Metro Manila (2013)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: VB, Filipini
Leto: 2013
Žanri: Akcija, Krimi, Drama
Dolžina: 115' ,  Imdb
Režija: Sean Ellis
Scenarij: Sean Ellis, Frank E. Flowers
Igrajo: Jake Macapagal, Althea Vega, John Arcilla, Louie Mendoza, Joey Mendoza, Ana Abad-Santos, Moises Magisa

Obiskovalci festivala Sundance  so Metro Manilo razglasili za najboljši igrani film v mednarodni konkurenci, Britanci pa so ga poslali v boj za tujejezičnega oskarja, vendar se filmu ni uspelo prebiti  med pet nominirancev. Metro Manila je eno izmed najbolj prijetnih presenečenj preteklega leta, nastalo v nadvse zanimivih okoliščinah. Britanski režiser in scenarist Sean Ellis je kariero začel zelo obetavno, z nominacijo za kratki film Cashback (2004), ki je dve leti kasneje nadgrajen v celovečerni prvenec enakega naslova. Njegovo prvo dolgometražo je večina ocenjevalcev sprejela z odprtimi rokami in tudi moja malenkost se je kar konkretno zabavala ob ogledu tega zanimivega filmčka.  A potem je Ellis posnel svoj drugi celovečerec, triler-grozljivko The Brøken (2008), ki je bila konkretno popljuvana od večina kritikov (tudi sam režiser je film označil za spodrsljaj).  Dobre stvari, ki jih je Ellis storil s prvencem so hitro izpuhtele iz kolektivne zavesti in režiser se je kmalu znašel v slepi ulici. Brez pravih ponudb in brez producentov, ki bi bili pripravljeni finančno podpreti njegov naslednji projekt. Nato je režiser obiskal filipinsko prestolnico, ena izmed pozitivnih strani tega obiska pa je bil 20 strani dolg scenaristični osnutek, iz katerega se je razvil naslovni celovečerec. Zaradi pomanjkanja sredstev za realizacijo projekta se je Ellis odločil, da bo film posnel v tujem jeziku in tuji deželi ker je ocenil, da bo tako bistveno lažje zaprl finančno konstrukcijo. Zastavil je svojo hišo v Angliji, ter s pomočjo prijateljev in več manjših vlagateljev zbral 250.000 funtov, ki jih je potreboval za realizacijo projekta. 

Mogoče se na prvi pogled zdi, da so prebivalci odročnih vasi na hribovitem severu Filipinov varni pred globalizacijo, a prvi vtis včasih zna biti sila varljiv. Kmetje, ki se preživljajo s pridelovanjem riža so povsem odvisni od odkupnih cen, ki jih za njihov pridelek ponujajo lokalne odkupne postaje. Nedolgo nazaj je kilogram riža veljal 10 centov, zdaj pa se zanj dobijo le še dva centa. Situacijo dodatno otežujejo rižu neprijazni vremenski pogoji in tisti najrevnejši pridelovalci in njihove družine so v takšnih razmerah obsojeni na lakoto. Med njimi je tudi Oscar Ramirez, ki se z ženo Mai in njunima otrokoma sklene preseliti v prestolnico in tam poiskati boljšo prihodnost. Sanje o boljšem življenju se hitro podrejo, saj družina kmalu po prihodu v Manilo konča na cesti, opeharjena za zadnje prihranke. Otroci so lačni, zato se Mai odloči sprejeti edino možno rešitev in z moževo tiho privolitvijo začne prodajati telo v lokalnem bordelu. Oscar nikakor ne najde dela in to je bila edina opcija, ki bo nahranila lačna usta. A nedolgo zatem se Oscarju končno nasmehne sreča, ko ga pod svoje okrilje vzame izkušeni varnostnik Ong. Ta odigra odločilno vlogo pri Oscarjevi zaposlitvi v podjetju, ki se ukvarja s transportom denarja. Kljub temu da gre za zelo nevaren posel, Oscarjevi sreči ni konca. Njegov novi prijatelj in zaščitnik Ong je do Oskarja (preveč) prijazen in ker na tem svetu nič ni zastonj, kmalu začnemo dvomiti v iskrenost ih njegovih motivov.

Sean Ellis je v Metro Manili efektno združil motive drame in krimi trilerja. V uvodnem delu gledamo počasi razvijajočo se eksistencialno dramo, ki na nek način odseva počasno dinamiko življenja v ruralnih področjih na severu države. Ko se družina preseli v urbano džunglo filipinske prestolnice, doživi drastično spremembo,  ki jo opazna tudi v sami naraciji, ki potem iz minute v minuto pridobiva na dinamiki. V tej spremembi se na nek način reflektira razlika med počasnim ritmom življenja na podeželju in hitrim življenjem v velikih urbanih središčih. Ellis lepo izkoristi prihod družine v velemesto za prikaz tipične zaslepljenosti majhne ribe v velikem akvariju, ki bo kmalu spoznala, da so neonski napisi in razkošne stavbe v resnici le vabe, s katerimi predatorji hipnotizirajo naivneže njihovega kova. Režiser nam preko prilagajanje družine na novo okolje predstavi več obrazov velemesta, od bleščečih nebotičnikov, do bede revnih barakarskih naselji. Oscar Ramirez je iskren, moralno neoporečen človek, čigar moralni kompas se znajde na resni preizkušnji. Sistem je pokvarjen in v njem enostavno ne moreš preživeti, če tudi sam nisi pokvarjen, oziroma nisi pripravljen sprejeti njegovih pravil. Ne glede na to koliko in kako se upiraš, se vedno nekako znajdeš v situaciji, iz katere ni (poštenega) izhoda. Režiser si vzame čas za predstavitev likov skozi majhne in na videz nepomembne prizore, ki  v seštevku kvalitetno utemeljijo dejanja glavnih akterjev. Film poleg svojevrstnega socialnega komentarja na specifičen način prevprašuje moralno držo posameznika v ekstremnih situacijah, v katerih moralnost več ni tista najvišja vrednost. Dopadel se mi je način, na kateri režiser zgodbo popelje iz sfere družinske drame v vode napetega krimi trilerja, ugajala je tudi avtentičnost lokacij in dobra igra glavnih protagonistov, med katerimi še najbolj izstopa Jake Macapagal, v čevljih naivnega Oscarja Ramireza. Čeprav zgodba včasih zaide v preveč melodramatične in dokaj plitvo zastavljene epizode, in čeprav me je med ogledom pošteno preganjal duh Dneva za trening (Training Day, Antoine Fuqua, 2001), je Metro Manila več kot solidno konstruiran izdelek, s katerim Sean Ellis spretno prepleta žanre in nekajkrat preseneti z zanimivimi scenarističnimi potezami.  (-4)

Ocena: