Snowtown

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: Avstralija
Leto: 2011
Žanri: Krimi, Drama, Triler
Dolžina: 119' ,  Imdb
Režija: Justin Kurzel
Scenarij: Justin Kurzel, Shaun Grant
Igrajo: Lucas Pittaway,Daniel Henshall, Bob Adriaens, Louise Harris, Frank Cwiertniak, Anthony Groves

V predmestju največjega južnoavstralskega mesta Adelaide, zgrajenem za pripadnike delavskega razreda, živijo več ali manj tisti, ki nimajo prav veliko pod palcem. Med njimi najdemo tudi  16-letnega Jamieja, ki z mamo Elizabeth in mlajšima bratoma, Alexom in Nicholasom živi od državne podpore. Elizabeth je večino časa potrta verižna kadilka, ki ji življenje ni namenilo veliko radosti. Ko ji prijazni sosed Jeffrey ponudi pomoč, mu Elizabeth zaupa varovanje svojih otrok. To je bila poteza, ki jo bo vedno obžalovala, kajti Jeffrey je pedofil, ki med njeno odsotnostjo spolno izrabi otroke. V navalu besa Elizabeth fizično napade Jeffreyja pred njegovo hišo, novica o spolni zlorabi se hitro razširi po celem predmestju. Malce kasneje se na pragu Elizabethine hiše pojavi John Bunting in njegovi prijatelji, ki želijo pomagati družini in se maščevati pedofilskemu sosedu. John in Elizabeth kmalu postaneta  intimna, John s svojimi stališči in prijazno-zaščitniškim odnosom do otrok,  hitro pridobi njihovo zaupanje. Zdi se, da maminega novega fanta najbolj občuduje Jamie, ki v Johnu najde očetovsko komponento, ki jo tako močno pogreša v svojem življenju. John in Jamie preživita veliko časa skupaj,  hiša kmalu postane priljubljeno postajališče za Johna in njegove somišljenike, ki načrtujejo akcije proti znanim pedofilom v soseski. Toda Johnove zamisli so radikalne, pripravljen je storiti veliko več, kot bi lahko pričakovali. V načrtovanju maščevalnega pohoda John računa tudi na Jamiejevo pomoč.

Vemo, da se večina filmov posnetih po resničnih zgodbah začne z napisom, ki nas opozori, da je tisto kar sledi filmska verzija resničnosti. Pri Snowtownu tega opozorila ne zasledimo, čeprav gre za filmsko pripoved navdihnjeno z umori v Snowtownu, ki jih je zagrešil John Bunting in njegovi pomagači. Ob tem kar sledi, takšnega opozorila niti ne potrebujemo, kajti tisto kar pokaže Snowtown je predstavljeno na takšen način, da dvomov o avtentičnosti ne more biti. Režiser-debitant  Justin Kurzel je s pomočjo Shauna Granta spisal scenarij o a najbolj razvpitem avstralskem serijskem morilcu, ki je pod zemljo spravil najmanj dvanajst ljudi. Pri tem sta si pomagala s knjigama, The Snowtown murders in Killing for Pleasure,  veliko gradiva je bilo zabeleženo  tudi skozi medijsko pokrivanje tega zelo odmevnega primera. 

Zgodbo spremljamo iz perspektive mladega Jamieja Vlassakisa, ki jenaša vez z Johnom Buntingom in njegovimi dejanji. Kurzel pokaže veliko spretnosti pri pojasnjevanju načinov, kako se lahko radikalna prepričanja enega človeka, ki v končnici mutirajo v morilske namene, širijo znotraj skupnosti. John Bunting je človek s prepričljivim nastopom in očitnimi voditeljskimi sposobnostmi, ki svojo avtoriteto iz dneva v dan bolj utrjuje, njegovi presoji in ukazom se ne upa ugovarjati nihče. Bunting  je prehodil pot od vročekrvnega zaščitnika šibkih, do hladnokrvnega morilca in na tej poti izrabil in uporabil vsakogar, ki se je znašel v njegovi bližini. Med pomožno delovno silo je bil tudi Jamie Vlassakis, kasneje glavna priča tožilstva v sodnem procesu zoper Johna Buntinga. V prvi polovici filma nam režiser ne pokaže nasilja povezanega z umori. S posilstvom, zlorabo otrok in krutim ravnanjem s truplom živali,  zelo učinkovito podkrepi temačno atmosfero in nas tako pripravi na grozodejstva, ki sledijo. Kurzel se v nadaljevanju odloči za filozofijo manj je več in razen v enem primeru, ne poseže po nazornem prikazu nasilja. Groza je navadno za vogalom, v drugi sobi, jo čutimo v zraku, najpogosteje na obrazu in v očeh mladega Jamieja. V tej ključni vlogi je Kurzel potreboval prepričljiv nastop, odločitev, da vlogo zaupa debitantu je bila tvegana poteza, ki se je na koncu odlično obnesla. Mlademu Lucasu Pittawayu, je v vlogi z zelo malo dialoga, uspelo s telesno in obrazno mimiko pričarati Jamiejevo emotivno napetost in mentalno labilnost. Ničkaj slabši, če ne boljši, je Daniel Henshall, edini profesionalni igralec med nastopajočimi, ki bo marsikomu nagnal strah v kosti s svojo upodobitvijo Johna Buntinga. Izpostaviti velja še debitantski nastop Louise Harris v vlogi Elizabeth.  Prevladujoča sivina in uporaba hladnih odtenkov (direktor fotografije Adam Arkapaw, ki je s kamero ujel tudi lanskoletni avstralski hit Živalsko kraljestvo) v kombinaciji z minimalistično glasbeno podlago odlično spremlja pripovedne motive in avtentične snemalne lokacije. Ne glede na vse dobre strani, Kurzelov film ima tudi nekaj resnih pomanjkljivosti. Namreč, zgodbi je mestoma zelo težko slediti, saj režiser zgodbo podaja z malo razumevanja za gledalčevo tavanje v temi, večkrat ne razumemo razloge nekaterih dejanj, pogosto se lovimo in sprašujemo kdo je kdo in kakšna je njegova vloga. Sprašujem se, kaj je režiser želel doseči z nekaterimi epizodami (denimo striptiz, ki ga za Buntinga izvaja debeluška), a se obenem zavedam, da režiser najprej želi poudariti Buntingov vpliv na okolico in zato nekoliko manj prostora posveča njegovim motivom. Kakorkoli, gre za film, ob katerem ne moremo ostati ravnodušni, film, ki se upravičeno uvršča med najbolj opazne avstralske filme tekočega stoletja.     

Ocena: