La vie d'Adele [Blue Is the Warmest Colour] (2013)

Slovenski naslov: Adelino življenje 
Drugi naslovi: Blue Is the Warmest Colour
Država: Francija, Belgija, Španija
Leto: 2013
Žanri: Drama, Romantični
Dolžina:179' , Imdb
Režija: Abdellatif Kechiche
Scenarij: Abdellatif Kechiche, Ghalia Lacroix
Igrajo: Adele Exarchopoulos, Lea Seydoux, Salim Kechiouche, Mona Walravens, Jeremie Laheurte, Alma Jodorowski, Aurelien Recoing, Catherine Salee, Fanny Maurin, Benjamin Siksou

O zmagovalcu filmskega festivala v Cannesu se je vedno veliko govorilo, toda pri letošnji zlati palmi je malokdo posvečal posebno pozornost stvarem, kot so recimo izdatna dolžina (film se uvršča med pet najdaljših zmagovalcev), saj so se vsi veliko raje ukvarjali z eksplicitnostjo prikaza lezbične ljubezni. Zato se bom takoj v uvodu lotil teh kočljivih elementov in povzel svoje občutke o tej zadevi. Mislim, da bi glavno merilo pri ocenjevanju moral biti zgolj prispevek spornih prizorov k skupni vrednosti filma, oziroma vloga le-teh pri formiranju čim bolj verodostojne slike o razmerjih, ki vladajo med posameznimi liki. Adelino življenje bi brez nazornosti omenjenih prizorov zagotovo izgubilo nekaj ostrine, gledalec pa bi ostal prikrajšan za dobršen del čustev, ki pomembno opredeljujejo odnos med mlado glavno junakinjo in njeno partnerko. Ko si Adelino življenje predstavljam brez teh prizorov, oziroma v nekakšni cenzurirani verziji, vidim bistveno slabšo karakterizacijo in bistveno slabše razumevanje čustev, ki povezujejo Adel in Emmo. Skratka, vidim slabši film. Če film želi posnemati življenje, potem ne vidim nobene težave v tem, ako se na filmski trak prenesejo vsi aspekti življenja. Na dvoličnost tistih, ki so praviloma zelo glasni ob prikazu spolnosti na filmu (če gre za istospolno ljubezen, pa še toliko bolj), obenem pa jih niti malo ne motijo hektolitri krvi v komercialnih filmih, se vsekakor ne splača zgubljati čas. Torej, naša glavna junakinja Adele je 15-letna srednješolka, ki se prvič resneje sooča s svojo seksualnostjo. Negotova je in ne ve, kakšen bi moral biti njen naslednji korak, zato svoje postopke prilagodi tistemu, kar od nje pričakuje okolica. Zbliža se s prijetnim fantom in nekaj tednov kasneje z njim gre v posteljo. Toda med in po spolnem odnosu Adele čuti, da to ni to. Zaveda se, da bi morala nekaj čutiti, vendar ne čuti nič. Nato jo v sanjah obišče dekle s modrimi lasmi, ki jo je pred tem opazila v mestu, v objemu drugega dekleta. Na tej točki Adele začne resno prevpraševati svojo seksualno usmeritev. 

Mislim, da je Adelino življenje dvignilo toliko prahu tudi zato, ker povprečen gledalec enostavno ni vajen takšne obravnave spolnosti na velikem platnu. Iz tega vidika je peti celovečerec francosko-tunizijskega režiserja Abdellatifa Kechicheja pomemben film, ki s svojim prispevkom premika meje sprejemljivega, oziroma postavlja nove standarde v naši kolektivni zavesti. A tudi če povsem odmislimo ta moment,  je Adelino življenje ljubezenska zgodba par excellence, kakšno že dolgo nismo videli na velikem platnu. Kechiche je pripoved o prvi ljubezni mlade glavne junakinje postavil v epski triurni okvir in občutek je, da ni pretiraval. Vse, kar se odvrti pred našimi očmi je na svojem mestu, ima določeno težo in funkcijo. Med ogledom me ni preganjal tisti občutek razvlečenosti, tako tipičen za ljubezenske dramee in prav zato sem na koncu imel občutek, da je film krajši, kot je v resnici. Adelino življenje je film obrazov — kamera  večino časa zadržuje na obrazih protagonistov, podrobno in potrpežljivo na njih išče in najde najrazličnejša čustva. Levji delež teh posnetkov odpade na izjemno debitantko Adele Exarchopoulos, ki je v Cannesu upravičeno razglašena za najboljšo igralko (nagrado je podelila s soigralko Leo Seydoux). Tudi sicer me med  filmi, ki sem jih videl letos, še nobena igralka ni prepričala tako močno, kot je to storila Adele Exarchopoulos, ki je v času snemanja štela komaj 19 let. Kechiche je svojo glavno junakinjo predstavil tako pristno, da na koncu filma imamo občutek, da smo do obisti spoznali resnično osebo, ki s fikcijo nima nobene veze. Za vsem tem se skriva izjemno mukotrpno delo celotne ekipe, piljenje prizorov skozi kdove koliko ponovitev in naporen režiser, ki je svoje igralce in ostale sodelavce pogosto spravljal na rob obupa. Ko glavna igralka izjavi, da več ne želi sodelovati z režiserjem in ko enako stori tudi njena prva sodelavka Lea Seydoux, potem  je jasno, da je g. Kechiche človek, ki ga ne bi želeli imeti za šefa. Snemanje se je iz planiranih 75 dni razvleklo na 150 dni, najdaljši seksualni prizor so snemali celih 10 dni, skupno pa je bilo posneto več kot 800 ur materiala. Ob tako impresivnem končnem rezultatu vse to seveda ni več tako zelo pomembno, vendar je vseeno potrebno imeti na umu tudi to, manj prijetno plat zgodbe in obenem razumeti, da brez velikega odrekanja, ni velikih rezultatov. Kakorkoli, Adelino življenje si je že zagotovil mesto na moji lestvici najboljših 25 z letnico 2013. Pa še to: stavim, da nisem edini, ki je po filmu resno razmišljal o krožniku polnem vročih, sočnih špaget.  

Ocena: