Tian zhu ding [A Touch of Sin] (2013)

Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: A Touch of Sin
Država: Kitajska
Leto: 2013
Žanri: Drama
Dolžina: 133' ,  Imdb
Režija: Jia Zhangke
Scenarij: Jia Zhangke
Igrajo: Wu Jiang, Tao Zhao, Baoqiang Wang, Lanshan Luo, Vivien Li, Jia-yi Zhang 

Ena izmed pozitivnih lastnosti kitajskega odpiranja svetu je liberalizacija kinematografije, ki se sicer še vedno ubada s sistemsko cenzuro, toda cenzorji danes veliko bolj prizanesljivo obravnavajo dela kitajskih avtorjev in skozi cenzorsko sito spuščajo filme, ki bi deset let nazaj težko neokrnjeni prestali cenzorsko preverjanje, ali bi jih celo prepovedali. Nekateri filmi so denimo uspeli pridobiti dovoljenje za prikazovanje na tujih festivalih, a se je potem zataknilo pri dovoljenju za predvajanje v domačih kinematografih. Eden takšnih primerov je Mirno življenje  (Still Life, 2006), ki je v Benetkah prejel zlatega leva, medtem ko v domovini zaradi cenzure ni nikoli prišel na velika platna. Prav na tem primeru je najbolj očitna sprememba, saj Mirno življenje podpisuje prav avtor naslovne stvaritve, ki je, mimogrede, iz perspektive partijskih cenzorjev vsebinsko in vizualno veliko bolj sporna od Mirnega življenja. Tudi Dotik greha je šel skozi podoben proces — najprej je odobreno sodelovanje na festivalu v Cannesu, kjer je film prejel nagrado za scenarij, potem pa je prišla odobritev predvajanja v kitajskih kinodvoranah v neokrnjeni režiserjevi različici, kar je za mnoge bilo veliko presenečenje. 

Jia Zhangke je svojo umetniško svobodo pred cenzorji branil z dejstvom, da je za izhodišče filma uporabil resnične, širši javnosti dobro znane zgodbe, o katerih so poročale državne televizijske in časopisne hiše. Torej, Dotik greha je baziran na novicah iz črne kronike, ki so strnjene v nekakšen omnibus štirih ohlapno povezanih zgodb, katerih rdeča nit je opazovanje družbenih sprememb, ki jih je na Kitajsko prinesla uveljavitev hibridnega komunistično-kapitalističnega modela, ki je v svoji kapitalistični komponenti kitajskem ljudstvu resda prinesel nekatere svoboščine, a v istem paketu dostavil nekaj tipičnih bolezni zahodnih demokracij.

Prva zgodba v precep vzame življenje ljudi na podeželju, ki preživljajo tipično tranzicijsko zgodbo — najvrednejši regionalni gospodarski subjekt je v sumljivi privatizaciji končal v rokah lokalnega veljaka, ki je med tranzicijo obljubljal pravično delitev izkupička od prodaje. Izteklo  se je seveda drugače; z zasebnim letalom v njegovem hangarju in Maseratijem na dvorišču. Večina se ne želi zameriti novim veljakom, zato raje molči in se poskuša prilagoditi na nove okoliščine. Izjema je le Dahai, neporočen moški srednjih let, ki sklene o nepravilnostih obvestiti partijsko centralo, a zdi se, da je v zaroto, s katero želijo preprečiti njegovo pritožbo, vpletena tudi uslužbenka lokalne pošte, ki ne želi odposlati njegovega pisma. 

V drugi epizodi spoznamo nomadskega delavca, ki smo ga srečali že v prologu, v katerem je za seboj pusti tri trupla. Ta se po daljši odsotnosti vrne domov, k ženi in otroku, a odnosi znotraj družine so hladni. Ko mu žena odrezavo pove: Ne potrebujem tvojega denarja!  sklepamo, da za to izjavo stoji njeno nestrinjanje z načinom, s katerim služi denar. Sklepamo, da je mož plačani morilec in ko ta po postanku v domačem kraju nadaljuje svojo pot se izkaže, da je domneva bila vsaj delno pravilna.

Tretji segment zgodbe se vrti okoli ženske, ki kot receptorka dela v wellness centru, ki svojim strankam poleg sproščanja v savnah ponuja sprostitev ob mladih dekletih. Receptorka je že (pre)dolgo v zvezi s poročenim moškim, zato se nekega dne odloči, da tako več ne gre in ljubimcu pove: Če ne zapustiš žene, je med nama konec. Stvari se ne razpletejo po njenih željah in ko jo v službi nekaj dni kasneje napade brezobzirna stranka, ki iz nje želi narediti prostitutko, je to kaplja, ki jo pahne čez rob. 

V finalnem četrtem poglavju spremljamo mladega fanta s podeželja, ki naredi napako, zaradi katere mora zapustiti svoje delovno mesto v tekstilni tovarni. Preko znanca dobi delo v ekskluzivnem nočnem klubu, kamor zahaja sila ugledna klientela: novopečeni bogataši, partijski funkcionarji in ostali ugledniki, ki se v nočnih urah radi zabavajo z mladimi dekleti. Fant se zaljubi v mlado prostitutko, a ko začne sanjariti o resnejšem razmerju ga punca postavi na realna tla.

Kreativno svobodo kitajskih filmarjev je dolgo časa omejevala ostra cenzura, zavoljo katere so umetniki bili prisiljeni snemati filme o preteklosti in pripovedovati zgodbe, ki niso imele veliko skupnega z aktualnim stanjem. Snemanje filma pri katerem se moraš vnaprej odpovedati vsakršni obliki družbene kritičnosti je zato za večino resnih avtorjev bržčas bilo nesmiselno, a Dotik greha in nekateri drugi filmi novejšega datuma so dokaz, da se na tem področju stvari spreminjajo na bolje. Z liberalizacijo smo tako (mednarodni) filmski navdušenci dobili priložnost spoznati nove obraze sodobne Kitajske. Jia Zhangke nas s svojim štiridelnim omnibusom pelje skozi različne dele svoje dežele, od revnih, slabo razvitih območij, do gospodarsko cvetočih južnih pokrajin, v katerih na račun prijazne davčne politike raste nova, moderna, kapitalističnemu svetu na las podobna Kitajska. Za povprečnega evropskega gledalca bo takšen vpogled v dinamiko razvoja najmnogoljudnjše države na svetu zagotovo zelo informativen. 

V filmu vidimo hitrorastoča mesta, obdana z avtocestnimi obroči, številne nebotičnike in z žerjavi posejana območja, moderne tovarne v katerih s tekočih trakovih prihajajo najnovejši tablični računalniki… Vidimo prenatrpane delavske domove, v katerih migrantski delavci iz revnih provincij začenjajo nova življenja in ekskluzivna letovišča, v katerih elito zabavajo mlade prostitutke v uniformah z ne tako davno odvrženimi komunističnimi simboli. Vidimo panoramske posnetke kitajskih širjav, ki jih s kamero mojstrsko zajema režiserjev stalni sodelavec, direktor fotografije Yu Likwai [med drugim odgovoren za vizualno podobo Preprostega življenja  (Tao jie, Ann Hui, 2011)]. V to živopisno koreografijo je Jia Zhangke subtilno vtkal idejo o nevidnih vezeh, ki povezujejo ljudi, na tistem primarnem nivoju pa spregovori o negativnih posledicah modernizacije, ki posameznika silijo v neusmiljen boj za življenjski prostor in golo preživetje. V tem modernem svetu zmagujejo tisti ki so najbolj iznajdljivi, kruti in neusmiljeni. Ali drugače, usodo večine kroji peščica privilegirancev, ki brezčutno izkorišča armado depriviligirancev, ki na vztrajno teptanje njihovih pravic lahko odgovorijo na edini možni način — z nasiljem. S filmom ne morem biti nezadovoljen, apak je vseeno potrebno priznati, da vsi segmenti tega omnibusa niso enako kakovostni. Najmočnejša je brez dvoma uvodna, najslabša pa dokaj nedorečena zadnja epizoda. Kljub temu je Dotik greha ena izmed najboljših azijskih stvaritev preteklega leta, odličen observacijski film, ki nam ob prepričljivi igri celotnega igralskega ansambla ponuja brezkompromisen komentar stranpoti sodobne kitajske družbe, ki ga brez težav lahko umestimo v širši, globalni kontekst.

Ocena:

Omar (2013)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: Palestina 
Leto: 2013
Žanri: Drama, Triler  
Dolžina: 96', Imdb
Režija: Hany Abu-Assad
Scenarij: Hany Abu-Assad 
Igrajo: Adam Bakri, Leem Lubany, Waleed F. Zuaiter, Samer Bisharat, Eyad Hourani

V zadnjih mesecih sem videl preveč filmov, ki na takšen ali drugačen način obravnavajo izraelsko-palestinski konflikt, zato sem se odločil, da filme s to tematiko za nekaj časa pustim na čakanju. A potem sem pri mojem ponudniku videovsebin zasledil Omarja, novi film izraelsko-palestinskega režiserja Hany Abu-Assada. Omar je bil eden izmed štirih nominirancev za tujejezičnega oskarja, ki ga je za sabo pustila zmagovalna Neskončna lepota Paola Sorrentina. To je za Abu-Assada bila že druga nominacija, prvo pa si je prislužil za režijo tematsko sorodnega, z zlatim globusom nagrajenega celovečerca Raj na zemlji (Paradise Now, 2005), ki sem mu na začetku moje blogerske kariere že namenil nekaj besed. In prav Raj na zemlji je v mojih očeh eden izmed boljših slikosukov na temo palestinsko-izraelskega konflikta, s katerim je Abu-Assad pritegnil pozornost številnih filmskih privržencev. Po tem filmu so se vsi spraševali, kakšen bo njegov naslednji korak, na odgovor pa je bilo potrebno čakati celih sedem let. Abu-Assad je vmes dvakrat sodeloval pri tistih skupinskih projektih, v katerih režijo posameznih segmentov podpisujejo različni režiserji, njegov naslednji samostojni projekt pa je bil z ameriškim denarjem posneti, obupno slabi akcijski triler The Courier (2012). Film je bil tako slab, da so mnogi Abu-Assada že začeli razvrščati v one-hit wonder kategorijo, toda Palestinec se je vrnil naslovno stvaritvijo in dokazal, da se mu je s Kurirjem zgodilo to, kar se zgodi mnogim obetavnim filmarjem, ko se znajdejo v hollywoodskem kolesju.

Z Omarjem se režiser vrača na domači teren, med palestinsko mladino, ki težko diha pod izraelski vojaško čizmo. Omar, Amjad in Tarek so najboljši prijatelji še od otroštva. Skupaj so odrasli in vsi trije enako sovražijo okupatorje, ki so med njihovimi domovi dvignili veliki betonski zid in tako ločili neločljivo. Omar zato vsakodnevno pleza čez betonsko pregrado, da bi videl Nadio, svojo skrivno ljubezen, ki je obenem Tarekova mlajša sestra. A Nadia ni samo njegova tiha želja — v prijateljevo sestro je na skrivaj zaljubljen tudi Amjad, oba pa svoja čustva skrivata pred Tarekom. Ta je vmes postal vodja lokalnega uporniškega gibanja in skupaj že nekaj časa pripravljajo akcijo proti izraelski vojski. Akcijo pospeši poniževanje, ki ga je deležen Omar, potem ko ga med plezanjem preko zidu ujame izraelska vojaška patrulja. Nekaj dni kasneje se vsi skupaj z ostrostrelsko puško odpravijo v bližino vojaške utrdbe in z distance ustrelijo enega izmed vojakov. Brez zapletov jim uspe pobegniti s kraja dogodka, a že naslednje jutro v naselje vdre izraelska specialna enota, ki išče Omarja in njegova prijatelja. Ujamejo le Omarja, ki konča v izraelskem preiskovalnem zaporu, kjer ga v zanko ujame med pripornike infiltrirani izraelski obveščevalec. Nikoli ne bom priznal, je izjava, s katero se Omar kar sam potunka. Pred izraelskim vojaškim sodiščem se takšna izjava enači s priznanjem, zato mu izraelski agent ponudi možnost izbire: sodelovanje mu prinaša prostost, nesodelovanje pa doživljenjski zapor.

Tako se Omar znajde pred moralno dilemo, ki jo Abu-Assad izrabi kot sredstvo za graditev dramskega zapleta tako, da na eno stran tehtnice postavi ljubezen, ki jo mladi Palestinec čuti do domovine in prijateljev, na drugo pa ljubezen, ki ga povezuje z izbranko njegovega srca. V prvi tretjini filma sem imel občutek, da je režiser na dobri poti, da ustvari še eno delo, ki se lahko postavi v isto kakovostno raven z že omenjenim Rajem na zemlji, ali ga celo preseže. Zanimivi in živopisni liki na čelu z iskrivim Adamom Bakrijem v naslovni vlogi, dobro delo s kamero na filmičnih snemalnih lokacijah in dobro profilirani stranski liki, vse to so bila znamenja, ki so zbujala dobre občutke. Dokaj izvirna je bila tudi nevšečnost, s katero režiser (poleg vseh očitnih razlogov) utemelji Omarjevo pripravljenost za ukrepanje na osebnem nivoju. Stvari so dobro funkcionirale tudi potem, ko se je glavni protagonist domenil za sodelovanje z Izraelci, a obenem skoval plan, s katerim bo volk sit in koza cela. A življenje nas uči, da se takšna matematika praviloma ne izide in tudi v tem primeru je bolj ko ne bilo jasno, da karte, ki jih protagonisti držijo v rokah, v nobeni kombinaciji ne prinašajo srečnega konca. Na tej točki se Abu-Assad odloči še dodatno zakomplicirati stvari na obeh pripovednih nivojih; na tistem, v katerem so v ospredju Omarjeva romantična prizadevanja in eksistencialnem, v katerem ta poskuša rešiti prijatelje in se izmuzniti iz izraelskega primeža. Razumem, da je težnja bila ustvariti kompleksno zgodbo, a na koncu so nekatere epizode izpadle preveč mlačne, brez tiste prave intenzitete, nekatere postopki pa nenaravni. Režiser je imel dobro idejo za finalni punchline  (ki je brez dvoma močan), a nekako me ni povsem prepričala pot, po kateri nas je pripeljal tja. Pripombe naslavljam na razplet romantičnega dela zgodbe in nepotrebno zmešnjavo s ponavljanjem epizode v zaporu. Ne bi škodilo niti nekaj več globine pri prikazu odnosa med Omarjem in izraelskim obveščevalcem, saj sem po ogledu imel občutek, da je prav ta lik nudil največ neizkoriščenega potenciala. Pod črto je Omar soliden film, s katerim je Abu-Assad storil korak v pravo smer in dokazal, da vendarle ni one-hit wonder, zato bom tudi v prihodnje z zanimanjem spremljal razvoj njegove kariere. (+3)

Ocena:

The Selfish Giant (2013)

Slovenski naslov: Sebični velikan 
Država: VB 
Leto: 2013 
Žanri: Drama
Dolžina: 91', Imdb
Režija: Clio Barnard
Scenarij: Clio Barnard
Igrajo:  Conner Chapman, Shaun Thomas, Sean Gilder, Lorraine Ashbourne, Siobhan Finneran, Ian Burfield

Opevani britanski social-realizem je v dobil še eno avtorsko ime, ki odlično nadaljuje tradicijo, ki jo v svojih filmih prakticirajo Ken Loach, Mike Leigh, Shane Meadows in nekateri manj afirmirani avtorji (Andrea Arnold, Peter Mullan, Paddy Considine…). Britanska avtorica Clio Barnard je za izhodišče uporabila kratko pravljično zgodbo Sebični velikan (The Selfish Giant), ki jo je v svoji zbirki The Happy Prince and Other Tales daljnega leta 1888 objavil Oscar Wilde. Pričujoča pripoved je nekakšna prečiščena različica omenjene zgodbe, iz katere je Bernardova odstranila pravljične elemente, jo posodobila in prilagodila današnjem času. Prvine Wildove zgodbe je pomešala z življenji resničnih ljudi in otrok, ki jih je srečala med produkcijo svojega prvenca, nagrajevane dokumentarne biografske drame The Arbor, s katero avtorica portretira priznano britansko dramsko pisateljico Andreo Dunbar. Ker mi je Sebični velikan bil tako všeč, se v kratkem posvetim še režiserkinem prvencu in mogoče potem o njem spišem kakšno vrstico na tem koščku spleta. 

A vrnimo se k temi današnjega zapisa, zgodbi, ki se vrti okoli dveh najstnikov, ki odraščata v revni bradfordski četrti na severu Anglije. Problematični Arbor živi z mamo in še bolj problematičnim starejšim bratom, ki ima resne težave z mamili. Njegov najboljši prijatelj Swifty je debelušen in sramežljiv fant, eden izmed številnih potomcev ves čas alkoholiziranega  očeta, ki je družino pripeljal na sam eksistenčni rob. Arbor ima resne težave z neznano boleznijo,  o kateri razen omembe izginulih zdravil, ki mu jih konstantno izmika njegov zasvojeni brat, ne izvemo veliko. Fant ima resne težave s spoštovanjem kakršnekoli avtoritete, ki se občasno manifestirajo v nekontroliranih izbruhih jeze in  Swifty je eden izmed  redkih, ki v teh trenutkih zna pomiriti svojega prijatelja. Po enemu takih izpadov Arborja izključijo iz šole in ker je za določen čas suspendiran tudi Swifty, se fanta v času pouka potepata po mestnih ulicah in po naključju odkrijeta, da lahko zaslužita nekaj denarja z nabiranjem odpadne kovine. Tako prideta v stik s Kittenom, lastnikom deponije z odpadnim materialom in začneta nabirati staro železo, ter kmalu ugotovita, da je baker kovina, s katero lahko zaslužiš lepe denarce. In med tem ko Arborja mikajo bakreni električni kabli, Swiftyja bolj zanimajo konji, ki jih lastnik deponije drži v svoji staji. 

Epizoda iz življenj mladih zbiralcev železa. Bosanske epizode še nisem videl (kmalu na sporedu), zato pa sem videl britansko različico, ki nas tako kot bosanska pelje na socialni rob, med tiste, ki jih je okolje zavrglo kot odpadke, le-tem pa na koncu ne ostane nič drugega, kakor da pobirajo odpadke te družbe in od teh odpadkov poskušajo živeti.  Diapazon vprašanj, ki jih s tem filmom načenja režiserka Clio Barnard je širok, iz vseh teh vprašanj pa lahko izluščimo en skupni imenovalec — nezmožnost   sodobne družbe, da najde ustrezno formulo s katero bi se tistim najbolj ogroženim slojem omogočilo življenje na človeka dostojnemu nivoju. Humanistično sporočilo filma je še najbolj očitno v prizorih, v katerih nam režiserka kaže mirno in harmonično sobivanje živali. Hierarhija močnejšega v živalskem svetu ne pozna zlorabe, saj si vsak osebek prilasti le toliko dobrin, koliko jih zares potrebuje, medtem ko človek teži h kopičenju dobrin. Tisti procent najmočnejših z ekonomskimi sredstvi akumulira vedno več dobrin in s tem vedno več ljudi potiska na rob preživetja.  Ta ideja ne kristalizira le humanistično sporočilo filma, temveč tudi odkrito kritizira smer, v katero kot civilizacija drvimo. 

Ponavljajoči se motivi elektrarn, električnih kablov in daljnovodov simbolizirajo kopičenje energije, na drugi strani pa imamo družine, ki ne morejo plačati računa za elektriko. Zato ne preseneča, da je tarča revnih tatov ži(v)čevje električnega sistema — mogočen in nevaren nasprotnik, s katerim ni šale. V ta širši družbeni kontekst je avtorica umestila toplo zgodbo o prijateljstvu med Arborjem in Swiftyjem, za katera je njuno prijateljstvo največja opora med težavnim odraščanjem. Režiserka preko ljubezni, ki jo dobrodušni Swifty čuti do konj, spretno ustvari pogoje za prepričljiv dramski zaplet — potem ko Swifty svojo pozornost preusmeri na konje se Arbor počuti odrinjeno  in zapuščeno, na navidezno izgubo prijatelja pa se odzove impulzivno in tako sproži verižno reakcijo, ki bo za vedno zaznamovala njegovo življenje.  Med Sebičnim velikanom in Loachovo klasiko Kes (1969) je mogoče povleči veliko vzporednic, jaz pa bi se osredotočil na odličen casting, preko katerega sta Loach in Barnard ustvarila sila simpatične in prepričljive like, s katerimi se gledalec brezrezervno poveže. Pohvaliti velja tudi končni razplet in enostavno, a efektno scenaristično potezo, s katero se režiserka znebi klišejskega enostranskega portretiranja glavnega antagonista. Sebični velikan ni razvedrilna vsebina, ampak surovo odkrita, s pristnimi čustvi nabita štorija, ki na gledalca deluje nekoliko izčrpajoče, a na koncu se vseeno počutimo privilegirane, ker smo spoznali tako krasne like.

Ocena: 

True Detective (2014– )

Slovenski naslov: Pravi detektiv
Država: ZDA
Leto: 2014
Žanri: Krimi, Drama, Misterij
Dolžina: 8 x 60'  ,  Imdb
Režija: Cary Fukunaga
Avtor/Scenarij: Nic Pizzolatto
Igrajo: Matthew McConaughey, Woody Harrelson, Michelle Monaghan, Michael Potts, Tory Kittles, Michael Harney

Iz perspektive povprečnega filmskega navdušenca tv-serije že nekaj časa predstavljajo področje, ki ga nikakor ne gre zanemariti. Časi, ko smo serije dojemali kot manj kakovostne, produkcijsko in vsebinsko nezahtevne razvedrilne vsebine so mimo. V televizijsko produkcijo se danes vlagajo resni denarci, glavni junaki serij so vedno pogosteje igralci in igralke, ki se uvrščajo na igralsko A-listo, za kamero pa sedijo dokazani mojstri svojega poklica. Ali drugače, serije so postale nekakšni mega filmi, ki ustvarjalcem omogočajo koriščenje številnih prednosti, ki jih s seboj prinaša televizijski format — boljša  karakterizacija likov, bolj kompleksne in zanimivejše zgodbe, bolj specifično naslavljanje določenih tem in problemov — vse  to so prednosti, zaradi katerih bo tv-produkcija v prihodnje igrala še pomembnejšo vlogo. Ameriška tv hiša HBO se kot eden izmed pionirjev tovrstne ponudbe pričakovano uvršča med najpomembnejše igralce v produkciji kakovostne tv-zabave (ne zgolj s serijami, ampak tudi z ambicioznimi tv-filmi in odličnimi dokumentarci) in eden izmed paradnih konjev, s katerim HBO želi nadaljevati to tradicijo, je brez dvoma serija Pravi detektiv, ki  je pred kratkim, z zadnjo osmo epizodo, sklenila izjemno uspešno prvo sezono. O izjemni priljubljenosti serije priča tudi dejstvo, da se je pod težo številnih zahtevkov med finalno epizodo zrušila HBO-jeva platforma za posredovanje videa na zahtevo. Avtorstvo se pri serijah v glavnem prepisuje scenaristom, nekakšnim idejnim očetom projekta, ki se potem povežejo s tv hišami, ter se s pomočjo drugih scenaristov in najetih režiserjev lotijo realizacije projekta. Pravi detektiv je v tem smislu izjema, saj je tukaj uveljavljena klasično filmska delitev dela — en scenarist, en režiser. Serijo scenaristično podpisuje neznani Nic Pizzolatto, bivši univerzitetni profesor in pisatelj, avtor literarne uspešnice Galveston, ki je svoje scenaristične spretnosti med drugim pilil pri krimi seriji The Killing (2011-), režiserski stolček pa je zaupan talentiranemu Caryju Fukunagi, ki je nase opozoril z odličnim prvencem Brez imena (Sin nombre, 2009). Za kamero se je usedel odlični Avstralec Adam Arkapaw, ki nas je s svojimi vizualnimi rešitvami razvajal pri nekaterih odmevnih naslovih (Animal Kingdom, Snowtown, Lore, Top of the Lake…). Rekel bi, da je ob takšni koncentraciji kvalitete na obeh straneh kamere uspeh serije pričakovan, a tako izrazito toplega sprejema kritikov in publike vseeno ni pričakoval nihče.

Detektiva Rust Cohle (M. McConaughey) in Marty Hart (W. Harrelson) leta 1995 po uradni dolžnosti prevzameta preiskavo srhljivega obrednega umora. Žrtev, ki je kasneje identificirana kot bivša prostitutka, je bila ubita na neznani lokaciji, njeno truplo pa je potem premaknjeno na kraj, na katerem sta ga opazila naključna mimoidoča. Pronicljivem detektivu Cohlovega kova je takoj jasno, da morilca, ki je s takšno natančnostjo in predanostjo pripravil truplo, ne bo enostavno ujeti. Vzporedno z napredkom preiskave v preteklosti se v sedanjosti odvijajo ločena zaslišanja Cohla in Hearta, zadaj že bivših detektivov, ki pred sedemnajstimi leti očitno nista povsem dokončala svoje naloge. Pripovedna linija iz preteklosti nam sočasno z napredkom preiskave nudi vpogled v dinamiko partnerskega odnosa med detektivoma, ki ne bi mogla biti bolj različna. Kmalu dojamemo, da nobeden od njiju ni tisti tipični detektiv-pravičnik. Harta bi težko okarakterizirali kot vernega moža in predanega očeta, Cohle pa je samotarski, do sodelavcev in okolice neprijazen moški, ki ga je močno zaznamovala osebna tragedija in nekaj let, ki jih je potem kot detektiv oddelka za narkotike pod krinko preživel v družbi okorelih zločincev. Ne glede na njegovo arogantno-filozofsko držo je Cohle izjemno sposoben detektiv, ki je prepričan, da je umor ki ga preiskujeta povezan z nekaterimi starejšimi umori in številnimi izginotji otrok na tem območju.  

Malokdo je verjel, da se po evforiji, ki jo je sprožila finalna sezona serije Kriva pota (Breaking Bad, Vince Gilligan, 2008-2013), kaj podobnega v kratkem lahko ponovi kakšna nova tv produkcija. Čeprav je Pravi detektiv že pred premiernim predvajanjem prve epizode med poznavalci veljal za sigurno stavo, izdelek, ki bo že zaradi star-power zasedbe dosegel dobro gledanost, nihče ni verjel, da serija lahko že po prvi sezoni doseže takšno popularnost. Nekateri so jo že po nekaj epizodah primerjali s Twin Peaksom (Mark Frost, David Lynch, 1990-1991) in v njej videli televizijski mejnik, kakršnega je na začetku devetdesetih postavil David Lynch. Umotvor Nica Pizzolatta vsebuje kar nekaj elementov, ki upravičujejo takšno primerjavo: mračnjaško atmosfero, misteriozni umor, surrealistične elemente, ljubezenske zaplete… V prvih epizodah nas bolj kot preiskava okultnega umora prevzame spoznavanje detektivskega para, med katerim se v posebej intrigantno figuro profilira filozofsko nastrojeni Matthew McConaughey, čeprav pri tem ne smemo podcenjevati Harrelsonove vloge, ki s svojimi povprečnimi detektivskimi potenciali omogoči, da detektivska zvezda Rustyja Cohla sija s polno močjo. In med tem ko nas Rust navdušuje s svojimi pretencioznimi filozofskimi opazkami in pronicljivim detektivskim delom, nas Marty zabava s svojo vizijo družinske sreče. Svoje (skrivne) skoke čez plot opisuje kot sproščanje napetosti, ki dobro vpliva na trdnost njegovega zakona in družine kot celote. Njegovo dojemanje zakona ustvari ugodno klimo za nastanek ljubezenskega trikotnika, ki je nekaj časa deloval zelo obetavno. Njegova žena Maggie (igra jo Michelle Monaghan) je ujeta v slabem zakonu, ki ga vseeno poskuša rešiti z veliko razumevanja in potrpljenja. Že od prvih skupnih kadrov je vzpostavljena določena seksualna napetost na relaciji Rust-Maggie, ki pritegne s svojo low-profile intenziteto in komaj zaznavno naklonjenostjo in res je škoda, da ta podzgodba ni zaključena z boljšim, močnejšim epilogom. Rekel bi, da je uspeh v teh segmentu samo polovičen, predvsem na račun površne karakterizacije glavnega ženskega lika. Tudi sicer so vsi ženski in ostali stranski liki (tudi moški) prikazani dokaj ploščato, saj ustvarjalci večino časa v fokusu držijo detektiva in njuno preiskavo. 

Kljub temu serija v teh prvih epizodah funkcionira zelo dobro, četudi so se že po tretji epizodi pri meni začeli pojavljati prvi dvomi, da je v nadaljevanju sploh možno v logično in dovolj kvalitetno celoto združiti vso mistiko, ki jo med napredovanjem preiskave absorbiramo skupaj z našima preiskovalcema. V četrti epizodi bi recimo težko požrl ničkaj posrečeno epizodo z motoristično tolpo, a na koncu epizodo reši tandem Fukunaga-Arkapaw z maestralno šestminutno, v enem samem kadru posneto akcijo. Ko detektiva naposled izsledita glavnega osumljenca, je manj problematično dejstvo, da v uspešno zaključeno preiskavo verjamejo njihovi nadrejeni, veliko bolj pa to, da v svojo uspešnost (vsaj sprva) ne dvomita detektiva  Cohle in Hart. No, Hartova lahkovernost je do neke mere razumljiva, medtem ko je odziv njegovega pronicljivega partnerja veliko bolj sporen. Podobne polovične rešitve spremljamo vse do finalne epizode, v kateri me odgovori, ki jih ponudi Pizzolatto spominjajo na ustni zagovor preveč samozavestnega učenca, ki je prepričan, da je upravičen do veliko višje ocene, kot mu jo na koncu prizna objektivni učitelj. Na koncu preveč načetih vprašanj ostane brez odgovora (resnica o Rumenem kralju), nekateri intrigantni namigi (risba Hartove hčerke, ki očitno namiguje na zlorabo) pa postanejo ničvredna konfekcija, ki je v zgodbo uvrščena zgolj zaradi instant efekta. Takšnih detajlov je kar nekaj in za gledalca je slaba tolažba, da tudi ustvarjalci skozi usta svojih junakov priznajo, da se včasih vseh slabih fantov vendarle ne da ujeti. Nekaj časa sem razmišljal, da bi končno oceno serije lahko dvignila le nekakšni genialna finalna sezona, v kateri bi ustvarjalci kompleksno prepletli vsa načeta vprašanja in jih združili v neko večjo, dobro zaokroženo celoto. Kakorkoli, Pravi detektiv me ni prepričal v tej meri, kot bi človek pričakoval ob upoštevanju vseh navdušenih odzivov kritikov in občinstva. Ne glede na vse omenjene pomanjkljivosti je serija vredna ogleda, predvsem zaradi odličnih igralskih kreacij McConaugheyja in Harrelsona, dobrega režije Caryja Fukunage in vizualnih poslastic, ki jih je za nas ukrojil Adam Arkapaw. (+3)

Ocena:

Nymphomaniac: Vol. I (2013)

Slovenski naslov: Nimfomanka - 1. del
Država: Danska, Nemčija, Francija
Leto: 2013
Žanri: Drama
Dolžina: 118' , Imdb
Režija: Lars von Trier
Scenarij: Lars von Trier
Igrajo: Charlotte Gainsbourg, Stellan Skarsgård, Stacy Martin, Shia LaBeouf, Christian Slater, Uma Thurman, Sophie Kennedy Clark 

Že od trenutka ko so mediji objavili novičko, da Lars von Trier snema novi film, ki bo govoril o seksu, so se začela ugibanja o tem, kako daleč bo tokrat šel eden  izmed največjih filmskih provokatorjev današnjice. Prihod Nimfomanke v kino dvorane je bil tlakovan s premišljeno propagandno strategijo; že od lanskega poletja so nas na bližajočo se premiero vsak mesec opozorili z novimi napovedniki, video izrezki, karakternimi posterji in podobnimi prejemi. Že pred premiero je objavljeno, da bo film predvajan v dveh delih in dveh različicah. Cenzurirana kino različica je v dveh delih dolga polne štiri ure, necenzurirana, režiserjeva različica, ki je po vsej verjetnosti bomo lahko videli šele po izidu blu-ray ploščka, pa bo dolga kar 5 ur in pol. Te dni je prvi del Nimfomanke prišel tudi v slovenske kinodvorane, zaenkrat pa še ni znano, kdaj lahko pričakujemo drugi del. Von Trier je film razdelil v osem poglavij; prvi del sestavlja pet poglavij, v drugem, malce daljšem delu, pa nas čakajo preostala tri poglavja. Z Nimfomanko von Trier zaključuje svojo trilogijo depresije, v katero se poleg naslovnega uvrščata še Antikrist (2009) in Melanholija (2011). 

Trpljenje ženske je postalo rdeča nit filmov razvpitega Danca in tudi zgodba o ženski z bolezensko povečano spolno slo po moških, je korak v tej smeri. Von Trier za izhodišče zgodbe vzame srečanje med starejšim samcem Seligmanom (Stellan Skarsgård) in žensko (Charlotte Gainsbourg), ki jo ta v mrzli  noči najde pretepeno ležati na ulici. Želi poklicati rešilce in policijo, toda ženska zavrne  takšno pomoč. Zato pa sprejeme njegovo povabilo in malce kasneje, s skodelico toplega čaja z mlekom v rokah, leži na topli postelji v njegovem stanovanju. Zapleteta se v pogovor in Joe (tako ji je ime) začne gostitelju pripovedovati svojo zgodbo. Pripoved se začne že v otroštvu, ko samooklicana nimfomanka prvič odkrije svojo seksualnost in konča v sedanjosti, ko pripovedovalka šteje petdeset let. 

Film, ki je zastavljen v takšnem dvodelnem formatu je težko ocenjevati in slika bo veliko jasnejša šele po ogledu drugega dela, zato bom zaenkrat zgolj strnil vtise po ogledu prvega dela. Slabi dve uri dolg film je minil dokaj hitro, ob nizanju posameznih epizod/poglavij pa sem se občasno zelo dobro zabaval. Von Trier za izhodišče vzame pogovor med Seligmanom in Joe, iz katerega se potem preko flashbackov vračamo v preteklost. Glavna junakinja z razkrivanjem detajlov iz svojega življenja želi utemeljiti lastno trditev, da je slaba oseba, ki si ne zasluži sočutja in pomoči. Kot protiutež sovraštvu, ki ga Joe zaradi odvisnosti čuti do same sebe, stoji Seligmanova sposobnost, da v vsaki izmed (ne)slavnih epizod glavne junakinje najde nekaj razlogov za optimizem; z vlečenjem zanimivih vzporednic, filozofskim premišljevanjem ali projekcijo drugačne, pozitivnejše perspektive. Von Trier njegov pogled na stvari mestoma koristi za duhovito prepletanje njegovih  razmišljanj z enostransko interpretacijo, ki jo slišimo iz ust njegove gostje. 

Vsi tisti, ki so od filma zastavljenega v teh tematskih okvirjih pričakovali bolj poglobljeno študijo seksualnosti in same nimfomanije, kot njene izkrivljene in amoralne različice spolnega življenja, so najbrž nekoliko razočarani, saj nam Trier z Nimfomanko nudi izrazito hladen vpogled v svet neutolažljive spolne sle. Še več, film je izrazito neerotičen in se spolnih prizorov loteva na tisti najbolj mehanični, brezčutni ravni. Relativno zgodaj, že med prikazom prvega seksualnega akta, ki je prikazan kot seštevek sunkov, postane jasno, da režiser na nek način parodira seksualnost in se v slogu velikega provokatorja spretno poigrava s pričakovanji gledalca. To je, po moji oceni ključ, s katerim lahko beremo Nimfomanko. (V nasprotno me ne prepriča niti cliffhanger, s katerim se zaključi prvi del, saj razen dejstva, da Charlotte Gainsbourg z besedami izrazi tisto, kar je gledalcu jasno že od samega začetka, s tem nismo izvedel nič presenetljivega, niti je zgodba dobila kakšno novo dimenzijo.) Kako drugače razložiti prizore, v katerih skupina mladih deklet v kleti recitira na steno izpisano parolo Mea vulva, mea maxima vulva, ali epizodo, v kateri naša mlada suhica (ki jo dokaj prepričljivo upodobi neznana manekenka Stacy Martin) s svojo kolegico tekmuje in poskuša na vlaku seksati s čim več voljnih moških. Samo serijsko porivanje na vlaku niti nebi bilo tako hecno, če pred tem ne bi vedeli, kakšna je glavna nagrada. Von Trier celo v tistih epizodah, ki so nadvse primerne za patos/dramo, ne more iz svoje kože — ko v nimfomankino stanovanje s tremi otroci pride prevarana, izrazito vljudna Uma Thurman, zato ker otrokom želi pokazati posteljo, v kateri so ti otroci izgubili očeta — zgodba doseže enega izmed črnohumornih vrhov. V tej smeri bi lahko razpredal še zelo dolgo (izbira glasbe, casting), a tu bom potegnil črto in končal ta prispevek. Tokrat brez ocene. Brez kompletnega filma se mi zdi ocenjevanje nesmiselno, zato bom počakal na drugi del in potem podal oceno, tista čisto končna ocena, pa bo prišla šele po ogledu režiserjeve necenzurirane različice. 

Off-topic:

Na tem mestu bi želel nekaj besed nameniti izkušnji gledanja filma v ljubljanskem Koloseju. Najprej bi poudaril, da za frustracije, ki sem jih doživel ob ogledu Nimfomanke zgolj manjši del krivde pripisujem ljubljanskemu multipleksu (številni zamudniki, spuščanje gledalcev v dvorano, tudi pol ure po začetku predstave), poglavitni delež moje nejevolje pa izvira, oz. se nanaša na splošno raven kulture obiskovalcev kino predstav, ki se med filmom (glasno) pogovarjajo, hihitajo, se razvajajo z raznoraznimi (glasnimi) prigrizki, ki so jih v dvorano privlekli v svojih torbicah… Pri tem v mislih nimam zgolj uvodnih minut, temveč konstantnega motenja predstave. Hvala bogu, da se v uvodnih minutah oglasijo Rammsteini, ki so dovolj glasni, da preglasijo vse prisotne bla-blajce. In potem so tu še  novi veliki mobiteli-tablice, ki iz minute v minuto osvetljujejo dvorano (knjigo obrazov pač moraš preveriti vsakih 5 minut). V svojo obrambo naj povem, da sem se, voden prejšnjimi slabimi izkušnjami, ognil ogleda v petek in soboto in izbral edino predstavo v nedeljo zvečer (20:40), upajoč na najboljše. Ni se izšlo. Aprila v kina prihaja novi Aronofsky, ki ga želim videti na velikem platnu in samo upam lahko na glasen film, ki bo preglasil (ljubljansko) publiko.     

Dai juk hei kek [Vulgaria] (2012)

Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: Vulgaria
Država: Hong Kong
Leto: 2012
Žanri: Komedija
Dolžina: 93' ,  Imdb
Režija: Ho-Cheung Pang
Scenarij: Chiu-Wing Lam, Ho-Cheung Pang
Igrajo:  Chapman To, Kristal Tin, Ronald Cheng, Fiona Sit, Simon Lui, Lam Suet 

Med mlajšo generacijo hongkonških režiserjev  je Ho-Cheung Pang ime, ki si ga brez dvoma velja zapomniti.  40-letnega filmarja sem spoznal preko kritiško hvaljene romantične komedije Puhni mi ljubezen (Chi ming yu chun giu, 2010), spoznanje o njegovi vsestranskosti pa je prišlo po ogledu grozljivke Dream Home (Wai dor lei ah yut ho, 2010), o kateri sem na blogu že pisal. Malo je filmarjev, ki s svojimi deli prinašajo toliko svežine in po ogledu Vulgarie sem še toliko bolj ogret za naslednji projekt Ho-Cheung Panga. Mogoče ni odveč omeniti dvoje: po njegovem romanu Fulltime Killer (Chuen jik sat sau) je sloviti hongkonški tandem Johnnie To - Ka-Fai Wai pred trinajstimi leti posnel akcijsko kriminalko z enakim naslovom in podatek, da je njegov film Isabella (Yi sa bui ali, 2006) nagrajen s srebrnim berlinskim medvedom za glasbo.

Včasih že sam naslov lahko pritegne, oziroma odvrne gledalca (odvisno od tega, kaj preferirate) in Vulgaria je eden izmed primerov, pri katerem takšno logiko ne gre zanemariti. Zato bi želel poudariti, da bo pričujoče gradivo razočaralo tiste, ki za takšnim naslovom pričakujejo žgečkljivo vsebino, prav tako je neupravičeno zaskrbljen gledalec, ki ga takšne vsebine odvračajo, saj v filmu ni nobene golote ali eksplicitnih prizorov. No, film ni povsem nedolžen, saj v uri in pol vseeno absorbiramo nekaj verbalne vulgarnosti ki upraviči poimenovanje, a brez skrbi, zadeva v tem segmentu ni nič bolj agresivna od povprečne ameriške komedije. Le nekoliko drugačna in prav zavoljo te različnosti toliko bolj zanimiva. Zgodba odpre gostovanje dolgoletnega filmskega producenta Wai Cheung Toja (Chapman To) na neki filmski šoli. Eden izmed profesorjev je za svoje študente organiziral Q&A druženje z izkušenim producentom, ki bo bodočim filmarjem iz prve roke razložil na kakšen način funkcionirajo stvari v svetu filma. In med tem ko študentje poslušajo zapletene, skozi neobičajne primerjave in ideje izražene odgovore na svoja vprašanja, mi gledalci imamo privilegij absorbirati te odgovore na najboljši možni način — v obliki filma v filmu, v katerega producent vplete še zanimive detajle iz zasebnega življenja.

Vulgaria je nizkocenovni produkt, posnet v zgolj dvanajstih snemalnih dneh. Med snemanem se je veliko improviziralo, saj so nekateri prizori bili napisani kar na snemalnem prizorišču in takoj zatem tudi posneti. Kaj takega lahko izpelje le zelo nadarjena, dobro uigrana in homogena ekipa, ki odlično pozna zakulisje filmske industrije in se je obenem pripravljena zafrkavati na lasten račun. Eden izmed glavnih adutov filma je zelo pametno spisan samoreferenčni scenarij, ki odlično zabavo zapakira v zanimive strukturne rešitve. Film v filmu ni nič novega, zato nam Ho-Cheung Pang pokaže, kako je mogoče vso zadevo dvigniti na višji nivo in posneti film, ki znotraj izhodiščnega filma vsebuje kar dva filma. Torej, v filmu, ki se odvija znotraj drugega filma, dobimo še en film. Vem, sliši se komplicirano in čeprav se vsi ti filmi tako ali drugače med seboj prepletajo, zadeva med ogledom funkcionira zelo dobro. V vsem tem navideznem, fino povezanem in enostavno sledljivem kaosu, nam Pang in ekipa na duhovit način povedo nekaj malega o  prikritem oglaševanju v filmih in mukotrpni izdelavi finančne konstrukcije, ki je v tem primeru odvisna od umetniških aspiracij mafijskega šefa. Zraven bomo izvedli nekaj malega o eksotičnih kulinaričnih specialitetah za katere še niste slišali in spoznali, kaj mora storiti moški, če želi imeti najboljši seks v svojem življenju. Poleg tega vam bo razloženo, kaj skupnega ima producentski posel s sramnimi dlakami, pa tudi izvedeli nekaj več o magičnem dodatku, ki lahko bistveno izboljša felacijo. In če sem že pri teh neprimernih detajlih, bi moški del publike želel opozoriti, da v nekaterih prizorih boste imeli oči le za spektakularno oprsje prelestne Dade Chan (spet poudarjam, da je to film brez golote). Vse to oplemenitijo duhoviti dialogi in čeprav je nekaj ostrine zagotovo bilo izgubljeno s prevodom sem prepričan, da je bistvo v večini prizorov vendarle ostalo neokrnjeno. (-4)

Ocena:

The Counselor (2013)

Slovenski naslov: Svetovalec
Država: ZDA, VB
Leto: 2013
Žanri: Krimi, Drama, Triler
Dolžina: 138' ,  Imdb
Režija: Ridley Scott
Scenarij: Cormac McCarthy
Igrajo: Michael Fassbender, Penélope Cruz, Cameron Diaz, Javier Bardem, Brad Pitt, Bruno Ganz, Rosie Perez

Kritiški konsenz lahko pomaga pri odločitvi, kaj gledati i kaj preskočiti. Filmov je enostavno preveč, zato se pogosto poslužujem tovrstne pomoči pri odločanju in verjamem, da največkrat prekrižam tiste, ki si to tudi zaslužijo. Omenjena metoda, tako kot vsaka druga, ima svoje prednosti in slabosti, zato je še vedno najbolje, da kvaliteto posameznega izdelka ocenimo s svojimi čutili. V večini primerov moram prikimat večini — nazadnje sem to storil ob ogledu komedije Last Vegas (Jon Turteltaub, 2013) — občasno pa sem vesel, ker sem dovolj trmast, da nekaterim naslovom vseeno ponudim priložnost. V naslovnem primeru je nekaj teže brez dvoma imelo dejstvo, da film podpisuje težkokategornik Ridley Scott, določeno vlogo pa je imel tudi podatek, da je film posnet po scenariju proslavljenega Cormaca McCarthyja.  

Svetovalec (Michael Fassbender) je eden tistih brezimnih filmskih likov, čigar imena nikoli ne izvemo. Naš glavni (anti)junak je visokoleteči odvetnik, ki je ime in ugled pridobil z zastopanjem slabih fantov (no, tudi kakšna punca se je znašla vmes). Svetovalec se nahaja na tisti točki v življenju, ko se človeku zdi, da lahko doseže karkoli. Poleg sebe ima lepo žensko (Penelope Cruz) ki ga ljubi (in on ljubi njo), njegovi bančni računi so polni, njegovi prijatelji so pomembni in malce nevarni, povezani s tistimi, ki so še bolj pomembni in še bolj nevarni. Svetovalcu je ta bližina nevarnosti všeč, zato še sam želi postati pomemben in nevaren. Če v to enačbo dodamo še dobri stari pohlep, je samo še vprašanje časa, kdaj bo prišel na idejo, da se iz opazovalca transformira v igralca. Njegov mehiški prijatelj Reiner (Javier Bardem) je povezan in pripravljen na partnerstvo. Zdaj je potrebno le še stopiti v stik s posrednikom (Brad Pitt), ki bo sprožil vso zadevo. A ko posel v katerem se nič ne zgodi po naključju steče, se še enkrat več izkaže, kako velika je razlika med teorijo in prakso. 

Ob pregledu rezultatov, ki jih je Svetovalec dosegel na kinoblagajnah se mi en podatek zdi še posebej zanimiv. Ob proračunu 25 milijonov dolarjev in izdatkih za oglaševanje, je film s končnim zaslužkom okoli 70 milijonov svojo pot vendarle končal v pozitivi, predvsem na račun izkupička izven ZDA (v ostanku sveta je pridelal 53 milijonov, v ZDA pa skromnih 17 milijonov). Filmi brez kakršnekoli kvalitete s podobno star power zasedbo so čez lužo praviloma dosegali veliko boljše rezultate, a ko te družno popljuvajo kritiki in občinstvo, potem težko dosežeš boljše rezultate. Odnos do Svetovalca malce spominja na klimo, ki je spremljala odlično Dominikovo krimi dramo Ubij jih nežno (Killing Them Softly, 2012). Zdaj, ko sem videl Svetovalca odločno stopam na nasprotni breg in trdim, da je Scott tokrat posnel enega boljših filmov preteklega koledarskega leta. Po ogledu filma sem še nekaj časa premleval videno in poskušal ugotoviti, kako je mogoče, da ljudem takšen ni všeč? 

Mislim, da razloge za takšno splošno počutje filmske srenje v največji meri gre pripisati odločnem odmiku od ustaljenih obrazcev, po katerih naj bi funkcioniral povprečen krimi triler. Naveza Scott-McCarthy izgubi naklonjenost mnogih že v prvi polovici filma, ki se namesto klasičnega zapleta, ki pred gledalca ob dinamičnem dogajanju postavi nekakšno uganko in utemelji motivacijo likov, odloči za povsem drugačne rešitve. V tej prvi polovici nas na krimi-triler spomni le tovornjak z mamili, ki se iz Mehike premika proti Teksasu in velika mačka, ki v teksaški puščavi ob navdušenju frajerske Cameron Diaz preganja svoj plen. Ostali čas zapolnjuje nekaj romantike in veliko na videz nepomembnega govorjenja.  A tudi če bi se vse to govorjenje iz prvega dela na koncu izkazalo za čisto nakladanje (kar ne drži), ta del zame ima visoko razvedrilno vrednost, saj mi že dolgo nihče ni ponudil tako uživaških dialogov. A kot rečeno, vse to govorjenje je le na videz brez pomena, saj v drugem delu filma, ko zgodba zaide v bolj temačne vode, veliko besed izrečenih pred tem dobi svoj pomen in mojstrsko zasnovanem uvodu doda še dodatno težo. To, kar Scott po McCarthyjev scenariju dela v nadaljevanju me spominja  na eno tsitih oddaj o slikarskih tehnikah, ko opazujemo umetnika, ki na grobo zastavljeno skico počasi dodaja detajle, slika pa iz minute v minuto postaja vedno bolj impresivna. V vseh velikih filmih imamo sekvence, ki za vedno ostanejo zasidrane v našem spominu in v Svetovalecu najdemo kar nekaj takšnih. Ker ne želim razkriti bistvenih detajov tistim, ki jih ta rivju bo mogoče prepričal, da Svetovalcu ponudijo priložnost, bom omenil zgolj v skoraj fetišističnem slogu posneto pripravo morilca, ki ob cesti čaka prihajajočega motorista. Pika na i je antikatarzična, super realistična zadnja tretjina, v kateri se naš kulerski odvetnik iz prvega dela transformira v tresočo jokico, ki nima nič skupnega s tisoči filmskih junakov, ki so skozi filmsko zgodovino v podobnih zagatah pokazali, kako velika so njihova jajca. 

Ocena:

Sahkanaga (2011)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2011
Žanri: Misterij 
Dolžina: 80' , Imdb
Režija: John Henry Summerour
Scenarij: John Henry Summerour
Igrajo: Trevor Neuhoff, Kristin Rievley, Jace Flatt, Charles Patterson, Laura Maynard

Ameriške oblasti so na hribovitem območju severozahodne Georgije na začetku leta 2002 odkrile več kot tristo trupel v različnih fazah razpadanja. Trupla so bila brez posebnega reda in vzorca razmetana na imetju v lasti podjetja, ki je na tem območju izvajalo upepelitve posmrtnih ostankov umrlih, veliko trupel so našli tudi v bližnjem gozdu. Krematorij je sodeloval z več pogrebnih zavodov na tem območju, v obdobju ki je kasneje identificirano kot sporno, je krematorij prevzel več kot 2000 umrlih. V preiskavi ki je sledila je bilo ugotovljeno, da so družine umrlih v žarah namesto pepela pokojnika prejele mešanico mletega betona. Ta nevsakdanji dogodek je temelj celovečernega prvenca Johna Henryja Summeroura (režiser in scenarist je odrasel v teh krajih), ki nam zgodbo o tem velikem pogrebnem škandalu predstavi skozi perspektivo mladega Paula, najstniškega sina lastnika enega izmed pogrebnih zavodov, ki je sodeloval z omenjenim krematorijem. Prav Paul je med pohajkovanjem po gozdu našel truplo enega izmed someščanov in o tem anonimno obvestil soprogo  pokojnika.

Zgodba, ki na papirju deluje tako zanimivo bi načeloma morala biti hvaležno filmsko gradivo. Summerour škandalozno ravnanje s trupli preplete s fiktivno zgodbo najstnika, ki je preko družinskega posla neposredno povezan s človekom, odgovornim za ta zločin. Mladenič se na pogrebni slovesnosti zagleda v sovrstnico, ki je v mesto prišla zaradi dedkovega smrti in bo pri babici (proti svoji volji) preživela poletje. Sahkanaga poskuša delovati na več nivojih in okoli osnovne premise o najdbi trupel splesti več  zanimivih podzgodb, ki vse po vrsti izzvenijo površno in nedodelano. Največ je investirano v Paulovo coming-of-age zgodbo in njegovo doživljanje prve ljubezni, ki me je pustilo povsem hladnega - predvsem zaradi nerodnih dialogov, neprepričljivih skupnih prizorov in nekaterih malo verjetnih naključij. Drama pogrebnikove družine, ki želi dokazati svojo nevpletenost v nečedno početje partnerskega podjetja nima nobene globine, enako površno je prikazana vez med Paulom in njegovim najboljšim prijateljem, v katero režiser, tako mimogrede, vrže zgodbo o seksualni zlorabi. Sahkanaga je zmedena in nekoherentna celota, ki razen šokantnega izhodišča gledalcu ne prinaša praktično nobenega filmskega užitka, zato predlagam, da svojo pozornost preusmerite na kakšen drugi naslov. (-2) 

Ocena:

The Inevitable Defeat of Mister & Pete (2013)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2013
Žanri: Drama
Dolžina: 108' ,  Imdb
Režija: George Tillman Jr.
Scenarij: Michael Starrbury 
Igrajo: Skylan Brooks, Ethan Dizon, Jennifer Hudson, Jordin Sparks, Adewale Akinnuoye-Agbaje, Julito McCullum, Anthony Mackie, Jeffrey Wright

George Tillman Jr. je pozornost ameriške javnosti pritegnil s svojim drugim filmom Soul Food (1997), uveljavitev na mednarodni sceni pa je prišla z njegovim tretjim celovečercem, biografsko dramo Možje časti (Men of Honor, 2000), ki govori o prvem temnopoltem potapljaču v zgodovini ameriške mornarice. Robert De Niro in v tistem času še vedno zelo popularni Cuba Gooding Jr. sta bila dovolj močan magnet za množice in film se je dokaj dobro odrezal na kino blagajnah. Za tem je Tillman mlajši posnel Notorious (2009), še eno biografsko dramo, ki v fokus vzame življenje in smrt temnopolte glasbene zvezde The Notorious B.I.G.-ja. Sam sem se dobro zabaval tudi ob njegovem naslednjem filmu, akcijski kriminalki Hitro maščevanje (Faster, 2010), ki ni prepričal kritiške srenje, a mu je na box officu vseeno uspelo pokrit stroške in zgodbo zaključiti s pozitivno ničlo. Tako smo prišli do najnovejšega naslova v Tillmanovi filmografiji, s katero se režiser vrača k filmom, kakršne je snemal na začetku kariere — nizkobudžetnim zgodbam o disfunkcionalnih družinah — tokrat skozi oči dveh mladih fantov, ki težkih okoliščinah odraščata v revnem ameriškem blokovskem naselju.

13-letni temnopolti deček Mister (ja, to je njegovo pravo ime) na zadnji šolski dan izve, da bo moral ponavljati osmi razred. Ko se kaj takega zgodi otroke praviloma najbolj skrbi, kakšen bo odziv staršev. Toda Misterjeva mama (igra jo oskarjevka Jennifer Hudson) je enostavno preveč zabredla v mamila, da bi lahko pokazala kakršenkoli interes za njegov šolski uspeh in mogoče je fant prav zato tako težko sprejel svoj neuspeh. Tistega dne ga je doma pričakal običajen prizor: zadrogirana mati in prazen hladilnik. Ko v svoji sobi najde nekaj let mlajšega Peta, sina materine prijateljice, ki se zabava z njegovo igralno konzolo, je njegova jeza še toliko večja. A že nekaj minut kasneje se pomiri, saj si z nesrečnim fantkom delita enako usodo. Tudi Petova mama je narkomanka, ki s prodajanjem telesa poskuša priti do denarja za naslednji šus. Policija občasno pride v naselje in s seboj odpelje nekaj majhnih dilerjev in narkomanov pri katerih najdejo mamila, Otroci, ki jih za seboj pustijo odvisniki, pa končajo v zloglasnem domu za zapuščene otroke. In ko nekaj dni kasneje policija potrka na vrata njihovega stanovanja in v pripor odpelje njegovo zadrogirano mater, se Mister in Pete uspeta skriti pred možmi v modrem. Mister ve, da se s Petom nekako morata prebiti skozi nekaj naslednjih dni, dokler se mati ne vrne iz zapora. Toda dnevi minevajo, hrane je zdavnaj zmanjkalo, matere pa ni in ni na spregled.  

Berač na vogalu, zaprte trgovinice, brezdomec na tleh in dolga vrsta pred zavodom za zaposlovanje. Vse to absorbiramo v uvodnih minutah filma, s katerimi Tillman mlajši na gledalca učinkovito prenese ničkaj ugodno klimo z ameriškega socialnega roba. Nekaj trenutkov kasneje vstopamo v najštevilčnejše newyorško mestno okrožje, v katerem domuje naš glavni junak. Že kratek sprehod po ulicah njegove četrti iz spomina pokliče Skrivno navezo (The Wire, 2002-2008), saj nas vzdušje na brooklynskih ulicah močno spominja na vzdušje iz baltimorskih revnih četrti. The Inevitable Defeat... lahko označim za mešanico motivov iz Skrivnostne naveze (tu so v ospredju predvsem negativni učinki drog)  in pripovedi o težavnem odraščanju, kakršnega smo lahko videli v odlični japonski drami Nihče ne ve (Dare mo shiranai, Hirokazu Koreeda, 2004). V tem smislu scenarij Michaela Starrburyja, čeprav lepo prilagojen aktualnim okoliščinam, ne prinaša nič revolucionarno novega. Resnično moč filma najdemo v treh odličnih igralskih kreacijah in topli zgodbi o razvoju pristnega prijateljstva med temnopoltim 13-letnikom in njegovim nekaj let mlajšim sotrpinom. Nekoliko starejši Skylan Brooks od prvih kadrov pritegne našo pozornost in že po 15-ih minutah je Mister oseba,  za katero gledalcu enostavno ne more biti vseeno. Vzljubiti mlajšega Ethana Dizona, ki igra Misterjevega korejskega prijatelja je še toliko lažje — prikupen, sramežljiv, naiven in redkobeseden kot je, deluje prepričljivo tudi zato, ker njegov lik ni po nepotrebnem obremenjen z odvečnimi, preveč prebrisanimi / pronicljivimi komentarji in dialogi, ki lahko le spodkopajo njegovo kredibilnost. Jennifer Hudson z navdihnjeno upodobitvijo zadrogirane in čutne matere, ki se nikakor ne more izvleči iz primeža odvisnosti, zaokroža ta impresivni igralski trojček, zaradi katerega se izplača videti Neizogibni poraz dvojca iz naslova.  Film v kasnejši analizi resda ne deluje tako prepričljivo (slabša dramaturška napetost, nekaj nedodelanih podzgodb, pravljičnost…), a ne glede na omenjene minuse je Tillman mlajši ustvaril film, ki ogreje srce. In to nekaj šteje. (-4)  

Ocena:

R100 (2013)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: Japonska
Leto: 2013
Žanri: Komedija, Drama
Dolžina: 100' ,  Imdb
Režija: Hitoshi Matsumoto
Scenarij: Hitoshi Matsumoto
Igrajo: Nao Ohmori, Mao Daichi, Shinobu Terajima, Hairi Katagiri, Ai Tominaga, Eriko Sato

Po predstavitvi novega odbitega filma Quentina Dupieuxa nadaljujem v enakem tonu, s predstavitvijo še enega nekonvencionalnega filmarja. Iz Amerike gremo na Japonsko, k novemu filmu Hitoshija Matsumota, človeka, ki je ljubitelje nenavadnega že zabaval s filmom o 40-letnem možakarju, ki se občasno transformira v 30-metrskega velikana in se bori proti podobno velikimi pošastmi (Big Man Japan, 2007), ali s filmom o človeku, ki zaprt v nekakšno sobo brez izhoda mora pritisniti tisoče (angelskih) lulčkov, da se reši iz godlje, v kateri se je znašel (Symbol, 2009). 

Tokrat nam iz delavnice enega najvidnejših japonskih komikov prihaja še ena čudaška zgodba, ki se vrti okoli Takafumija Katayame, ki je, razen majhne posebnosti (o tem več v nadaljevanju), povsem običajen človek, zaposlen kot prodajalec v trgovini s pohištvom. Njegova žena že nekaj časa leži v komi, pri življenju pa jo ohranjajo z aparati. Katayama bi se veliko težje prebijal skozi življenje, če mu ob strani ne bi stal ženin oče, ki z veseljem skrbi za njegovega sinčka kadarkoli ta potrebuje varstvo. Naš junak nima veliko časa za prijatelje in znance, saj se predano posveča službi, s pomočjo katere vsak večer na mizo prinaša hrano zase in svojega otroka. A občasno le najde čas za potešitev majhne posebnosti — svojih sadomazohističnih seksualnih nagnjenj. Odloči se, da bo preizkusil ponudbo skrivnostnega S&M kluba, iz katerega mu na prvi zmenek pošljejo visoko domino, ki svojo nalogo opravi zelo dobro. Katayama je s preizkusom tako zadovoljen, da se odloči postati stalni član kluba. Članstvo v klubu se sklepa za obdobje enega leta, pri tem so pa se še posebej zanimivo slišijo naslednje posebnosti: a) članstva v klubu se pred iztekom enoletnega obdobja ne da preklicati, b) naročnik nikoli ne ve, kdo je ženska s katero se bo srečal in c) domine lahko stranko obiščejo brez predhodne najave, kadarkoli in kjerkoli.        

Hitoshi Matsumoto nadaljuje z dekonstrukcijo komedije, tokrat s filmom, ki na zanimiv način obravnava seksualnost glavnega junaka. Matsumoto se, jasno, ne more zadovoljiti z običajno, standardno seksualnostjo, zato nam ponudi svojo S&M različico seksualnosti, ki je za povprečnega Zemljana še vedno razmeroma velik tabu. Ne dovolite, da vas povzetek vsebine ustraši;  R100 ni pretirano nasilen, prav tako ne vsebuje seksualno eksplicitnih prizorov (no, za nekoga bodo mogoče že ženske v črnih usnjenih opravah preveč). Tisti, ki poznate minulo delo Hitoshija Matsumota ne boste imeli veliko težav s prilagoditvijo na njegovo filmsko filozofijo, vsem ostalim pa mogoče lahko pomaga opozorilo, da Japonec na da veliko na klasično narativno strukturo in koherentnost zgodbe. Torej, ob gledanju naslovnega  je najbolje opustiti ustaljene vzorce spremljanja (in razumevanja) filmov in se prepustiti ohlapno povezanem sosledju dogodkov, ki nas v končnici lahko pripeljejo na cilj in se istočasno sprijazniti z mislijo, da nas ti dogodki ne peljejo nikamor. V grobem scenarističnem smislu me R100 konceptualno spominja na nekakšno prečiščeno verzijo Fincherjevo Igro (The Game, 1997), ob kateri se ne sprašujemo kaj se dogaja, temveč kaj nas čaka v naslednjem prizoru. Pri Matsumotu mogoče še najbolj pride do izraza tista logika, da cilj obstaja zgolj zato, da se z njim upraviči izkušnja potovanja.  In v čem je potem sploh čar takšnega filma? Film bi najlažje opisal kot  ohlapno celoto zapolnjeno s  številnimi drobnimi zadovoljstvi. Že iz samega naslova lahko izvlečemo nekaj zanimivih spoznanj — zafrkancijo  na račun aktualnega sistema klasifikacije filmov (toleriranje nasilja in netoleriranje ljubezni) in s tem povezano, v samem filmu izrečeno trditvijo, da za razumevanje pričujočega kosa celuloida morate imeti sto let. Vsi ostali filma ne bodo razumeli; tako kot nek biznismen ne, ki v enem izmed prizoru v kinu vztrajno ponavlja, kako nič ne razume. S tem se Matsumoto igra z ustaljenimi miselnimi vzorci, po katerih funkcionira povprečen gledalec in ga opozarja, da je včasih potrebno pozabiti na logiko in se enostavno prepustiti toku dogodkov.  A režiser se tu ne ustavi, ampak se še malce poigra z nekaterimi strukturnimi rešitvami. Film je nekajkrat duhovito prekinjen s  pogovorom med skupino poslovnežev in režiserjevim osebnim asistentom, ki zmedenim opazovalcem pojasnjuje režiserjeve ideje. S tem se Matsumoto pošali na račun koncepta film v filmu in v sami končnici tudi iz koncepta vse so le sanje / plod domišljije / nič od videnega se ni zares zgodilo... R100 ni film za tiste, ki prisegajo na katarzo, temveč  zabavno čudaška, na trenutke kaotična mešanica, ki jo bomo popolnoma razumeli šele, ko bomo stari 100 let. Matsumoto pač ni kriv, da nekateri izmed nas nikoli ne bomo doživeli tako visoke starosti. (+3)

Ocena:

Wrong Cops (2013)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2013
Žanri: Komedija, Krimi
Dolžina: 83' ,  Imdb
Režija: Quentin Dupieux
Scenarij:  Diane Bardinet, Quentin Dupieux
Igrajo: Mark Burnham, Eric Judor, Steve Little, Arden Myrin, Eric Wareheim, Marilyn Manson

Filmi Quentina Dupieuxa so vedno nekaj posebnega. Pri njegovih stvaritvah ni srednje poti, obstajata samo dve opciji:  ali so ti všeč, ali jih sovražiš. Tisti, ki so videli Rubber in Wrong, dobro vedo o čem govorim. Nenavadni, absurdni in bizarni kot so, zaslužijo neobičajno obravnavo. Zato sem  Dupieuxovi četrti dolgometraži, ki je nekakšen spin-off njegovega tretjega filma, namenil nekoliko drugačno predstavitev. To so zapiski, ki sem jih naredil med ogledom Napačnih kifeljcev.

1. Efektna metoda švercanja mamil

- Ujeti zadostno/potrebno  število podgan *
- Živali odpremo trebuh in odstranimo notranje organe **
- V podganji trebuh položimo vrečke z mamili
- Odprtino na trebuhu zapremo s samolepilnim trakom

* Če imate človeka, ki ga iz tega ali onega razloga držite v pesti, lahko ga prisilite, da namesto vas lovi podgane (pravijo, da so pri tem najbolj spretni Kitajci)
**Če tihotapite manjše zavojčke, lahko uporabite navadno poljsko miš

2. Kako najlažje (v živo) videti razgaljeno žensko oprsje?

- Vpišemo se v policijsko šolo/tečaj
- Ko končamo s šolanjem/tečajem in dobimo značko, odpravimo se na ulico in poiščemo lastnico ustreznega oprsja *
- Pod pretvezo zaslišanja jo zvabimo na osamljen kraj (pomembno je, da ni prič)
- Izvlečemo revolver in jo prisilimo, da nam pokaže oprsje

*Iskalne kriterije prilagodimo našim željam (majhne, srednje, velike, špičaste, okroglaste…)

3. Kako pobrati torbo z denarjem, ki jo na dogovorjenem mestu pusti oseba, ki jo izsiljuješ?

- S seboj vzamete predšolskega otroka, ali otroka, ki hodi v nižji razred osnovne šole *
- Pripeljete se v bližino prevzemnega mesta in se prepričata, da je torba na dogovorjenem mestu
- Otroka pošljete po torbo, vi pa počakate v avtu
-Ko se otrok s torbo vrne v vozilo, počasi (brez panike) odpeljite stran

* Najbolje bo, če vzamete lastnega otroka (lahko mu zaupate), lahko pa uporabite kakšnega drugega otroka (nečaka ali nečakinjo). Pomembno je le, da vas otrok uboga

4. Pišete glasbo in čutite, da ste na dobri poti, toda vaši skladbi nekaj manjka. Kaj storiti?

- V kreativni proces vključite popolnega neznanca
- Pomembno je, da je neznanec v fazi umiranja, a obenem dovolj živ, da lahko pritisne nekaj naključnih tipk na vašem glasbilu
- Pri tej metodi je odločilnega pomena tajming uporabe umirajočega
- Težite k rasno mešanem tandemu, dobrodošla je tudi kakšna zanimiva telesna deformacija *

* Ta detajl lahko ima ključno vlogo pri snovanju vaše reklamne kampanje 

5. Kaj storiti, ko na vašem vrtu izkopljete torbo z denarjem?

- O najdbi nemudoma obvestite najbližje sodelavce
- Najdeni denar pametno investirajte (izkoristite ga za plačilo izsiljevalca, ki v rokah drži kočljive sliko iz vaše preteklosti)
- Potem resda ostanete brez denarja, toda če imate velik vrt, lahko srečo poskusite še enkrat in izkopljete še kakšno luknjo (mogoče spet najdete torbo z denarjem ali kašno drugo dragocenostjo)

Vse to in še več najdete v novem filmu  Quentina Dupieuxa. Če pa v vseh teh namigih niste našli nič uporabnega, potem Wrong Cops najbrž ni narejen za vaše oči in ušesa.  

Ocena: