee Jones, Joseph Gordon-Levitt, James Spader, Hal Holbrook, John Hawkes, Jared Harris

Lincoln je film, o katerem so drugi že povedali vse, kar je bilo treba povedati. Eni ga kujejo v nebo, drugi so v pohvalah malce previdnejši, sila redki pa so tisti tretji, ki o filmu razmišljajo v negativnem kontekstu. Generalno gledano je film zadovoljil veliko večino in tudi moja malenkost se priklanja tej večini, le da samega sebe ne bi uvrstil med tiste, ki v filmu vidijo masterpis. S tem prispevkom zagotovo ne bom povedal nič novega, a ker je govora o enemu najbolj izpostavljenih filmov lanske letine, bom vseeno skupaj spravil nekaj vrstic in strnil svoje vtise. Pri tako znanemu glavnemu protagonistu se je nepotrebno zadrževati pri opisovanju vsebine, saj vsi dobro vemo, kdo je bil Lincoln. Povedal bom le, da se je Spielberg osredotočil na tisto ključno obdobje Lincolnovega predsednikovanja, v katerem je  največjemu med ameriškimi predsedniki uspelo skozi predstavniški dom kongresa spraviti 13. amandma ustave, s katerim je dokončno ukinjeno suženjstvo. Razen uvodnih prizorov bojevanja Spielberg dogajanje skoraj povsem odmakne od državljanske vojne in vojaških operacij, ki potekajo v ozadju, in se posveti Lincolnovim prizadevanjem za pridobitev potrebne dvotretjinske kongresne večine, s katero lahko uveljavi prepoved suženjelastništva. Snemanje je potekalo po scenariju Pulitzerjevega nagrajeneca Tonyja Kushnerja, ki je s Spielbergovem že sodeloval pri zgodovinski drami München (2005). Kushner je za izhodišče vzel knjižno uspešnico Team of Rivals: The Political Genius of Lincoln, priznane ameriške zgodovinarke in politične komentatorke Doris Kearns Goodwin, ki je poleg Lincolna biografsko obdelala še nekaj ameriških predsednikov (Johnson, Kennedy, Roosevelt). Za potrebe filma so uporabili zgolj tisti del knjige, ki govori o boju za sprejetje famoznega 13. amandmaja (cca dva meseca Lincolnoveg življenja). Iz tega materiala je Kusher ustvaril zanimive in prepričljive dialoge, s pomočjo katerih Spielberg zelo precizno rekonstruira eden najpomembnejših trenutkov ameriške zgodovine. 

Kakovost produkcije je na pričakovano visokem nivoju, kar še najbolj pride do izraza v zelo verni rekonstrukciji šestdesetih let devetnajstega stoletja. Janusz Kaminski , ki v vlogi direktorja fotografije s Spielbergom sodeluje že dve desetletji, odlično ujame vzdušje zaprašenih sejnih sob, pisarn in ostalih zaprtih prostorov, v katerih poteka večina dogajanja in se navdihnjeno igra s sencami, v svojem ikonografskem portretiranju glavnega protagonista. Generalno so vsi tehnični aspekti povsem v soglasju s Spielbergovo veličino, zbrana igralska elita pa odlično odgovori na vse zahteve, ki jih s seboj prinaša nastop v tako pomembnem filmu. Vsaj iz ameriškega zornega kota gledano pomembnem, saj menim, da gledalci iz ostalih delov sveta k filmu vseeno niso pristopili z enakim entuziazmom, kot so to storili Američani. Čeprav bom zdaj povedal tisto, kar že ves čas ponavljajo vsi, ki so pisali in govorili o naslovni stvaritvi, se bom hvalospevom na račun izjemnega Daniela Day-Lewisa priključil še sam in zatrdil, da bi vsak scenarij, po katerem zlati kipec ne bi še tretjič končal v njegovih rokah, predstavljal zares veliko presenečenje. Tako. Zdaj, ko sem zaključil s hvalospevi je čas, da kakšno vrstico posvetim razlogom, zaradi katerih Loncolna ne doživljam kot vrhunec filmskega ustvarjanja. Najbolj pomembno mi se zdi dejstvo, da sem po ogledu imel občutek, da sem spoznal le eno dimenzijo ameriškega velikana – tisto, v kateri se je ta kazal v očeh najbližjih sodelavcev – potemtakem tistih, ki so bili njegovi privrženci. Iluzorno je verjeti, da Lincoln ni imel svoje temne plati, ki so jo najbrž najbolje občutili njegovi sovražniki, vendar je Spielberg vse umazane posle prepustil njegovim lobistom in sodelavcem. Iz te perspektive je zelo jasno opazna manipulacija, ki za cilj ima romantiziranje lika in dela Abrahama Lincolna. Slabo razvit se mi zdi tudi del zgodbe, ki se osredotoča na predsednikovo družinsko življenje – iz priloženega je skoraj nemogoče razbrati, kakšen je bil Lincolnov odnos do njegove življenjske sopotnice (Sally Field), enako površno je orisan tudi odnos z njegovim prvorojencem Robertom, ki k razumevanju tega, kdo je bil njegov oče, ne prispeva veliko. Skratka, menim, da se je Spielberg Lincolna lotil preveč ikonografsko in se na ta način odpovedal bolj globinskem, večplastnem niansiranju glavne osebe. Čeprav filmu v resnici ne morem očitati prav veliko pomanjkljivosti, imam občutek, da je preformans Daniela Day-Lewisa edina podrobnost, ki bo ostala v trajnejšem spominu.   (-4)       

Ocena:

Rebelle [War Witch] (2012)

Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: War Witch
Država: Kanada
Leto: 2012
Žanri: Drama, Vojni
Dolžina: 90' ,  Imdb
Režija: Kim Nguyen
Scenarij: Kim Nguyen
Igrajo:  Rachel Mwanza, Alain Lino Mic Eli Bastien, Serge Kanyinda, Mizinga Mwinga, Ralph Prosper

V zadnjem mesecu sem se pretežno posvečal hollywoodski produkciji, ostale svetovne kinematografije pa so ta čas na račun številnih oskarjevskih kandidatov bile potisnjene na stranski tir. Večino ameriških filmov sem že obdelal, med tujejezičnimi nominiranci pa me je poleg naslovnega čakal še čilski No (Pablo Larraín, 2012). Pozitivni odzivi spremljajo Rebelle že od premiere v Berlinu (srebrni medved za glavno igralko in posebna nagrada ekumenske žirije), vendar so mnogi film opazili šele zdaj, ko je se je znašel med petimi nominiranci za zlati kipec. Četrti dolgometražni film quebeškega režiserja Kima Nguyena se odvija v neimenovani deželi Subsaharske Afrike, kjer že lep čas divja državljanska vojna. V spopadih med vladnimi silami in uporniki najkrajši konec navadno potegnejo nedolžni civilisti. Vdor upornikov v vas 12-letne Komone (Rachel Mwanza) je dan, ki ga nesrečna deklica ne bo nikoli pozabila. V pokolu, ki sledi, je ena izmed maloštevilnih preživelih prav Komona, ki si je pravico do življenja priborila s streljanjem v lastne starše. Uporniki jo odpeljejo v džunglo in jo skupaj z ostalimi prisilno mobiliziranimi otroci urijo za boj proti vladnimi silami. Po kratkotrajnem urjenju poveljniki otroke nafilajo z mamili in jih pošljejo v prve bojne linije; enaka usoda doleti tudi Komono, ki pod vplivom mamil vidi duhove umrlih. Ti jo v njenem ognjenem krstu opozorijo na sovražno zasedo, kar reši njeno življenje in življenja njenih soborcev. Sposobnost komunikacije z onstranstvom nepričakovano izboljša Komonin položaj - v deželi, kjer je vraževerje močno razširjeno, deklico razglasijo za vojno čarovnico. Svojo naklonjenost ji kmalu začne izkazovati Čarovnik, nekaj let starejši albino fant iz njene enote. 

Režiser in scenarist Kim Nguyen je na scenariju za Rebelle delal celih deset let. Raziskovanje sodelovanja  otrok v oboroženih spopadih v nekaterih afriških državah je bilo dolgo in zahtevno, saj je Nguyen želel zgodbo čim bolj približati dejanskim okoliščinam. Scenarij je bil večkrat popravljan, nekaj scenarističnih sprememb pa so naredili tudi med samim snemanjem. Režiser je ob prihodu v Kongo spoznal, da nadnaravno in spiritualno igra zelo pomembno vlogo v življenjih ljudi na tem koncu sveta, zato je ocenil, da je to posebnost, ki se jo splača vključiti v film. V luči tega spoznanja je pripoved dobila močno spiritualno komponento, pri vsej tej zadevi pa velja pohvaliti način, kako Nguyen v zgodbo integrira te elemente in jih podloži z ustreznimi utemeljitvami. Čeprav film govori o vojnih grozotah in nasilju, večina potencialno mučnih prizorov ostane izven kadra. Eksplicitno nasilje zamenjajo surrealistične podobe, ki odlično ponazarjajo stanje duha mlade afriške najstnice, soočene z bolečo izgubo najbližjih, vojnimi grozotami in prisilnim odraščanjem. Znotraj tega primarnega okvira Nguyen razvije presenetljivo tenkočutno zgodbo o prijateljstvu, ki kasneje preraste v nekaj več. Nič ne ustavi življenja in tudi v teh izjemno težavnih razmerah, življenje gre naprej. Iskreno dvorjenje bledoličnega fanta, ki ga kličejo Čarovnik (Serge Kanyinda), je sestavni del Komoninega odozorevanja in novi žarek upanja, za nesrečno najstnico.

Z vpeljavo romantičnih elementov zgodba naenkrat zadiha v drugačnem, optimističnem ritmu, ta segment pripovedi pa se mi zdi še posebej zanimiv zato, ker režiserju z njim uspe v izjemno neugodnih okoliščinah ustvariti prisrčno posvetilo prvi ljubezni in nam Evropejcem  (in ostalim »zahodnjakom«) približati drugo plat Afrike in afriške kulture. »Postala bom tvoja žena, če mi prineseš belega petelina,« pove Komona svojemu snubcu. In res, Čarovnik svojo nalogo vzame sila resno, a kmalu ugotovi, da so v tem delu sveta beli petelini sila redki. Iskanje belega petelina je nekakšna metafora za ljubezen v tem surovem, z bedo in smrtjo zaznamovanem okolju; ni jo lahko najti, je zelo redka, a vendarle obstaja in tisti ki so jo pripravljeni dovolj dolgo in vztrajno iskati, jo bodo tudi našli. Nguyen odlično meša magični realizem in surovo realnost, ki nas ves čas opominja, da tu ne smemo pričakovati hollywoodskega konca. Pohvaliti velja selekcijo neprofesionalnih igralcev, ki so jih ustvarjalci našli kar na ulicah Kinšase. Debitantka Rachel Mwanza je na več festivalih nagrajena za svoj igralski prispevek, ob njej velja omeniti zelo dober nastop Serga Kanyinde, prav tako naturščka, ki je odigral Čarovnika. Kima Nguyena doslej nisem poznal, a je Kanadčan s svojim četrtim filmom pustil zelo dober vtis in napovedal, da v prihodnosti od njega lahko pričakujemo še kakšno zanimivo zgodbo. Rebelle je dokaz, da manjše kinematografije niso obsojene na pripovedovanje zgodb iz domačega okolja, oziroma, da se lahko zelo uspešno nosijo z izzivi, ki jih prinašajo teme iz drugih koncev sveta.       

Ocena:

Zero Dark Thirty (2012)

Slovenski naslov: 00:30 - Tajna operacija
Država: ZDA
Leto: 2012
Žanri: Drama, Zgodovinski, Triler
Dolžina: 157 ' ,  Imdb
Režija: Kathryn Bigelow
Scenarij: Mark Boal
Igrajo: Jessica Chastain, Chris Pratt, Taylor Kinney, Scott Adkins, Joel Edgerton, Mark Strong, Mark Duplass, Harold Perrineau, Jason Clarke

Kathryn Bigelow še nikoli ni posnela t.i. studijskega filma. Ženska se je odločila, da želi imeti popolni kreativni nadzor nad  svojim delom in takšno stališče je pri stricih z denarjem, ki na vso zadevo gledajo iz povsem druge, dobičkonosne perspektive, praviloma nesprejemljivo. Kathryn je brez dvoma dobila svoj delež ponudb za delo na projektih, ki bi ji izdatno napolnili žepe in obraze stricev z denarjem razvlekli v širok nasmeh, vendar je 61-letna režiserka ves čas ostala zvesta svojim načelom. Pritiski so po Bombni misiji (The Hurt Locker, 2008) verjetno bili še močnejši, sploh ko je postalo jasno, da se režiserka pripravlja na snemanje filma o deset let trajajočem lovu na ameriškega sovražnika številka ena Osamo bin Ladna, vendar je Bigelow zadevo znova realizirala brez finančne pomoči velikih igralcev (proračun 40 milijonov dolarjev). Čeprav je Bigelow že prej kazala zanimanje za vojaške zgodbe [K-19: Črna vdova (K-19: The Widowmaker, 2002)], je do bistvenega zasuka v njeni karieri prišlo z začetkom sodelovanja z novinarjem, scenaristom in producentom Markom Boalom. Po njegovem časopisnem članku je Paul Haggis posnel V dolini smrti (In the Valley of Elah, 2007); Boal mu je pomagal pri scenariju in leto kasneje že dokončal svoj prvi samostojni scenarij, po katerem je posneta Bombna misija. Tandem Bigelow – Boal očitno odlično funkcionira – četudi ZD30 ne bo ponovil uspeha Bombne misije (6 oskarjev, 9 nominacij), je 5 nominacij več kot dovolj, da njuno vnovično sodelovanje označimo za zelo uspešno. ZD30 je eden tistih filmov, pri katerem je vse kar moramo vedeti o sami vsebini razvidno iz promocijskega materiala. Torej kratko in enostavno: film govori o desetletnem lovu na Osamo bin Ladna, v fokus pa so postavljena prizadevanja nadarjene Ciine operativke (Jessica Chastain), ki je s svojim vztrajnim delom in pronicljivostjo odkrila skrivališče najbolj iskanega človeka na zemeljski obli. 

Zgodba se odpre s črnim zaslonom, podloženim z zvočnimi posnetki žrtev terorističnih napadov. Panika, obup, poslavljanja ... To je pravzaprav edina pred-motivacija, s katero se v družbi nadebudne agente CIE podamo v lov na Bin Ladna in njegove pomagače. V prvih kadrih smo že sredi zaslišanja enega izmed članov teroristične mreže in že v teh kadrih nam režiserka v obraz vrže mučenje zapornikov. To je že prvi kavelj, na katerega so se obesili mnogi, ki so filmu očitali soglašanje z mučenjem vojnih ujetnikov, češ, da film zagovarja učinkovitost Ciinih zasliševalnih metod in nas želi prepričati, da cilj vendarle upravičuje izbrana sredstva. Resnica je po moji oceni popolnoma drugačna - režiserka ne soglaša z ničemer, ampak tako kot vsak dober filmar odlično ve, da je to točka, na kateri se gradiš avtentičnost. Še ptiči na vejah vedo, da je mučenje ujetnikov v času Busheve administracije sodilo med legitimne zasliševalne metode, zato ne vidim niti enega razloga, zakaj bi ti prizori bili sporni. Še več, menim, da so ustvarjalci vso zadevo še nekoliko omehčali in nam celo prizanesli z nivojem brutalnosti, ki je brez dvoma bil še veliko višji. ZD30 je film, ki od gledalca zahteva udeležbo in reakcijo, presojo če hočete, zato omenjene kritične odzive razumem kot dokaz, da je Kathryn Bigelow v svojem namenu uspela. (Jaz sem se ob prizorih mučenja denimo spraševal, kakšna oseba moraš biti, da lahko v praksi izvajaš takšne preiskovalne metode). V podporo tej tezi govori niz odločitev, s katerimi avtorica doseže želeni rezultat. 

Menim, da nam je Bigelow želela ponuditi nečustven pogled z distance, trezno kronologijo lova na najbolj iskanega terorista vseh časov, ki je prečiščen vseh klišejskih prejemov, kakršne navadno gledamo v hollywoodskih filmih. V tem je avtorica zelo dosledna: tukaj ne boste zasledili velikih komandnih prostorov z desetmetrskimi zasloni v živih barvah, uporabe trendovske računalniške grafike na zaslonih, ki nam pove kje smo in kaj se dogaja, kopice hi-tech pripomočkov in podobnih reči. Še več, če bi te iste like postavili v kakšen drug film, bi jim lahko celo očital karakterno podhranjenost in pomanjkanje čustvenega razpona. Poudarjam, v drugem filmu – pomanjkanje ozadja za liki je v naslovnem primeru ima funkcijo ohranjanja fokusa na mehaniki preiskovalno-obveščevalnega dela in je po svoje nekakšna antiteza vsem tistim filmom, ki so vloge svojih junakov pretirano olepševali, njihovo delovno okolje pa močno idealizirali. Tu ne boste našli junaka, čigar glavna naloga je kraja podatkov z računalniškega diska, iskanje super-pomembnega mikrofilma, ali junaškega izklopa stikala v zadnji sekundi, ki prepreči katastrofo. Ključ do uspeha so ure in ure na videz nepomembnega pregledovanja obveščevalnih podatkov in analiziranje le-teh, zbiranje drobtinic razsutih v stotinah zabeleženih zaslišanj in njihova pravilna umestitev v to zelo zapleteno sestavljanko. V svojem pristopu me ZD30 malce spominja na Siriano (Syriana, Stephen Gaghan, 2005), še nekoliko bolj pa na nedavno špijonsko uspešnico Kotlar, Krojač, Vojak, Vohun (Tinker Tailor Soldier Spy,Tomas Alfredson, 2011). Najmočnejši faktor pri dekonstrukciji žanrskih pravil pa je dejstvo, da je vloga prve violine pripadla ženski (in ne moškemu), ki ne potrebuje ljubimca, naklonjenega mentorja in globokega dekolteja, za uspešno opravljanje poklica. Maya je nadpovprečno bistra, samostojna in odločna ženska, ki se ne ustavi niti takrat, ko je treba nadrejenega močno stisniti za jajca (figurativno, seveda). Vse omenjene kvalitete je v  enemu svojih najboljših nastopov v karieri odlično združila vseprisotna Jessica Chastain, ki je moja favoritinja na bližajoči se podelitvi zlatih kipcev. Zdaj, ko sem videl vse kandidatke nimam nobenih dvomov, da je prav ona pokazala največ. 

Ocena: