Enough Said (2013)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2013
Žanri: Komedija, Drama, Romantični
Dolžina: 93' ,  Imdb
Režija: Nicole Holofcener
Scenarij: Nicole Holofcener
Igrajo: Julia Louis-Dreyfus, James Gandolfini, Catherine Keener, Toni Collette, Tracey Fairaway, Tavi Gevinson

Enough Said me je pritegnil iz dveh razlogov. Najprej zato, ker v njem igra pokojni James Gandolfini, ki ga zelo cenim in potem še zato, ker je film režirala Nicole Holofcener, ki pri meni uživa precejšnji režiserski ugled. Nicole Holofcener je doslej režirala štiri celovečerce: prvenec Walking and Talking (1996), ki ga nisem videl, za katerim sta prišla všečna Lovely & Amazing (2001) in Friends with Money (2006), ter moj osebni favorit Please Give (2010). Za tiste slabše informirane mogoče ni odveč omeniti, da je Gandolfini tu odigral svojo predzadnjo vlogo, njegova zadnja vloga pa je nastop v krimi drami The Drop, hollywoodskem debiju obetavnega belgijskega režiserja Michaëla R. Roskama (Rundskop).  

Zgodba se začne z zabavo, kamor se naša glavna junakinja Eva (Julia Louis-Dreyfus) odpravi v družbi  najboljše prijateljice Sarah (Toni Collette) in njenega moža. Eva je profesionalna maserka, ki je po propadlem zakonu že nekaj let samska. Zato želi srečati moškega in prisotnost na množičnih zabavah je korak v tej smeri. A že po kratkem sprehodu med neznanci je jasno, da bo med povabljenci ni moškega, ki bi jo zanimal. Z damami je situacija nekoliko boljša; Eva spozna pesnico Marianne (Catherine Keener), s katero se zaplete v prijeten razgovor in se z njo celo zmeni za masažno terapijo na domu. Nato po naključju spozna Alberta (James Gandolfini), nekoliko preobilnega ločenca, ki je fizično ne privlači, a s katerim se kljub temu lepo ujame. Nekaj dni kasneje je Abert preseneti s povabilom na zmenek. Eva naslednji večer ob prijetni večerji zadovoljno ugotavlja, da ni storila napake, saj je Albert prijeten in duhovit moški, s katerim ima veliko skupnega. 

Enough Said bi najlažje opisal kot romantično komedijo za srednja leta. Nicole Holofcener je znova sama spisala scenarij, pred kamerami pa je njena stalna sodelavka Catherine Keener. 53-letna Newyorčanka s svojim novim celovečercem nadaljuje s prejšnjimi filmi začrtano pot — prevladujoči motivi so znova družinska dinamika, prijateljstvo, medčloveški odnosi in iskanje ljubezni, začinjeni z blagim, nepretencioznim humorjem in kančkom melodrame. Tisto, kar mi je pri njenih filmih posebej všeč je občutek za doziranje melodrame, saj režiserka kljub obravnavi tem, ki so kot ustvarjene za pretiravanje s sentimentalnostjo in melodramo svojim filmom ne dovoli, da prestopijo tisto mejo, po kateri čustva izzvenijo ponarejeno. Tudi tukaj pride do izraza njena nadarjenost za pisanje zanimivih dialogov prežetih z nevsiljivo komiko, ki primerno sprostijo vzdušje, a obenem ne ogrožajo resnosti pomembnih vprašanj. Gandolfini je še enkrat dokazal, da je igralec, ki lahko zelo prepričljivo odigra tudi povsem običajne vloge. Julia Louis-Dreyfus svoje delo opravi solidno, kemija med njo in Gandolfinijem je dobra, vendar v skupnih kadrih ni težko opaziti Gandolfinijeve igralske superiornosti. Od igralcev in igralk v pomembnejših stranskih vlogah velja izpostaviti vedno suvereni Catherine Keener in Toni Collette. Enough Said je soliden filmček, toda Nicole Holofcener z njim žal ne doseže kakovosti svojih prejšnjih stvaritev. Kot glavno pomanjkljivost filma bi izpostavil predvidljivost — takoj ko je Catherine Keener omenila bivšega me je prešinila misel, za katero sem upal, da se ne bo uresničila. Na žalost, zgodilo se je prav to.

Ocena:

Her (2013)

Slovenski naslov: Ona
Država: ZDA
Leto: 2013
Žanri: Drama, Romantični, ZF
Dolžina: 126' ,  Imdb
Režija: Spike Jonze
Scenarij: Spike Jonze
Igrajo: Joaquin Phoenix, Scarlett Johansson, Chris Pratt, Rooney Mara, Amy Adams, Matt Letscher, Kristen Wiig 

Prihodnost kot si jo predstavljajo filmski ustvarjalci je od nekdaj bila zelo zanimivo gradivo. Eni so bili bolj, drugi spet manj domiselni pri snovanju teh futurističnih svetov, sam vizualni dizajn prihodnosti je (pre)pogosto bil glavna skrb ustvarjalcev, manj pomembna pa je bila sama vsebina, oziroma kvaliteta zgodbe. Ali drugače, filmarje je zanimala prihodnost, ne pa tudi človek in njegov položaj v prihodnosti. Spike Jonze, ki tokrat prvič režira po lastnem scenariju, se je zadeve lotil na drugačen način. Jonza zanima predvsem človek in okoliščine v katerih bo ta bodoči človek živel, zanima ga kakšno bo njegovo počutje, zanimajo ga njegovi strahovi, negotovosti in navade. Zato nam v svoji najnovejši stvaritvi poleg spoznanja, da moški v prihodnosti nosijo zelo globoke hlače, pričakovanega razvoja zabavne elektronike in brezžičnega dostopa do interneta po načelu vedno in povsod, ne ponuja prav veliko tipičnega zf vizionarstva. Prihodnost, kot jo vidi Jonze, je takšna, da o njej ne razmišljamo kot o nekakšni zelo oddaljeni bodočnosti, ampak kot nečem, kar bomo izkusili relativno hitro. Prav ta očitna vez med sedanjostjo in prihodnostjo, ki deluje kot povsem možen upgrade sedanjosti, je tisti odločilni faktor, ki poraja občutke verjetnosti, celo neizogibnosti. 

Glavni protagonist filma Theodore Twombly bi z manjšimi prilagoditvami brez težav lahko obstajal tudi v sedanjosti. Theodore se je pred nekaj meseci razšel s soprogo Catherine. Še ni podpisal ločitvenih dokumentov, saj po tihem upa, da še vedno ni konec. A ker ni pripravljen storiti nič, da se stvari izboljšajo, je bolj ko ne jasno, da njegovo krhko upanje počiva na zelo majavih temeljih. Namesto ukrepanja se Theodore raje prepušča melanholiji, vedno znova v glavi vrti film nazaj in se spominja srečnih trenutkov s Catherine. Theo je zaposlen v podjetju, ki za ljudi, ki ne znajo najbolje izraziti svojih čustev, po naročilu piše sentimentalna pisma. Z njegovim delom so zadovoljne stranke in nadrejeni, a zdi se, da ga narava njegovega poklica še dodatno oddaljuje od resničnih čustev in interakcije z ljudmi. Njegova edina vez z resnično osebo je prijateljstvo z Amy, ki živi v isti stavbi. Nekega dne Theodorjevo pozornost pritegne reklama za najnovejši operacijski sistem, ki uporabniku ponuja veliko več, kakor zgolj asistenco pri vsakdanjih opravilih. OS je lahko prijatelj, ki mu zaupaš svoje težave, samostojno razmišljajoča entiteta, ki z uporabnikom ustvari zelo specifično razmerje, se sproti uči in je celo zmožna razviti lastno zavest in čustva. Skratka, ta sofisticirana oblika umetne inteligence, ki v našem primeru nosi ime Samantha, razen telesa ima vse značilnosti resnične osebe, je rahločutna in izjemno zabavna. Na začetku je Samantha za Theodorja le zelo priročna asistentka, toda njun odnos hitro postane zelo prijateljski in kasneje še bolj evolvira in na neki točki preraste v pravo romanco.

Spike Jonze je filmar, k z vsakim novim filmom dokazuje, da tam nekje zunaj še vedno obstajajo neodkriti teritoriji, ki se jih splača raziskati. Jonze je zgolj s tremi celovečerci pridobil reputacijo inovativnega filmarja, avtorja, ki z vsakim novim filmom ponudi nekaj novega, nevsakdanjega, nekaj, kar nimamo priložnost videti vsak dan. Odnos med človekom in umetno inteligenco sam po sebi ne prinaša nič novega, vendar tu na sceno stopi Jonzova sposobnost, da akceptira filmsko zgodovino tovrstnih poskusov, od znamenitega HALa 9000 dalje, in ji doda novo, razburljivo dimenzijo. Ta njegova sposobnost se najprej manifestira v preciznem, vrhunsko izpiljenem scenariju, v katerem Jonze opredeli tista najpomembnejša izhodišča, ter zariše najpomembnejše smernice/strukturo razvoja dogodkov. Ob gledanju filma kljub fantastični premisi nisem imel občutka, da gledam nekaj, kar je nestvarno, nekaj, kar se nikoli ne bi moglo zgoditi. Mislim, da je Jonze ustvaril odlično projekcijo sedanjosti v prihodnost in kar je še bolj pomembno, svojo projekcijo je uspel podkrepiti s prepričljivo notranjo logiko. Ravnanje likov s Samantho vred je naravno in v skladu z zastavljenimi pravili. Skratka logično in razumljivo. 

Opozorilo: spoilerji 

Po moji oceni je ključ za razumevanje filma skrit v tisti kratki epizodi podpisovanja ločitvenih dokumentov, med katerim Theodore prizna zdaj že bivši ženi, da njegova nova ljubezen ni ženska iz krvi in mesa, ampak sofisticiran primerek programske opreme. Bivša ga obtoži, da ni nikoli mogel prenesti resničnih čustev, da ji ni stal ob strani v težkih trenutkih in ni razumel njenih težav. Na začetku je bilo vse v redu, a ko se je znašla v psihični krizi, ji ni stal ob strani. Ni trpel z njo. Namesto tega jo je želel popraviti z antidepresivi. Želel je žensko, ki bo projekcija njegovih pričakovanj, osebo ki od njega ne bo zahtevala žrtev. Šele ko boli, izveš kdo si. In izveš kdo so ljudje, ki te obkrožajo. Nekako tako. Iz teh spoznanj lahko izvlečemo določene zaključke. S tem smo dobili odgovor na vprašanje, zakaj je pravzaprav razpadel Theodorjev zakon, pa tudi odgovor, zakaj mu tako ustreza romanca s Samantho. Theodor je v resnici človek, ki nima dovolj poguma, da pokaže in sprejme pristna čustva. Zato mu je veliko lažje verjeti v neko iluzijo ljubezni, privid sreče, če hočete. Iz tega individualnega primera lahko centralno idejo filma apliciramo na celotno družbo (v kadrih na prostem, med množico, opazimo veliko ljudi ki govorijo s svojimi namišljenimi prijatelji), ki je povsem izgubila stik z realnostjo, človek, kot njena osnovna celica pa stik resničnimi čustvi. Obrise te bodoče družbe ni težko prepoznati v aktualnih trendih in po moji oceni se v tej resnici skriva glavna poanta filma. Na koncu, ko Samantha zapusti Theodorja, odide v družbo sebi enakih in se tako na nek način socializira, mu umetna inteligenca sporoča, naj enako stori tudi sam. Zdaj sem že občutno predolg, zato bom za konec le izpostavil znova odličnega Joaquina Phoenixa in kot zanimivost omenil, da je Samanthi glas najprej posodila Samantha Morton (od tod ime), ki jo je potem v post-produkcijski fazi zamenjala Scarlett Johansson. Imel sem namen tej potezi Spika Jonza nameniti nekaj več pozornosti in se malo poigrati z motivi za zamenjavo, a ker sam kot rečeno predolg, naj zadeva ostane omenjena zgolj kot zanimivost. (-5)

Ocena:

Rush (2013)

Slovenski naslov: Dirka življenja
Država: ZDA, Nemčija, VB
Leto: 2013
Žanri: Akcija, Biografija, Drama
Dolžina:  123' ,  Imdb
Režija: Ron Howard
Scenarij: Peter Morgan
Igrajo: Daniel Brühl, Chris Hemsworth, Olivia Wilde, Natalie Dormer, Lee Asquith-Coe, Tom Wlaschiha, Alexandra Maria Lara, Rebecca Ferdinando, Jamie Sives, Joséphine de La Baume

Dirka življenja je drugi skupni projekt režiserja Rona Howarda in scenarista Petera Morgana, ki sta že uspešno sodelovala pri zgodovinski drami Frost/Nixon (2008). Pri večini filmov o katerih pišem je režiser tista oseba, ki ji pripisujem največji odstotek avtorskih zaslug, čeprav razumem, da je v produkcijo posameznega filma vpleteno veliko ljudi, ki so v končni izdelek vgradili svoje strokovno znanje. Scenarij, igranje, fotografija, glasba… vse to postorijo ljudje, brez katerih se večina filmov ne bi dalo posneti. A na koncu je režiser tisti, ki drži dirigentsko palico in v smiselno celoto komponira prispevke vseh sodelujočih. Razmerje med režiserjem in ostalimi, ki tako ali drugače sodelujejo pri nastajanju filma, je odvisno od številnih dejavnikov, v skladu s temi razmerji filme lahko delimo na avtorske in tiste, pri katerih so režiserji zgolj najeta delovna sila. Poznamo tudi nekakšne vmesene modele, v katerih režiser določene odločitve prepušča igralcem, direktorju fotografije, scenaristu. Ta razmerja so pogosto definirana z vložkom, ki ga v film prinaša posameznik in v naslovnem primeru dobršen del avtorstva velja pripisati scenaristu Peteru Morganu, nekakšnem idejnem očetu celotnega projekta. Zanimivo je, da v njegovem prvem scenarističnem osnutku ni bilo dirkalnih sekvenc in ostalih produkcijsko dragih elementov, saj je projekt v tej zgodnji fazi bil zamišljen kot nizkoproračunski film. Šele kasneje je projekt prerasel nizkobudžetne okvirje, dobil  uveljavljeno režisersko ime (prva izbira Paul Greengrass je kasneje zamenjan z Ronom Howardom), Peter Morgan pa je v intenzivnih pogovorih z Nikijem Laudo še dodatno izpilil scenarij in v film vključil tudi prizore na dirkališčih. 

Zgodba inštalirana v 70-ta leta prejšnjega stoletja nas pelje v svet Formule 1 in nam predstavi rivalstvo med avstrijsko dirkalno legendo Nikijem Laudo in njegovim angleškim rivalom Jamesom Huntom. Rivalstvo, ki se je med dirkačema začelo že v nižji seriji (Formula 3), se je nadaljevalo tudi potem, ko sta se oba prebila v najbolj prestižen razred avtomobilskih dirk. V Huntovem preboju v Formulo 1 je odločilno vlogo (poleg dirkaških kvalitet) odigral entuziazem lastnikov dirkalnega moštva Hesketh Racing, za katerega je Anglež dirkal v nižjih serijah. Lastniki moštva so se želeli dokazati na najvišjem nivoju, priložnost za dokazovanje pa je dobil tudi Hunt, ki ga je z lordom Heskethom (latnikom moštva) družilo pristno prijateljstvo. Lauda je svoj mesto v Formuli 1 našel pri moštvu BRM, pri katerem je enostavno kupil sedež drugega dirkača. Lastnikom moštva je kmalu postalo jasno, da so oni tisti, ki bi morali plačevati Laudino zanje, saj se disciplinirani in neverjetno metodični Avstrijec hitro pokazal iz kakšnega testa je. Lauda ni bil le izjemen dirkač, ampak tudi človek z veliko tehničnega znanja, ki je v sodelovanju z mehaniki bistveno izboljšal bolid. Avstrijec se je že naslednje leto preselil k Ferrariju in leta 1975 prvič osvojil naslov svetovnega prvaka. Huntov dirkalnik je v tem obdobju bil povsem nekonkurenčen, toda Hunt je v naslednji sezoni dobil sedež pri McLarenu in se tako ponovno znašel za volanom dirkalnika, s katerim lahko resno izzove Laudo.

Povzetek vsebine faktološko predstavi najpomembnejše točke filma, okoli katerih Howard in Morgan izgradita natančno karakterno študijo obeh centralnih protagonistov. Mislim, da je tu zelo pozitivno predvsem to, da je narejen odmik od klišejskega koncepta enega osrednjega protagonista, ki se bori proti drugem, manj simpatičnem, pogosto zlobnem in nasploh manj človeškem oponentu. Torej, nobenega izmed obeh glavnih dirkačev se ne slika kot antagonista, ampak se poskuša ujeti približek realnosti in mislim, da je to eden izmed razlogov, zaradi katerih Dirka življenja ni samo še en film o dirkanju. Nekatere stvari so resda filmsko prirejene (med Laudo in Huntom nikoli ni bilo takšne napetosti, kot to prikaže film), pa tudi njuno rivalstvo je nekoliko prenapihnjeno, saj Hunt s svojimi dirkaški dosežki ni nikoli dosegel Laudine veličine. Šele Laudina nesreča, ki je tisti ključni dirkalni vrhunec filma, Huntu omogoči osvojitev njegovega edinega naslova svetovnega prvaka. A kot rečeno, tandem Howard-Morgan težišče zgodbe z dirkališč pametno prestavi na oba glavna protagonista in njuna življenja. Mogoče je eden izmed razlogov za dobro funkcioniranje filma dejstvo, da sta Lauda in Hunt bila takorekoč diametralno nasprotna karakterja, s povsem različnimi dirkaškimi in življenjskimi filozofijami. Hunt je priljubljen, konstantno obkrožen z ljudmi, dekleta sama skačejo v njegovo posteljo, Lauda pa je germansko hladen, zadržan človek, ki vedno razmišlja in deluje premišljeno. Toda Laudi kljub izraziti čustveni racionalnosti (v spomin se vtisne izjava: Sreča je sovražnik) uspe vzpostaviti pristno vez s soprogo, medtem ko Huntov zakon razpade ravno zaradi njegove čustvene nedostopnosti. Ena izmed postavk, ki filmu prinaša pomembne točke je odlično vintidž vzdušje, poustvarjeno s skrbno izbiro oblačil, glasbe, rekvizitov in rumenkasto zrnato fotografijo. Najmočnejši vtis pa pustita odlična glavna igralca — že  kolega Paucstadt je v svojem zapisu ugotavljal, da je Daniel Brühl v najboljši formi doslej — jaz bi pa izpostavil še malo manj impresivnega, a kljub temu zelo prepričljivega Chrisa Hemswortha, ki je tu pokazal velik igralski potencial. Ob korektni režiji Rona Howarda bi še posebej izpostavil scenaristično spretnost Petera Morgana, ki je zgodbo prikrojil okusu množic, a vseeno ohranil dovolj zanimivih podrobnosti in karakternih detajlov, kar v seštevku tvori zgodbo, v kater lahko uživajo tudi tisti, ki jih dirkanje pretirano ne zanima. Morgan, ki je s scenarijem za odlični Prekleti United (The Damned United, Tom hooper, 2009) že dokazal, da mu ležijo športne biografije, je znova postavil odličen scenaristični temelj, na katerem je Howard zgradil eden najboljših filmov o formuli 1. Dirka življenja ni popoln film, saj mu ob fokusu na Laudo in Hunta zmanjka časa za karakterizacijo obeh pomembnejših ženskih likov, ki so povsem ploščati. Moteča je recimo tudi lebdeča podoba Laudine soproge, v trenutkih ko dirkač zaradi varnostnih razlogov prekinja dirko — gledalcu vsega res ni treba narisati — a te manjše pomanjkljivosti kljub temu ne skazijo zelo dobrega celostnega vtisa. 

Ocena:

Sundance 2014 - Nagrajenci

Sinoči je s podelitvijo nagrad arhiviran še en Sundance, ki je znova ponudil številne zanimive naslove in občutno podaljšal moj že tako predolg seznam filmov, ki jih želim videti. Najbolj na udaru so seveda tisti, ki so sinoči na podiju prejemali nagrade, a tudi med nenagrajenimi filmi se praviloma skriva kar nekaj biserčkov, ki jih šele bomo odkrili. Najpomembnejšo nagrado, tisto namenjeno najboljšem igranem celovečercu v ameriški konkurenci, je prejela glasbena drama Whiplash (režija: Damien Chazelle), zgodba o 19-letnem bobnarju, ki je pripravljen storiti skoraj vse, da doseže glasbeno perfekcijo. Pri dosegi tega cilja mu bo poskušal pomagati  brutalni glasbeni inštruktor J.K. Simmons. V ameriški dokumentarni sekciji se je žiriji najbolj prikupil Rich Hill (režija: Tracy Droz Tragos, Andrew Droz Palermo), zgodba o odraščanju treh najstnikov v majhnem mestecu Rich Hill. V mednarodni konkurenci igranih filmov je žirijo najbolj prepričala čilska drama To Kill A Man, ki govori o življenju običajnega človeka, ki se naenkrat znajde na udaru uličnih huliganov, ki grenijo življenje nemočnih prebivalcev nekoč varne soseske. V mednarodni dokumentarni sekciji je slavil sirski Return to Homs, pripoved o nogometašu in kamermanu, ki sta v viharju sirskega spopada žogo in kamero zamenjala za orožje. 

Nagrade v pomembnejših kategorijah:

U.S. (Drama): Whiplash, Režija: Damien Chazelle
U.S. (Dokumentarec): Rich Hill, Režija: Tracy Droz Tragos, Andrew Droz Palermo
World Cinema (Drama): To Kill A Man, Režija: Alejandro Fernández Almendras
World Cinema (Dokumentarec): Return to Homs, Režija: Talal Derki
Nagrada občinstva U.S. (Drama): Whiplash, Režija: Damien Chazelle
Nagrada občinstva U.S (Dokumentarec): Alive Inside, Režija: Michael Rossato-Bennett
Nagrada občinstva World Cinema (Drama): Difret, Režija: Zeresenay Berhane Mehari
Nagrada občinstva World Cinema (Dokumentarec): The Green Prince, Režija: Nadav Schirman
Nagrada občinstva v sekciji Next:  Imperial Dreams, Režija: Malik Vitthal
Režija (U.S. Drama): Cutter Hodierne - Fishing without Nets
Režija (U.S. Dokumentarec): Ben Cotner & Ryan White - The Case Against 8
Režija World Cinema (Drama): Sophie Hyde - 52 Tuesdays
Režija World Cinema (Documentarec): Iain Forsyth & Jane Pollard - 20,000 Days on Earth
Nagrada za scenarij Waldo Salt (Drama): The Skeleton Twins,  Craig Johnson & Mark Heyman
Nagrada za scenarij World Cinema:  Blind, Eskil Vogt

Captain Phillips (2013)

Slovenski naslov: Kapitan Phillips
Država: ZDA
Leto: 2013
Žanri: Avantura, Biografija, Drama 
Dolžina: 134' ,  Imdb
Režija: Paul Greengrass
Scenarij: Billy Ray, Richard Phillips (knjiga)
Igrajo: Tom Hanks, Barkhad Abdi, Barkhad Abdirahman, Faysal Ahmed, Mahat M. Ali, David Warshofsky

Moram priznati, da je Kapitan Phillips že od samega začetka film, ki me nekako ni pretirano zanimal, saj sem ves čas imel občutek, da bom v njem težko našel kakšno dodano vrednost, oziroma presenečenje. Kljub dejstvu, da je film z režiserskega stolčka krojil Paul Greengrass in nastopu Toma Hanksa v naslovni vlogi. In ker večina dobro pozna zgodbo o reševanju 53-letnega kapitana Richarda Phillipsa, o kateri so pred nekaj leti poročali vsi svetovni mediji, se v tem prispevku niti ne bom pretirano trudil skrivati morebitne spoilerje. Zato opozarjam vse tiste, ki še ne poznate vsebine, oziroma končnega izida in se želite v polni nevednosti posvetiti filmu, da vas v nadaljnjem tekstu čakajo informacije, ki lahko pokvarijo vašo izkušnjo. Zgodba nas vrača v leto 2009, ko je ameriška tovorna ladja Maersk Alabama zapustila luko v Omanu in ob vzhodni afriški obali odplula proti skrajnem jugu črne celine. Pot jo pelje skozi nevarne mednarodne vode nedaleč stran od somalijske obale, v katerih se je pred tem zgodilo več ugrabitev in poskusov ugrabitve. Disciplinirani kapitan se dobro zaveda potencialne nevarnosti, zato ves čas vztraja na polni pripravljenosti članov posadke in vneto opozarja na dosledno upoštevanje varnostnih protokolov. Ko se na zaslonu njihovega radarja pojavijo dva manjša čolna, ki se hitro približujeta ladji, kapitan ne izgublja čas. Takoj sproži varnostno proceduro in mornarje pripravi na potencialno grožnjo. Malce kasneje sta čolna že blizu in vsi dvomi so razblinjeni. Plovila sta polna oboroženih piratov, proti katerim neoborožena posadka nima veliko možnosti. Toda kapitan se ne misli kar tako vdati, zato z različnimi manevri in vodnimi topovi poskuša čolna obdržati na varni distanci. S pametno taktiko mu uspe odbiti prvi napad, vendar se pirati po krajšem premoru vrnejo — tokrat  še bolj odločni prevzeti kontrolo nad ameriško ladjo. 

Pri produkcijah tipa Kapitan Phillips ni težko predvideti, kakšen film lahko pričakuješ. Priljubljeni ameriški motiv junaškega posameznika, pospremljen z demonstracijo superiornosti ameriške vojaške mornarice sta postavki, brez katerih se očitno ne da posneti ameriškega filma o ugrabitvi ameriške ladje. Seveda, ustvarjalci se kljub temu ne odpovedo poskusu zbujanja vtisa večplastne obravnave problema piratstva (kamera nam za nekaj trenutkov prikaže bedo, v kateri živijo somalijski ribiči/pirati) in poskusu prepričevanja gledalca v dobrodušnost poštenih zahodnjaških korporacij (ladja pelje več ton humanitarne pomoči), a v končnici pod črto žal ostaneta zgolj že omenjeni postavki: herojstvo posameznika in manifestacija ameriške superiornosti. Ne želim biti pretirano kritičen, saj konec koncev z videnim sploh nisem bil nezadovoljen, a vseeno bi v filmu s takšno tematiko želel videti večdimenzionalno obravnavo izpostavljenih problemov. Kakorkoli, Greengrass se še enkrat več izkaže za zelo dobrega režiserja akcijskih prizorov, kar še posebej pride do izraza v prvem delu filma, med prikazom prizadevanj piratov, da prevzamejo kontrolo nad ladjo. Pregon s čolni, obrambni prejemi kapitana Phillipsa in samo zavzetje ladje; vse to je več kot dobro speljano. Po prevzemu kontrole pirati želijo ugotoviti koliko talcev jim je uspelo zajeti in tu film zaide v svojo manj prepričljivo etapo, v kateri ustvarjalci celo pozabijo, da so mornarji v podpalubju ob zajetju vodje piratov v roke dobili kos avtomatskega orožja. V nadaljevanju, v katerem nas čaka izmenjava talcev in kapetanovo požrtvovalno dejanje, zaseženo orožje ostane pozabljeno nekje v podpalubju.

V naslednji etapi, ki se razteza do samega (srečnega) konca, Greengrass kombinira priprave ameriške mornarice na reševalno akcijo z dogajanjem v reševalnem čolnu, v katerem Phillips in ugrabitelji čakajo na začetek pogajanj. Občutek je, da je ta del filma po nepotrebnem razvlečen, pa tudi da se Phillipsu v teh trenutkih pripisuje preveč pomembna vloga, v smislu samega vpliva na razvoj dogodkov. V interpretaciji kakšnega manj sposobnega igralca bi ta očitek verjetno še bolj bodel v oči, a na srečo je Hanks vrhunski igralec, ki iz takšnega položaja zna izvleči maksimum. Na drugi strani mu zelo dobro parira njegov glavni oponent, prepričljivi Barkhad Abdi (nominacija za oskarja) in tukaj vsekakor velja izpostaviti dober casting. Med ogledom in po ogledu si enostavno nisem mogel pomagati, da filma v bistvenih točkah nebi primerjal z dansko Ugrabitvijo (Kapringen, Tobias Lindholm, 2012), ki z enako snovjo doseže veliko boljši rezultat od naslovnega. Mislim, da vsak razmišljajoč gledalec lahko strinja z ugotovitvami kolege Filmoljuba, ki je glavne pomanjkljivosti identificiral takole: 

(a) manko prikaza širšega zgodovinsko-družbeno-političnega konteksta, ter (b) pritajeno poveličevanje ameriškega domoljubja in požrtvovalnosti. V obeh primerih bi lahko sicer dodal še svoj tretji argument zoper trajno in univerzalno vrednost omenjenih zgodb: s poistovetljivostjo likov in naravnanostjo pripovedi bolj ali manj nagovarjajo zgolj Američane. 

Jaz bi samo še dodal, da bi pri obravnavi resnih tem kot je ta želel videti bolj studiozno prevpraševanje razlogov za pojav piratstva (ki jih tu ne bom našteval), škodil ne bi niti natančnejši oris položaja in vloge delavcev, v tako stresnem delovnem okolju. Skratka, Kapitan Phillips je film z odlično prvo tretjino, slabše dodelanim osrednjim delom in povprečno zadnjo tretjino, ki kot celota ne razočara, a tudi navduši ne. (+3)

Ocena:

L'inconnu du lac [Stranger by the Lake] (2013)

Slovenski naslov: Neznanec z jezera
Drugi naslovi: Stranger by the Lake
Država: Francija
Leto: 2013
Žanri: Drama
Dolžina: 100'  ,  Imdb
Režija: Alain Guiraudie
Scenarij: Alain Guiraudie
Igrajo: Pierre Deladonchamps, Christophe Paou, Patrick d'Assumcao, Jerome Chappatte, Mathieu Vervisch

Cannes sta lani močno zaznamovala dva LGBT filma. V glavni tekmovalni sekciji je največ pozornosti pripadlo razvpitem, z zlato palmo nagrajenem Adelinem življenju (La vie d'Adèle, Abdellatif Kechiche), v tekmovalni sekciji Poseben pogled pa je nagrado žirije za režijo prejel  Neznanec z jezera. V preteklem desetletju smo imeli priložnost videti lepo število filmov z gejevsko tematiko, a le redkim je uspelo izstopiti izven ustaljenih shem in okvirjev, v katerih so avtorji navadno postavljali svoje filme. V mislih imam bolj ali manj aktivističen predznak teh filmov, ki so predvsem želeli opozoriti na krivice, neenakopravnost, homofobijo in ostale nekorektnosti, s katerimi se vsakodnevno srečujejo istospolno usmerjeni. Takšna refleksija realnosti v filmih je povsem pričakovana in upravičena, a v vztrajnem ponavljanju teh, recimo jim klasičnih  LGBT motivov, so filmski ustvarjalci pogosto pozabljali, da je za dober film potrebno storiti še kaj več, kakor zgolj izpostaviti določen problem. Občutek je, da je v zadnjih letih bila dosežena kritična masa filmov, ki je omogočila evolucijo LGBT filma. Ali drugače, ustvarjeni so bili pogoji, za nastanek filmov, kot so Adelino življenje in Neznanec z jezera. Adelino življenje tako več ne izgublja energijo na prikaz nevšečnosti, s katerimi se srečuje mlada lezbijka, ampak se raje osredotoči na podrobno seciranje univerzalnega motiva prve ljubezni. 

Podobno pot ubere tudi Alain Guiraudie — njegov Neznanec z jezera je napeta psihološka drama, ki zlahka pritegne našo pozornost in nas ohranja zainteresirane vse do zaključnega kadra. Guiraudieju si je veliko pomagal sam in sicer z odločitvijo, da film posname na zgolj treh lokacijah, ki tvorijo nekakšen mikrokozmos, v katerem akterji nimajo skorajda nobenega kontakta z zunanjim svetom, zato se lahko obnašajo povsem sproščeno in v skladu s svojo homoseksualnostjo. Primarni kraj dogajanja je obala odročnega jezera, na kateri se v poletnem času zbirajo izključno moški. Med njimi je tudi Franck, mlad moški v zgodnjih tridesetih, ki že nekaj let obiskuje plažo ob jezeru. Kraj, na katerem se lahko nag sončiš in opazuješ druge moške v Adamovem kostumu, ali se s kakšnim izmed obiskovalcev zmeniš za seks v bližnjem gozdičku. Postavnemu moškemu kot je Franck ne manjka ponudb za priložnostni seks, toda ta se namesto ekspresne potešitev spolne sle raje odloči za prijateljevanje s Henrijem, debelušnim moškim, ki iz dneva v dan osamljen sedi nekje na obrobju in od daleč opazuje dogajanje na plaži. Henri, ki v resnici ni prepričan kaj je (homoseksualec ali biseksualec), Francka telesno ne privlači, zato nova prijatelja večino časa le prijetno kramljata. Nato Franck opazi postavnega Michela, ki ga močno privlači. Privlačnost je obojestranska, toda Michael že ima (ljubosumnega) ljubimca, ki takoj zavzame sovražno obrambno držo. Ko nekaj dni kasneje iz vode potegnejo truplo Michaelovega partnerja, na plažo pride detektiv, ki začne raziskovati okoliščine, v katerih je mladi homoseksualec utonil.

Tisto kar Neznanca z jezera loči od večine LGBT filmov, je avtorjeva ideja, da posname film, ki bo vzel določeno distanco od ustaljenih motivov iskanja seksualne identitete, vsakodnevnih težav istospolno usmerjenih in podobnih reči. Režiser homoseksualnost predstavi sproščeno in naravno, kot golo dejstvo, ki tukaj ima funkcijo zelo priročnega izhodišča za graditev efektne, s suspenzom prepojene psihološke drame, ki iz gledalcev dela voajere in v nas istočasno prebuja močno željo po spoznanju motivacije za dejanja glavnih protagonistov. Guiraudie nam brez zadržkov pokaže prizore istospolne ljubezni, ki za nekatere gledalce utegnejo biti preveč nazorni, vendar je v isti sapi potrebno poudariti, da tu gre za  povsem nesenzacionalistične prizore, ki gledalcu pomagajo razumeti motivacijo akterjev in pomembno karakterizirajo njihove medsebojne odnose. Mislim, da je eden glavnih faktorjev za dobro funkcioniranje filma odlična atmosfera, ki izhaja iz načrtnih prostorskih omejitev, oziroma  rabe zgolj treh snemalnih lokacij in premišljenega kadriranja, s katerim se na like projicirajo občutki utesnjenosti in ujetosti v lastno usodo. Po odkritju trupla policijska preiskava smrti mladega moža postane tisto glavno narativno gonilo (vsaj v klasičnem smislu), vendar dejstvo, da gledalci (in oba osrednja protagonista) poznamo resnico o smrti nesrečnega mladeniča jasno nakazujejo, da je policijska preiskava le orodje, s katerim režiser ustvarja ugodne pogoje za  zelo podrobno raziskavo vseh aspektov (istospolnega) poželenja, strasti in ljubezni. Ta motiv je z nami vse do samega (odprtega) konca, po katerem še nekaj časa razmišljamo o osrednjem konfliktu, v katerem na nasprotnih straneh stojita poželenje in moralnost. Alain Guiraudie je ustvaril drzen in kompleksen film, ki predstavlja pravo osvežitev v neskončnem morju podobnih, brezidejnih filmov in zanimivo bo videti, kaj nam Francoz lahko ponudi v prihodnosti. (-4)

Ocena:

Blue Jasmine (2013)

Slovenski naslov: Otožna Jasmine 
Država: ZDA
Leto: 2013
Žanri: Drama, Komedija
Dolžina: 98' ,  Imdb
Režija: Woody Allen
Scenarij: Woody Allen
Igrajo:  Cate Blanchett, Sally Hawkins, Alec Baldwin, Bobby Cannavale, Peter Sarsgaard, Andrew Dice Clay, Louis C.K.

Pred skoraj osemdesetimi leti se je rodil  Allan Stewart Konigsberg, velikan filmske umetnosti, ki ga vsi poznamo pod imenom Woody Allen. V razmeroma visoki starosti je Allen še vedno izrazito vitalen filmar, ki v tem trenutku že vstopa v post-produkcijsko fazo svojega novega filma Magic in the Moonlight in tako nadaljuje film-na-leto tradicijo, ki ni prekinjena vse od leta 1982. Po filmskem pohajkovanju po evropskih prestolnicah Woody novo zgodbo začne v rojstnem New Yorku, ki tokrat ni primarni kraj dogajanja, temveč izhodišče, iz katerega se glavna junakinja  Jeanette (pardon) Jasmine Francis odpravi v San Francisco. Ne zato, ker ji srce tako želi, ampak zato, ker je San Francisco njena najboljša, oziroma edina opcija. Tam živi njena Ginger, ki striktno (krvno) gledano, ni njena prava sestra. Obe sta namreč bili posvojeni. Ginger je mati samohranilka, ki živi v neuglednem stanovanju z dvema otrokoma. Kmalu bi se jim moral pridružiti fant Chili, vendar bo skupno življenje s Chilijem moralo malce počakati. Zdaj je Jasmine tista, ki potrebuje pozornost, saj po razpadu zakona z bogatim poslovnežem Halom ni ostala zgolj brez moža. Ostala je tudi brez denarja, hiš, avtomobilov, nakita in vseh ostalih pomembnih stvari, na katere mislimo ko rečemo, da nekdo živi na visoki nogi. Vse premoženje in prihranke je zaplenila država, potem ko je Hal bil aretiran zaradi finančnih goljufij. Hal je namreč dolga leta vodil več različnih podjetij, ki so funkcionirala na zelo sofisticiranih principih ponzijeve sheme, ki bi najbrž še vedno delovala, če se v zgodbo ne bi vmešala njegova nezvestoba in Jasminin ranjeni ponos.

Ponos, ki bi ga Jasmine rade volje požrla takoj, ko je vstopila v sestrino luknjo od stanovanje. A poti nazaj več ni. Edina pomoč pri lajšanju njenih duševnih bolečin sta škatla s pomirjevali in kozarec žganja. Nekaj tabletk pogoltne ko spozna, v kakšni luknji je pristala, kozarec žganja pa si nalije takoj, ko sreča zgubo, s katero sestra planira skupno življenje. Zato jo poskuša prepričati, naj vendarle še malo počaka, saj jo tem nekje zunaj čaka moški, ki je za njo veliko boljša izbira. Toda Jasmine je veliko bolj zaskrbljena za svojo, kakor za sestrino usodo in dobro se zaveda, da mora nekaj storiti, če želi začeti znova. Toda kje? Kako? Posebnih znanj nima, v življenju ni nikdar delala. Žarek upanja požene sestrina pohvala na račun njenega občutka za okusno opremljanje luksuznih domov. To je to! Postala bo svetovalka za notranje opremljanje. Odloči se za on-line študij na daljavo, pred tem pa mora pridobiti nekaj računalniškega znanja, zato se vpiše na računalniški tečaj. In ker vse to treba plačati, se zaposli kot receptorka v zobni ambulanti. In ko na neki zabavi sreča uglajenega poslovneža z diplomatskimi ambicijami, zdi se, da se njen kratki izlet v socialno močvirje počasi bliža koncu. Toda preteklost še ni opravila z Jasmine in dohitela jo bo v najbolj nepravem trenutku.

Ko v uvodni špici zagledam belo windsor pisavo na črni podlagi, ki v spremstvu džeza, oziroma klasične glasbe  predstavlja ljudi, ki so tako ali drugače zaslužni za realizacijo dotičnega filma, je moje razpoloženje takoj za nekaj odstotkov boljše. Potem ko v mlajših letih nekako nisem prav dobro razumel (in temu primerno cenil) Allenovih filmov, danes tudi v njegovih ne najboljših stvaritvah najdem dovolj razlogov za zadovoljstvo. Tudi povprečni Allen, je še vedno Allen. Pravo veselje pa nastopi takrat, ko se Woody dvigne iznad (lastnega) povprečja in Otožna Jasmine je eden takih trenutkov. Že vemo, Allenovi filmi so se vedno vrteli okrog likov in tudi tokrat je tako, toda z opombo, da je manjšo deviacijo od standardne postavitve moč zaznati v trdnejši povezavi med liki in okoljem, oziroma aktualno družbeno realnostjo. Otožna Jasmine tako ni zgolj karakterna študija posameznice, ki se ji v nekem trenutku podre svet, ampak tudi dokaj jasen namig, da smo kot družba zašli na stranpot in se preveč oddaljili od pravih vrednosti. Mislim, da se je ravno zato centralna figura portretirana kot tipična anti-junakinja, ženska, ki je tako odmaknjena od realnosti, tako dehumanizirana, da se gledalec z njo enostavno ne more identificirati, oziroma sočustvovati. Odločilno vlogo pri realizaciji režiserjevih zamisli odigra maestralna Cate Blanchett, ki je ustvarila izjemno prepričljiv ženski lik in čeprav še nisem videl vseh kandidatk za najvišja priznanja menim, da je Cate letvico postavila zelo visoko. Igralka nikoli ne prestopi tiste nevidne črte, ki pelje v overacting, ves čas ohranja polno sinhronizacijo s soigralci znotraj kadra in obenem izkoristi tiste odseke, v katerih lahko pokaže vso razkošnost svojega igralskega znanja. Pohvaliti velja tudi ostale sodelujoče, vedno simpatično Sally Hawkins, ravno prav sluzastega Aleca Baldwina in mojega osebnega  favorita, večno podcenjenega Bobbyja Cannavaleja, ki je na dolg seznam manjših vlog dodal še en zanimiv nastop. Skratka, Otožna Jasmine je scenaristično pameten, dobro režiran in odlično odigran film, ki uvrščam med tiste najkvalitetnejše stvaritve preteklega leta. 

Ocena:

Sundance 2014 - 3. del

Premiere

V tem zadnjem prispevku o filmskih dobrotah zbranih na letošnjem Sundanceu bom predstavil filme v ostalih sekcijah in se s kakšnim stavkom ustavil pri tistih najzanimivejših iz naslovih iz sekcije Premiere. Začenjam s filmom, ki je v zadnjem hipu dodan na seznam premier - Boyhood  bo najverjetneje zbudil največ zanimanja, saj se pod tem naslovom skriva dolgoletni projekt Richarda Linklaterja, ki je sneman celih dvanajst let. Film v realnem času spremlja odraščanje nekega fanta, otroka ločenih staršev (Ethan Hawke in Patricia Arquette). Linklater je vsako leto zbral ekipo in posnel material za tekoče leto in letos je ob fantovi polnoletnosti, napočil čas za zadnjo klapo. Se še spominjate odlične irske krimi komedije Policist (The Guard, 2011) v katerem se je svetu predstavila Katarina Čas? Pri projektu Calvary Katarine ni zraven, zato pa sta zraven dva najpomembnejša moža: John Michael McDonagh na režiserskem stolčku in Brendan Gleeson pred kamero. 

Pozornosti vreden je brez dvoma tudi drugi celovečerec Mika Cahilla I Origins, ki se je pred tremi leti v Park Cityju predstavil z zelo zanimivim prvencem Another Earth. Cahill nam bo spet ponudil dramo z elementi znanstvene fantastike, v glavnih vlogah pa nastopata Michael Pitt in Brit Marling. Frank je zgodba o wannabe glasbeniku, ki se priključi čudaškem pop bandu, ki ga vodi enigmatični Frank (Michael Fassbender), Laggies pa je novi film Lynn Shelton s  Keiro Knightley in Samom Rockwellom. Ira Sachs (Married Life, Keep the Lights On) bo predstavil Love Is Strange, še eno dramo z istospolno tematiko. Glavna imena pred kamero so:  Marisa Tomei, Alfred Molina in John Lithgow. 

A Most Wanted Man je še en film, za katerega se bo v Park Cityju iskala karta več. Anton Corbijn, ki je doslej posnel dva odlična filma (Control, The American), je tokrat zbral kvalitetno mednarodno igralsko zasedbo in zanimivo bo videti, ali je Nizozemec še vedno v tako dobri formi. The Raid 2 - zato ker se vsi sprašujemo, ali lahko Gareth Evans ponovi uspeh prvega filma. William H. Macy mi je s svojimi vlogami ponudil ogromno razlogov za zadovoljstvo, zato z veseljem čakam njegov režiserski prvenec Rudderless.

Že dejstvo, da film režira Michael Winterbottom je zame dovolj, a če sta zraven Rob Brydon in Steve Coogan, potem zadeva deluje še bolj mično. The Trip sem uvrstil na mojo lestvico najboljših 25 in upam, da bom enako zadovoljen tudi z nadaljevanjem The Trip to Italy. Marjane Satrapi (Persepolis, Poulet aux prunes) je posnela svoj prvi film v angleščini, z ameriškimi igralci -- naslov je The Voices. White Bird in a Blizzard omenjam, ker srčno upam, da je Greggu Arakijo končno uspelo posneti film, ki bo dostojno nasledil Mysterious Skin. Wish I Was Here, s katerim zaključujem sprehod skozi to sekcijo, podpisuje Zach Braff , ki je že dokazal, da zna režirati (Garden State), in morda se izkaže, da je zvezda serije Mladi zdravniki deset let kasneje v še boljši formi.

Boyhood

Režija: Richard Linklater

Igrajo: Ellar Coltrane, Patricia Arquette, Ethan Hawke

Calvary

Režija: John Michael McDonagh

Igrajo: Brendan Gleeson, Chris O'Dowd, Kelly Reilly, Aidan Gillen

Frank

Režija: Lenny Abrahamson

Igrajo: Michael Fassbender, Domhnall Gleeson, Maggie Gyllenhaal, Scoot McNairy

Hits

Režija: David Cross

Igrajo: Meredith Hagner, Matt Walsh, James Adomian, Jake Cherry Derek Waters

I Origins

Režija: Mike Cahill

Igrajo: Michael Pitt, Brit Marling, Astrid Bergès-Frisbey, Steven Yeun, Archie Panjabi

Laggies

Režija: Lynn Shelton

Igrajo: Keira Knightley, Sam Rockwell, Chloë Grace Moretz, Ellie Kemper, Jeff Garlin, Mark Webber

Little Accidents

Režija: Sara Colangelo

Igrajo: Elizabeth Banks, Boyd Holbrook, Chloë Sevigny, Jacob Lofland, Josh Lucas

Love Is Strange

Režija: Ira Sachs

Igrajo: John Lithgow, Alfred Molina, Marisa Tomei, Darren Burrows, Charlie Tahan

A Most Wanted Man

Režija: Anton Corbijn

Igrajo: Philip Seymour Hoffman, Rachel McAdams, Willem Dafoe, Robin Wright

Nick Offerman: American Ham

Režija: Jordan Vogt-Roberts

Igra: Nick Offerman

The One I Love

Režija: Charlie McDowell

Igrajo: Mark Duplass, Elisabeth Moss, Ted Danson

The Raid 2

Režija: Gareth Evans

Igrajo: Iko Uwais, Yayan Ruhian, Arifin Putra, Oka Antara, Tio Pakusadewo, Alex Abbad

Rudderless

Režija: William H. Macy

Igrajo: Billy Crudup, Anton Yelchin, Felicity Huffman, Selena Gomez, Laurence Fishburne

They Came Together

Režija: David Wain

Igrajo: Amy Poehler, Paul Rudd, Ed Helms, Cobie Smulders, Max Greenfield

The Trip to Italy

Režija: Michael Winterbottom

Igrajo: Steve Coogan, Rob Brydon

The Voices

Režija: Marjane Satrapi

Igrajo: Ryan Reynolds, Gemma Arterton, Anna Kendrick, Jacki Weaver

White Bird in a Blizzard

Režija: Gregg Araki

Igrajo: Shailene Woodley, Eva Green, Christopher Meloni, Shiloh Fernandez

Wish I Was Here

Režija: Zach Braff

Igrajo: Zach Braff, Kate Hudson, Mandy Patinkin, Josh Gad, Ashley Greene

Young Ones

Režija: Jake Paltrow

Igrajo: Michael Shannon, Nicholas Hoult, Elle Fanning, Kodi Smit-McPhee

Dokumentarne premiere

The Battered Bastards of Baseball

Režija: Chapman Way, Maclain Way

Finding Fela

Režija: Alex Gibney

Freedom Summer

Režija: Stanley Nelson

Happy Valley

Režija: Amir Bar-Lev

Last Days in Vietnam

Režija: Rory Kennedy

Life Itself

Režija: Steve James

Mitt

Režija: Greg Whiteley

This May Be the Last Time

Režija: Sterlin Harjo

To Be Takei

Režija: Jennifer Kroot

We Are the Giant

Režija: Greg Barker

WHITEY: United States of America v. James J. Bulger

Režija: Joe Berlinger

NEXT

Appropriate Behavior

Režija: Desiree Akhavan

Drunktown's Finest

Režija: Sydney Freeland

The Foxy Merkins

Režija: Madeleine Olnek

A Girl Walks Home Alone at Night

Režija: Ana Lily Amirpour

Imperial Dreams

Režija: Malik Vitthal

Land Ho!

Režija: Aaron Katz, Martha Stephens

Listen Up Philip

Režija: Alex Ross Perry

Memphis

Režija: Tim Sutton

Obvious Child

Režija: Gillian Robespierre

Ping Pong Summer

Režija: Michael Tully

War Story

Režija: Mark Jackson

Park City at Midnight

The Babadook

Režija: Jennifer Kent

Cooties

Režija: Jonathan Milott, Cary Murnion

Dead Snow: Red vs. Dead

Režija: Tommy Wirkola

The Guest

Režija: Adam Wingard

Killers

Režija: Kimo Stamboel, Timo Tjahjanto

The Signal

Režija: William Eubank

EDC 2013: Under the Electric Sky

Režija: Dan Cutforth, Jane Lipsitz

What We Do in the Shadows

Režija: Jemaine Clement, Taika Waititi

Spotlight

Blue Ruin

Režija: Jeremy Saulnier

The Double

Režija: Richard Ayoade

Ida

Režija: Pawel Pawlikowski

Locke

Režija: Steven Knight

The Lunchbox

Režija: Ritesh Batra

Only Lovers Left Alive

Režija: Jim Jarmusch

R100

Režija: Hitoshi Matsumoto

Stranger by the Lake

Režija: Alain Guiraudie

New Frontier

The Better Angels

Režija: A.J. Edwards

The Girl from Nagasaki

Režija: Michel Comte, Ayako Yoshida

HITRECORD ON TV

Režija: Joseph Gordon-Levitt

Living Stars

Režija: Mariano Cohn, Gastón Duprat

The Measure of All Things

Režija: Sam Green, yMusic

This World Made Itself; Myth and Infrastructure; Dreaming of Lucid Living

Režija: Miwa Matreyek

Through a Lens Darkly: Black Photographers and the Emergence of a People

Režija: Thomas Allen Harris

Oskarji 2014 - Seznam nominirancev

Šest najuspešnejših:

Ameriške prevare / American Hustle (2013) – 10 nominacij

Gravitacija / Gravity (2013) – 10 nominacij

12 let suženj / 12 Years a Slave (2013) – 9 nominacij

Dallas Buyers Club (2013) – 6 nominacij

Kapitan Phillips / Captain Phillips (2013) – 6 nominacij

Nebraska (2013) – 6 nominacij

Edit: 2.3.2014 - zmagovalci označeni z zlato barvo

Seznam nominirancev v pomembnejših kategorijah:

Najboljši film:

Ameriške prevare / American Hustle (2013)

Kapitan Phillips / Captain Phillips (2013)

Dallas Buyers Club (2013)

Gravitacija / Gravity (2013)

Ona / Her (2013)

Nebraska (2013)

Philomena (2013)

12 let suženj / 12 Years a Slave (2013)

Volk z Wall Streeta / The Wolf of Wall Street (2013)

Režija:

Alfonso Cuarón - Gravitacija / Gravity (2013)

Steve McQueen - 12 let suženj / 12 Years a Slave (2013)

David O. Russell - Ameriške prevare / American Hustle (2013)

Martin Scorsese - Volk z Wall Streeta / The Wolf of Wall Street (2013)

Alexander Payne - Nebraska (2013)

Tujejezični film:

 Alabama Monroe / The Broken Circle Breakdown (2012) - R: Felix van Groeningen (Belgija)

The Missing Picture / L'image manquante (2013) - R: Rithy Panh (Kambodža)

Lov / Jagten (2012) - Thomas Vinterberg (Danska)

Neskončna lepota  / La grande bellezza (2013) - R: Paolo Sorrentino (Italija)

Omar (2013) - R: Hany Abu-Assad (Palestina)

Glavna moška vloga:

Christian Bale - Ameriške prevare / American Hustle (2013)

Bruce Dern - Nebraska (2013)

Leonardo DiCaprio - Volk z Wall Streeta / The Wolf of Wall Street (2013)

Chiwetel Ejiofor - 12 let suženj / 12 Years a Slave (2013)

Matthew McConaughey - Dallas Buyers Club (2013)

Glavna ženska vloga:

Amy Adams - Ameriške prevare / American Hustle (2013)

Cate Blanchett – Otožna Jasmine / Blue Jasmine (2013)

Sandra Bullock – Gravitacija / Gravity (2013)

Judi Dench - Philomena (2013)

Meryl Streep - August: Osage County / Avgust: okrožje Osage (2013)

  

Stranska moška vloga:

Barkhad Abdi - Kapitan Phillips / Captain Phillips (2013)

Bradley Cooper - Ameriške prevare / American Hustle (2013)

Jonah Hill - Volk z Wall Streeta / The Wolf of Wall Street (2013)

Michael Fassbender - 12 let suženj / 12 Years a Slave (2013)

Jared Leto - Dallas Buyers Club (2013)

Stranska ženska vloga:

Sally Hawkins - Otožna Jasmine / Blue Jasmine (2013)

Julia Roberts - August: Osage County / Avgust: okrožje Osage (2013)

Lupita Nyong'o - 12 let suženj / 12 Years a Slave (2013)

Jennifer Lawrence - Ameriške prevare / American Hustle (2013)

June Squibb - Nebraska (2013)

Izvirni scenarij:

Eric Singer, David O. Russell - Ameriške prevare / American Hustle (2013)

Woody Allen - Otožna Jasmine / Blue Jasmine (2013)

Spike Jonze - Ona / Her (2013)

Bob Nelson - Nebraska (2013)

Craig Borten, Melisa Wallack - Dallas Buyers Club (2013)

Prirejeni scenarij:

Richard Linklater - Pred polnočjo / Before Midnight (2013)

Billy Ray - Kapitan Phillips / Captain Phillips (2013)

John Ridley - 12 let suženj / 12 Years a Slave (2013)

Terence Winter - Volk z Wall Streeta / The Wolf of Wall Street (2013)

Steve Coogan, Jeff Pope - Philomena (2013)

Animirani film:

Krudovi / The Croods (2013)

Jaz, baraba 2 / Despicable Me 2 (2013)

Ernest in Celestina / Ernest et Célestine (2012)

Ledeno kraljestvo / Frozen (2013)

The Wind Rises / Kaze tachinu (2013)

Fotografija:

Emmanuel Lubezki - Gravitacija / Gravity (2013)

Bruno Delbonnel - Llewyn Davis / Inside Llewyn Davis (2013)

Phedon Papamichael - Nebraska (2013)

Roger Deakins – Ugrabljeni / Prisoners (2013)

Philippe Le Sourd - Veliki mojster / Yi dai zong shi (2013)

Montaža:

Joe Walker - 12 let suženj / 12 Years a Slave (2013)

Alan Baumgarten, Jay Cassidy - Ameriške prevare / American Hustle (2013)

Alfonso Cuarón, Mark Sanger - Gravitacija / Gravity (2013)

Christopher Rouse - Kapitan Phillips / Captain Phillips (2013)

Martin Pensa, John Mac McMurphy - Dallas Buyers Club (2013)

Dokumentarec:

Teater ubijanja / The Act of Killing (2012)

Cutie and the Boxer (2013)

Dirty Wars (2013)

Al Midan (2013)

20 Feet from Stardom (2013)